Kaj vemo o času? Zelo malo. Po eni strani se nam zdi, da je čas nekaj neusmiljenega, saj teče in se ne ozira na naše želje, da bi tekel hitreje ali počasneje ali se vrnil nazaj, po drugi strani pa čas dojemamo kot nekaj vsakdanjega in samoposebi umevnega, v resnici pa je največja uganka vesolja.

Prvi, ki mu je uspelo nekoliko privzdigniti pajčolan s skrivnosti časa, je bil genialni ruski astrofizik Nikolaj Aleksandrovič Kozirev (1908−1983).

Drugi Einstein

Dr. Nikolaj Aleksandrovič Kozirev ni bil ekscentrik ali kakšen »nori znanstvenik«, uvrščajo ga med najvidnejše ruske mislece 20. stoletja. Imenovali so ga celo drugi Einstein. Svoje prvo znanstveno delo je objavil že kot sedemnajstletnik in znanstvenike je presenetila globina in jasnost njegove logike. Sprva ga je najbolj zanimala astrofizika, proučeval je ozračje Sonca in drugih zvezd. Z dvajsetimi leti je diplomiral na leningrajski fakulteti za matematiko in fiziko, z osemindvajsetimi leti pa je bil že uveljavljen astronom in predavatelj na nekaj univerzah in inštitutih ter zaposlen v tedaj vodilnem sovjetskem observatoriju v Pulkovu.

Njegovo življenje znanstvenika se je nasilno končalo leta 1936, ko so vse astronome v observatoriju z direktorjem vred aretirali in jih lažno obtožili sodelovanja s fašisti. N. A. Kozireva so tako kot druge že po nekaj minutah »sojenja« spoznali za krivega in ga obsodili na deset let zapora. Prve dve leti je preživel v zaporu mesta Dmitrovsk-Orlovski, kamor so zapirali ujetnike, za katere so pričakovali, da bodo tam zaradi nečloveških razmer tudi za vedno ostali. Od vseh aretiranih astronomov je preživel samo on. Ko so ga nekoč golega pozimi zaprli na prosto, je mislil, da ne bo preživel, vendar je ostal živ in v tem je videl božje znamenje. Ta dogodek in še nekateri drugi nenavadni dogodki v zaporu so ga spremenili v vernika. Iz omenjenega zapora so ga nato prestavili v zapor NKVD-ja.

Oktobra 1941 so ga za kratek čas izpustili, da bi ga naslednje leto spet aretirali in ga obsodili na smrt z ustrelitvijo, češ da je v zaporu širil sovražno propagando, vendar so mu − po prizadevanjih drugih znanstvenikov, ki so oblastem dopovedali, da brez Kozireva ne bo ruske znanosti in astronomije − smrtno kazen spremenili v deset let zapora.

Čeprav Kozirev v času, ki ga je preživel v zaporu, ni imel dostopa do znanstvene opreme, svojega zanimanja za naravne pojave ni opustil. Premišljeval je o svojih prejšnjih znanstvenih ugotovitvah in zelo natančno opazoval naravo in nebo. Pozoren je bil na obliko organizmov in ugotovil, da so vsi organizmi, ne glede na različnost, zgrajeni po vzorcu asimetrije ali spiralne rasti. Znano mu je bilo tudi odkritje Louisa Pasteurja (1822−1895), da naravna razstopina vinske kisline drugače polarizira svetlobo od umetne, in da kolonije mikroorganizmov rastejo asimetrično po vzorcu spiralne strukture. Te proporce je tudi sam opazil v oblikah rastlin, žuželk, živali in ljudi. To sicer ni bilo kaj posebno novega, saj so to proučevali že veliko prej številni drugi, ki so se ukvarjali s tako imenovano sveto geometrijo in spiralno obliko, znano tudi kot Fibonaccijevo zaporedje, zlati rez ali spirala φ.

Med bivanjem v zaporu je Kozirjev z razmišljanjem in opazovanjem narave tudi ugotovil, da morajo življenjske oblike prejemati energijo ne samo s hrano, pijačo, dihanjem in fotosintezo, temveč tudi iz nevidnega in to spiralnega vira, zato mora tudi vse zmeraj slediti zlatim proporcem φ, sicer ne bi moglo obstajati. Človekov skelet naj bi bil pravzaprav antena, ki priteguje to energijo.

