Dr. Sladjana Velkov je zagovornica naravnega zdravljenja in presne prehrane ter nasprotuje obveznem cepljenju otrok. Rodila se je v Skopju, odrasla v Srbiji, medicino pa je študirala v Nišu in Skopju, kjer je tudi diplomirala. Delala je za Organizacijo združenih narodov v Makedoniji, kot zdravnica splošne medicine se je kalila na urgentnem oddelku bolnišnice v Vranju, v Kuvajtu pa je delala tudi kot direktorica za razvoj medicine. V zadnjih letih se posveča brezplačnemu izobraževanju o pomenu samozdravljenja s pravilno prehrano in zdravim življenjskim slogom. Imela je več kot tristo predavanj, radijskih in televizijskih nastopov v Saudovi Arabiji, Indiji, Srbiji, Makedoniji, Kuvajtu, Španiji, Bolgariji in Avstraliji.

Dr. SladjanaVelkov je oktobra letos obiskala tudi Slovenijo. Na njenih predavanjih v Ljubljani in Mariboru se je trlo ljudi. Kot glavna gostja je sodelovala tudi na okrogli mizi z naslovom Naravne poti do zdravja, ki je bila 20. oktobra v veliki dvorani Vita centra v Naklem. Na dogodku so sodelovali še drugi zanimivi gostje. Povzetke njihove razprave bomo objavili v prihodnji številki, pogovor z dr. Velkovo pa objavljamo kar zdaj.
Vaša življenjska zgodba je zelo zanimiva. Ste zdravnica, ki se je odpovedala delu v uradnih zdravstvenih ustanovah, že več desetletij pa se hranite s presno hrano. Zakaj ste se odločili opustiti delo zdravnice?

Ko sem v Kuvajtu delala kot zdravnica in menedžerka za razvoj medicine, sem opazila, da so se bolniki, potem ko sem jim predpisala zdravilo, čez nekaj časa vrnili in se pritoževali zaradi novih težav, ki so jih povzročili stranski učinki predpisanega zdravila. Ko sem jim za nove težave predpisala novo zdravilo, so se spet vrnili s simptomi bolezni, ki so jo povzročili stranski učinki novega zdravila. Opazila sem torej, da več zdravil, ko sem dajala, več je bilo bolezni.

Ob tem nam mora biti zelo jasno nekaj: več zdravil ko jemljemo, boljše stranke medicine in farmacije postajamo. Farmacevtske družbe so kot druge poslovne družbe − zanima jih predvsem dobiček, zdravljenje bolezni pa ne.

Ali ni takšna trditev zelo skrajna?

Delala sem kot menedžerka za razvoj medicine in dobro poznam to plat, vem, kako nastajajo statistike o »učinkovitosti« nekega zdravila in podobno. Farmacevtske družbe so mi ponujale možnost izobraževanja in letovanja po izbiri, pred tem pa so še pogledali, koliko zdravil sem predpisala svojim bolnikom. Če bi jih predpisala manj kot pet na dan, so me opozorili.

Vrniti se moramo k naravni medicini, kakršna je bila še pred stotimi leti oziroma k medicini pred ustanovitvijo prve lekarne leta 1904. Po tem letu so začeli zapirati ustanove, ki so zdravile naravno. V Švici je bilo na primer več kot trideset središč za zdravljenje s soncem oziroma sončenjem. Vse so zaprli, odpirali pa so bolnišnice sredi mest in začeli ljudi zdraviti samo še s kemikalijami. S kemičnimi snovmi lahko samo »maskiramo« neki simptom, medtem pa bolezen v organizmu še naprej tli in lahko postane še agresivnejša.

Odločitev, da opustite »uradni« zdravniški poklic, verjetno ni bila preprosta.

