»Ko se pri sporazumevanju opremo na sočutno dajanje in sprejemanje, nasilje in žalost zamenja zadovoljstvo,« pravi ameriški psiholog dr. Marshall Rosenberg, ki je razvil model nenasilne komunikacije. Mag. Robert Kržišnik, univ. dipl. psih., slovenski certificirani trener nenasilne komunikacije, pa vidi v podpiranju posameznikov, ki z nenasilno komunikacijo lahko ustvarjajo bolj osmišljeno, »živo« in uresničeno življenje, smisel in koristnost svojega delovanja.

 

Robert, ali vam pri sporazumevanju vedno uspe ohranjati v srcu nenasilje?

Žal ne … Vendar sem pri sporazumevanju manj nasilen, kot sem bil na primer lani, in upam, da bom prihodnja leta naredil še veliko korakov v to smer. Zelo si namreč želim, da bi se vedno zmogel sporazumevati nenasilno, a to mi še ne uspeva popolnoma. Moji notranji vzorci odzivanja včasih še vedno samodejno »privrejo na dan«, to pomeni, da se takrat navadno zaprem vase in pestujem zamero. Vesel pa sem, da je tovrstnih odzivov pri moji komunikaciji bistveno manj, kot jih je bilo včasih.

Največji izziv je zame sporazumevanje z domačimi, z ženo in otroki. V komunikaciji z najbližjimi se namreč v nas sprožajo burnejši čustveni odzivi in interpretacije njihovih dejanj in besed. Ko delam kot mediator v konfliktih ali imam pri svojem delu opraviti z resnično težavnimi komunikacijskimi položaji, pa tovrstnih težav praviloma nimam, saj v te odnose nisem čustveno vpleten. Z domačimi pa so moji podzavestni odzivi intenzivnejši, hitri in dramatični. V osebne odnose vnašamo tudi osebne spomine iz preteklosti. Kadar mi na primer žena reče, da ji neka moja zamisel ne ugaja, ne slišim le njenega »ne«, marveč tudi »ne« svojega očeta, mame, učiteljev … Zato je moj odziv burnejši in tako so moji najbližji od vseh ljudi najmanj deležni mojih nenasilnih spretnosti, in to me žalosti. Obenem pa je tudi res, da v našem domu odločno prevladuje nenasilna komunikacija, v vseh smereh, in tega sem izredno vesel.

 

Kakšni bi bili odnosi v družinah in družbi, če bi se vsi zavedno trudili za nenasilno sporazumevanje?

V družinah, v katerih starši odnose utemeljijo na načelih in vrednotah nenasilne komunikacije, so odnosi zelo izpolnjujoči, potrebe vsakogar, na primer po slišanosti, upoštevanosti, sprejetosti, ljubezni, podpori, enakovrednosti itn., so precej zadovoljene, prevladujejo izpolnjenost, skladje, odprtost. Prav zato otroci v življenje vkorakajo tako z dobrimi komunikacijskimi spretnostmi in zdravo samopodobo, pa tudi neobremenjeni z nasilnimi vzorci mišljenja in delovanja. Zato okrog sebe spontano ustvarjajo kakovostne in izpolnjujoče odnose.

Nenasilna komunikacija na primer dosega čudeže v šolskih okoljih. Kolegica iz svetovne mreže certificiranih trenerjev nenasilne komunikacije iz Švedske, Marianne Goethlin, je leta 1997 s skupino staršev ustanovila osnovno šolo pri Stockholmu, ki je temeljila na načelih nenasilne komunikacije. Zelo veliko dela je bilo potrebno za osebno preobrazbo učiteljev in staršev, da jim je sčasoma uspelo ustvariti šolo, ki deluje brez kazni in nagrad, brez prisile in zahtev. Šolo, v kateri so učenci enakovredni in samoodgovorni, v katero prihajajo z veseljem in se učijo zabavno in izpolnjujoče. Ker je postala ta šola tako uspešna, je Marianne sčasoma začela delati tudi z mnogimi drugimi šolami po Skandinaviji in pozneje po vsej Evropi, zdaj pa vodi gibanje za vpeljevanje vrednot nenasilja v šolske sisteme (www.nvced.eu).

Maja je potekala evropska konferenca tega gibanja v Romuniji, na njej sem sodeloval tudi sam kot predavatelj in moderator. Pri nas se za radikalnejše spremembe žal ni odločila še nobena šola, saj učitelji najbrž težko verjamejo, da je mogoče imeti šolo, ki deluje po načelih nenasilne komunikacije. Verjamem, da si težko predstavljajo, da bi se otroci učili le zato, ker bi jih učenje veselilo, in ne zato, ker se morajo …

 

Zakaj nam nenasilno sporazumevanje navadno tako slabo uspeva?

