Klemen Vidic, voditelj Krščanskega centra (Christian Outreach Center), pastor in podjetnik, je že kot najstnik zavzeto iskal globlji smisel življenja ter meditiral, molil, mantral in kadil marihuano. A postajal je vse depresivnejši: »V sebi sem čutil velikansko praznino in iz nje nisem našel izhoda. Bil sem utrujen od takšnega življenja in menil sem, da je najboljše, da ga končam. Odločil sem se, da se bom skril v samoten gozd in tam meditiral, dokler ne umrem. Potem pa me je nekega dne – ateistično vzgojenega človeka – nenadoma ogovoril Jezus, in to me je popolnoma spremenilo. Opustil sem kajenje marihuane in nikoli več nisem preklinjal. Bil sem presenečen – postal sem človek, kakršen nisem bil še nikoli prej.«

 Pastor Klemen Vidic je odraščal v ljubeči, čudoviti družini, kjer je bilo vedno dovolj gmotnih dobrin, ni pa bilo vere. »Ko je umrl Tito, sem, osemletnik, do konca spremljal dolgi pogreb, saj sem bil prepričan, da bo Tito na koncu vstal iz krste in vsem pokazal, da je nesmrten. Ko pa so mu na grob položili marmornati kamen, se je moje upanje končalo … Že takrat so me mučila vprašanja o nastanku sveta in smislu življenja. V najgloblji notranjosti sem čutil, da mora biti še kaj večjega kot zgolj to, kar doživljam zdaj … V očeh tega sveta je bilo moje življenje popolno: bil sem priljubljen, uspešen v šoli, imel sem čudovito dekle, veliko dobrih prijateljev, dovolj denarja … Vendar pa mi le normalno življenje ni bilo dovolj. Nisem mogel verjeti v človekovo evolucijo in obstoj, ki bi bila brez večjega smisla. Odgovore sem iskal v različnih filozofijah.«

Ko je videl, da sodobna filozofija ne išče absolutne resnice, je začel raziskovati duhovnost. »Hodil sem na zabave, iskal nova spoznanja, ‘višjo’ duhovnost, molil različne molitve, mantral, meditiral, kadil marihuano, preskušal duhovne metode. Moje življenje pa je postajalo vse bolj temačno in iz tega nisem našel izhoda. Na koncu sem mislil, da življenje res nima smisla, in se odločil končati zemeljsko bivanje. Nameraval sem se skriti v samoten gozd in tam meditirati, dokler ne umrem. Potem pa sem 5. julija 1992 doživel nadnaravno izkušnjo in ta mi je prinesla veliko življenjsko preobrazbo. Ko sem bil ob koncu tedna poslovno na Dolenjskem, sem ves utrujen od življenja legel na neko klop in zaspal. Nenadoma je nekaj počilo, močno zadonelo kakor večja eksplozija. Skočil sem pokonci in se prestrašen oziral okoli … A nikjer ni bilo nikogar. Nenadoma sem ob sebi začutil navzočnost. Čeprav tega nisem še nikoli skusil, sem vedel, da je ob meni Bog, da se je moje iskanje končalo in da sem našel smisel. Potem sem zaslišal glas: Jaz sem živ! Takoj sem vedel, da je to Jezus! Zavedel sem se, da je on smisel življenja in Bog, da je vse, kar potrebujem. Nisem ga videl, a vedel sem, da je ob meni On! Njegova navzočnost me je močno izpolnjevala. Potem je glas dejal: Kje pa si ti, Klemen? Zlomil sem se in dolgo bridko jokal … Presenečen sem bil, da se je Jezus ukvarjal z mano in izgovoril moje ime. Jaz sem namreč njegovo ime uporabljal le v kakšni kletvici … Čutil sem, da me ljubi z ljubeznijo, ki je večja od vseh posvetnih stvari. In želel sem si, da bi ga čim prej spoznal. Čeprav sem bil vzgojen ateistično, in se v sebi bojeval z dvomi, sem vedel, da sem doživel pristno srečanje z Jezusom, saj si vsega tega nisem izmislil.«

Kje naj najdem Jezusa?

