Glastonbury, mestece na jugozahodu Anglije s približno 9000 prebivalci je znano po vsem svetu po festivalu na prostem, ki ga tradicionalno prirejajo junija in se ga udeležijo obiskovalci iz vsega sveta.

Mestece priteguje tudi veliko romarjev različnih veroizpovedi, ki obiskujejo predvsem ostanke srednjeveškega samostana blizu mestnega središča in sveti hrib Tor, ki se dviga pred mestom.

Mistični kraj

Keltsko izročilo pravi, da je Glastonbury pravzaprav otok Avalon, ki je, ko so Rimljani v prvem stoletju osvajali Anglijo, postal sedež druidov, keltskih svečenikov. Druge ugotovitve kažejo, da je bil ta kraj svet tudi v še bolj daljni preteklosti. Med njimi izstopa nenavaden sistem teras ob hribu Tor. Te se spiralno dvigajo od širokega vznožja do vrha hriba in čeprav jih je uničevala erozija, jih je še zmeraj mogoče prepoznati. Stare so približno štiri do pet tisoč let, kar pomeni, da so nastale približno takrat kot kamniti krogi Stonehengeja in Aveburyja ter megalitske grobnice Newgrande in Maes How. Pripadajo daljni kulturi, o kateri pa je znanega le malo.

Labirint in nenavadna svetloba

Nekateri znanstveniki menijo, da so omenjene terase pravzaprav sveti labirint, čemur pritrjujejo podobne terase odkrite še na drugih krajih v svetu, celo pri Indijancih Hopi v Arizoni, ki trdijo, da je takšna struktura simbol matere Zemlje. Glastonbury je bil po vsej verjetnosti romarski kraj že v megalitskih časih, stari miti pa pravijo, da so romarji daljnih časov privezali svoje čolne na obali in se potem začenjali vzpenjati skozi labirint do vrha hriba. Ko so se tako podajali skozi zavito pot labirinta, namesto da bi se povzpeli navpično, se se usklajevali z zemeljskimi energijami in nebeškimi energijami hriba Tor.

Tor, ki se dviga nad mestom – na njem je cerkev posvečena nadangelu Mihaelu – je najopaznejši del kraja in velja za središče duhovnih energij. K temu prispeva tudi pojavljanje skrivnostne svetlobe na njem. Ljudje od nekdaj opažajo svetlobne barvite žoge, ki krožijo okoli Tora in zvonika cerkve sv. Mihaela. Da ne gre samo za legendo kažejo tudi pričevanja iz sodobnega časa. Nenavadne svetlobne pojave omenja tudi uradno poročilo policije iz leta 1970, številne priče pa so videle svetlobne krogle okoli cerkve tudi leta 1980, 1981 in 1991.

Sečišče meridijanov

Kot številni sveti kraji je tudi Glastonbury na križišču zemeljskih črt, nekakšnih akupunkturnih meridijanov na Zemljinem telesu. Stare ezoterične in verske tradicije pravijo, da so takšne črte tokovi kozmične energije v Zemlji, njihova presečišča pa od nekdaj veljajo za sveta. Glastonbury naj bi bil postavljen na eni od poglavitnih akupunkturnih Zemljinih točk in je zato eden najmočnejših planetarnih energijskih središč. Celo več, prepričani so, da trikotnik, ki ga sestavljajo Glastonbury, Stonehenge in velikansko kameno krožišče Avebery predstavlja svetovno energijsko območje, in da velike krožne zemeljske črte povezujejo Glastonbury s številnimi svetimi kraji po svetu.

Ustanovitev samostana in opatije

S keltskimi legendami vezanimi za Glastonbury se tesno prepletajo tudi zgodnja krščanska izročila, v katerih je glavna oseba Jožef iz Arimateje, ki je kot pravijo evangeliji, prevzel Jezusovo telo po križanju in ga pokopal v grobnici na svoji posesti. Bil je Jezusov sorodnik in naj bi nekoč vzel s seboj na trgovsko pot tudi dečka Jezusa in sta skupaj obiskala Glastonbury.