Ko sem dojela, da namesto da zdravim, pacientom še bolj škodujem, in pravzaprav ravnam v nasprotju s Hipokratovo prisego − da mora biti zdravniku najpomembnejše zdravje bolnikov −, sem se odločila, da tega ne bom več počela. Dokončno pa sem se odločila po pogovoru za zaposlitev v bolnišnici v Saudovi Arabiji. Tam sem zdravniški sprejemni komisiji povedala za primer našega soseda v Saudovi Arabiji, ki si je raka ozdravil s presno hrano, sončenjem in še nekaterimi drugimi naravnimi, brezplačnimi načini zdravljenja. Rekli so, da primer poznajo, vendar da se v bolnišnicah predpisujejo zdravila in da me bodo morali tožiti, če ne bom zdravila z zdravili. Zahvalila sem se jim in se od takrat nisem prijavila za nobeno formalno delovno mesto več. Delam brezplačno, imela sem več kot tristo predavanj v Avstraliji, Indiji, Španiji, Saudovi Arabiji, Bolgariji, Makedoniji, Srbiji – in zdaj tudi v Sloveniji. To mi omogoča soprog, ki me finančno in drugače podpira.

Ali lahko vse bolezni zdravimo naravno in brez stroškov?

Skoraj vse. Naravno pomeni, da vnašamo v telo hrano, za katero smo ustvarjeni. Nismo ustvarjeni za živalsko hrano niti za industrijsko. Jesti moramo rastlinsko in presno hrano. Znanstvena statistika kaže, da 96 odstotkov bolnikov, ki so prejeli kemoterapijo, umre. Malo pa se govori o tem, koliko bolnikov, ki uživajo presno hrano, pijejo sokove in uporabljajo druge naravne načine zdravljenja, preživi. Če na primer damo v zemljo jabolko, bo iz semena zraslo drevo s stotinami novih sadežev. Če pa damo v zemljo jabolko, ki smo ga prej spekli, ne bo iz njega zraslo nič. Samo življenje poraja novo življenje.

Verjetno ljudi, bolne in zdrave, najbolj prepriča osebni zgled.

Stara sem petdeset let, počutim pa se, kot bi jih imela največ trideset – natančneje, še boljše kot pri tridesetih! Dvajset let nisem šla na zdravniški pregled, povsem zdrava sem, ne uživam dodatnih vitaminov ali rudninskih snovi. Ljudje me vidijo na predavanjih, opazujejo, kako se vedem in podobno. Če jim povem, kaj jem, da ne kadim, ne pijem, ne nosim sončnih očal, pa vidijo, da pri teh letih nimam gub okoli oči, je to še en kazalnik, da je to, kar počnem, prav. Uživam živo rastlinsko hrano, razen ko se soprog vrne iz Saudove Arabije in mu kuham, takrat lahko užijem tudi kaj malega kuhanega, saj nisem fanatična. Ne barvam si las, tudi sicer uporabljam za telo naravne pripravke, ki bi jih lahko tudi jedli.

Želela bi vas podrobneje vprašati glede prehrane, saj vemo, da obstajajo različni prehranski modeli. Veliko nutricionistov priporoča uravnoteženo prehrano: veliko sveže hrane, a tudi kuhano. Zgolj presna hrana je za marsikoga skrajnost.

Meni ne, saj se tako prehranjujem že veliko let. Kot sem omenila, občasno tudi kuham in takrat pojem malo kuhane zelenjave. Zdaj že nekaj tednov jem samo presno hrano. Danes sem sicer pojedla tudi piškotek (ob koncu okrogle mize so organizatorji obiskovalce pogostili z domačimi piškoti, suhim sadjem in jabolki op. p.). V hotelski sobi, kjer sem prenočevala zadnje dni, je bila polna posoda sadja, sama sem imela vrečko orehov, prijatelji so mi prinesli semena in to sem jedla. Zame taka hrana ni skrajnost.

Kaj menite o prehrani glede na krvne skupine?

Po mojem mnenju prehrana glede na krvne skupine ni nekaj, kar naj bi se upoštevalo. Za podrobnejšo razlago nimava časa, lahko pa rečem, da pred dvesto leti nismo imeli laboratorijev, ki bi ljudem določali krvne skupine in predpisovali, kaj naj jedo.

Predvsem mislim na ljudi s krvno skupino 0, ki naj bi po teoriji o krvnih skupinah uživali predvsem meso.

