Anton Komat je svobodni raziskovalec, pisec številnih knjig in publicist, predavatelj in poet, samotni iskalec in aktivist, predvsem pa človek, ki globoko verjame v simbiozo življenja planeta, srčni zagovornik tako imenovanega simbiotskega človeka.

Komat pojasnjuje zamisel t. i. simbiotskega človeka z vzorcem naravne simbioze, na kateri temeljita življenje in evolucija vseh živih bitij: »Če si zamislimo evrazijski ledenodobni svet, spoznamo, da so naši predniki tisti čas preživeli le zato, ker so delovali v majhnih skupinah, v katerih je veljala popolna pripadnost vsakega posameznika skupini. Vse vedenje, spretnosti in znanje posameznikov so se optimirali v dobro preživetja skupine.«

Pozneje je človeštvo postalo prežeto s filozofijo nove znanosti, njene temelje je postavil filozof Descartes. »Tedaj je kartezijanski meč odsekal človeka od narave,« trdi Anton Komat, »saj je Descartes z mečem svoje filozofije operacionaliziral ambicijo objektivnega opazovalca narave. Descartes je s tem postavil človeka nad naravo, človek naj gospoduje naravi. Naredil je posameznika, ki hoče z uporabo znanstvene metode (empiričnega pozitivizma) naravo objektivizirati, pisca zakonov, ki bodo naravo pojasnjevali in napovedovali naravne dogodke. Vendar ne moremo govoriti o znanstvenih metodah, temveč le o metodah znanosti. Pozitivistična znanost ponuja le enega od mogočih pogledov na svet. Kljub temu si je znanost prisvojila položaj edine razlagalke sveta, s tem pa je narava izgubila svojo subjektiviteto in postala objekt izrabljanja in ropanja. Narava je bila dokončno desakralizirana in vrhunec take človekove drže je prav genska tehnologija.«

 Sodobni človek – odrezan od narave, od sebe in duha

Tako je bil človek postavljen nad naravo, posledice lahko opazimo v praksi, saj ta paradigma prevladuje zadnjih tristo let. Stanje današnjega sveta, v katerem velja za normalno obsedenost z makroekonomskim pogledom na svet, izkazuje vulgarni materialistični pogled na svet. Zanj je bistvena t. i. »ekonomija pomanjkanja«: zato se človek ves čas trudi zadovoljiti to pomanjkanje – to pa je pravzaprav fikcija. »Narava ponuja obilje vsakomur, le požrešnemu ni nikoli dovolj,« pravi Komat.

»Sodobni človek je odrezan od (svoje) narave in pretirano usmerjen zgolj v zadovoljevanje gmotnih potreb, svoje bivanje pa utemeljuje še s tretjim temeljem, ki ga je postavil neodarvinizem: Darwin je postavil teorijo evolucije, ki temelji na boju za obstanek – preživijo najagresivnejši in najbolj brezobzirni. Danes je znano, da je Darwinov pogled le delno resničen. Narava kot celota ne deluje po načelu boja za obstanek, ampak na podlagi simbioze, ki optimira vse evolucijske rešitve. Evolucijsko stari ekosistemi delujejo kot superorganizmi, npr. koralni grebeni, pragozdovi, rečni in močvirni ekosistemi … V tej veliki simbiozi deluje življenje ‘v spletu, v mreži’, v njej je pomemben vsak ‘vozel’, vse spremenljivke nenehno fluktuirajo, povezane z nešteto povratnimi zvezami – to pa je poroštvo za prilagajanje vsem spremembam okolja,« razlaga Anton Komat. »Življenja ne moremo opisati z metodami empiričnega pozitivizma in induktivno metodo.«

 Kakšen je simbiotski človek?

