Ko se je dalajlama leta 2011 odpovedal vsakršni politični avtoriteti ter svoj položaj posvetnega voditelja tibetanske vlade v izgnanstvu predal Lobsangu Sangayu, zdajšnjemu premierju tibetanske vlade v izgnanstvu, in tako postal le duhovni vodja Tibetancev, so ljudje menili, da bo njegov duhovni naslednik postal prav sedemnajsti karmapa Gjalvang Ogjen Trinle Dordže … To seveda ne pomeni, da bo mladi duhovni učitelj prevzel njegovo vlogo, temveč zgolj to, da bo v odsotnosti dalajlame najpomembnejši duhovni vodja tibetanskega budizma. Sedemnajsti karmapa je za zdaj drugi najvišji učitelj tibetanskega budizma, v ekskluzivnem pogovoru za našo revijo pa je med drugim dejal: »Resnična sreča temelji na ravnotežju med gmotnimi sredstvi, potrebnimi za življenje, in razvijanjem naših dobrih notranjih sposobnosti: ljubeče prijaznosti, sočutja, modrosti in globokega spoštovanja do vsega, kar imamo zdaj, ta trenutek.«
Njegova svetost dalajlama je namreč mladima lamama sedemnajstemu karmapi Gjalvangu (voditelju tradicionalne šole tibetanskega budizma kagju) in Ling Rinpočeju (v svoji prejšnji inkarnaciji na Tibetu je bil voditelj tibetanske duhovne tradicije gelug in tutor zdajšnjega dalajlame) dejal: »Po moji smrti se bo ta zapuščina nadaljevala. Struktura, ki sem jo zasnoval, je že oblikovana. Vidva sta še vedno mlada … Potem ko bom umrl, bosta moje delo nadaljevala.«
Karmapa je najvišji duhovni voditelj tradicionalne šole tibetanskega budizma, imenovane karma kagju ali kamtsang kagju. Tradicija šole in njene poglobljene meditacijske prakse pa izvirajo iz daljne preteklosti – od bude Šakjamunija in prvotnega bude Vadžradare. Veriga duhovne dediščine kagju se je pojavila v 11. stoletju – takrat je namreč indijski mahasidha Tilopa obširne nauke in meditacijske prakse predal budističnmu učenjaku Naropi. Učenjak jih je predal naprej – velikemu tibetanskemu prevajalcu Marpi, ta pa je nauke prenesel na Tibet. Marpov glavni učenec je bil veliki jogi Milarepa – učenje je predal Gampopi, Gampopa pa Dusum Khjenpi, prvemu karmapi. Od tedaj so zaporedne utelesitve (reinkarnacije) karmape Gjalvanga glavni nosilci verige duhovne dediščine kagju. Znano je, da vsak od karmap zapusti pred smrtjo pismo in v njem napove svoje naslednje rojstvo. Prav zato imenujemo verigo duhovne dediščine karmap samorazglašena veriga. Vsi veliki učitelji duhovne šole kagju namreč verjamejo, da je prav karmapa Gjalvang utelešenje in vir vseh blagoslovov tradicije duhovne modrosti kagju.

