»Pediatri v Sloveniji nastopajo kot avtoritete in pričakujejo popolno podrejenost, zato ne preseneča, da se čedalje več staršev odpoveduje sistematskim pregledom otrok in da nekateri izbirajo pediatre celo v Avstriji,« pravi Simona Rupar, aktivistka v spletni skupini Svoboda odločanja glede cepljenja otrok.

Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki kaznuje starše zaradi necepljenja otrok. V zadnjem času čedalje več staršev nasprotuje temu prisilnemu posegu v otrokovo telo, med njimi je tudi Simona Rupar. Sogovornica je ena najbolj dejavnih članic skupine Svoboda odločanja glede cepljenja otrok na omrežju Facebook. Skupina ima že več kot štiri tisoč petsto članov. »Zaradi obveznega cepljenja smo se bili starši prisiljeni povezati na tem socialnem omrežju zato, da si pomagamo z nasveti in izmenjujemo znanje in izkušnje glede problematike obveznega cepljenja.

Zakaj se vi osebno tako zavzemate za svobodo odločanja glede cepljenja otrok?

Moj prvi sin je po cepljenju dobil hudo obliko atopičnega dermatitisa, alergičen pa je tudi na več alergenov iz okolja. Po telesu ga je tako srbelo, da se je pogosto spraskal do krvi. Takrat še nisem pomislila, da je takšen odziv povzročilo cepljenje. Ker pa je bilo njegovo zdravstveno stanje po vsakem cepljenju slabše, sem pomislila, da se morda vse to dogaja zaradi cepiva. Vseh alergij še do danes nismo uspeli ozdraviti. Podobne izkušnje ima veliko staršev, ki iščejo pomoč v naši skupini. Vsak dan se srečujemo s pretresljivimi primeri stranskih učinkov po cepljenju in obupanimi starši, ki so zaradi zdravstvenih težav otrok čez noč spremenili mnenje o varnosti cepiv. Številnim je z veliko truda uspelo odpraviti posledice cepljenja, ne pa vsem – nekateri otroci bodo živeli s posledicami vse življenje. Ob takšnih zgodbah je težko ostati neprizadet.

Prvo cepljenje se opravi že pri treh mesecih otrokove starosti. Kako se odzovejo pediatri, ko jim starši razkrijejo svoje strahove glede cepiv?

Nekateri pediatri so razumevajoči, vendar so v manjšini. Drugi so sprva prijazni, ko pa starši podvomijo o varnosti cepljenja svojega otroka, pa prijaznost hitro izgine. Začnejo pritiskati na starše, jih ustrahovati, očitajo jim, da so neodgovorni do svojih otrok, vsiljujejo jim enostranske informacije in propagandno gradivo o cepivih, zamolčijo pa pomembne informacije o mogočih stranskih učinkih ter drugih lastnostih cepiva. K cepivu priložena navodila izročijo staršem le na njihovo izrecno zahtevo. Takšno ravnanje pediatrov je nestrokovno, neetično in v nasprotju z zakonom, a v Sloveniji žal redna praksa. Seveda tudi pediatri opažajo negativne učinke in posledice cepiv, vendar o tem nočejo ali ne upajo javno spregovoriti. Tudi oni so namreč deležni navodil in pritiskov nadrejenih.

Katere so najbolj pogoste zdravstvene težave po cepljenju, o katerih poročajo starši v vaši skupini?

Pri cepljenih otrocih se pogosto začnejo ponavljajoča se vnetja ušes in druge okužbe, alergije, težave s kožo (blažje in hujše oblike dermatitisa), kronične težave z dihali (bronhitis, bronhiolitis, laringitis, astma), neutolažljiv jok, ki navadno kaže na hud glavobol in prizadeto živčevje in možgane, neredko pa se pojavijo tudi hude nevrološke okvare, avtoimunske bolezni, kot so revmatoidni artritis, diabetes tipa II in Chronova bolezen, pa tudi epilepsija, encefalitis (vnetje možganov) in druge bolezni. Pri mnogih se pojavijo nevrološke motnje in avtistični simptomi, ki sčasoma izzvenijo ali tudi ne. Otroci včasih zbolijo tudi za boleznimi, proti katerim so bili cepljeni. Starši so poročali tudi o smrtnih primerih, vendar se je smrt pogosto pripisala nekim drugim znanim ali neznanim vzrokom.

Pri nekaterih otrocih se po cepljenju pojavijo hudi stranski učinki. Kako ravnajo pediatri, če se kaj takega zgodi?