Kozmologija sodobnega človeka je zasnovana na boju za premoč in na želji po obvladanju narave. »Človek je vedno uporabil slike iz narave, da je upravičil neki družbeni red. Danes se Darwinov pogled kaže skozi t. i. neodarvinizem, ki skuša z gensko manipulacijo ustvariti bitja in človeka po svojih zamislih. To je protinaravno in protievolucijsko! Reprogramiranje genske kode v končni instanci dobesedno pomeni – dokončno objektivizacijo človeka, torej odpravo človeka kot duhovne entitete in konstrukt androida. To je sanjski cilj vseh evgenikov.«

Današnji človek živi v neki navidezni dvojnosti: po eni strani je racionalno, tehnično bitje, ki izdeluje orodje. Po drugi strani pa je, kot pravi Komat, pomembna tudi njegova duhovna, intuitivna plat, kjer je človek pripovedovalec zgodb. »Nespamet tega sveta se nadaljuje s potenciranjem človekovega tehničnega uma in tlači (v sistemih vzgoje, izobraževanja, ideologije) človekov drugi pol, ki je duhovni. Menim, da ljudje vse bolj zaznavajo, da ta pot ni prava, kajti v človeku, v katerem je potenciran le racionalni pol, dobimo ‘duhovnega invalida’. Sodobni svet je poln ‘duhovnih invalidov’. To lahko vidimo – na ravni posameznika – po razširjenosti depresij, nasilja, samomorov itn., na ravni družbe pa po uničevanju narave in človekovih duhovnih korenin, ki jih ima v svetu. V svetu, ki naj bi bil tehnično brezhiben, vse poti vse bolj vodijo v antievolucijsko usmerjenost človeka. Na svetu ni več simbioze, sodelovanja, sobivanja – tistega, kar človeka dela Človeka. Zato vidim izhod iz tega v tem, da si človek privzame tisto, kar mu je bilo odvzeto – duhovni pol. Da se človek umesti nazaj tja, kamor sodi – v središče narave, katere del smo in ki nas je porodila. Zato takšnega človeka imenujem – simbiotski človek. Le takšen človek lahko preseže razkol sodobnega sveta in pohabljenost človeka kot celostnega harmoničnega duhovnega bitja. Prav zato sem svoji knjigi, ki je pred izidom, dal naslov Simbiotski človek«

Ekologija duha

Komat meni, da nam narava s svojim nepredvidljivim dogajanjem, ki poteka v zadnjih letih kaže, da s človeškim duhom nekaj ni prav: »Kar se dogaja zunaj nas, je le zrcalna slika dogajanja v nas. Dogajanje v naravi je torej zgolj podoba dogajanja v nas. Če imamo okoli sebe onesnažene potoke in mrtve reke, zastrupljeno ozračje – sta takšna voda in zrak tudi v naših telesih.

Dogajanje v naravi je odgovor na človekovo agresijo. Če je človek agresiven do sočloveka in narave, se mu bo njegovo delovanje kot bumerang vrnilo.«

»Človek je postal brezobziren do sočloveka, razglaša brezbrižnost, gospodovalnost, moč, tekmovalnost. Če je človeku odvzeto njegovo notranje bitje, postane čuden, izgubljen, nesrečen in agresiven. Agresiven pa je vedno le tisti, ki ga je strah. Človek, ki je duhovno umirjen in uravnotežen, ne pozna strahu, zato ne bo nikoli agresiven ne do sočloveka ne do narave.« Ko se bo človek znova vrnil »k sebi«, bo ugotovil, da je v naravi vse harmonično, da v njej vse sodeluje. »Ljudje nosimo rajski vrt v sebi, vendar ga je obraslo trnje. Znova je treba kultivirati ‘rajski vrt’ v sebi in spontano ga bomo uzrli tudi zunaj sebe. Beseda kultura po svojem izvoru pomeni gojenje, vzgajanje, ne pa uničevanje in ropanje.«

Današnja pozunanjenost kaže na pomanjkanje stika s seboj

»Pot k simbiotskemu človeku je potovanje k sebi,« meni Komat. Gre za spremembo v zavesti vsakega posameznika. »Potovanje k sebi ne pomeni fizične osamitve človeka (da ne živi nujno v neki komuni, svetišču, jami …), ampak da se toliko poglobi v svoje bistvo, da ugotovi, zakaj je sploh na svetu, kakšno je njegovo poslanstvo. Preneha izgubljati čas z ‘lovom’ za materialnimi substituti življenja – kajti s tem ko ima v lasti gmotne dobrine, le tolaži svoja prizadeta čustva in duhovno izpraznjenost. Potem preneha staviti več na embalažo kakor na vsebino življenja. Vsa današnja pozunanjenost in obsedenost z embaliranjem življenja kaže samo na pomanjkanje stika s seboj. Gre za beg pred samim seboj. Gre za realizacijo pravljice o grdi žabi, v katero je zakleta princesa (princ) in čaka stoletja nekoga, ki bo premagal gnus in jo končno poljubil ter jo s tem dejanjem odrešil uroka. Mi sami smo te grde žabe, to je naša samopodoba, torej ne čakajmo več odrešitelja, ampak se končno že poljubimo in urok bo prešel.«

