Ko govorimo o psihokinezi, najizrazitejši izmed človekovih paranormalnih ali zunajčutnih sposobnosti je še zmeraj slišati vprašanje: »Ali res verjamete v to?« Takšno stališče je tudi psihološko upravičeno. Psihokineza (premikanje predmetov na daljavo zgolj z močjo duha) ruši ustaljeno racionalno sliko sveta sodobnega človeka ter mu zbuja občutek negotovosti in celo strahu. Enako nelagodje povzročajo tudi druge nenavadne sposobnosti: branje misli, jasnovidnost, predvidevanje prihodnosti … Psihokineza pa je tudi sposobnost, ki so jo zelo dolgo znanstveno proučevali, vendar do danes še niso odkrili, kako deluje.

Tako je J. B. Rhine, eden od pionirjev sodobne parapsihologije, s številnimi ponovljivimi poskusi dokazal obstoj različnih paranormalnih sposobnosti, med njimi tudi psihokineze. Poskusne osebe v njegovih poskusih so skušale zgolj z močjo duha vplivati na mete igralnih kock. Nekatere poskusne osebe so s svojimi izidi presegle raven verjetnosti, čeprav niso imele izrazitih paranormalnih sposobnosti. Ti poskusi so sicer znanstveno potrjeni, vendar še zdaleč ne tako zanimivi kakor poskusi z osebami z izrazitimi paranormalnimi sposobnostmi. Do zdaj so se s svojimi paranormalnimi sposobnostmi, ki so jih tudi znanstveno proučevali, najbolj izkazale tri osebe: Rusinja Nina Kulagina (1926–1990), Uri Geller (1946) in Francoz Jean-Pierre Girard (1942).

Vsi trije pa so bili različno nadarjeni. Geller in Girard sta psihokinetične poskuse opravljala z manj truda. Z močjo misli sta zvijala različne kovinske predmete: jedilni pribor, ključe, kovinske palice in drugo. To sposobnost so znanstveniki poimenovali PKMG, to je angleška okrajšava za psihokinetično zvijanje kovin; pri tem gre za močnejše delovanje duha kakor pri premikanju lahkih predmetov, kar je delala Rusinja Nina Kulagina. Toda njeno delovanje je bilo bolj selektivno in natančnejše, lahko pa je opravila tudi bolj zapletene in raznovrstnejše psihokinetične naloge.

 

Nina Kulagina premika predmete

Med prvimi je Nino Kulagino proučeval dr. Edvard Naumov, biolog z Moskovske državne univerze. Pri eksperimentu v svojem laboratoriju je po mizi raztresel vžigalice, Nina pa je z rokami krožila nad njimi, jih premikala in dosegla, da so z mize zletele na tla. Pri tem se je tresla od napora. Da bi odstranil morebitne fizične vplive je Naumov dal vžigalice pod pokrov iz pleksistekla in Kulagina jih je le z močjo misli premikala z enega konca na drugega.

Predstojnik katedre za teoretično fiziko Moskovske univerze J. Terlecki je leta 1968 za moskovski časnik Pravda izjavil, da Nina Kulagina oddaja novo, neznano obliko energije. Proučevali so jo tudi fiziki Vsesovjetskega inštituta za jedrske raziskave in Inštituta za fiziko Sovjetske akademije znanosti, med njimi tudi nekaj nobelovcev. Oče sovjetske in ruske parapsihologije dr. Leonid Vasiljev je z njo delal poskuse do konca svojega življenja leta 1966, pri teh pa je bil navzoč celo dr. Pjotr Kapica, oče sovjetske atomske bombe.

Nina Kulagina, sicer herojinja bitke za Leningrad iz druge svetovne vojne, se dolgo ni zavedala svojih nenavadnih sposobnosti. Nekega dne, ko je bila zelo jezna in vznemirjena, se je odpravila proti kredenci. Nenadoma se je vrč na kredenci sam od sebe premaknil do roba police, padel z nje in se razbil. Takšni dogodki so se potem še nadaljevali. Predmeti, ki so jo obdajali, so »oživljali«, vrata so se odpirala in zapirala sama od sebe, luči prižigale in ugašale. Nina je kmalu ugotovila, da ta »sila« izhaja iz nje in da jo lahko usmerja s svojo voljo. Ko je dobila vnukinjo, je na primer, medtem ko je držala otroka v naročju, »priklicala« igrače z drugega konca sobe.

Poskusi, ki so jih z njo delati v sovjetskih laboratorijih, so bili zanjo zelo naporni. Z vsakim je izgubila nekaj kilogramov in bila povsem izčrpana, zgodilo se je celo, da je pri marsikaterem poskusu začasno oslepela.

Poleg sovjetskih strokovnjakov so Nino Kulagino proučevali tudi znanstveniki drugih vzhodnih dežel, med njimi slavni češki znanstvenik Zdenek Rejdak (1934−2004), eden od utemeljiteljev psihotronike, nove interdisciplinarne znanstvene vede, namenjene proučevanju zunajčutnih pojavov.

Tudi Rejdak je Nini Kulagini pod nadzorovanimi laboratorijskimi razmerami dajal različne naloge. Tako so na primer okroglo stekleno posodo napolnili s cigaretnim dimom in jo, tako da dim ni mogel uhajati, obrnjeno postavili pred Kulagino na mizo. Nini je uspelo dim razdelili na dva dela, kot da bi bil trdna snov. V nekem drugem poskusu je žarkasto razvrstila vžigalice, jih prestavila, pritegnila ali odmaknila predmete in drugo. Poleg teh nalog je opravila še več drugih, na primer zanihala ali ustavila nihalo zidne ure, se osredinila na žabje srce in svoj srčni utrip uskladila z žabjim. Uspevala ji je tudi levitacija manjših predmetov tako, da so ti lebdeli v zraku med njenimi razmaknjenimi rokami.

Eden najbolj nenavadnih prikazov psihokinetičnega pojava, ki je bil kdaj opravljen v laboratoriju, se je zgodil v Inštitutu Utomskij v Leningradu, in sicer v fiziološkem laboratoriju nevrofiziologa Genadija Sergejeva. V steklenem akvariju, približno dva metra od Nine, so v solno raztopino razbili jajce. Pred kamerami, ki so snemale vse dogajanje, je Nina z velikim trudom najprej ločila beljak od rumenjaka in ju nato spet združila. Ta poskus je ovrgel vse dvome o tem, da bi lahko šlo za ukano.

Genadij Sergejev je ugotovil, da je bilo elektromagnetno polje (aura) okoli njenega telesa veliko močnejše kakor pri navadnem človeku. S posebno skonstruirano napravo je odkril, da je v trenutkih, ko se je pojavil psihokinetični učinek, NInino srce utripalo v ritmu vibracij tega polja, možgani pa so oddajali valove theta identične frekvence in še več: njeno elektromagnetno polje se je usmerilo v smer njenega pogleda. To napeljuje k sklepu, da je prav to polje, na katero je lahko vplivala s svojo voljo, neposredno povzročalo psihokinetične učinke. Sergejev je ugotovil tudi tole: ko so se pojavile te magnetne vibracije ali valovi v Nininem elektromagnetnem polju, so tudi povzročili, da se je predmet, na katerega se je Nina osredotočala in ni imel magnetnih lastnosti, začel vesti kot namagneten. Svojo teorijo psihokineze je zato utemeljil na domnevi o posebnih silah v človekovem elektromagnetnem polju (bioplazmi, auri) in okoli njega.

Poleg psihokineze je Kulagina kazala tudi druge zunajčutne sposobnosti: jasnovidnost, telepatijo, psihoskopijo (branje informacij o ljudeh na podlagi predmetov, ki so jim pripadali), psihofotografijo, dar zdravljenja in celo dermooptično videnje (gledanje s kožo).

Tovrstni poskusi so Nino Kulagino zelo izčrpavali in slabili njen organizem. Tako Rejdak opisuje, da je bila po nekaterih poskusih povsem izčrpana. Utripa skoraj ni imela, bila je bleda, komaj se je premikala, po poskusu je izgubila več kot 1,5 kilograma. Začasno je izgubila občutek za okus, ni mogla usklajevati gibov, bolele so jo roke in noge, v glavi se ji je vrtelo. Tudi spala je slabo. V Rejdakovih poskusih je bila Kulagina priklopljena tudi na encefalograf, EKG in več drugih naprav. Med poskusi s psihokinezo se je njen EEG dramatično spremenil, pokazala se je nenavadna oblika možganskih valov, srčni utrip pa je poskočil na 240. V možganskem središču za vid so se zgodile hitre in velike spremembe, to pa pojasni občasno slepoto, ki se je pri Nini pojavila ob napornejših poskusih. EKG je pokazal nepravilno delovanje srca z motnjami sinhronizacije srčnih komor − to je značilno za stanje velikega pretresa. Zaznali so tudi visoko raven sladkorja v krvi in druge endokrine motnje. Vse to je zahtevalo svoj davek in verjetno tudi pripomoglo k njeni prezgodnji smrti. Umrla je zaradi srčnega infarkta leta 1990.