Predvsem zato, ker je »nasilni jezik« edino, kar poznamo, in smo ga ponotranjili že v najzgodnejšem otroštvu. S primarno in sekundarno socializacijo pa se je v nas še bolj okrepil – k temu so pripomogle tudi pravljice, ki smo jih slišali, filmi, ki smo jih gledali, itn.

Nasilni jezik je človeštvo ponotranjilo že pred tisočletji, ko se je človek iz nabiralca in lovca preobrazil v poljedelca – takrat se je pojavil tudi t. i. višji sloj, ljudje, ki so nadzorovali druge z nasilnim sporazumevanjem. Začelo se je družbeno razslojevanje. Tisti iz višjih slojev so z nasilnim sporazumevanjem skušali prepričati podložnike, da je pravično, če jim služijo in jih oskrbujejo s hrano. Nasilni govor ali jezik je v stoletjih postajal vse bolj pretanjen in se je integriral v človeško dojemanje.

 

Kako bi natančneje opredelili nasilni govor ali jezik?

Nasilni jezik najprej pomeni način dojemanja sebe in sveta, posledično pa način govorjenja, s katerim v odnos z drugo osebo vnašamo razdor. Sebe s tem povzdignemo, drugega pa ponižamo. Etiketiranje je ena od poglavitnih sestavin nasilnega govora – drugega označimo, češ da je konflikten, neduhoven ali neobjektiven. Tudi obdolževanje drugega je takšna sestavina – če ne poteka vse tako, kot smo si zamislili, storimo vse, da za težave obdolžimo drugega. Drugi je kriv, prvi je začel, mi pa smo zgolj nemočne žrtve. Tudi kaznovanje je pogosta sestavina nasilnega govora – tistega, ki se je, kot menimo, do nas vedel nepravilno, kaznujemo (na primer z molkom). Znana nasilna sestavina je tudi zahtevanje – sočloveka obravnavamo kot objekt – od njega zahtevamo tišino, poslušnost, sodelovanje, ljubezen itn. A tovrstni načini sporazumevanja ne obrodijo sadov, nihče se jih ne razveseli, saj si vsi želimo biti v pogovoru enakovredni, želimo si prejeti pozornost in spoštovanje. Zato se bodo drugi temu nasilnemu govoru bodisi odkrito uprli – z njimi se bomo zato »spopadli«, ali pa se bodo zaprli vase in odnosa namerno ne bodo upoštevali.

 

Koliko časa ljudje navadno potrebujemo za to, da svoje sporazumevanje preobrazimo iz nasilnega v nenasilno?

Takšna temeljna preobrazba zahteva navadno nekaj deset dni intenzivnih treningov (seveda pa je pri vsakem posamezniku drugače). Osnovna delavnica traja sicer dva dni, vendar ljudje kaj kmalu spoznamo, da to ni dovolj, da bi se v tem času lahko preobrazila desetletja »dresure nasilja«, ki smo ga bili deležni v svojem življenju. Zato se vračamo in se začnemo poglobljeno ukvarjati s seboj.

Pri nenasilni komunikaciji gre namreč predvsem za notranjo preobrazbo in razvijanje samoempatije. Nasilni jezik najbolj brutalno uporabljamo pri sebi; obtožujemo se, se etiketiramo, vrednotimo, kaznujemo in od sebe največ zahtevamo. Šele ko smo empatični do sebe, lahko začnemo razvijati resnično empatijo do drugih, ki je eden od temeljev nenasilne komunikacije.

Sčasoma postane nenasilna komunikacija praksa osebne rasti in duhovna pot, saj vsebuje meditativne tehnike, raziskovanje notranjega sveta in navezovanje kar najbolj prvobitnega stika z najglobljimi hrepenenji, potrebami, svobodno izbiro in nasploh z manifestacijo življenja v sebi. Seveda pa je zelo uporabna tudi v vsakdanjem življenju in jo uporabljajo v šolstvu, izobraževanju, v delovnih skupinah (poveča se uspeh, izboljšajo se odnosi in ozračje v delovnem okolju), pri mediaciji v konfliktih (med pari, starši in otroki, med sodelavci, med prizadetimi na svetovnih kriznih območjih).

 

V čem je »čar« tega komunikacijskega modela?

Najprej bi rad poudaril, da nenasilna komunikacija ni le nekakšen komunikacijski model in da me zato celo malce moti poimenovanje nenasilna komunikacija, saj nas napeljuje na misel, da je to zgolj komunikacijski model. Nenasilna komunikacija pa pomeni bistveno več kakor zgolj model, saj vsebuje prvine najgloblje duhovnosti in celostno obravnava načina življenja in odnosov s soljudmi. Za to, da se naučimo nenasilne komunikacije, se predvsem zavzeto prizadevamo za osebnostno rast – preobrazimo odnos do sebe in do svojega bivanja ter potem začnemo drugače dojemati sebe kot človeka in svoje življenje na najglobljih ravneh.