Tudi sama imam krvno skupino 0+ in bi potemtakem morala jesti predvsem meso, pa ga že leta ne uživam. Ali naj bi to pomenilo, da bom zbolela? Prav nasprotno. Tudi v Indiji in velikem delu Azije ljudje ne jedo mesa, pa imajo to krvno skupino. Bi morali biti vsi ti ljudje bolni? Ta podatek preprosto ni pravilen.

Tradicionalna kitajska medicina in indijska ajurveda priporočata kuhano hrano tudi zato, ker naj bi bila lažje prebavljiva.

V Indiji sem predavala trikrat, enkrat v ajurvedskem centru. Veliko ljudi, ki se prehranjujejo po ajurvedskih načelih, je prav tako bolnih, nekateri imajo raka. Kuhana hrana nima encimov in se ne more prebaviti ter gnije v črevesju. V sebi nima energije, zato ne more biti vir energije za človekovo telo.

Presna hrana ima lastne encime in sama poskrbi za prebavo. Ko jeste kuhano hrano pa telo jemlje metabolične encime iz celic; ko pobere metabolične encime iz možganskih celic, postanete zaspani. Zato ste po kuhanem kosilu zaspani, če uživate „živo“ kosilo, pa ne. Če za večerjo zaužijete kuhano hrano, boste po takem obroku zaspani in boste boljše spali. Kuhano hrano bi zato za začetek priporočala samo za večerjo.

Nekateri nutricionisti ljudem, ki imajo težave z želodcem ali žolčnikom odsvetujejo preveč presne hrane in priporočajo hrano, ki se kuha le nekaj minut.

To je zgrešeno. Naj ponovim: presna hrana ima lastne encime, ki poskrbijo za njeno prebavo. Za zgled vzemiva jabolko. Če ga pojeste, prebavi samo sebe. Če pa jabolko spečete, nima več encimov, saj se ti pri 47 stopinjah Celzija uničijo. Če telo želi jabolko prebaviti, mora energijo za presnovo vzeti iz telesa, iz t. i. metaboličnih encimov. To pomeni, da porabi veliko več energije po zaužitju kuhane ali pečene hrane, kot po zaužitju »žive« hrane.

Kaj pa rastlinska prehrana in beljakovine?

Ob tem vprašanju navadno rečem, kaj pa naj bi na takšno vprašanje odgovoril slon, ki je velikanski, uživa pa samo zeleno listje, ali krava, ki je prav tako velika žival, pa jé samo travo.

Vendar sta to slon in krava, mi pa smo ljudje.

Nič zato. Pa naj bo za zgled gorila! V sadju in zelenjavi je beljakovin dovolj. Poleg tega ljudem zadošča 30 gramov beljakovin na dan. Če uživamo meso, jajca in mleko, jih dobimo približno 130, 150 gramov na dan. Presežek gre v jetra, tam se razgradi v kislino, ki se mora izločiti iz telesa. Da bi se to zgodilo, mora telo iz kosti in zob vzeti kalcij. Tako se razvije osteoporoza. Več ko uživamo beljakovin, več možnosti je za osteoporozo.

Veliko ljudem presna hrana ugaja poleti, ko je vroče. Pozimi, ko je zunaj mraz, pa takšna hrana še dodatno ohlaja organizem.

Kar zadeva mraz in presno hrano je to v začetku prehoda na presno hrano lahko res, potem pa se organizem prilagodi. Prvo leto, ko prehajate na presno prehrano, vas lahko bolj zebe. Tudi sama sem imela sprva hladne roke in noge, zdaj pa teh težav nimam več. V začetnem prehodnem obdobju lahko pijete rastlinske čaje, da organizem pogrejete, nikakor pa ne priporočam kuhane hrane.

Prijateljica, ki je nekaj časa uživala samo sadnozelenjavne smutije, jih je prenehala uživati zaradi težav z zobmi in dlesnimi, ker ji je sadna kislina razžirala dlesni.

Res je, da je potrebno zobe pri sadni prehrani temeljito čistiti. Tudi sama sem imela na začetku nekaj malega težav z dlesnimi, potem pa sem zobe začela temeljito čistiti in težave so izginile.