Vzročno povezavo med cepljenjem in stranskimi učinki praviloma zanikajo, ne da bi opravili ustrezne preiskave. Kljub temu, da za zdravstvene težave otroka ne najdejo vzroka, cepljenje kot morebitni vzrok že vnaprej zavrnejo. Starši nismo strokovnjaki glede cepljenja, vendar svoje otroke dobro poznamo in spremembe, kot so hude reakcije po cepljenju, gotovo prepoznamo. Pred cepljenjem so otroci zdravi in napredujejo v vseh pogledih, komunicirajo in se plazijo, malo starejši že govorijo, hodijo in se smiselno igrajo. Po cepljenju pa se to nenadoma spremeni − včasih tako zelo, da starši ne prepoznajo več svojih otrok. Po cepljenju opustijo pridobljene spretnosti, njihov razvoj se ustavi ali nazaduje. Postanejo neodzivni, apatični, razdražljivi, ni očesnega stika, so brez teka, poruši se jim ritem prehranjevanja in spanja. To je velik pretres za starše, še večjega pa doživijo, ko zdravnik grobo zavrne kakršno koli vzročno povezavo s cepljenjem, ne da bi opravil en sam test. Kljub alergijam, boleznim in prejšnjim resnim odzivom na cepiva, večina pediatrov vztraja pri nadaljnjem cepljenju.

Zakaj se stranski učinki sploh pojavljajo?

Nekateri ljudje se bolj odzivajo na določene sestavine cepiv, in to se navadno pokaže kot hudi stranski učinki. Ljudje, ki so preobčutljivi za sestavine cepiv in doživljajo hude odzive po cepljenju, ne bi smeli biti cepljeni. Prav tako ne bi smeli biti cepljeni hudi bolniki z oslabljenim imunskim sistemom. Ali smemo res za vsako ceno tvegati in cepiti otroka, ki je že imel reakcijo na cepivo, ne da bi pred tem opravili temeljite preiskave, s katerimi bi ugotovili, ali otrokovo zdravstveno stanje sploh omogoča cepljenje ali ne? Žal takšnega treznega razmišljanja zaradi okostenelega sistema ni. Menim, da bodo v prihodnje posledice cepljenja zaradi takšnega odnosa še večje. Še zlasti, če bodo na seznam priporočenih in obveznih cepljenj uvrstili nova cepiva.

Če otroka cepijo pod nadzorom, ali to pomeni, da je cepljenje varno?

Ne, cepljenje pod nadzorom pomeni le, da bo otrok cepljen v prostorih, kjer imajo naprave za oživljanje, če pride do anafilaktičnega šoka. Otroci, ki so preobčutljivi za sestavine cepiva, otroci z oslabljenim imunskim sistemom in otroci, ki so že imeli reakcije na prejšnja cepljenja nikakor ne bi smeli biti (več) cepljeni. Poznam nekaj primerov, ko so otrokom opravili cepljenje pod nadzorom in otroku vbrizgavali cepivo po delih, toda položaj je bil še slabši in bolj tvegan za otroka; neka mati je to doživela kot izživljanje nad otrokom, šlo je do skrajnih meja, dokler ni odločno zahtevala, naj nemudoma prenehajo z vbrizgavanjem. Žal zdravniki pogosto cepijo tudi otroke, ki so že imeli reakcijo na cepivo in celo tiste, ki so preobčutljivi na sestavine cepiva. Pri takšnih otrocih je cepljenje veliko večje tveganje kot bolezen, proti kateri so cepljeni, pa vendar zdravniki pri cepljenju trmasto vztrajajo. Naprave za oživljanje so za starše v takšnih primerih ne samo slaba tolažba, ampak tudi svojevrsten cinizem.

Menite torej, da so odločitve zdravnikov glede cepljenja nestrokovne?

Takšno početje je nevarno. Ko gre za potencialno tvegan poseg na otroku, pri katerem se utemeljeno domneva, da bi se lahko ta slabo odzval na cepljenje ali bolezen, zaradi katere je imunski sistem oslabljen, je potrebna posebna previdnost. Starši se čudimo, da v našem sistemu pediatri praviloma ne priznavajo stranskih učinkov cepljenja in jih ne raziskujejo. Težava je v tem, da je cepljenje obvezno in se mu skoraj ni mogoče ogniti, zato so pediatri v takšnem sistemu manj pozorni na varnost cepiv. Po uradni statistiki stranskih učinkov po cepljenju skoraj ni, saj jih le izjemoma zabeležijo, zato se sistem lahko pretvarja, da so cepiva »popolnoma varna«. Podrobnega zdravstvenega stanja otrok pred cepljenjem ne preverjajo in preiskav, ali pri otroku obstaja razlog za opustitev cepljenja, ne opravljajo. Zakonsko predpisanih razlogov za opustitev cepljenja torej nihče ne ugotavlja.

