Lindina zgodba lahko navdihne marsikoga; preživela je raka dojke, zdaj pa kot svetovalka velikih družb živi polno življenje. Je tudi članica organizacijskega komiteja neprofitne organizacije Brest Friends (Prijateljice dojke) s sedežem v Dubaju, ki pomaga bolnicam in bolnikom z rakom dojke in daje informacije.

Po rodu Italijanka, je Linda živela na različnih koncih sveta, preden se je naselila v Združenih arabskih emiratih. V pogovoru za Brest Cancer Awareness month je spregovorila, kako se je spopadala z rakom in kaj svetuje drugim ženskam.

Kdaj ste ugotovili, da imate raka dojke?

Ko je bila mati stara petdeset let, so ji diagnosticirali raka dojke. Z boleznijo se je bojevala petnajst let, umrla je pred tremi leti. Sestri so raka dojke ugotovili, ko je bila stara petintrideset let, pet let preden so ga ugotovili pri meni. Tudi sestra je danes zdrava.

Meni so ga ugotovili pri triinštiridesetih letih. Zmeraj sem živela zdravo že zaradi raka v družini, v zadnjem letu materinega življenja pa se mi je zazdelo, da bi bilo dobro, da bi se dala pregledati. Šla sem na pregled z ultrazvokom, večkrat so mi opravili tudi mamografijo. Ker se pri nas mamografija pred petdesetim letom starosti ne opravlja rutinsko, sem zdravnikom hvaležna, da so mi prisluhnili, in so mi mamografijo in ultrazvok opravili vsakih šest mesecev.

Med eno od mamografij so odkrili raka v zelo zgodnjem stadiju. Bila sem vesela, da so ga odkrili tako zgodaj, kar se ne bi zgodilo, če ne bi vztrajala pri rednih pregledih.

Kaj vas je po postavljeni diagnozi najbolj skrbelo?

Ko sem zvedela za diagnozo, sem bila sprva zelo zbegana. Na bolezen sem se morala šele privaditi, hkrati pa me je bilo strah, kaj bo. Nenehno sem razmišljala o raku, ali se je razširil, kaj naj storim, in kakšne možnosti imam za preživetje.

Po diagnozi so mi naredili še številne druge preiskave, da so določili vrsto raka in zdravljenje. Pogovori z zdravniki in razumevanje poteka zdravljenja so mi omogočili, da sem se spoprijela s prvo zbeganostjo.

Odrezali so mi dojki in v isti operaciji opravili tudi rekonstrukcijo, vse skupaj je trajalo osem ur. