RDEČI DEŽ RAZBURJA ZNANSTVENIKE

Pozno spomladi 2001 je nad južnoindijsko državo Kerala začelo rdeti nebo, zaslišalo se je bobnenje, začelo se je bliskati, nato pa deževati. Vendar to ni bil znani dež, temveč dež rdeče barve. Vse, kar mu je bilo izpostavljeno, se je obarvalo rdeče. Rdeči dež je tistega leta padal občasno od konca julija do konca avgusta, potem pa prenehal. Znova je na istem območju padal v letih 2006, 2007 in 2012, po zgodovinskih virih pa je takšen dež padal tam že leta 1896. Zakaj je na celotnem območju Indije rdeči dež padal samo na območju države Kerale ostaja uganka.

Domačini so poročali, da so med dežjem in po njem, na drevju in drugih rastlinah opazili ožgano in uvelo listje, pojavili so se tudi novi vodni izviri. Vse se je dogajalo na zelo ozkem območju nekaj kvadratnih kilometrov, in sicer tako, da je rdeči dež padal le nekaj metrov stran od navadnega dežja. Rdeči naliv je navadno trajal manj kot 20 minut. Znanstveniki so ugotovili, da je bilo v vsakem mililitru rdeče deževnice približno 9 milijonov rdečih delcev, vsak liter deževnice je torej vseboval približno 100 miligramov trdih snovi, tako da je na to območje padlo približno 50 ton rdečih delcev.

Obarvani dež rumene, zelene ali črne barve ni tako redek pojav, večinoma je posledica vulkanskega izbruha ali puščavskega peska. Po vulkanskih izbruhih je ozračje polno saj in pepela, tudi peščeni viharji iz puščav prinesejo v ozračje puščavski pesek in pogosto poskrbijo tudi za rdečkaste »svetlobne učinke« in nenavadne sončne zahode. V Sloveniji poleti skoraj vsako leto pade rumenkasto rjav dež zaradi primešanega saharskega peska.

Zgodovinski viri poročajo, da je tudi v preteklosti po svetu padal rdeči dež, vendar veliko redkeje. Tedanji prebivalci so menili, da takšen dež napoveduje slabe čase. Toda ne glede na to, rdeč dež iz Kerale ne bi zbudil posebne pozornosti, če ne bi bilo treh znanstvenikov.

Prah iz oddaljene meglice

Leta 2003 sta fizika Godfrey Louis in Santhosh Kumar z univerze Mahatma Gandhi v Kottayamu v Kerali po dveh letih proučevanj vzorcev rdečega dežja objavila svoje ugotovitve. Vzorci so vsebovali večinoma delce rjavkastordeče barve, le majhen odstotek delcev je bil bel, rahlo rumen, modrikasto siv ali zelenkast. Velikost delcev je bila od 4 do 10 mikrometrov, bili pa so sferični ali ovalni. Posnetki z elektronskim mikroskopom so pokazali, da so rdeči delci na sredi ugreznjeni, večina je vsebovala še nekakšne notranje strukture.

Znanstvenika sta vzorce zelo natančno opazovala pod elektronskim mikroskopom in ugotovila, da so rdeči delci podobni celicam, mikrobom in veliki povprečno 10 mikrometrov (človeške rdeče krvničke so za primerjavo velike približno 7 mikrometrov). Po njuni domnevi, ki se ji je pozneje pridružil še britanski kolega dr. Chandra Wickramasinghe, naj bi bil rdeč dež posledica eksplozije kometa tik nad Zemljinim površjem. Nekaj podobnega naj bi se zgodilo tudi ob tunguški eksploziji v Sibiriji leta 1908. Tedaj naj bi v Zemljinem ozračju nad območjem Tunguske eksplodiralo neznano vesoljsko telo, čeprav so tunguško eksplozijo tedaj nekateri pripisovali tudi poskusom Nikole Tesle v Združenih državah Amerike.

Celice v rdečem dežju iz Kerale so se razlikovale od znanih celic na Zemlji, in po mnenju omenjenih znanstvenikov naj bi izvirale iz oblaka snovi, ki je najverjetneje prišel iz slovite meglice HD 44179 imenovane tudi rdeči pravokotnik (red rectangel), zvezdnega para, oddaljenega od Zemlje 2300 svetlobnih let. Omenjena meglica, ki jo je teleskop Hubel prvič posnel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila na prvih Hublovih posnetkih videti kot rdeči pravokotnik, pri novejših posnetkih pa je bolj podobna črki X. Iz njenega središča prihajajo siloviti izbruhi plinov in prahu. Zanimivo je, da je omenjena meglica videti kot lestev, in to je v vesolju posebnost, saj do zdaj podobne zgradbe meglice ali druge snovi v vesolju astronomi še niso opazili. Spominja na slavno Jakobovo lestev iz Stare zaveze. Po zapisu v Svetem pismu je namreč Izakov sin Jakob sanjal o lestvi, ki sega od Zemlje v nebo, in po kateri Božji angeli hodijo gor in dol.