»Ko bo vse več ljudi, ki se bodo zavedali svojega poslanstva in ga živeli, bo nastala kritična masa in civilizacija se bo nenadoma spremenila. Zato ni treba ‘absolutne parlamentarne večine’, marveč nekaj odstotkov ljudi, ki svojo energijo sevajo v prostor in v svojim zgledom tako močno vplivajo na druge, da se tudi oni spremenijo. Gre za ljudi, ki živijo drugače že v svetu, kakršen je zdaj.« Človek mora biti v središču dogajanja. Mesto ljudi, ki doživijo neko razsvetljenje, ni v umiku, marveč v središču dogajanja, saj le tako lahko vplivajo na druge. Drugače je seveda, če se človek umakne za kratek čas da pogleda vase – to je pomembno. Potem pa se mora vrniti tja, kjer je njegovo mesto: »To je njegovo poslanstvo. Le tako lahko izboljša ta svet. To je edini svet, ki ga imamo.«

Življenje z naravo je cenejše

Novi človek naj bi seveda vzpostavil tudi drugačen način bivanja: drugačne hiše, čistila, prehrano … Živel naj bi bolj povezan z naravo. Ali ni to dražje? Komat meni, da sta naravi prijazna hrana in domovanje najcenejša. »Vsak Slovenec si lahko kupi ali najame kos zemlje. Zemlje je veliko neobdelane. Stik z zemljo pomeni namreč velikanski korak naprej. Ko se naše roke dotaknejo prsti, čutimo življenje, ki ga daje prst. To je eden bistvenih vzgibov, ki nas lahko popelje v novo percepcijo narave.«

»Na zemlji si lahko vsak pridela večino hrane zase. Naravna čistila pa so poznale naše babice, ki so s štirimi naravnimi snovmi očistile vso hišo: s kisom, z vodo, s sodo bikarbono in soljo. Primerjave so pokazale, da so za čiščenje enake površine stanovanja porabile natanko toliko časa kot sodobna ženska z najsodobnejšimi tehničnimi in kemičnimi sredstvi. Poleg tega v naših gozdovih še vedno raste več kot dvesto vrst zdravilnih rastlin, ki so popolna domača lekarna, drugo pa postorimo za zdravje z duhovnim mirom, ki prinaša devetdeset odstotkov zdravja. Največ obolevamo zato, ker smo ‘vrženi iz ravnotežja’,« meni Anton Komat. »Vrženi smo v svet, ki ni po meri naravnega človeka.«

Bo novi človek asocialen, neizobražen?

Ali bomo v novi civilizaciji sploh še imeli kulturne, socialne in družbene ustanove, izobraževalna središča? Komat pravi, da se bodo vsi sistemi, ki obstajajo zdaj, reformirali. »V šolstvu bi otroci pridobivali več praktičnega znanja in modrosti za preživetje, in ne bi bili več ‘vreče, v katere se zgolj trpajo informacije’. Kako pridobiti modrost? In zakaj? Vzgoja in izobraževanje bi morala postati celostna, vzgajala naj bi za življenje. V zdravstvenem sistemu naj bi ljudi bolj učili, kako naj živijo, da ne bodo zboleli, torej o zdravem življenju«. »Pozabljena modrost pravi: Kmet naj bo zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet. Če ni tako, agresivni duh uide iz steklenice in potem onesnažuje in uničuje. Zame je to vprašanje kulture, za simbiotskega človeka je značilna kultura sobivanja. Gre za preskok iz kvantitete v kvaliteto življenja.«

Komat meni, da potrebuje človek za preživetje v resnici zelo malo: nekaj hrane, obleke in streho nad glavo. »O tem so naredili raziskavo. Ugotovili so, da v povprečni veleblagovnici, kjer je na voljo od dvajset do trideset tisoč artiklov, ljudje navadno kupujejo le sto dvajset nujnih reči. Vse drugo je hiperprodukcija, ki najeda temelje planeta, požira njegove vire in uničuje naravo. V ozadju je ekonomski sistem, ki ima vgrajeno težnjo po nenehni rasti. To je filozofija rakavih celic, ki pokončajo gostitelja, s tem pa tudi sebe. Rak rana človeštva je prepoznavna, narava je ogledalo naših dejanj.«