So cepiva res edini vzrok za zdravstvene težave, ki se pojavijo po cepljenju?

Na zdravje vplivajo številni dejavniki, vendar je že vnaprejšnje izločanje cepljenja kot vzroka za reakcije po cepljenju neodgovorno. Zdravnik, ki ni opravil ustreznih preiskav, staršem ne bi smel zagotavljati, da zdravstvene težave, ki so se pojavile po cepljenju, niso posledica cepljenja. Kako lahko to ve, če preiskav sploh ni opravil? Takšna praksa je v naši državi zelo pogosta, zato menimo, da ne gre za naključje, ampak za sistemska navodila zdravnikom, ki cepijo, kako postopati, da ne bi imeli preveč prijav o stranskih učinkih po cepljenju. S tem imamo veliko težavo.

Nekateri starši kljub stranskim učinkom popustijo pritisku zdravnika in dovolijo otroka znova cepiti. Kako si to razlagate?

Pohlevno in pasivno vedenje je značilno za prebivalstvo nekdanjih držav vzhodnega bloka in dejansko meja med prostovoljnim in obveznim cepljenjem z redkimi izjemami poteka prav po črti, kjer je bila nekoč politična meja med vzhodnim in zahodnim blokom. Gre za ostanke nekdanjega komunističnega sistema, v katerem so bili ljudje navajeni poslušati avtoritete, niso upali spraševati in razmišljati. Osebno sem razočarana predvsem nad očeti, ki pogosto prelagajo vso odgovornost na matere, namesto da bi »udarili po mizi« in se zavzeli za pravice in zdravje svojega otroka. Razumem, zaradi neinformiranosti in nepoučenosti marsikdo cepi otroka, ki ne bi smel biti več cepljen. Otrok doživi hudo reakcijo, zdravnik je ne prizna, češ da ni od cepiva, in starši so pri tem nemočni. Večina staršev stranskih učinkov ne prijavi in svoje neprijetne zgodbe s cepivi ne upa v javnosti povedati niti anonimno. To je res zaskrbljujoče, saj s tem ohranjamo vtis, da stranskih učinkov ni, čeprav so zelo pogosti.

Kako pediatri pritiskajo na starše?

Igranje na karto strahu je njihovo najmočnejše orožje. Starše prepričujejo, da bo otrok hudo zbolel ali umrl za nalezljivo boleznijo, proti kateri ni cepljen. Čeprav cepljenje ni pogoj za vpis otrok v vrtec ali šolo, so starši izpostavljeni grožnjam, da otroka ne bodo mogli vpisati v organizirano varstvo, letovanje, šolo in druge izobraževalne ustanove. S cepljenjem pogojujejo celo izdajo zdravniškega potrdila, ki ga starši predložijo vrtcu ob vpisu otroka. Nekatere starše odslovijo in napotijo, naj si izberejo drugega pediatra. Če vse to ne zaleže, jim zagrozijo s prijavo inšpekciji in denarnimi kaznimi, včasih celo z odvzemom otroka. V nekaj primerih so starše dejansko prijavili Centru za socialno delo, kjer so jih obravnavali zaradi zanemarjanja otrok, toda doslej se je v postopku vedno izkazalo, da prijava ni vzdržala in da centri niso pristojni za polemike v zvezi s cepljenjem. Včasih se zdi, kot da živimo v temnem srednjem veku, ne pa v civilizirani in demokratični družbi.

Starši lahko podležejo tem pritiskom tudi, če niso dovolj dobro poučeni o problematiki cepljenja. Po vsej Sloveniji poslušamo trditve pediatrov, da se »v njihovi 30-letni karieri še niso srečali z resnimi stranskimi učinki cepiv«. Dovolite, da javno vprašam te pediatre: Kako to, da je samo Slovenija država, ki ne pozna resnih stranskih učinkov cepiv? In če cepiva nimajo skoraj nobenih resnih stranskih učinkov, zakaj pa so potem čakalnice pred zdravniškimi ordinacijami čedalje bolj polne hudo bolnih otrok?