Celice z nenavadnimi lastnostmi

Indijska znanstvenika sta poudarila veliko podobnost delcev iz rdečega dežja iz Kerale z rdečimi emisijami te planetarne meglice, še zlasti, če sta delce opazovala pod ultravijolično svetlobo. Poleg tega so ti delci imeli še druge nenavadne lastnosti. Te »celice« pri sobni temperaturi skoraj niso bile dejavne, drugače pa so se začele vesti, če so jih segreli. Pri 121 stopinjah Celzija so se namreč začele razmnoževati, čeprav je to temperatura, pri kateri sterilizirajo živila, da bi uničili bakterije. Temperaturo in tlak sta še zviševala in celice so se razmnoževale celo pri 300 stopinjah Celzija in tlaku 135 kg/cm2, torej v razmerah, ko zemeljski organizmi ne morejo preživeti. Celice v rdečem dežju pa so prav v takšnih nemogočih razmerah postale prav dejavne. V celicah materah so začele nastajati manjše, brezbarvne celice hčere, ki so se pozneje tudi obarvale rdeče. Takšno dogajanje napeljuje na sklep, da so bili proučevani delci oblika biološkega življenja, morda nekakšne kvasovke, ki se razmnožujejo z brstenjem (vegetativno, nespolno). Če bi bili delci zemeljskega izvora, bi morali vsebovati DNK, vendar te pri teh celicah znanstvenika nista našla, saj je delcem manjkal fosfor, ki je nujna sestavina DNK. Tudi proučevanje istih vzorcev na Univerzi Cornell v Združenih državah Amerike z izotopi je pokazalo, da so delci vsebovali vodik, silicij, kisik, ogljik in aluminij, niso pa vsebovali fosforne kisline, ki je značilna za žive celice z Zemlje. To je bila senzacija, vendar je večina drugih znanstvenikov njuno domnevo, da so proučevane celice zunajzemeljskega izvora zanikala.

Izsledki drugih znanstvenikov

Nekaj skupin indijskih raziskovalcev je takoj po pojavu rdečega dežja po uradni dolžnosti začelo proučevati kemično sestavo trdnih delcev v vzorcih deževnice z različnimi tehnikami. Ugotovili so, da so delci iz rdečega dežja iz Kerale sestavljeni večinoma iz ogljika in kisika, z manjšo vsebnostjo vodika, dušika, silicija, klora in težkih kovin, pH deževnice je bil 7 (nevtralen).

Sprva so strokovnjaki menili, da je rdeči dež posledica eksplozije meteorita, ki je razpršil približno tono gradiva, potem pa so v vzorcu našli spore. Zadevo so predali v mikrobiološko proučevanje Inštitutu za tropske rastline (Tropical Botanical Garden and Research Institute). Novembra istega leta, kot je padal dež, so znanstveniki različnih strok podali skupno izjavo, da rdeči dež ni nastal zaradi meteorita, vulkanskega prahu ali puščavskega peska, temveč je obarvanost posledica spor alg rodu Trentepholia, ki se razmnožujejo na skorji drevesa Cryptomeria japonica. Vzorci deževnice in vzorci alg s tega drevesa so pokazali isto vrsto alg.

Rdeči dež je padal tudi v zgodovini. Pojav omenja že Homerjeva Iliada, ko naj bi Zevs kar dvakrat povzročil, da je deževala kri. Krvavi dež omenja tudi grški zgodovinar Plutarh, pozneje pa še Rimljana Livije in Plinij. Omenja ga tudi anglosaška kronika iz leta 685. Stoletje pred tem naj bi rdeče deževalo tudi nad Parizom. V srednjeveški Evropi je bilo v 13., 14. in 15. Stoletju o rdečem dežju skoraj 30 zapisov, okoli 190 zapisov v 16. stoletju, nekoliko manj zapisov (43) v 17. stoletju, nato znova 146 zapisov v 19. stoletju.

Rdeči dež je sredi novembra 2012 padal tudi na severu in vzhodu Šrilanke. Rdeči naliv je trajal približno 15 minut. Vzorce tega dežja so proučevali znanstveniki iz Šrilanškega medicinskega raziskovalnega inštituta (Sri Lanka Medical Research Institute).

Sprva je šrilanški urad za vremenoslovje poročal, da rdeči dež ni bil naravni pojav, temveč se je dež obarval rdeče zato, ker so nekatere kemične snovi iz tovarniških izpuhov zašle v oblake. Vzrok za obarvanost dežja, bi lahko bil tudi cvetni prah in spore, ki naj bi jih v Šrilanko prinesli vetrovi iz južne Indije. To domnevo so opustili, saj veter ni pihal iz te smeri. Tudi razlaga o izpuhih kemičnih tovarn se ni prijela, ker v Šrilanki ni tovarn, iz katerih bi lahko ušle kemične snovi rdeče barve.

Šrilanško ministrstvo za zdravje je zaprosilo direktorja medicinskega raziskovalnega inštituta dr. Anil Samaravanayaka naj opravijo raziskavo, s katero bi ugotovili, zakaj je padal rdeči dež. Iz nabranih vzorcev so strokovnjaki Medicinskega inštituta in Šrilanškega inštituta za nanotehnologijo ugotovili, da naj bi se to zgodilo zaradi navzočnosti bakterij iz alg rodu Trachelomonas. Ta bakterija je navzoča v prsti in je lahko rdeče ali celo zelene barve, odvisno od vsebnosti železovih soli v njej. Testiranje je pokazalo navzočnost živih organizmov v vodi. Ti organizmi so se takoj nehali premikati, ko so jih osvetlili s svetlobo.

Ministrstvo za zdravje je tudi pojasnilo, da rdeč dež ni nevaren zdravju ljudi in da ni enakega izvora kakor dež v indijski Kerali, ki je bil zelo gost, skoraj takšen kakor kri. Dež v Kerali je spremljalo tudi močno bobnenje, ki je nakazovalo na eksplozijo kometa v ozračju, tega na Šrilanki ni bilo. Komet je lahko v Kerali svojo vsebino razpršil v ozračje, tako da je domneva o zunajzemeljskem izviru celic lahko utemeljena, seveda pa nesprejemljiva za tiste, ki so prepričani, da obstaja življenje samo na Zemlji.

Marko Vesel; objavljeno v reviji AURA št. 304, december 2014

 

 

Več ...