 

Anton Komat pojasnjuje, kako si je pridobili duhovno modrost, se začel spreminjati v medijsko znanega Antona Komata:

»Imel sem zanimivo življenjsko izkušnjo, mnogi ljudje so doživeli kaj podobnega. Že kot otrok, živel sem na obrobju Ljubljanskega barja, sem bil ‘divji otrok narave’. Barje, kjer sem pohajkoval, je bilo prepolno življenja. Potem sem se šolal in zaposlil. Sodeloval sem pri vodenju mednarodnih projektov, med drugim tudi tri leta v Bagdadu (ko sem imel triintrideset let).« Tam je Anton spoznal drugačen svet in doživel življenjski preobrat.

»Tam sem spoznal Indijca, starega modreca. Izdeloval je prstane, njegovo edino premoženje je bil lesen kovček. Ves čas je potoval od Indije do Egipta in nazaj, izdeloval prstane in z njimi osrečeval ljudi. Druženje z njim je moj svet postavilo na glavo.« Moža je srečal po naključju. Znal je sedem jezikov, bral je celo babilonski klinopis. Odlično je poznal filozofijo. »Vsako prosto minutko sem preživel z njim.«

Nekega dne je ta mož izginil iz Komatovega življenja, vendar je v njem pustil neizbrisen pečat, in ta mu je spremenil življenje. »Moje življenje se je potem postavilo na glavo. Verjamem, da zaradi tega srečanja – ta izdelovalec prstanov mi je prišel naproti v pravem trenutku. To so srečanja, ki se zgodijo le enkrat v življenju. Doma sem s študijem literature dopolnil vedenje, ki sem ga spoznal z njim. Hkrati sem se notranje spreminjal in se vse bolj odmikal od meril ‘normalnega sveta’. To se ni zgodilo nenadoma, prehod, v katerem sem se ‘priklapljal na neki drug svet’, je trajal več let. Končno sem se odločil, da stopim v samostojni poklic in pustim dobro plačano službo. Znanci so začeli dvomiti o mojem duševnem zdravju. Mnogi prijatelji so ‘izginili’, v moje življenje pa so nenadoma vstopili novi ljudje. Ko sem se spremenil sam, se je spremenilo tudi moje okolje.«

V tem času je začel pisati. V svobodnem poklicu je dostikrat doživljal gmotno pomanjkanje, ki ga prej ni poznal, zadeval je na veliko preizkušenj. »Vendar jih je bilo vredno preživeti, saj sem verjel, da bo nagrada velika. In res je tako!«

 Največji »strupi« in težave v prihodnosti človeštva

Komat navaja predvsem tri »strupe« in težave, ki človeku in planetu »grozijo« v bližnji prihodnosti (in se tako rekoč že uresničujejo): genska tehnologija, pomanjkanje pitne vode in zdrave hrane.

*Genska tehnologija

Komat pravi: »Odkritje molekularne strukture DNA je bil spektakularni triumf genetike, ki je celotno biologijo vrnil v objem mehanicizma. Mehanicistični pogled uči, da je vse biološke funkcije moč pojasniti z molekulsko strukturo DNA in njenimi mehanizmi. S tem so biologi znova postali redukcionisti in privrženci neodarvinizma, ki je zadnjih trideset let skozi genski determinizem obvladoval svetovno znanstveno srenjo. Genski determinizem je dobival nenehne teoretske impulze molekulske genetike, predvsem s tehnologijo genskega inženiringa. Genska objektivizacija človeka, po kateri smo ljudje le orodje sebičnih genov, družbo razrešuje precejšnjega dela etične in moralne odgovornosti za socialno usodo posameznikov. Geni so tako v socialno distribuirani genomaniji pridobili naravo usode ali »božje volje«. To ima resne družbene posledice, kajti povsem je zanemarjen človek kot socialno in duhovno bitje.« Komat pravi, da bi obenem reorganizacija naravnega sveta na genskem determinizmu in reprogramiranje genetične kode življenja posegla v milijarde let evolucije življenja na planetu z izjemno nepredvidljivimi tveganji. Splet življenja je namreč močno vpet v kaotično dogajanje narave, za katero človek ne zna postavljati napovedljivih modelov. In prav teorija kaosa, ki je ustavila redukcionizem v znanosti, je genskemu determinizmu pred nekaj leti zadala usoden udarec. Osrednji problem in šibka točka neodarvinizma je bil namreč prav redukcionistični koncept genoma.