Ali je mogoče, da pri prehitrem prehodu na presno prehrano zbolimo?

Presna prehrana ozdravlja bolezni, toda če preidete prehitro s klasičnega prehranjevanja na povsem presno hrano lahko pride do prehitrega čiščenja organizma, saj ta še ni prilagojen na nov način prehranjevanja. Organizem se sicer zelo hitro prilagaja, že v tednu dni privzame nekatere nove navade, vendar mislim, da želijo nekateri ljudje kljub vsemu prehitro doseči preveliko čistost organizma in pri tem pretiravajo. Potem pa se v »novem« telesu ne znajdejo. Vrstni red pri prehodu na presno prehrano je res zelo pomemben.

Poleg naravne prehrane je treba biti tudi telesno dejaven, pomembna je redna prebava oziroma, čisto črevo. Potrebno se je tudi ozemljiti, se pravi hoditi bos po zemlji, da bi se napolnili z elektroni in znebili škodljivih strupenih snovi. Prve škodljive strupene snovi, ki se jih mora naše telo znebiti, so ostanki cepiv.

Poznam ljudi, ki so se hranili samo z rastlinsko presno hrano in so postali nekako »eterični«, bili so kot rastlinice.

Tudi ko se hranimo samo s presno hrano, moramo upoštevati nekatera pravila. Sama svetujem, naj preidemo na bolj zdravo, presno prehrano postopno, korak za korakom. Hitri prehodi od danes na jutri so upravičeni samo pri hudih boleznih.

Kar opisujete je mogoče, če kdo nenadoma začne jesti samo sadje. Zato svetujem, da nehamo uživati najprej meso, nato mlečne izdelke in da postopno uživamo čedalje več presne hrane, ki jo sestavljajo sadje, zelenjava, semena in oreščki. Oreščki vsebujejo maščobe in nas malo prizemljijo. Šele potem, ko se nekaj časa prehranjujemo tako, lahko postopno prehajamo na več sadja in manj zelenjave. Povsem na koncu pa se lahko odločimo, da bomo uživali samo sadje. Sadje je po svoji naravi eterično in je najčistejša hrana, vendar samo te hrane na začetku presnega prehranjevanja ne zmore uživati vsak.

Če je vse, kar govorite res, in bi bila presna prehrana idealna za vse, bi bila to revolucija v prehranjevanju.

Tako je.

Ste tudi znana bojevnica proti obveznemu cepljenju.

Za te stvari sem se začela zanimati potem, ko je tašča po cepljenju proti gripi najprej hudo zbolela, nato pa po nekaj tednih umrla. Na svojih predavanjih navadno zmeraj vprašam, ali je komu med poslušalci po cepljenju proti sezonski gripi nenadoma huje zbolel ali celo umrl kdo od starejših sorodnikov ali znancev in zmeraj se dvigne veliko rok. V Saudovi Arabiji, kjer sem dolgo živela, pravijo temu cepivu cepivo za upokojence, se pravi za starejše ljudi, ki družbi nič več ne prispevajo … to je precej resna stvar.

Ali je posledic cepljenja res tako veliko?

Iz izkušenj trdim, da je danes več kot 90 odstotkov bolezni posledica cepljenja. Vse avtoimunske bolezni, in tudi avtizem, so posledice cepljenja. Ko slišim koga reči, da je avtizem genska bolezen, ne vem, kaj naj odgovorim. Redno se namreč dobivam s starši avtističnih otrok in vsi pravijo, da so bili njihovi otroci zdravi, čebljali so, se smejali, hodili in bili veseli, potem pa so jih cepili. Po tistem niso več hodili, niti govorili, z glavo so tolkli v zid, vpili in podobno. Te stvari so v resnici preproste. Poznam ljudi, ki jim je v Švici in Nemčiji zdravnik izdal celo potrdilo, da je njihov otrok dobil diabetes zaradi cepljenja. Sedemmesečnega otroka so cepili in po tednu dni je dobil diabetes. In potem še pravijo: ne vemo, kaj je razlog, to je povzročil »neki zunanji dejavnik«. Ta zunanji dejavnik je cepivo!

