V nočnem miru – na pol sem že spal – se je zbralo mojih sedem jazov in šepetalo:

Prvi jaz: »Vsa leta prebivam v tem norcu in nimam drugega dela, kot da podnevi grebem po njegovih bolečinah in mu ponoči pripravljam nove skrbi. Tega ne morem več prenašati, uprl se bom svoji usodi!«

Drugi jaz: »Tvoja usoda je lažja od moje, brat, kajti moja naloga je, da sem veseli jaz tega norca. Smejem se z njim, v njegovih srečnih urah pojem in moje noge dobijo krila in plešem, ko je vesel. Jaz sem tisti, ki se bo uprl težki usodi!«

Tretji jaz: »In kaj bo z mano, ki sem od ljubezni blazen, plamen divjih strasti in fantastičnih poželenj? Jaz, od ljubezni bolni jaz, se bom uprl temu norcu!«

Četrti jaz: »Najbednejši sem med vami vsemi, kajti samo z neomajnim sovraštvom in gnusom lahko vse uničim. Peklenski mračni vihar sem in temu norcu ne bom več dolgo služil!«

Peti jaz: »Ne, jaz sem najbednejši jaz, jaz, razmišljujoči, z domišljijo prežeti jaz; preklet, da lačen in žejen brez počitka iščem neznano in še neustvarjeno. Jaz se lahko pritožujem, ne vi!«

Šesti jaz: »Beden delavec sem, ki s potrpežljivimi rokami in hrepenečim pogledom poskuša dneve najprej oblikovati v slike in podeliti snovem novo in večno podobo. V svoji osamljenosti se upiram temu nemirnemu norcu!«

Sedmi jaz: »Kako nenavadno, da se upirate temu možu, saj ima vsak od vas svojo nalogo. Ko bi imel tudi jaz, tako kot vi, določeno poslanstvo! Toda nimam ga. Živim v temi, brez prostora in časa, in ne delam nič, medtem ko vi vneto ustvarjate novo življenje. Kdo se lahko pritožuje, sosedje, jaz ali vi?«

Medtem ko je sedmi jaz tako govoril, ga je drugih šest sočutno gledalo in molčalo – in ko je prišla noč, so drug za drugim zaspali, veseli, da imajo novo nalogo.

Sedmi jaz pa je ostal buden in strmel v nič za vsemi stvarmi.

Kahlil Gibran, Norec, objavljeno v reviji AURA, novembra 2010, št. 255

Fotografija: Bigstockphoto.com