»Leta 2001 so bili javno predstavljeni izsledki HGP (Humane Genome Project). Vrhunski znanstveniki so priznali, da le slab odstotek človekovega dednega zapisa vsebuje tisto, kar so po konvenciji poimenovali z metaforo gen, preostalih devetindevetdeset odstotkov pa sestavlja intronska DNK. Uganka intronske DNK še do danes ni razrešena.« Pogled na delovanje genoma se je bistveno spremenil. Poznavanje genetične abecede (zaporedja baz v nizu DNK) še ne pomeni poznavanja sintakse. Genom torej ni linearna ureditev neodvisnih genov, ki se manifestirajo kot znaki ali lastnosti, ampak izjemno kompleksno omrežje, polno povratnih zvez in učinkov.

»Celoten problem se je hitro razširil v območje evolucije življenja, ki ga molekulski genetiki ne obvladajo. Evolucija ni posledica naključnih mutacij in naravnega izbora, temveč ustvarjalni proces vse bolj različnih in kompleksnih oblik. Njen temelj je nenehna ustvarjalnost in iskanje novosti. V evoluciji prevladuje simbiotski odnos, ne pa toliko okrvavljeni kremplji in morilski čekani boja za obstanek. To dognanje je zadalo smrten udarec neodarvinizmu in genskemu determinizmu, s tem pa tudi genski tehnologiji,« dodaja Anton Komat.

*Pomanjkanje pitne vode

»Vse celice našega telesa plavajo v ekstracelularni tekočini, ki je notranje morje vsakega organizma. Vodni tok nenehno teče skozi nas, saj se v notranjem morju našega telesa neprenehoma menjava voda. Če kje, potem glede vode velja, da je naša notranjost zunaj in naša zunanjost znotraj,« pravi Komat. Če v pokrajini zremo mrtve reke in zastrupljene potoke, je takšno tudi naše telo. Zrcaljenje je popolno, zato je voda vir zdravja ali pa vzrok bolezni in smrti. Za vodo ni nadomestila, zato je boj za čisto vodo boj za preživetje človeške vrste.

*Pomanjkanje zdrave hrane

Industrijsko kmetijstvo je nespameten prenos koncepta velikoserijske proizvodnje v prehrano. Komat o tem pravi: »Toda polje ni tovarniška dvorana, zato koncept industrijskega kmetijstva ne zmore brez uporabe strupov, s pomočjo katerih naj bi pokorili nevšečno naravo. Onesnažena hrana pa je vzrok večine človekovih degenerativnih obolenj. Obenem je industrijsko kmetijstvo usodno povezalo pridelavo hrane s fosilnim gorivom, zato bodo rastoče cene nafte pognale ceno hrane v nebo.«

Rešitev je sonaravni koncept kmetovanja, ki temelji na lokalnem trgu in biotični pridelavi hrane: »V tem vidim tudi veliko priložnost Slovenije, da se izkoplje iz pasti mita napredka,« meni Komat.

 xxx

»Ekologija ni materialna, marveč predvsem duhovna veda; saj je vse, kar vidimo zunaj sebe, le pozunanjena posledica samopodobe. Če uničujemo naravo, je v nas nekaj uničujočega. Torej tudi vsi odgovori za ustvarjanje prijaznejšega, varnejšega sveta tičijo v vsakem izmed nas. Človek se mora kulturno preusmeriti nazaj k svojim koreninam.«

Anton Komat

 xxx

»Človek se mora za spremembo ukvarjati s seboj in delovati tudi v družbenem okolju. Obiskovanje zgolj duhovnih predavanj ni dovolj. Če se ukvarjamo le s seboj, smo še vedno sebični, ker smo do okolice brezbrižni. Bistveno je, da s spremenjeno zavestjo delujemo med ljudmi, ali ne?«

Anton Komat

 xxx

»Drugačno zavedanje lahko širimo le s svojim načinom življenja, in ne z agresivnim pridigarstvom. Vsak človek ima svojo resnico in bo sam našel pot do drugačne zavesti.«

Anton Komat

XXX

Prispevek pripravila Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 225, junij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com