Izročilo nadalje pravi, da je Jožef še drugič prišel v Anglijo in sicer šestdeset let po Jezusovi smrti, da bi tam širil krščanstvo. Postavil naj bi prvo krščansko cerkev v Evropi, in sicer iz lesenih klad in protja prekritega z glino ter določil dvanajst puščavnikov, da skrbijo zanjo. To naj bi bila prva evropska meniška krščanska skupnost in začetek poznejše Glastonburške opatije.

Novejša izročila pravijo, da je opatijo v Glastonburyju pravzaprav ustanovil irski svetnik Patrick, preden je sredi 5. stoletja kot misionar odšel na Irsko.

V enajstem stoletju so menihi Glastonburške opatije sporočili, da so tam našli tudi grob legendarnega kralja Arturja. Po tem odkritju je postal Glastonbury največji, najbogatejši in najmočnejši samostan v Angliji. V petnajstem in šestnajstem stoletju so v njem zgradili še nekaj pomembnih stavb. V opatiji je bila tudi šola in ena najbogatejših knjižnic v Evropi. V času njene največje slave je Glastonburško opatijo obiskal kralj Henrik VII., njegov sin Henrik VIII. pa je v šestnajstem stoletju opatijo uničil in razrušil, tako da v začetku 20. stoletja tam skoraj ni bilo kaj videti.

Začetki odkopavanj

 Od 1. junija do 31. avgusta 2008 so v Glastonburyju organizirali razstavo z naslovom Nenavadni gospod Frederick Bigh Bond in izkopavanja v opatiji Glastonbury.

Frederick Bigh Bond je bil tisti, ki je znova postavil Glastonbury v srce angleške duhovnosti in poskrbel, da je danes znova slavni kraj.

Na Glastonburško prizorišče je Bond stopil leta 1907, ko je zemljišče z ostanki nekdanje veličastne opatije odkupila od zasebnega lastnika angleška cerkev. Vreme, vandalizem, pozaba in zapuščenost so naredili svoje, tako da niti približno ni bilo mogoče ugotoviti, kje je nekoč stal mogočni samostan in kako je izgledal. Bilo je jasno, da je treba območje skrbno prekopati in to nalogo so zaupali uglednemu arhitektu Fredericku Blightu Bondu, ki je bil kot eden vodilnih angleških strokovnjakov za gotsko arhitekturo in restavracijo starih crkva videti prava oseba za to opravilo, čeprav je prav Glastonbury povzročil uničenje njegove sijajne kariere.

Tisto, kar naročnik, angleška cerkev, tedaj ni vedela, je bilo, da se Bond zanima za ezoteriko in paranormalne pojave. Že leta 1889 je postal prostozidar, leta 1895 tudi član Teozofskega društva. Nekaj let pred začetkom del v Glastonburyju, leta 1902 se je Bond pridružil tudi znanemu londonskemu Društvu za psihična raziskovanja (Society for Psychical Research), ki je skupaj z enakim ameriškim društvom postalo zaslužno za začetek znanstvenega proučevanja paranormalnih pojavov. Takoj po začetku izkopavanj se je Bond včlanil tudi v angleško Društvo rožnih križarjev.

Pomoč iz onstranstva

Že v začetku izkopavanj Bond ni imel dovolj denarja, zato sistematično izkopavanje vsega območja ni bilo mogoče. Moral se je zanesti na srečo in svoje domneve. Poleg tega, ga je preganjal še gospod W. D. Caroe, ki je upal, da bo vse to odkril pred Bondom. Zato se je Bond odločil, da se po pomoč obrne na na onstranstvo.