V šoli smo se učili, da smo s cepivi izkoreninili nalezljive bolezni, ki so v preteklosti pomorile nešteto ljudi.

Cepiva so najbolj grozna stvar, ki se je zgodila človeštvu, nič se ne more primerjati s tem. Vsa cepiva so implementirali šele potem, ko so se nalezljive bolezni polegle že same od sebe. O tem obstajajo podatki, zbrala sem jih v knjigi, prav tako grafikone, ki dokazujejo, da nalezljive bolezni niso izginile zaradi cepljenja. V Združenih državah Amerike ni tuberkuloze, čeprav tam nikoli niso cepili proti njej. Enako je s kolero in kugo. Nalezljive bolezni so se same polegle še preden so iznašli cepiva in oznanili, da ta odpravljajo bolezni.

Na okrogli mizi ste pokazali knjigo Ideološki konstrukti o cepljenju.

Ta knjiga je doktorska disertacija Mateje Černič in bi jo morali prebrati vsi. V knjigi opisuje, kako je za pripravo disertacije želela pridobiti nekatere podatke farmacevtskih družb glede cepljenja. Prošnjo so ji zavrnili, češ da ti podatki niso za javnost. Ko se je pritožila informacijski pooblaščenki, so pritožbi ugodili in naročili Agenciji za zdravila, naj gospe Černič dajo ustrezne podatke. Po tistem je Agencija za zdravila tožila informacijsko pooblaščenko z utemeljitvijo, da če bi te podatke dali vsem na vpogled, bi se ljudje množično prenehali cepiti. Kaj se potemtakem skriva za vsem tem, če se podatki skrivajo?

Vprašanje svobodne odločitve staršev glede cepljenja otroka postaja čedalje bolj aktualno tudi v Sloveniji.

Danes se cepi proti boleznim, ki jih že dolgo ni več, čeprav so ta cepiva izjemno nevarna. V zadnjem času reklamirajo celo polivalentna cepiva, ki so še nevarnejša. Če boste vprašali zdravnike, zakaj jih priporočajo, bodo rekli: potrebnih je manj vbodov z injekcijo … Narediti cepivo je poceni, drago pa je dati cepivo v stekleničko. Če daste šest, sedem cepiv v eno stekleničko, ustvarite dobiček! Trenutna medicina je zgolj podaljšek farmacevtskih družb.

Če kupite hladilnik, dobite garancijo, ki vam jamči, da ga boste lahko popravili ali zamenjali, če bo prišlo do napake. Pri nečem, kar je tako dragoceno, kot je otrok ali človeško življenje, pa nihče noče jamčiti: farmacevtska družba noče prevzeti odgovornosti, Ministrstvo za zdravje tudi ne, zdravnik tudi ne. V Nemčiji cepljenje ni obvezno, kot je v osemnajstih drugih evropskih državah. Nihče vas ne bo prisilil k cepljenju, od staršev, ki želijo cepiti svoje otroke, pa celo zahtevajo, da podpišejo izjavo, da sami prevzamejo tveganje, in šele po podpisu takšne izjave cepijo otroka. Tako bi moralo biti povsod, vsi moramo imeti pravico, da se sami odločimo.

Vsaka čast izjemam in zdravnikom, ki se trudijo delati pošteno. Veliko zdravnikov prihaja na moja predavanja, med njimi so taki, ki podpirajo moje delo in staršem izdajo potrdilo, da se strinjajo z njimi, če ne želijo cepiti otroka.

Ste kdaj doživeli kakšno mistično izkušnjo?

Prvič, da me je kdo vprašal kaj takega. Imam veliko mističnih izkušenj. Nekoč sem v puščavi, po kratki dihalni vaji in meditaciji, zagledala mlečno belo svetlobo, ki se je nad mojo glavo spuščala navzdol k meni. Potem pa je zunanji zvok blizu mene povzročil, da je vse izginilo. Doživela pa sem tudi izkušnjo, ki je bila še bolj posebna. (Dr. Velkovi sem obljubila, da o izkušnji ne bom pisala. Povedala jo je in res je bila posebna. op. p.) Tisto, kar se mi od vsega zdi najpomembnejše je, da sem potem razumela, zakaj prihaja do vojn in zakaj je potrebno trpljenje. Odločilni dogodek v mojem prebujenju je bil, ko sem dojela, da ni vse, kar je podobno človeku tudi človek.