Skrivnostno rojen med nomadi
Sedemnjasti karmapa Gjalvang Ogjen Trinle Dordže se je rodil leta 1985 v nomadski družini, v tibetanski pokrajini Lhathok. Leta 1992 so ga po pisni napovedi, ki jo je zapustil šestnajsti karmapa Randžung Rigpe Dordže (napoved je hranil Kenting Tai Situ Rinpoče), prepoznali kot naslednjo inkarnacijo tega velikega tibetanskega duhovnega učitelja. Sedemnajsti karmapa je prvih štirinajst let življenja preživljal na Tibetu, na začetku leta 2000 pa je dramatično prebegnil v Indijo, in zdaj živi tam v začasni rezidenci blizu Daramsale (tako bo živel, dokler mu indijska vlada ne bo omogočila vrnitve v samostan Rumtek v Sikimu, glavni sedež karmap v izgnanstvu).
Veliki učitelj se je rodil posebej skrivnostno … Starši, ki so imeli že hčere in samo enega sina, so si želeli, da bi dobili še enega fantka. Opat samostana Kalek (samostan pripada duhovni tradiciji karma kagju) je dejal staršem, da se bo njihova želja morda uresničila – a če se jima bo drugi sin res rodil, ga morata prinesti v samostan Kalek. Starši, ki so se strinjali z opatovim predlogom, so res kmalu dobili sina … Imenovali so ga tudi Apo Gaga – Srečni brat (vzdevek mu je izbrala starejša sestra). Apo Gaga je štiri leta preživel v samostanu Kalek in tam dobival posebno izobrazbo, obravnavali pa so ga kot še neprepoznanega reinkarniranega lamo. V tem je prebil nekaj časa tudi s starši.
Leta 1992 se je spet zgodilo nekaj zelo nenavadnega: Apo Gaga je vztrajal, da naj starši preselijo tabor prej kot sicer. Ubogali so ga in po preselitvi prispeli na mesto, ki je bilo v preroškem pismu šestnajstega karmape opisano kot kraj, na katerem bodo menihi našli naslednjega, sedemnajstega karmapo. Apo Gaga je staršem povedal, da njegovi menihi prihajajo ponj, pospravil je svoje reči in se pripravil za pot. Kraj, kjer je bil deček, se je namreč natančno ujemal z opisom kraja v preroškem pismu šestnajstega karmape, ki ga je imel Tai Situ Rinpoče … Čudežni dogodki, ki jih je mati Apa Gage doživljala med nosečnostjo in ob njegovem rojstvu, imena staršev (zapisana v pismu), fantkovo vedenje in osebnost so menihe iz samostana Tsurphu prepričali, da je nomadski deček v resnici sedemnajsti karmapa. Kenting Tai Situ Rinpoče in njegova svetost dalajlama sta pozneje identifikacijo novega karmape tudi potrdila. Fantek je še nekaj časa prebival v Kaleku, potem pa odšel v samostan Tsurphu, glavni sedež karmap. Preden so se s spremljevalci odpravili v Tsurphu, so se na nebu pokazala posebna znamenja – na stotine ljudi je namreč videlo kar tri sonca.
Še isto leto, 27. septembra (karmapi je bilo 7 let), je kitajska vlada dovolila njegovo uradno prepoznanje. Kaj takega se je zgodilo prvič po petdesetih letih kitajske okupacije – saj Kitajci pred tem niso nikoli uradno dovolili prepoznanja katerega koli reinkarniranega lame. Obred striženja las in poimenovanja so opravili v znamenitem templju Džokang, v Lhasi, posvetitev v meniha na tem kraju je bila nekaj prav posebnega – Apo Gaga je bil šele drugi izmed karmap, ki je posvetitev prejel v tem templju. Še isti dan so v navzočnosti Tai Situpe mladega sedemnajstega karmapo ustoličili v samostanu Tsurphu, takrat se je tam zbralo več kot dvajset tisoč romarjev. Karmapa Gjalvang je ob koncu obreda osebno blagoslovil množico romarjev, ki so obkrožili samostan. Zaradi velikanskega števila ljudi, ki so si želeli prejeti blagoslov, se je blagoslavljanje nadaljevalo tudi naslednji dan. Naslednje jutro se je pred dečkom zvrstilo še petindvajset tisoč ljudi in prejelo njegov osebni blagoslov. Naslednji dan pa je na novo ustoličeni duhovni učitelj s samostanske strehe podelil svojo prvo uradno iniciacijo Rdečega Čenreziga – bude sočutja.