V tistem času je bil spiritizem zelo popularen, med spiritističnimi metodami pa je slovela tehnika avtomatskega pisanja, pri kateri medij v stanju transa zapisuje sporočila duhov umrlih. Prvi in najpomembnejši od medijev, ki so Bondu pomagali pri tem, je bil njegov prijatelj, upokojeni pomorski kapitan John Alleyne, ki je imel veliko izkušenj z avtomatskim pisanjem. Toda Bond je zahteval, da je tudi sam navzoč ob sporočilih, da bi zagotovil poseben mentalni stik.

Tako sta 7. novembra 1907 Bond in Bartlett v Bondovemu uradu v Bristolu začela eksperiment, ki je prinesel izredne uspehe. Duhovi, ki so odgovarjali so se označevali kot „opazovalci“ in kot „Avalonska družba“. Bili naj bi duhovi menihov, ki so nekoč živeli v Glastonburyju.

Odgovori so prihajali v nenavadni mešanici cerkvene latinščine in več različic angleščine, od srednjeveške pa do sodobne. Oglašali so se različni komunikatorji in jim dajali obvestila, risbe in opise opatije. Najpomembnejše informacije jim je posredoval brat Johannes, menih-klesar, ki je sodeloval pri graditvi Edgarjeve kapele in drugih stavb.

Ko so spomladi leta 1908 zagotovili denar za dela in začeli z izkopavanji, se je na Bondovo veliko veselje že takoj pokazalo, da so imeli duhovi prav, in so našli Edgarjevo kapelo. Kmalu je Bond lahko trasiral celoten obris opatije. Celo več, na nasprotni strani ruševin Velike cerkve so odkopali temelje dveh stolpov, za katere sploh niso vedeli, da obstajata, za njun obstoj pa je Bondu povedal duh meniha Johannesa.

Njegovi najemodajalci iz angleške cerkve so bili prepričani, da gre za neverjetno naključje povezano z brilijantnim Bondovim sklepanjem.

Lahko domnevamo, da je Bonda zelo mučila dilema, ali naj razkrije, kako je prišel do svojih odkritij. Sklenil je, da je bolj modro, če je tiho, saj je delal za angleško cerkev, za katero je dobro vedel, da nima dobrega mnenja o spiritizmu. Čeprav cerkveni nauk vsebuje posmrtno življenje, pa zavrača komuciranje z umrlimi, poleg tega pa so Bonda ovirali tudi drugi, ki so si obetali slavo.

Vrsta verodostojnih sporočil

Bondov položaj se je krepil in njegov ugled je naraščal, ker je po zaslugi sporočil duhov prišlo še do novih odkritij. Čeprav so bile videti njihove informacije sprva neverjetne, pa so se na terenu izkazale za točne. Onstranski komunikatorji so omogočili Bondu, da odkrije ostanke ali vsaj sledove največjega dela opatije s kapelo Loretto vred, upravno stavbo, stolp zvonik z veliko uro, glavni oltar velike cerkve, bolnišnico, skupno kuhinjo, spalnice in umivalnice za menihe, veliko samostansko jedilnico, peč za steklo in glineno posodje, vodovod in sisteme za drenažo, vrtove … Odkril je tudi obokane hodnike okoli dvorišča, tunele pod samostanom, niti enega niti drugega pa ni bilo v zgodovinskih načrtih in se za njihov obstoj ni vedelo.

„Opazovalci“ pa so Bondu povedali tudi žalostno zgodbo vezano za kraljev obisk in napačno presojo, ki je pripeljala do tragičnega konca opatije. Po smrti opata Berreja je kardinal Wolsey imenoval za novega opata Richarda Whytinga in mu svetoval naj povabi kralja Henrika VIII. v Glastonbury, da bi pridobil njegovo naklonjenost. To pa je bila usodna napaka. Kralja so kraljevsko sprejeli, toda ko je opazil bogastvo opatije in njenih zemljiških posesti ter videl, kako močan je samostan, se je odločil, da bo uničil njegovo moč in si prilastil samostansko imovino. Po Henrikovem razkolu z Rimom in odločitvi, da bo razpustil vse samostane, je njegov prvi minister Thomas Cromwell obtožil Glastonburyjske menihe vrste prekrškov, kar je pripeljalo do uboja zadnjega opata in porušenja opatije.