 

Uri Geller zvija kovinske predmete

Izraelec Uri Geller je že od otroštva kazal različne zunajčutne sposobnosti: jasnovidnost, telepatijo, hipnotično sugestijo, sposobnost psihokineze. Že ko je bil star šest let, je opazil, da lahko bere materine misli, s trinajstimi leti pa je z osredotočenimi mislimi lahko zaklenil ključavnico. Ker je bil tudi zelo nadarjen za javno nastopanje, je že v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja začel nastopati po klubih in diskotekah ter kmalu postal v Izraelu zelo priljubljen. Na predstavah je zgolj s pogledom ali rahlim dotikom zvijal žlice in vilice, lomil ključe in prstane, »popravljal« ure in spreminjal čas na njih, ko jih je držal v roki ali jih le opazoval, ter uganil, kaj si mislijo posamezniki v občinstvu.

Ko je zanj slišal slavni ameriški parapsiholog Andrija Puharić je priletel v Izrael. Čeprav je Puharić sprva imel Gellerja le za spretnega rokohitreca, pa je, ko je z njim opravil več laboratorijskih poskusov mnenje spremenil. Uri Geller je v poskusih le s pogledom dvigal živo srebro v termometru, tako kot Kulagina vrtel iglo na kompasu, s prstom od daleč spreminjal tok vode iz pipe in podobno. Gellerja so tudi prepustili hipnozi in v tem stanju je trdil, da so njegove moči posledica srečanja z nezemljani, ko je bil star tri leta, in da je še naprej v stiku z njimi.

V Združenih državah Amerike so ga proučevali tudi slavni Werner von Braun, nemško-ameriški konstruktor raket, ter ameriška parapsihologa Harold Puthoff in Rusell Targ v laboratorijih Stanfordske univerze. V vsej teh laboratorijih so potrdili Gellerjeve nenavadne sposobnosti, ob teh pa so se pokazale še druge. Tako je na primer, ko je v poskusu s pogledom krivil obroč iz medenine, nehote ukrivil tudi sliko na monitorju, na katerem so nadzorovali poskus.

Poskuse z Gellerjem, sicer bolj improvizirane kot strogo nadzorovane, vendar zato ne manj prepričljive, je opravil tudi Edward William Cox, najbližji sodelavec prof. Neihardta v slavnih poskusih skupine SORRAT (Aura 251) in dolgoletni sodelavec prof. J. B. Rhinea, natančen raziskovalec in tudi sam čarodej iluzionist, torej človek, ki ga ni bilo mogoče zlahka prevarati z ukanami. Potrdil je, da je Uri Geller le z lahnim dotikom zvil jeklen ključ, ki je bil pretrd, da bi ga lahko kdo zvil samo z rokami. V drugem poskusu mu je dal popraviti svojo uro. V njej je raziskovalec pokvaril mehanizem uravnavanja hitrosti, s staniolom zataknil vztrajnik in s kosom papirja blokiral zobce. Geller je vzel uro, jo nekaj časa pozorno opazoval, jo prislonil k ušesu, malo počakal in nato zmagoslavno oznanil: »Ura dela, tik-tak!« Ko so uro odprli, je bil mehanizem hitrosti popravljen, kosa papirja v zobcih ni bilo več, kos staniola pa je bil pretrgan in odstranjen iz vztrajnika.

V Združenih državah Amerike je Geller naletel na močne nasprotnike. Slavni čarodej James Randi ga je obtožil, da uporablja zvijače, in to je podprl tudi časnik Time. Randi je celo snemal televizijske oddaje, v katerih je opravil vse Gellerjeve podvige, vendar s trikom. Res pa je tudi, da si je Geller sam občasno pri javnih nastopih pomagal s triki. Čeprav je lahko svojo psihokinetično sposobnost sprožal po volji, ga je ta včasih pustila na cedilu in tedaj si je pomagal z zvijačo. To je potrdil tudi prof. Stanley Krippner, znani ameriški parapsiholog, svoj čas podpredsednik Mednarodne zveze za psihotronske raziskave, ki je bil navzoč pri Gellerjevih nastopih. Prepričal se je, da ima Geller res pristne sposobnosti, toda kadar je živčen, utrujen ali čuti, da nima dovolj moči uporabi tudi trik.

Svoje obdobje slave je Geller doživel tudi v Angliji, ko je leta 1973 nastopal na televiziji v živo. Zvijal je vilice, pod steklom premikal kazalce na uri in zvijal še druge kovinske predmete. Ob koncu oddaje je na desetine gledalcev klicalo v studio in trdilo, da je tudi njim samim doma uspelo zviti žlice in vilice. Šlo je torej za indukcijo psihokineze na daljavo. Indukcija psihokineze je pojav, ko človek, ki ima psihokinetično sposobnost, to skrivnostno zbudi še pri drugih ljudeh.

Urija Gellerja je proučeval tudi John Hasten z Birkbeck Collega. On in slavni fizik David Bohm sta navezala stik z Gellerjem, ko je bil v Londonu zaradi nove televizijske oddaje. V svojih poskusih sta zelo natančno izbrala in označila kovinske vzorce. Tudi tokrat je Geller uspešno zlomil kovino zgolj z močjo duha.

Najpomembnejša posledica Gellerjevega sodelovanja s Hastedom je bilo zbujanje psihokinetičnih sposobnosti na daljavo. Po Gellerjevih nastopih na televiziji se je javljalo veliko oseb s psihokinetičnimi sposobnostmi. Gledalci so redno sporočali, da so ustavili svojo uro, krivili vilice ali žlice, pokvarila se jim je katodna TV-cev ali pa so se elektronske cevi v televizijskem sprejemniku same odvile … Verjetno je psihokineza še najbolj delovala pri otrocih. Otroci se ne bojijo posmeha in so manj zavrti od odraslih, vendar pa psihokinetične sposobnosti pri njih večinoma izginejo s puberteto.

 

Jean Pierre Girard, francoski Uri Geller

Jean Pierra Girarda imajo za francoskega Urija Gellerja. V otroštvu ga je zadela strela in potem so se pri njem pokazale psihokinetične sposobnosti. Znanstveniki so se začeli zanj zanimati leta 1975; tedaj se je odzval pozivu, ki ga je po radiu poslal dr. William Wolkowski, naj se mu oglasijo ljudje s psihokinetičnimi sposobnostmi. Že pri prvem poskusu z Wolkowskim je Jeanu Pierru Girardu uspelo zviti nekaj kovinskih vzorcev, ne da bi se dotaknil zapečatene kovinske cevi, v katero so jih zaprli. V Nemčiji sta Jean Pierre Girarda proučevala dr. Hans Bender, vodja parapsihološkega laboratorija v Freiburgu in eden največjih parapsihologov vseh časov, ter William Cox. Proučevali so ga tudi francoski znanstveniki, in sicer prof. Charles Crussard in dr. Jean Bouvaist, strokovnjaka za metalurgijo. Z raziskavami sta ugotovila, da je Jean Girard sposoben povzročiti zmehčanje in strjevanje kovin na način, ki ni znan konvencionalni metalurgiji. Girard pa v primerjavi z Urijem Gellerjem ni maral javnih nastopov in je bil bolj pripravljen sodelovati v znanstvenih raziskavah.

Girard je bil prav tako kot Uri Geller, sposoben zbuditi psihokinetične sposobnosti pri drugih ljudeh. To se je zgodilo spontano, ko je Girard gostoval na radiu Monte Carlo. V studiu je pred več pričami zvijal kovinske predmete, potem pa se je oglasilo več poslušalcev, ki so trdili, da je tudi njim samim uspelo doma zviti takšne predmete. V znanstvenih poskusih je Girard iz dvometrske razdalje zgolj z gledanjem zvišal temperaturo tekočega kristala z 22 na 26 stopinj Celzija, premeščal predmete in povzročal, da so drobni predmeti levitirali – lebdeli v zraku. S pogledom mu je uspelo celo sterilizirati kulturo mikrobov.

Kljub številnim prepričljivim znanstvenim poskusom pa se tudi Girard ni mogel ogniti napadom poklicnih čarodejev in iluzionistov. Toda v primerjavi z Gellerjem, ki je zaradi Randija doživel številne neprijetnosti, pa je Girarda podprl slavni francoski čarodej Andre Saulaville, ki je bil večkrat navzoč ob Girardovih nastopih in se je prepričal v pristnost Girardovih psihokinetičnih sposobnosti.

Pravi pomen proučevanja psihokinetičnih in drugih zunajčutnih sposobnosti, ki je v zadnjih letih dokaj zamrlo, je predvsem pridobivanje novih spoznanj o človeku in vesolju, ki lahko temeljito spremenijo današnjo po večini racionalno in mehanicistično sliko sveta, ki bi se lahko veliko bolj približala sliki sveta, kot jo opisuje ezoterična tradicija. Pri tem ni ostre meje med telesom in duševnostjo, med duhom in snovjo. Albert Einstein je zapisal: »Ker materija razen kot specializacija možganov ne obstaja, je napačno pojmovati psihične in fizične vidike materije kot povsem različne …« Zdenek Rejdak pa je, ko je razlagal stališče nove parapsihologije − psihotronike dejal: »Delitev na fizično in psihično je v raziskavah zmeraj pripeljala do napak. Prav nasprotno, združitev fizičnega in psihičnega je posebnost človeškega organizma. Psihotronika trdi, da so zavest, energija in materija eno!«

Milan Gligorijević-Gaon; objavljeno v reviji AURA, avgust 2012, št. 276

Fotografija: Nina Kulagina, internetni vir