Na Tibetu je pospešil razcvet duhovnosti
V samostanu Tsurphu je karmapa predvsem študiral dharmo, Budov nauk. Izobraževanje so nadzorovali Tai Situ Rinpoče, Gjaltsab Rinpoče in Drupon Dečen Rinpoče – pokojni opat samostana Tsurphu. Umze Thubten Zangpo je bil karmapov učitelj branja vse do leta 1997. Mladega duhovnega voditelja so poučevali še nekateri drugi učeni menihi, med njimi tudi lama Njima. Leta 1994 je mladi duhovni voditelj obiskal glavne svete kraje osrednjega Tibeta in tam opravil obrede in daritve. Kmalu po vrnitvi v Tsurphu se je na povabilo kitajske vlade odpravil na formalni obisk v Peking. V večnem mestu se je srečal s številnimi uradniki in bil predstavljen predsednikoma države in partije Jiang Zeminu in Li Pengu. Udeležil se je proslave petinštiridesete obletnice ustanovitve vlade LR Kitajske in navdušen opazoval ognjemet. Poromal je tudi k oltarju z znamenito relikvijo – Budovim zobom in na goro Vutai šan (Pet svetih vrhov Mandžušrija). Preden se je vrnil na Tibet, je obiskal še obalna mesta: Šanghaj, Nančing in Čengtu. Na potovanju se je seznanil s sodobnim urbanim kitajskim življenjem pa tudi s sodobno tehnologijo in transportom. Po vrnitvi je v Tsurphu študiral predvsem filozofijo, debato, obredje in svete plese. Vsak dan ob enih pa je sprejemal tudi obiskovalce: tibetanske romarje in različne popotnike z vsega sveta ter jih blagoslavljal. Ob prazničnih dneh, ko so se v samostan zgrinjale množice romarjev, je v enem samem dnevu podelil osebni blagoslov tisoč ljudem.
Z leti je začel podeljevati vse več iniciacij in voditi razne obrede, na primer vsakoletne plese mahakale, in to je delal vse leto, do praznovanja losarja – tibetanskega novega leta. Od leta 1994 je začel izpolnjevati še eno poslanstvo – odkrival in prepoznaval je vnovič rojene reinkarnirane lame, imenovane tulku. Najprej je prepoznal Pavo Rinpočeja, pomembnega lamo – ta je leta 1991 umrl v Nepalu. Karmapa je namreč napisal pismo in v njem podrobno navedel podrobnosti kraja in letni čas rojstva otroka – prihodnjega reinkarniranega lame, navedel imena njegovih staršev in opisal okolico njihovega doma. Menihi so po karmapovih navodilih iz pisma, res našli malega Pawo Rinpočeja … Leta 1996 je karmapa napisal še eno preroško pismo – o vnovičnem rojstvu Jamgon Kongtrul Rinpočeja. Zapisane podrobnosti z dodatnimi skicami in načrti, ki jih je narisal, so menihom omogočile odkritje četrtega Jamgon Kongtrul Rinpočeja, takrat starega dve leti. Sedemnajsti karmapa je pozneje prepoznal in potrdil še vnovična rojstva številnih drugih tulkujev. Po ustoličenju tega velikega duhovnega voditelja pa je znova vzcvetelo tudi duhovno življenje na Tibetu – začela so se številna obnovitvena dela in oživele so dejavnosti dharme v Tsurphuju. Obnovili so templje, oltarje, stupe, samostanske šole in bivališča menihov ter jih okrasili z daritvami, kipi in slikami. Ob prazničnih dneh so ljudje spet izobesili velikanske tangke (svete slike) iz Tsurphuja, lame pa so na glavnem samostanskem dvorišču tako kot nekdaj plesali svete plese. Leta 1999 je mladi karmapa – povabila sta ga vlada in predstavniki verskega urada LR Kitajske – že drugič obiskal Peking in med obiskom pritegnil veliko medijske pozornosti.
Prvega januarja 2000 se je za karmapo Gjalvanga začenjalo novo življenje … Konec leta 1999 je namreč – takrat je bil štirinajstletnik – s peščico pomočnikov zapustil samostan in skrivaj pobegnil s Tibeta. Petega januarja je varno prispel v Daramsalo, v Indijo, tam pa ga je pričakal dalajlama. Odtlej začasno živi na tantrični univerzi Gjuto Ramoče, v bližini Daramsale. Na univerzi lahko nadaljuje študij budistične filozofije in naukov ter prejema transmisije in iniciacije. Njegov glavni učitelj je ugledni učenjak šole kagju Khenchen Thrangu Rinpoče. Odkar živi v Indiji, sprejema na tisoče obiskovalcev iz vsega sveta, budiste in drugoverce – med njimi verske voditelje in filmske zvezde. V samostanu Gjuto ima vsak teden javne in zasebne sprejeme, včasih tudi javno poučuje in podeljuje iniciacije (če želite o sedemnajsti karmapi pridobiti več informacij, si lahko ogledate njegov spletni portal: je www.kagyuoffice.org ).
V Sloveniji je za zdaj edini dharma center kagju linije tibetanskega budizma Palpung Ješe Čöling (www.palpung.si). Center je bil ustanovljen z blagoslovom sedemnajstega karmape Gyalwanga pod vodstvom dvanajstega Kenting Tai Situ Rinpočeja. V okviru centra so njegovi svetosti sedemnajstemu karmapi že večkrat izdali uradno povabilo za obisk Slovenije, in upajo, da bodo kmalu navezali neposreden stik z modrostjo karmape – pravijo, da je letošnji ekskluzivni intervju za revijo Aura eden od korakov do uresničitve te želje.