Usodno razkritje

Ker se je Bond izkazal kot zelo uspešen direktor izkopavanj in so njegova odkritja presegla tudi najdrznejša pričakovanja, je Bonda angleška cerkev razglasila za škofovskega arhitekta in mu zagotovila vodilno vlogo v tem projektu. Bond je objavil tudi zelo podrobno znanstveno delo o svojih odkritjih, seveda pa ni omenjal pomočnikov iz onstranstva. Njegova slava je naraščala in načrtovano je bilo, da ga bo kralj George V. razglasil za viteza.

Toda Bond se je odločil razkriti, kako je prišel do odkritij in objavil knjigo Vrata spomina (The Gate of Remembrance). V njej je natančno opisal stike z duhovi. Od njegovih odkritij je minilo že desetletje in je bil verjetno prepričan, da ga bosta njegova uspešnost in položaj na katerem je bil, varovala pred negativnimi odzivi. Toda usodno se je zmotil.

Knjiga je povzročila senzacijo in veliko zanimanje javnosti, toda močno je pretresla angleško cerkev, zato ga je z vsemi sredstvi skušala odstraniti iz Glastonburyja in v naslednjih šestih letih so bila izkopavanja ustavljena. Posledice objave knjige so bile katastrofalne tudi za Bonda. Prepovedali so mu vodenje izkopavanj, kar je imel za svoje življenjsko poslanstvo, in tudi njegova poklicna kariera se je podirala. Cerkev je šla tako daleč, da mu je celo prepovedala stopiti na območje opatije.

Ker več ni delal v opatiji niti se ni ukvarjal z arhitekturo, se je Bond usmeril na ezoterična proučevanja, novembra 1927 pa se je preselil v ZDA, kjer je proučeval paranormalne pojave, nato pa se vrnil v Anglijo, kjer je tudi umrl.

Sporočila iz „zbiralnika“ in ne duhov

Niti sam Bond, čeprav so ga obtoževali spiritizma, se ni strinjal s spiritisti. Ni mislil, da so njegovi komunikatorji res duhovi umrlih menihov niti da so to bitja. Že sam naslov njegove knjige Vrata spomina razkriva bistvo njegovih prepričanj, ki so veliko bolj podobna razlagi sodobnih raziskovalcev paranormalnega kot pa naukom spiritistov. V knjigi je med drugim zapisal: „Te podobe iz globine podzavesti je na svetlo dneva prinesel dar intuicije.“ Menil je, da je njegova podzavest našla pot do skrivnih informacij. Zato ni verjel, da so umrli menihi res bitja, ampak da obstaja kozmični zbiralnik človeških izkušenj in spominov, v katerem se ohrani element osebnosti in zlije s kolektivnim spominom, ki sega v vse čase, in iz katerega lahko občutljivi ljudje črpajo informacije. Osebno nezavedno je opisal kot nekakšno vrsto magneta, ki iz tega večnega kolektivnega spomina privlači elemente sorodne psihični strukturi spraševalca. Po nejgovem mnenju, smo vsi udeleženci v velikem življenju sveta nezavednega, katerega sestavni del smo, edina ovira za prosto stopanje v stik z zbiralnikom pa so naše intelektualne in čustvene omejitve.

Komunikacija z zbiralnikom temelji na veliki duhovni sorodnosti, in ko je navzoča je zelo verjetno, da se bodo odčitali resnični spomini, če pa takšne duhovne povezave ni, pa se izrazi samo medijevo osebno nezavedno in s kolektivnim spominom ni pravega stika.

Glastonbury je danes pomembno duhovno središče, ki priteguje ljudi iz vsega sveta. Spodbuja porajanje neke nove duhovnosti, ki temelji na pozabljeni tradiciji, toda usmerjena je v prihodnost, ki naj bi bila svetlejša in duhovnejša od današnjega dne.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Tor Glastonbury, www.cromwell-intl.com