Deset let ni kratko obdobje, zato je znanstvenik ves čas, čeprav v zaporu, zbiral podatke za prihodnjo disertacijo, pozneje pa je v severni tajgi tudi nastalo njegovo poglavitno delo – teorija časa, ki jo danes imenujejo Kozirjeva teorija časa.

Rehabilitacija in novi znanstveni izzivi
Leta 1948 so Kozirjeva rehabilitirali in se je lahko vrnil k svojim raziskavam. Že leto dni po prihodu iz zapora je oddal disertacijo v Pulkovu, ki jo je uspešno zagovarjal. Dokazal je, da vir energije zvezd niso termonuklearni viri, kot so do tedaj mislili znanstveniki. Po drugem zakonu termodinamike se namreč topla telesa ohlajajo in svojo toploto oddajajo hladnejšim telesom, zato se temperatura vseh teles izravna. Če naj bi ta teorija veljala tudi v vesolju, potem bi v skladu z njo moralo Sonce že zdavnaj ugasniti, vendar še zmeraj sveti. Kozirjevu je to pomenilo, da morajo vesolje in zvezde prejemati energijo še iz nekega drugega vira. Da bi se povečala temperatura Sonca zgolj za stopinjo, bi morala biti količina te energije neznanska. V svoji disertaciji je Kozirev dokazal, da termonuklearni viri, kot so trdili drugi znanstveniki, ne zmorejo milijarde let zagotavljati dovolj energije zvezdam, saj bi se že zdavnaj izpraznili. Zato je Kozirev menil, da zvezde niso jedrski kotel, temveč »naprave«, ki še neznano obliko energije spreminjajo v svetlobo. Da bi bilo to mogoče, mora vesolje in obstoj zvezd temeljiti na drugem viru energije. Kozirev je trdil, da je ta drug vir energije – čas, natančneje, pretok časa.

Po Kozirjevem pojmovanju sta energija in čas dve strani iste celote. Če bi človek obvladal čas, bi pridobil neskončni vir energije. Lahko bi potoval po vesolju, po vzporednih svetovih, proučeval zvezde v njihovem resničnem času in ne z zamikom tisoče let, kolikor potrebuje svetloba z njih, da pride na Zemljo.

Toda to niso bile njegove edine nenavadne zamisli. Že leta 1958 je Kozirev, ko so vsi znanstveniki mislili, da je Luna mrtev planet, trdil, da poteka vulkanska dejavnost v njenih kraterjih Aristarh in Alfons. Prav tako je odkril kisik v ozračju Venere in vodno paro v Saturnovih obročih. Opazoval je tudi Mars in Merkur.

Nobelovec dr. Harold Urey je sodil med maloštevilne znanstvenike, ki so verjeli, da je trditev dr. Kozirjeva o vulkanski dejavnosti na Luni pravilna. Vztrajal je, naj NASA opravi raziskave in tako so Američani začeli s projektom Moon Blink, ki je potrdil pravilnost Kozirjeve domneve, saj so na Luni odkrili pomembno emisijo plinov.

Uganke časa

Po nekaj letih raziskovanj ugank vesolja pa se je dr. Kozirev začel bolj zanimati za pojave, ki se jim je znanost ogibala in se jim še danes. Sledilo je 33 let poskusov, ki so bili znanstvenikom videti nenavadni. K proučevanju presežnih dimenzij je dr. Kozireva napeljala želja, da bi duhovne resnice potrdil še znanstveno. Predvsem so ga zanimale intuicija, telepatija in jasnovidnost ter z njimi povezane uganke časa.

Vztrajal je pri tem, da bi o času začeli razmišljali kot o nečem otipljivem. Domneval je, da ima čas merljive lastnosti, po katerih se preteklost razlikuje od prihodnosti, in vzrok od posledice. Menil je, da je čas pravzaprav spiralno gibanje in najpomembnejša in najskrivnostnejša lastnost narave. Najskrivnostnejša zato, ker se ne širi kot svetlobni valovi, temveč se v istem trenutku pojavlja povsod v vesolju. Čas je torej nekaj, kar povezuje vse nas in vse stvari v vesolju.