Kakšen je torej odnos med starši in pediatri?

Žal ne takšen, kot bi moral biti. Pediatri in starši bi morali pri zdravljenju otroka sodelovati, navezati odnos, ki bi temeljil na zaupanju. V resnici pa se pediatri obračajo na starše s pozicije avtoritete in od staršev pričakujejo popolno podrejenost. Namesto da bi sodelovali s starši in se v dobro otrok skupaj odločali glede primernega zdravljenja oziroma preventive, pediatri odločajo enostransko. Starši od pediatrov pričakujemo predvsem celostno obravnavo otroka, a pogosto žal naletimo na nerazumevanje in aroganco. Takšen odnos pediatrov ni sprejemljiv in zaupanje se poruši. Morda je to tudi razlog za vse pogostejše menjave pediatrov, odhode k pediatrom v tujino in iskanje drugih načinov zdravljenja. Vsaka družina si za otroka želi najboljšo zdravstveno obravnavo in zaupljiv odnos z zdravnikom.

Kaj storijo starši, ki imajo slabe izkušnje s svojim pediatrom?

V zadnjih letih si slovenski starši zaradi neprijetnih izkušenj s pediatri doma, izbirajo pediatre v tujini. Ugotavljamo, da so sistematski pregledi pri nas namenjeni predvsem cepljenju, v državah Zahodne Evrope pa je cepljenje prostovoljno. V večini evropskih držav pediatri in starši sodelujejo, pri nas pa želijo pediatri starše podrediti sistemu z grožnjami, ustrahovanjem in manipulacijami. Odnos do staršev je pogosto nespoštljiv in podcenjujoč. Ni čudno, da se čedalje več staršev ogiba tudi sistematskim pregledom otrok. Nekateri zdravniki se sicer dobro zavedajo škodljivosti in neučinkovitosti cepiv, vendar se ne upajo javno izpostaviti.

Ali je v Sloveniji cepljenje mogoče opustiti iz osebnih razlogov?

V Sloveniji je opustitev cepljenja mogoča zgolj zaradi medicinskih razlogov, določenih v 22 a. členu Zakona o nalezljivih boleznih. Med temi razlogi so alergije na sestavine cepiv, hujše reakcije na predhodni odmerek cepiva in bolezni nezdružljive s cepljenjem. Predlog za opustitev cepljenja lahko na Ministrstvo za zdravje poda zdravnik, ali starši, če zdravnik tega noče oziroma ne ugotovi razlogov za to. Večinoma podajo predlog starši, zdravniki le redko; ne zato, ker razlogov za opustitev cepljenja ne bi bilo, temveč zato, ker jih v praksi nihče ne ugotavlja. Tudi komisija za cepljenje, ki obravnava te predloge, jih praviloma zavrne zgolj na podlagi (nepopolne) zdravstvene dokumentacije, brez ustreznih pregledov in preiskav. Zaradi osebnih razlogov cepljenja pri nas torej (še) ni mogoče opustiti. Upam pa, da tako ne bo več dolgo. Čakamo nov zakon in čas je že za korenite spremembe.

Kaj bi za konec sporočili bralcem revije?

Pediatri so staršem dolžni podati celostno informacijo o cepivih in pri odločanju glede vsakega medicinskega posega upoštevati tudi njihovo mnenje. Staršem svetujem, naj se odločijo šele potem, ko se dobro informirajo. Od pediatra zahtevajte podrobna pojasnila o cepljenju, izročijo naj vam navodila proizvajalca cepiv, saj so namenjena prav vam, to je vaša pravica in zdravnikova dolžnost.

Želim si, da bi vsi starši v Sloveniji kmalu imeli možnost svobodnega odločanja glede cepljenja otrok. Pediatri, ki tega še niso storili, bodo morali spremeniti svoj odnos do družin, saj jim želimo zaupati. S pritiski, grožnjami in prisilo ne bomo izboljšali življenja v družbi. V ospredju mora biti predvsem dobrobit otrok in ne drugi interesi.

Upam, da se bo položaj izboljšal, ko bodo stopile v veljavo zakonske spremembe. Načrtovana je namreč sprememba zakona, po kateri naj bi starši dobili možnost odločanja o cepljenju svojih otrok. Skrajni čas je že, da Slovenija tudi na tem področju stopi korak naprej in dejansko postane ena od demokratičnih evropskih držav.
Damjan Likar, objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302