Najprej je o Jezusu začel spraševati pri ljudeh, ti pa so ga napotili k župniku. »Katoliški župnik je bil moje edino upanje. Povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo. Opazoval me je zelo sumničavo in mi ni znal povedati, kje naj najdem Jezusa … Najbrž je mislil, da sem malo nor, in me je kmalu odslovil, jaz pa sem postal zaskrbljen in žalosten, saj nisem vedel, na koga naj se še obrnem. Kdo mi bo lahko pomagal, če mi župnik ne more!? Spet sem postal tako depresiven, da sem dva dni samo popival in kadil. Potem sem obiskal prijatelja, ki mi je dobavljal marihuano. Odšla sva na kavo – prav takrat pa je prišel mimo njegov sosed Andrej in na kratko prisedel. Ko je odšel, mi je prijatelj povedal, da je Andrej ozdravljeni odvisnik – Jezus ga je namreč popolnoma rešil odvisnosti od mamil – zdaj je zelo vesel človek in živi novo življenje. Ta novica me je navdala z velikansko radostjo. Prijatelja sem prosil za Andrejevo telefonsko številko in ga takoj poklical.«

Kmalu se je srečal z Andrejem in njegovim prijateljem Jovom in se z njima udeležil nekega krščanskega srečanja – tam so imeli živo krščansko glasbo, ljudje pa so med petjem dvigovali roke. »Bil sem navdušen,« pripoveduje Klemen. »Potem je na oder stopil govornik in razlagal, da je Jezus luč, svet pa živi v temi; a vsi, ki se predajo Jezusu, zaživijo v luči. Te besede so se mi vtisnile v srce. Nato smo vsi vstali in se začeli glasno zahvaljevati Bogu. Zaprl sem oči in začutil, da stoji Jezus pred menoj. V mislih sem rekel: Jezus, slab človek sem. Prosim te, pridi v moje srce! Božja navzočnost me je tako močno izpolnila, da sem se sesedel na stol in izgubil občutek za čas in prostor.«

Potem se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Sprememba je bila očitna. »V meni ni bilo več praznine, napolnjevala sta me mir in božja ljubezen. Strah pred smrtjo je izginil. Ko sem si v parku spet skušal zviti cigareto z marihuano, mi je duh v meni razločno rekel: Tega ne potrebuješ več! Nikoli več nisem kadil marihuane. Opazil sem, da nisem več preklinjal. Bil sem presenečen. Počutil sem se tako zelo čistega … Bog je zapolnil praznino v meni in vedel sem, da jo zmore zapolniti samo On. Moj oče je po mojem spreobrnjenju odšel na obisk k pastorju cerkve, v katero sem takrat hodil, in ga vprašal, kako dolgo bom tako prijeten fant, ali bo moja sprememba trajala … Potožil mu je, da so moje prejšnje pozitivne spremembe trajale le nekaj tednov. Pastor mu je odvrnil, da sem se tokrat za vedno spremenil. In prav je imel!«

Klemen se je takrat znebil tudi rednih, več let trajajočih glavobolov: »Že od otroštva me je namreč nekajkrat na mesec bolela glava. Ko je v moje življenje vstopil Jezus, so glavoboli za vedno izginili. Vse do danes (torej že enaindvajset let) sem bil bolan samo tri dni. Takrat sem imel tudi hude težave s križem. Zdravnik mi je predpisal operacijo, jaz pa sem verjel v Jezusovo ozdravitveno moč in v postelji tri dni poslušal zvočni posnetek o božjem ozdravljanju. Potem pa sem popolnoma zdrav vstal iz postelje in začel zidati balkon pri svoji novi hiši. To je močno presenetilo celo mojo ženo, čeprav je bila vzgojena v družini, v kateri so imeli z Bogom osebni odnos, in je Jezusa dobro poznala.«

 

V Krščanskem centru ste svobodni

Komaj je moj sogovornik Jezusa spoznal, že mu je Bog jasno naročal (bilo je dva meseca po nadnaravni izkušnji), naj se vpiše na Teološko šolo v Osijeku, ki pripada Binkoštni cerkvi. V Osijeku je študiral dve leti, potem pa odšel še v Brighton, v Anglijo, in tam študij nadaljeval v središču Christian Outreach Center (tamkajšnjem krščanskem centru).