Po domnevi dr. Kozirjeva je čas ena od temeljnih oblik energije vesolja, aktivni dejavnik, organizacijski sila vseh procesov v vesolju. Energija časa naj bi ohranjala naše Sonce in vse druge zvezde, širi se po vesolju in ima ne samo smer, temveč tudi gostoto, ki neposredno vpliva na minevanje časa. Ker v prostoru ne obstaja smer, ki bi imela prednost, temveč samo absolutna orientiranost desno-levo, Kozirev prav desno in levo povezuje z usmerjenostjo, neenakomernostjo pretoka časa. O času je izjavil: »Vsi procesi, v katerih obstajajo vzročno-posledični prehodi oddajajo ali absorbirajo čas. Kjer teh prehodov ni, tudi časa ni. Časa ni na primer v črnih luknjah, saj se tam nič ne dogaja. V črnih luknjah z velikansko privlačno silo črna masa propada sama vase in ustavlja vsako gibanje. Celo gibanje molekul in atomov, zato se čas ustavi. Pri zvezdah pa se dogaja nasprotno, tam čas nastaja in lahko teče hitreje ali počasneje, odvisno od razmer.«

Po Kozirjevem spoznanju je čas zaradi različne gostote, ki jo ima ob različnem času, tudi različen po kakovosti. Lahko se širi in krči, lahko je srečen ali tragičen. O Stalinovem času je Kozirjev na primer izjavil: »Navsezadnje za takratne razmere ni kriv Stalin, takšne so bile pač fizikalne lastnosti tistega časa.«

Lastnosti časa je mogoče proučevati v laboratoriju

Po Kozirjevem mnenju ima čas številne lastnosti, ki jih je mogoče proučevati v laboratoriju. Da bi dokazal ta svoja stališča, je Kozirev naredil izvirne pripomočke, ki so merili spremembe časa, to so bili predvsem natančni žiroskopi, asimetrična nihala in torzijske tehtnice. Z njimi je znanstvenik prepričljivo dokazal, da je gostota časa večja tam, kjer poteka neko gibanje. Pri tem ni pomembno, za kaj gre: ali za mešanje tople in hladne vode v posodi, topljenje sladkorja v vroči vodi ali vretje zvezdne snovi. S povečanjem entropije (kaosa) se gostota časa povečuje. Z drugimi besedami, kadar se red manjša, oddaja svojo energijo časa.

Dr. Kozirev je ugotovil, da je čas na splošno gostejši pri posledici in redkejši v bližini vzroka. Ko so prej omenjene naprave sestavili v zapleteno celoto, so se namreč pokazale spremembe v gostoti časa v bližini mehaničnega delovanja (raztezanja gumijastega traku) ali kemičnega delovanja (raztapljanje sladkorja). Eden od takšnih poskusov je na primer potekal takole:

Naprava je raztezala dolg gumijast trak. Na začetku raztezanja so se naprave (predvsem asimetrično nihalo in žiroskop) nagnile k učinku. Človeško oko tega nagiba ni opazilo, naprave pa so ga zaznale. Poskus je pokazal, da se je gostota časa povečala.

Gostota časa, ki so ga zaznale naprave, se je povečala tudi tedaj, če so naprave ogradili z debelim zidom ali z železnimi ploščami. Tudi pri poskusu s topljenjem sladkorja so se pokazale iste zakonitosti – čas je bil redkejši na začetku, pri vzroku, in gostejši na koncu, pri posledici.

Čas, misli in telepatija

Dr. Kozirev je dejal, da kadar je med poskusi premišljeval o poeziji ali o čem čustvenem, so naprave zaznale več sprememb, kot če je razmišljal o matematičnih operacijah. Trdil je, da lahko tudi misli spreminjajo gostoto časa.

Od gostote časa je odvisna telepatija. Čas je redkejši v bližini tistega, ki misli odpošilja in gostejši pri človeku, ki sporočilo sprejema. Kozirev je skušal gostoto časa tudi umetno spremeniti, vendar mu ni uspelo. Menil pa je, da kadar bomo sposobni zgostiti čas, se bomo lahko tudi telepatsko sporazumevali.

Gostota časa je odvisna tudi od vremenskih razmer. Nevihte s strelami in grmenjem, spremembe letnih časov ali večje vremenske spremembe so vplivale tudi na naprave v laboratoriju dr. Kozirjeva. Prav tako je na gostoto časa vplivala lokacija. Poskusi, ki jih je dr. Kozirev opravljal na severu Sovjetske zveze, v Murmansku, so odlično uspeli, saj naj bi bil tam čas gostejši in zato bolj omogočal telepatijo. Enako se je pokazalo tudi tam, kjer je bilo območje manj poseljeno. Morda so zato bili poskusi s telepatijo, ki so jih Američani opravljali s posadkami v vesoljskih ladjah tako uspešni?