Drugi čar nenasilne komunikacije pa je, vsaj zame, da pri njej nenehno iščemo poti, ki bodo zadovoljile potrebe vseh vpletenih: mene, tebe in drugih; ker so zame potrebe drugega enakovredne mojim potrebam. Svoje potrebe torej obravnavam enakovredno kot potrebe drugih in nasprotno. Ne gre le za moje in tvoje, marveč najine potrebe in za to, kaj lahko jaz in midva narediva za to, da bodo vse najine potrebe zadovoljene. Ko bodo namreč zadovoljene, bova oba srečna, zadovoljna, polna življenja; najino sodelovanje in sobivanje pa bo postalo radostno za oba.

 

Medtem ko opisujete nenasilno komunikacijo, se mi zdi, ko da bi poslušala nekega budističnega lamo …?

Budizem je vsekakor povezan z nenasiljem. Pravzaprav model nenasilne komunikacije ni nekaj povsem novega, saj je zelo povezan s številnimi tradicionalnimi verskimi in duhovnimi tradicijami, v katerih so že pred tisočletji in stoletji spoznali, da je najboljše, če so zadovoljene potrebe vseh ljudi, in ni ne poražencev ne zmagovalcev – da je najboljše, če ljudje sodelujemo, ker smo potem lahko »najbolj živi«.

 

Kaj storite, če drugemu človeku, s katerim komunicirate, ni do tega, da bi bile zadovoljene tudi vaše potrebe?

Nisem še srečal človeka, ki globoko v sebi ne bi želel, da bi bile zadovoljene tudi potrebe drugega. Res je, da smo se navadili razmišljati in delovati tako, da so bodisi zadovoljene moje ali pa tvoje potrebe, ves čas smo si prizadevali za prevladovanje nad drugimi in se trudili poskrbeti le zase. Res, to je zelo težko opustiti. Še predstavljati si ne znamo tega, in oseba, ki ji navidezno ni mar za moje potrebe, je preprosto tako »polna« svoje bolečine in žalosti, da se ne zna drugače odzivati.

Vendar lahko glede na svoje izkušnje pri delu z ljudmi povem, da so potrebe nekaj najglobljega, skritega v vsakem človeku. S potrebami se življenje v nas manifestira in se skuša ohranjati. Bolj ko so moje potrebe (fiziološke, čustvene, socialne, duhovne itn.) zadovoljene, več življenja je v meni, »bolj živim«. Zato skušamo svoje potrebe nenehno zadovoljevati različno. In oseba, ki mi reče, da se z mano noče pogovarjati, ker je moje potrebe ne zanimajo, skuša tako zadovoljiti neke svoje potrebe, saj drugače ne zna. Vendar se sprememba lahko zgodi zelo hitro: če se mi uspe osebe empatično dotakniti – da zares slišim, po čem hrepeni in česa si želi, ter ji potem pokažem, da sem to slišal, in jo povabim, da bi slišala, po čem hrepenim tudi jaz. Bolj ko se oseba čuti slišano, več možnosti je, da bo pripravljena slišati tudi mene. Potem jo povabim k sodelovanju. Najpomembnejša pri tem je empatija. Dr. Marshall Rosenberg je velikokrat povedal, da nasilen človek, ki je deležen nekajminutne empatije, zelo hitro izgubi željo po nasilju. Tudi sam to nenehno izkušam pri svojem delu.

 

Je ta komunikacija uporabna za vse ali le za peščico ljudi?

Menim, da se na svetu v zadnjih letih dogaja globalna preobrazba in o sočutju govorijo že politiki, sicer v omejeni obliki, a vendarle … Vidimo, da je koncept hierarhičnih odnosov, v katerih eden nadvladuje drugega, tako rekoč preživet, saj »ne služi življenju«. Tovrstne spremembe se dogajajo na vseh področjih, po vsem svetu. Nenasilna komunikacija podpira tovrstne globalne spremembe. Primerna je za vse ljudi, saj jih ne odvrača od vere ali duhovne prakse ali družine, dela in vsakdanjega življenja. Nasprotno – je komplementarna sestavina, izjemno praktična, z njo si lahko pomagamo v vsakdanjih stresnih položajih pri obvladovanju nasprotij v sebi in s soljudmi.

xxx

Dr. Marshall Rosenberg je, temelječ na izkušnjah dela v mediaciji ter mirovništvu, zasnoval model nenasilne komunikacije sredi šestdesetih let dvajsetega stoletja. Od takrat je s tem modelom deloval v več kot šestdesetih državah kot trener, mediator, svetovalec in mirovnik z učitelji, menedžerji, socialnimi delavci, pravniki, vojaškimi oficirji, zaporniki, policisti, duhovniki, državnimi uradniki itn. Še posebno pozornost je namenjal delu na vojnih območjih in v tretjem svetu, da bi podprl mirno usklajevanje razlik.