Christian Outreach Center (Krščanski center) v Brightonu pripada istoimenskemu mednarodnemu gibanju, ki se je leta 1974 porodilo v Brisbanu, v Avstraliji (tam je petindvajset vernikov ustanovilo prvo tovrstno cerkev). Med božjo službo, slavilnim petjem in pridiganjem so se v središču dogajali veliki čudeži in nadnaravne ozdravitve, in vse to je v Christian Outreach Center pritegnilo veliko ljudi. Novo gibanje se je hitro razširilo in zdaj deluje v sedemdesetih državah ter ima več kakor tisoč cerkva. Prvo evropsko središče sta v angleškem obmorskem mestu Brighton leta 1995 ustanovila avstralska pastorja Ashley in Ruth Schmierer. V središču imajo tudi Inštitut za usposabljanje božjih služabnikov in Šolo za usposabljanje pastorjev. V njem delujeta otroška in misijonarska služba ter organizacija Global Compassion (Vesoljno sočutje) – v tej verniki ljudem praktično izkazujejo božjo ljubezen, saj skrbijo za vse, ki se znajdejo v stiski. Pastor Klemen Vidic, ki je Krščanski center pripeljal k nam, pravi: »Nikakor ne verujemo, da smo edina prava cerkev, verjamemo pa v to, da smo del različnih kristjanov in pripadamo Jezusu Kristusu. V cerkvi imamo ‘živo vero’, in ta vidno deluje na vse naše obiskovalce, saj se številnim od njih življenje izboljša (tako se dogaja v naših središčih po vsem svetu pa tudi pri nas – v Ljubljani in Šentjurju).«

V Krščanskem centru ste lahko popolnoma svobodni – v njem ste dobrodošli takšni, kakršni ste. Tam boste našli ljudi, ki ljubijo Boga in ljudi. »Mi namreč nismo posebni ljudje, smo samo ljudje, ki ljubijo posebnega Boga in ga na vso moč slavijo. Do vseh se vedemo enako, seveda pa jim privoščimo, da spoznajo Jezusa. Vsi, ki nas obiščejo, so dobrodošli in so lahko takšni, kakršni so. V cerkvi Bogu dopustimo, da je Bog – da močno, resnično in učinkovito deluje na vsakem področju našega življenja,« razlaga Klemen, ki meni, da Jezus lahko pozitivno spreminja vsa področja posameznikovega življenja in da ima za vsakega enkraten, poseben načrt. »Bog, ki mu služimo, ima za vsako osebo na planetu prihranjeno velikansko ljubezen. Njegova požrtvovalna ljubezen je tudi naš življenjski navdih in zgled.«

Bog želi, da smo celostni

V središču v pridigah pogosto poučujejo, da smo ljudje duhovna bitja, ki imajo dušo in živijo v telesu … »Človek je duhovno bitje, ki ima dušo (torej um, voljo in čustva) in živi v telesu, tako piše tudi v Svetem pismu. V šestem razredu so me pri biologiji sicer učili, da je človek zgolj umsko in telesno bitje, da je njegov pradedek šimpanz in njegova prababica gorila. Številni ljudje temu še vedno verjamejo ne glede na to, da sodobni fiziki danes zlahka ovržejo to teorijo. Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, da se druži z njim. Bog pa je duh – torej je tudi ljudi ustvaril kot duhovna bitja. In to, da smo izvirno duhovna bitja, nas ločuje od živali, ki so umska in telesna bitja, s svojo voljo in čustvi ter živijo v svojem telesu.«