Na drugih območjih pa je bil učinek gostote časa manjši in pozimi bolj izrazit kakor poleti. Ker poleti podnevi in ponoči vse bohoti in raste, je ta »nemir« motil naprave, pozimi, ko je vse mirovalo pod snegom, pa so naprave nemoteno delovale.

Na gostoto časa vpliva tudi sila gravitacije in prav tako gostota stvari. Te ugotovitve so zelo blizu trditvam bajaličarjev, da različne stvari v tleh oddajajo različne vibracije in zato lahko z bajalico ugotovijo, katera snov ali stvar je v tleh. Dr. Kozirev je nekaj podobnega ugotovil tudi v laboratoriju. Ko neko delovanje ustvari večjo gostoto časa, ta gostota ne preneha takoj, v nekaterih stvareh se ohrani dlje kakor v drugih. Na primer v aluminiju se ohrani dvakrat dlje kakor v svincu, v lesu pa petkrat dlje kakor v svincu.

Princip asimetrije

Kozirev je menil, da čas kaže asimetrični vzorec toka, saj naj bi bila asimetrija temeljni princip življenja na Zemlji. Že človekova desna in leva stran telesa nista enaki, tudi srce je bolj na levi kot na desni. Kozirev je trdil: »Vztrajna, dedna asimetrija ne more biti naključje. Očitno je posledica naravnih zakonitosti, ki upoštevajo tudi čas. Asimetrija morda ni samo pasivna posledica teh zakonitosti, temveč omogoča organizmu, da krepi svoje življenjske procese.”
Po letih poskusov so dr. Kozirev in njegovi kolegi ugotovili, da je v sistemu, ki se obrača v levo, tok časa pozitiven – dodaja energijo. V sistemu, ki se obrača v desno, pa je tok časa negativen – odvzema energijo. Po pojmovanju Kozireva je naš svet sistem leve strani in zato ima pozitiven tok časa, ki našemu vesolju dovaja energijo.

Poleg tega za čas ni značilen samo vzorec toka, temveč je pomembno tudi razmerje – razlika med vzrokom in posledico.

V svojih znanstvenih delih se je dr. Kozirev spraševal, zakaj v vesolju ni nič v stanju ravnotežja? Predlagal je tudi odgovor: Ker so morda vsi procesi v materialnih sistemih vesolja samo viri, ki hranijo poglavitni tok časa, ki povratno vpliva na materialne sisteme.

Skrivnostna zrcala

 Na gostoto časa je mogoče vplivati s posebnimi zasloni in jo tako zmanjševati ali povečevati, še zlasti, če se čas osredišči s konkavnimi zrcali. Nekoč so bili mistiki in preroki prepričani, da zrcala, zlasti konkavna, lahko okrepijo človekovo jasnovidnost. Zlasti veliko je o zrcalih vedel slavni Roger Bacon, učenjak, teolog, filozof in frančiškanski menih iz 13. stoletja (po nekaterih virih naj bi bil vnebovzetni mojster Saint Germaine), vendar je skrivnost njihovega delovanja odnesel v grob. Z uporabo konkavnega zrcala je napovedal številne dogodke v prihodnosti: izum teleskopa in mikroskopa, letal, avtomobilov in ladij na motorni pogon ter sestavo smodnika in njegovo uporabo. Poznal je tudi strukturo celice in razvoj zarodka in to stoletja prej, preden so to ugotovili drugi znanstveniki. Roger Bacon je videl v zrcalih tudi spiralno »zvezdo«, umeščena naj bi bila med popkom Pegaza, poprsjem Andromede in glavo Kasiopeje. Prav na tem mestu v vesolju so več kot 400 let pozneje odkrili tudi prvo meglico zunaj naše galaksije – spiralno galaksijo Andromedo. Na oxfordski univerzi, kjer je predaval, je naredil dve zrcali. Z enim je bilo ob vsakem času dneva mogoče prižgati svečo, v drugem pa je opazoval, kaj počno ljudje kjer koli po svetu. Ker so se študentje preveč ukvarjali z zrcali, so po mnenju drugih profesorjev izgubljali več časa s prižiganjem sveč kakor z branjem knjig, se je vodstvo univerze odločilo, da je treba zrcali uničiti. Podobno napravo naj bi sestavil tudi slavni Nostradamus (1503–1566), po navodilih potomca nekdanjega člana templjarjev, in jo uporabljal za »potovanje« v preteklost in prihodnost. Menihi v nekaterih indijskih templjih še danes za napovedovanje prihodnosti uporabljajo konkavna zrcala z zlato prevleko.