Ali lahko poveste kaj več o tem?

Zmeraj sem se spraševala, kako je mogoče, da nekdo gleda umirajočega petletnega otroka in čeprav ve, da obstaja zdravilo, ne dovoli, da bi ga uporabili. Ni mi bilo jasno niti, kako in zakaj se vojne namerno sprožajo – da se ljudi hote hujska druge proti drugim. Zaradi vseh subjektivnih izkušenj, ki sem jih doživela, sem razumela nekaj, in to je, da ni vse, kar je podobno človeku, človek. Človek je samo lupina, telo, v katerem je lahko naseljena človeška duša, lahko pa je v njem tudi kakšna druga entiteta. Ko sem to dojela, sem razumela tudi, zakaj nekateri ljudje, čeprav so stvari očitne, še naprej trdijo, da jih ne vidijo.

Mislite, da so to ljudje brez duše, brez srca ali duhovi?   

Lahko jih imenujete tudi tako. V krščanstvu jim pravijo demoni, v islamu šejtani, v gnostičnih spisih iz Nag Hammadija arkoni. Ti spisi pravijo, da so arkoni, ali kakor koli jih pač imenujemo, pred mnogo milijoni let zasedli naš planet in človeštvo, ter ves ta čas povzročajo negativne občutke in trpljenje na planetu. To pa zato, ker se hranijo z našimi negativnimi občutki.

Pri teh bitjih, ki samo spominjajo na človeka, je zelo pomembna naša osebna energija. Ko se osvobodite kuhane hrane in mesa, ki ima zelo težko energijo in zbuja slaba čustva, zaradi vseh hormonov strahu, ki jih izločijo živali ob usmrtitvi, se vam življenje spremeni. Postanete pozitivni, srečni, radostni. Takrat razumete, da niste telo, ampak ste duša, ki je neuničljiva, večna. Takrat izgine tudi strah in postanete neustrašni. Takrat vas arkoni oziroma ta nevidna bitja pustijo pri miru, ker od vas ne morejo dobiti hrane.

Kako je s tem povezana presna prehrana in razstrupljanje, pri čemer priporočate tudi post?

Zastrupitev ali kontaminacija je najslabša stvar za človeka. Ko se razstrupimo, se duša lahko izrazi, in nasprotno, dokler smo zastrupljeni, se ne more. Potem naše telo uporabljajo razni eterični paraziti ali arkoni, kot so jih imenovali gnostiki, pogosto pa so to tudi povsem fizični zajedavci.

Čeprav ste že nekaj povedali o tem, bi za konec vseeno vprašala, kakšna je vaša osebna življenjska filozofija in ali imate kakšno sporočilo za bralce?

Moja osebna življenjska filozofija je, da je delati dobro najboljša od vseh religij – čeprav se mi beseda religija v tej povezavi ne zdi najboljša. Dobrota je najpomembnejša človeška odlika. Trdno sem prepričana, da je človek človek samo, če je dober. Vse drugo, kar se pojavlja kot zlo, agresivnost in podobno, so posledice človekove zastrupitve. Naše misli so zelo močne, ustvarjajo naše navade in našo usodo. Potem pa se jezimo na usodo, v resnici pa smo jo sami ustvarili. Da bi nadzirali svoje misli, moramo biti navzoči tukaj in zdaj.

Kako lahko ljudje pridejo v stik z vami?

Z večino sem v stiku prek facebooka. Tam imam več kot sto tisoč privržencev in skupin, ki me spremljajo vsak dan. Številni so mi pisali in se zdaj držijo naših navodil, uživajo presno rastlinsko hrano, čistijo jetra, ozdravili so, v dokaz so mi poslali fotografije. Moja predavanja pa lahko poskušate tudi na spletni strani youTube.

 

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 303