Klemen razlaga, da je človek več kakor nekaj navadnega, vsakdanjega … Zato je pomembno, da živimo svoj resnični jaz – svojega tako imenovanega notranjega človeka – da živimo po duhu. A kakšen je naš resnični jaz in kaj se nam dogaja, ko ga zaživimo? »Novo rojstvo je duhovno rojstvo – ko spoznamo Jezusa, začne v nas delovati Sveti duh in na novo ustvari (preustvari) našega starega duha. Ko sem sprejel v svoje življenje Jezusa, sem nenadoma postal navdušen nad življenjem. Vse stare navade, ki so me uničevale, so bile odpravljene. Zakaj? Zato ker se je moj resnični jaz, moj notranji človek, moj duh, rodil na novo (novo rojstvo je rojstvo našega notranjega, ne zunanjega človeka). Sprememba v duhu pa je prinesla spremembe tudi v moje misli in telo ter na vsa področja mojega življenja. Takšne spremembe so dostopne vsem, tudi vam! Nikomur ni treba živeti življenja poraženca! Vsak lahko obrne hrbet slabemu delovanju in dvoličnosti. Slaba dejanja (greh) in dvoličnost nas namreč uničujejo. Slaba dejanja človeka ločujejo od Boga in le z božjo pomočjo se jih lahko znebi. Dvoličnost pa ni v skladu s pravim, temeljnim človeškim značajem – Bog namreč želi, da smo celostni in živimo čisto življenje.«

Bolezni ukažimo, naj odide

Ali duhovno prenovljeni ljudje potem vedno živijo čisto? Včasih namreč slišimo, da celo pastorji, ki jih Jezus prenovi, nekaj časa živijo novo, čisto in poduhovljeno življenje, svoj resnični jaz – potem pa spet začnejo živeti po starem … »Pastor ni drugačen od drugih,« pravi moj sogovornik. »Vsak človek, ki se vda telesnim strastem in poželenjem, ki ga odvračajo od Boga, spet pade. A to se nikoli ne zgodi v trenutku. V našem umu poteka nenehno duhovno bojevanje. Če hranimo svojega duha z božjo besedo, bomo rasli z Bogom, če pa namesto tega raje hranimo svoje slabe in napačne misli, se bo naše življenje napak usmerilo. Če ure in ure na televiziji gledamo različne ‘smeti’, ni čudno, da kmalu naredimo kakšno neumnost, ki nas veliko stane …. Vsak od nas je namreč odgovoren za to, o čem razmišlja in kako se odloča. Jaz sem se odpovedal pravici do užaljenosti, zato da v meni ne bi pognala kakšna korenina grenkobe. Grenkoba namreč povzroči, da se ljudje odmaknejo od drugih in tudi od Boga – saj božja beseda pravi, da ne moremo reči, da ljubimo Boga, ki ga ne vidimo, če ne zmoremo ljubiti ljudi, ki jih lahko vidimo …«

Ali je človek, ki živi svoj resnični jaz, vedno zdrav? Kako se spoprijema s težavami in boleznijo? »Človek, ki sprejme Jezusa, je v duhu že ozdravljen. Zdaj je njegova naloga, da ozdravitev pripelje v svoje telo. Ko ga napade bolezen, se mora braniti z vero v božjo besedo – saj ta pravi, da smo po ranah Jezusa Kristusa že ozdraveli. Dobro je tudi, da slavi Boga, ki je naš Bog Zdravitelj (to je eno od njegovih imen). Bolezni moramo ukazati, naj odide, in svoje telo nenehno glasno spodbujati, naj bo zdravo. Zelo pomembna je tudi naša pozitivna vizualizacija – če se vidimo kot bolnika, bomo bolni. Če pa se bomo videli takšne, kakor nas vidi Bog, torej vedno zdrave, in v tem videnju vztrajali, se bo ozdravitev kmalu izrazila tudi v našem telesu. Če resnično verujemo v to, da smo že zdravi, in tako tudi vedno govorimo, bo zdravje iz duha postopno prešlo tudi v naše telo.«