Telepatske »čelade« in tulci

Peterburški znanstvenik Aleksander Vasiljevič Barčenka (1881−1938) je še pred oktobrsko revolucijo opravljal poskuse s prenosom misli na daljavo in pri tem uporabljal posebno »telepatsko čelado«, ki jo je izumil. Sestavljena je bila iz različnih poliranih kovin. Priče so izjavile, da je bil pri tem zelo uspešen, telepatsko poslana sporočila so ljudje prejeli skoraj v celoti.

Tudi Kozirev je domneval, da bi lahko zrcala fokusirala različne vrste sevanja, tudi sevanje organizmov. Menil je, da v vesolju obstaja posebno območje z energoinformacijskimi tokovi, ki bi ga bilo mogoče raziskovati s pomočjo takšnih zrcal. Drugi znanstveniki so s poskusi ugotovili, da je mogoče energijske tokove vsrkati, reflektirati in celo fokusirati, najbolj pa to omogoča aluminij. Zato je dr. Kozirev dal iz aluminija izdelati posebne »cilindre« iz gladkega aluminija, ki so si jih poskusne osebe dale na glavo, in tudi velike aluminijaste tulce, ki so bili na enem koncu zaprti, tako da so poskusne osebe v njih ležale ali sedele. Tulci so delovali na vse telo in ne samo na glavo kakor »cilinder«, na voljo so bili tudi spiralni tulci z zasukom v levo ali desno. Katero vrsto tulcev so uporabili, je bilo odvisno od namena poskusa.

Danes bi rekli, da je bil Kozirev deloholik in tudi zelo izobražen. Poleg tega je bil izredno dober opazovalec. Astronomi so govorili, da Nikolaj Aleksandrovič Kozirev samo pristopi k teleskopu pa že takoj nekaj odkrije.

Svoja zadnja znanstvena leta je preživel v senci številnih polen, ki so mu jih kolegi znanstveniki metali pod noge. Njegovih prošenj po novi opremi in pripomočkih niso upoštevali, člankov mu niso objavljali ali pa so jih objavljali le skrajšane. Leta 1979 so ga iz observatorija celo odpustili z utemeljitvijo, da je odveč, saj je zaradi stroškov treba zmanjšati število zaposlenih.

Ta izjemni astrofizik je umrl 27. februarja 1983, star 75 let. Pesnik Andrej Voznesendski ga je imenoval nebeška inteligenca in zapisal: Umrl je v prostoru, živi v času.

Poskusi se nadaljujejo

Še danes odmevajo poskusi, ki so jih leta 1997 v Novosibirskem in Diksonu na Arktiki opravljali drugi ruski znanstveniki. Metoda je bila preprosta. Človek z aluminijastim »cilindrom« na glavi je moral miselno odposlati sporočilo, na primer grafični simbol, ljudje na zelo oddaljenem kraju pa so morali odposlano sprejeti. Za odpošiljanje so pripravili 77 simbolov, ki jih uporabljajo različni narodi in kulture, ter druge znake. Pet minut pred začetkom odpošiljanja je računalnik med simboli in znaki naključno izbral od 3 do 5 simbolov ali znakov, in oseba, ki je imela na glavi aluminijasti cilinder po zgledu Kozirjeva, jih je morala miselno odposlati v Zemljino informacijsko polje. Poskuse so opravljali leto in pol, miselna sporočila pa pošiljali iz dveh sibirskih mest, Novosibirska in Diksona, sprejemali pa so jih v različnih krajih Evrope, Azije in Amerike, v dvanajstih državah po svetu. V poskusih je sodelovalo približno 5000 ljudi. Izidi so presegli pričakovanja; pravilno je bilo prejetih približno 95 odstotkov simbolov in znakov, tako da ni mogoče govoriti o naključju. Ruski znanstveniki so dokazali obstoj informacijskega prostora. Podobne poskuse so delali tudi na Uralu, le da so namesto aluminija uporabili zlitine nerjavečega jekla in drugačno obliko cilindra – bil je bolj podoben papeškemu pokrivalu.