Čisto okolje – pomembno za preživetje
Karmapa se zelo zanima za ohranjanje okolja. Bistveni razlog za to in posvečenost varovanju naravnega življenja je v tem, da je prav okolje temelj življenja in presega politične in verske omejitve. »Okolje ni ne politična ne verska stvar – zadeva namreč preživetje ali izumrtje vseh živih bitij na planetu, med njimi tudi človeka. Okolje je začelo propadati predvsem zaradi napačnega ravnanja ljudi … Če želimo položaj izboljšati, moramo svoje ravnanje spremeniti!«
Meni, da človeka lahko spremenimo tako, da najdemo načine, s katerimi bo lahko spremenil svojo usmerjenost in zanimanje. Pri tem pa imajo lahko pomembno vlogo prav budizem in tudi vse druge vere na svetu. Vse so namreč posebej osredinjene na metode, s katerimi lahko preobrazimo človekovo vedenje in njegov temeljni pogled na svet. »Posebno budizem namenja pozornost temu, kako deluje um – budisti so zasnovali veliko načinov, s katerimi lahko preobrazimo svoje vedenje ter odstranimo boleča in uničevalna čustva. Zato menim, da sta budizem in okoljska pomoč nekako povezana. V tem duhu sem se v zadnjih letih tudi osredinil na okoljska vprašanja in spodbujal zavedanje in delovanje na področju varstva okolja, med drugim tudi zborovanja na to temo. Zasnoval sem tudi okoljska navodila, in ta že upoštevajo v številnih budističnih samostanih. Upam tudi, da se bosta takšna usmerjenost in skrb za okolje v samostanih ponotranjila, potem pa se iz njih širila v bližnja naselja in se končno dotaknila vseh ljudi na svetu.«
Mladi duhovni učitelj namreč poudarja, da je na svetu zelo veliko dobrih organizacij (med njimi Svetovni sklad za ohranitev divjega življenja), ki si predano prizadevajo za ohranitev okolja in naravnega življenja. »Če imate znanje in znanost o varstvu okolja, je zelo pomembno, da se učimo od vas. Zato nas obveščajte o tem, kar moramo vedeti o okolju. Voditelji in člani duhovnih skupin bi morali sodelovati z vami – tako bi lahko z varovanjem okolja seznanjali tudi širšo javnost in ljudi naučili, kaj naj storijo, da bi ga izboljšali. Menim, da je to zelo pomembno. Če bomo vsi skupaj – okoljske organizacije in duhovne skupine – sodelovali in si pri ohranjanju okolja pomagali, sem prepričan, da bomo naredili zelo veliko. Zato vas prosim, da glede tega nekaj storite! Hvala vam!«

***
Ekskluzivni pogovor sedemnajstega karmape za revijo Aura

Razvijmo empatijo, ljubečo prijaznost in sočutje

Kaj je bistvo budističnega nauka in kako lahko z njim koristite ljudem na Zahodu?
Budistični nauki delujejo na dveh temeljnih načelih: kako naj koristimo sebi in kako pomagamo drugim. Če želimo slediti obema načeloma, moramo biti zmožni umiriti, kultivirati svoj um ter razviti pozitivne lastnosti.

Veliko zahodnjakov je neprenehoma nagnjenih k stresu. Se dogaja to tudi vam?
Ali kdaj začutite v sebi slaba čustva: jezo, žalost, navezanost ipd.?
Da, zagotovo občutim tudi takšna čustva. Seveda jih!