Najbolj vesela cerkev – duhovni dom za ljudi različnih ver

Pastor Klemen Vidic vodi cerkev skupaj z ženo Carol, Američanko, pastorkinjo, magistro glasbe in teologije. S sinovoma živita blizu Vranskega. Ukvarjata se z družino in podjetništvom, saj se s pastoralnim delom ne preživljata. Velik del služenja v Krščanskem centru namenjata veselju – petju slavilnih pesmi – zato je to središče najbolj vesela cerkev. Človek se med slavljenjem počuti tako kakor na kakšnem dobrem koncertu rokovske glasbe, le da je pri tem popolnoma osredinjen na Boga: »V Svetem pismu piše, da Bog prebiva v slavljenju svojega ljudstva. Kadar dajemo Bogu najboljše, se v nas prebujata veselje in navdušenje. Na naših srečanjih dopuščamo, da se Sveti duh sreča z ljudmi v njihovih trenutnih življenjskih okoliščinah.« Vedno molijo tudi za vse obiskovalce, za ozdravitev njihovih telesnih in drugih bolezni ter težavnih življenjskih položajev. »Jezus je bil do ljudi sočuten, zato jih je ozdravljal. Po Svetem duhu lahko Jezus deluje tudi zdaj in ozdravi bolne ter pomaga stiskanim. Z Njegovo pomočjo zmorejo ljudje uresničiti svoje največje življenjske zmožnosti.«

Kdo lahko pride v to veselo cerkev? »Vsak!« pravi pastor. »Vi in vaša družina, vaši prijatelji in sovražniki. V naših cerkvah po svetu in v Sloveniji najdejo duhovni dom ljudje različnih ras, ver in poklicev. Verujemo, da med nami ni pregrad, ki jih ne bi mogla premostiti božja ljubezen!« Vsa srečanja v središču so brezplačna, tam pa dobite lahko tudi nekaj brezplačne literature, nekoliko več o Krščanskem centru pa si lahko preberete na spletni strani www.sprejmi.si. Cerkev obiskujejo tudi tuji predavatelji, pogosto Američani, ki povedo marsikaj novega in navdihujočega.

Klemna lahko pokličete po klicni številki 040 625 617 (slovenščina), Carol pa po številki 041 842 800 (angleščina).

Pričevanje: po klinični smrti nadnaravno ozdravel

Zvonko Mlakar iz Maribora opisuje, kako je okreval po molitvi molivcev iz Krščanskega centra: »Pred leti sem doživel hudo prometno nesrečo. Z motorjem sem se zvrnil v jarek, pri padcu pa se mi je zdrobila tudi čelada. Šest dni sem bil klinično mrtev. Zdravil me je primarij Gorazd Bunc. Moja tedanja žena Jelka se je po nesreči udeležila srečanja v Krščanskem centru in tam prosila, naj molijo za mojo ozdravitev. Povedala je, da so zdravniki rekli, da zame ni več upanja in da bom ‘vegetiral’ do konca življenja. Molivci so molili nad mojim žepnim robčkom – prosili so za mojo ozdravitev. Jelka je nato odšla v bolnišnico in mi robček položila na glavo. Tisti trenutek sem odprl oči, spregovoril pa še nisem. Navdušena je poklicala pastorja Klemna, in ta me je potem kmalu obiskal. Ko je stopil v mojo bolnišnično sobo, sem nenadoma začel vpiti: ‘Jaz sem grešnik, jaz sem grešnik!’ Bog se me je namreč močno dotaknil – čutil sem, ko da bi od zgoraj nekaj pritiskalo name. Potem sem pol ure govoril in povedal, koliko slabega sem storil, Jelka pa je ganjena jokala. Nato sem v svoje srce sprejel Jezusa. Klemen mi je dal Sveto pismo, češ naj ga berem, če želim.

Zdravniki so rekli, da se je zgodil čudež, ker sem se zavedel in spregovoril. Vendar so dodali, da me tudi Bog ne more popolnoma ozdraviti in da bom vse življenje ostal v invalidskem vozičku. Medtem so me odpeljali na zdravljenje v ljubljansko bolnišnico Soča. Med okrevanjem sem neprenehoma prebiral svetopisemske odlomke o ozdravitvi in poslušal zvočni posnetek, na katerem je Klemen posnel iste svetopisemske odlomke. Moja zdravnica Viktorija Šrok me je spodbudila, naj pridem k njej peš, ne na invalidskem vozičku. Naslednji dan sem to tudi storil. Rekla je, da je to čudež. Na voziček sem bil priklenjen le šest mesecev. Zdravniki so rekli, da je to, kar se mi je zgodilo, nemogoče.«

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, avgust 2013, št. 288

Fotografija: Klemen Vidic, iz zasebnega arhiva.