Simboli in nenavadni občutki

Osebe, ki so nosile takšno »zrcalo« na glavi ali pa so v takšnem »zrcalu« ležale ali sedele, so doživljale vse mogoče. Večina je čutila nekakšen tok energije in toploto, vibracije po vsem telesu. Nekatere so imele občutek, da se dvigajo v vesolje in opazujejo zvezde. Neka ženska je povedala, da je nad seboj zagledala vijolično nebo, podobno šahovnici, namesto črnih polj so se v vijoličnih poljih prikazali zapleteni hieroglifi. Pri nekaterih ljudeh so se razvile nenavadne sposobnosti. Tako je na primer oseba, ki je sedela v takšnem »zrcalu«, začela čez čas zaznavati meje živih bitjih in neživih stvari, drugi se je odprl intuitivni kanal in je izvedela, kaj se ji bo zgodilo v življenju. Od tedaj ima občutek, kot da ji nekdo pomaga pri odločitvah. Tretja oseba od tedaj vse razume, vse občuti in podobno.

Neodvisno od takšnih doživetij pa nastane v »zrcalih« Kozirjeva pravi spektakel. Prostor v njih se napolni z množico svetlečih se simbolov. Videli so jih vsi ljudje ne samo v svoji zavesti, temveč tudi kot resnične v prostoru, zunaj sebe. Vsi znanstveniki, ki so drug za drugim sedeli ali ležali v »zrcalu«, so neodvisno drug od drugega narisali iste simbole in znake in jih vsi tudi enako razvrstili. Število prejetih simbolov in znakov se je čez dan manjšalo, največ se jih je prikazalo ob devetih, ko so se poskusi začeli, najmanj pa ob šestnajstih, ko so poskuse končevali. V šestih mesecih so prenesli več kot 2000 znakov in simbolov. Jezikoslovci iz inštituta za zgodovino sibirskega oddelka Ruske akademije znanosti so prepoznali približno 80 odstotkov teh simbolov. Izkazalo se je, da pripadajo različnim starim civilizacijam, ujemali so se s tistimi, ki so jih našli arheologi na izkopaninah, megalitih in starih zapisih.

Danes temporologijo ali znanost o času proučujejo na Moskovski državi univerzi in pod okriljem ruske humanitarne fundacije, ki podpira raziskave dr. Kozirjeva.

Posebne naprave, podobne zrcalom Kozirjeva, imajo danes v Novosibirskem in v Miasiji, uporabljajo jih v zdravilne namene. V Miasiji se s temi napravami ukvarja Viktor Bulajev, ki ima že dvajsetletne izkušnje z zdravljenjem bolnikov v cilindru iz aluminija. Sodeluje tudi z drugimi ruskimi znanstveniki. Kozirjeva zrcala popravijo človekovo biopolje, pozitivno delujejo na srce in ožilje ter prebavila. Bolnik preživi v takšnem ogledalu dvajset minut in ima različne občutke. Zanimivo je, da ima večina ljudi občutek, kot da je v tuljavi preživela le od 5 do 10 minut, v resnici pa je bila notri od 20 do 30 minut. Čas se upočasni, številnim osebam se je tudi zdelo, da so se prestavile v preteklost. To je doživelo od 40 do 50 odstotkov oseb, približno od 10 do 20 odstotkov oseb pa se je zagledalo v prihodnosti. Izkušnje z bivanjem v takšnem cilindru so pokazale, da je predolgo bivanje v njem nevarno za zdravje. Nekatere od posledic so glavobol in vročina.

Zanimivi so poskusi z rastlinami, ki so jih tudi opravili v takšnih cilindrih. Rastline so se v njih zelo okrepile, četudi so bile brez svetlobe in vode. Takšne poskuse je delal Anatolij Pedošenko. Anatolij je tudi sam trpel zaradi bronhialne astme. Ko je leto dni občasno bival v takšnem cilindru, so napadi astme prenehali.

Še nekaj časa bo preteklo, preden bomo doumeli, kaj nam čas v resnici prinaša in sporoča.

Rafko Novak, objavljeno v reviji AURA, januar 2016

Fotografija: Bigstockphoto.com