Center za nenasilno komunikacijo (Center for Nonviolent Communication – www.cnvc.org) je bil ustanovljen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot podpora za delo dr. Rosenberga, sčasoma pa se je razvil v svetovno organizacijo, ki ima svoje člane, podpornike in trenerje v več kot petinšestdesetih državah. Center sledi viziji soustvarjanja sveta, v katerem bodo upoštevane potrebe vseh, ljudje pa bodo z veseljem pripomogli k blaginji drugega in reševali nesoglasja mirno, tako da bodo sistemi ter strukture izražale to zavedanje in usmerjenost.

Mag. Robert Kržišnik se je z modelom nenasilne komunikacije v praksi seznanil leta 2007 na desetdnevnem intenzivnem mednarodnem treningu za nenasilno komunikacijo v Švici blizu Basla, vodil ga je svetovno znani psiholog in mediator v konfliktih, dr. Marshall Rosenberg. »Seminar me je zelo prevzel. Čeprav sem takrat že skoraj dvanajst let delal s skupinami kot komunikacijski trener, kot voditelj delavnic za osebnostno rast in razvoj ter sem imel že dvanajstletno prakso psihoterapevtskega dela, sem šele na tem intenzivnem treningu dobil občutek, da so se v modelu nenasilne komunikacije vse moje delovne izkušnje in duhovna spoznanja povezali v celoto. Pri vsaki psihoterapiji smo se s klienti na koncu namreč vedno znova soočali z enakimi bistvenimi človekovimi potrebami: s hrepenenjem po ljubezni in spoštovanju ter z nedelujočimi vzorci vedenja, s katerimi so skušali zadovoljiti te svoje potrebe … Prepričal pa me je tudi Rosenbergov odnos, kajti nenasilno komunikacijo je tako rekoč ‘živel vsak trenutek’. Vse konfliktne položaje, ki so nastajali na seminarju med več kot šestdesetimi ljudmi iz številnih držav, je reševal nenasilno, niti za trenutek se ni povzdigoval nad druge. Na vse in vsakogar se je odzival sočutno ter pomagal poiskati način sožitja, ki je vsakomur v skupini omogočal zadovoljiti svoje potrebe.«

Prav zato se je moj sogovornik kmalu zelo intenzivno začel izobraževati v spretnostih nenasilne komunikacije: »Obiskovati sem začel treninge nenasilne komunikacije, predvsem v Nemčiji in Angliji, vodili so jih Rosenbergovi pooblaščeni predavatelji. Izobraževanje za trenerja nenasilne komunikacije je potekalo štiri leta, pridobil sem si mednarodno veljavni certifikat za poučevanje nenasilne komunikacije pri Centru za nenasilno komunikacijo iz Združenih držav Amerike. Še vedno pa se izobražujem in učim ter se približno mesec dni na leto usposabljam na različnih treningih nenasilne komunikacije po Evropi.«

Robert je s skupaj z ženo Marjeto izdal tudi priročnik za razvijanje odnosov v družini, ki temeljijo na dialogu in nenasilni komunikaciji, Starši nove generacije. Sicer pa pravi, da se Slovenci za nenasilno komunikacijo zelo zanimamo: »Najpogosteje imam tovrstne seminarje v različnih delovnih organizacijah in podjetjih (tam jih imenujemo nekoliko drugače, saj še vedno velja zamisel, da v poslovnem okolju ni mogoče nenasilno komunicirati). Učimo se na primer, kako naj obvladujemo težavne komunikacijske položaje, kako konstruktivno izražamo nezadovoljstvo, kako rešujemo konflikte, kako ustvarjamo dialoške odnose v skupini. Pogosto pa z uporabo nenasilne komunikacije moderiram procese odločanja ali pa posredujem v konfliktih. Moja velika želja pa je, da bi delal s politiki, saj med njimi prav boleče primanjkuje dialoga in nenasilja.«

Seminarje o nenasilni komunikaciji obiskujejo tudi posamezniki, zakonski pari, starši, ki imajo težave s komunikacijo z otroki itn. Na delavnici vedno poteka transformativno učenje: »Na seminarju se poglabljamo vase, saj lahko le tako zmoremo spremeniti svoje notranje mišljenjske vzorce in vzorce dojemanja. Ni namreč dovolj, da se pri sporazumevanju samo prijazno in lepo izražamo, hkrati pa si mislimo: Oh, kako nasilen, konflikten, težaven je moj sogovornik … Najprej moramo spremeniti svoje dojemanje in percepcijo sočloveka, kajti z zgolj lepimi besedami z njim še ne moremo doseči nenasilne komunikacije.«

Elena Danel, objavljeno v reviji Aura, maj 2012, št. 273

Fotografija: Elena Danel