Kako bi lahko zahodnjake poučili o dharmi – duhovnih načelih?
Menim, da izvira to vprašanje najbrž iz nerazumevanja … Seznanjanje zahodnjakov z dharmo – duhovnim učenjem namreč nikakor ne pomeni, da zahodno kulturo seznanjamo z nečim novim in popolnoma drugačnim. Ne pomeni tudi tega, da ljudi na Zahodu opogumljamo, naj začno slediti budistični tradiciji, saj ta izvira iz druge kulture. Seznanjanje ljudi z dharmo se namreč začne v vaši, zahodni kulturi in s tistim, kar v njej že obstaja! Dharma je namreč nekaj splošnega, skupna je vsem in povsod. Verjamem, da imajo prav vsi ljudje prirojene, naravne in svojevrstne lastnosti: empatijo (sposobnost vživljanja v druge), ljubečo prijaznost in sočutje. Te lastnosti so namreč resnična človekova dharma. So v vsakem človeku. Ljudje bi lahko zaživeli po načelih dharme, če bi zmogli v sebi prepoznati vse naštete odlike in se razločno videti (takšne, kakršni so v resnici). Tako bi lahko živeli, če bi zmogli razviti občutek, kaj pomeni biti popoln – celosten človek (živeti z vsemi svojimi človeškimi zmožnostmi), če bi razumeli svojo povezanost z drugimi, bili pripravljeni prevzeti odgovornost zase in se vesti sočutno.
Zakaj je toliko ljudi na Zahodu nesrečnih, čeprav so zelo bogati? Le zakaj so ljudje v Aziji – čeprav večinoma zelo revni – po navadi zelo zadovoljni in srečni?
V sodobnem svetu so modernizacija, tehnološki napredek in vpliv porabništva ljudi prevzeli in jih napeljali na to, da verjamejo, da srečo, dobro življenje in zadovoljstvo prinašajo gmotne dobrine. Veliko jih zato verjame, da bodo postali še srečnejši, če si bodo kupili najnovejši model mobilnega telefona, nov avto ali večjo hišo. Zahodnjaki se zelo zanašajo na gmotne dobrine …, vendar pa sreča ni odvisna od tega, koliko reči imamo.
Očitno je, da nekatere od gmotnih dobrin za življenje res potrebujemo, vendar pa bi morali videti v njih zgolj pripomočke. Če pa jih ljudje vidijo drugače – kot svoj smisel – se motijo, jih pojmujejo napačno, zato so tudi razočarani, prevarani. Pridobivanje gmotnih dobrin ne bi nikoli smelo postati naš primarni življenjski cilj. Resnična sreča namreč temelji na uravnoteženosti med gmotnimi sredstvi, ki jih potrebujemo le zato, da bi lahko živeli, in razvijanju naših dobrih notranjih sposobnosti: ljubeče prijaznosti, sočutja, modrosti in globokega spoštovanja do vsega, kar imamo zdaj, ta trenutek.
Srečali ste veliko ljudi. Kaj menite o zahodnjakih?
Mislim, da zahodnjakov ne morem pravilno presojati, saj so moje izkušnje izredno omejene … Po navadi se srečujem predvsem s takšnimi ljudmi z Zahoda, ki se zanimajo za notranji razvoj in »duhovno potovanje«. Zahodno duhovno kulturo in tradicijo poznam torej le delno. Večina zahodnjakov, ki jih spoznavam, pa je zelo izobražena in sposobna, da o stvareh premišljuje ter razvija svoje mnenje. Sprašujejo me na primer: Kaj je smisel življenja? Kdo sem? Kakšna je moja vloga v svetu? Kakšne so moje etične dolžnosti? Ljudje v Aziji smo tradicionalno vzgojeni drugače – namreč tako, da staršem, starejšim ljudem in učiteljem izkazujemo veliko spoštovanje in poslušnost. Prav zato po navadi brez spraševanja sprejmemo tisto, kar nam rečejo … Vendar pa mislim, da je prav svobodno spraševanje in zmožnost za sprejemanje svojih odločitev velika moč zahodne kulture.

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA št. 293, november 2013

Fotografija: Iz zasebne zbirke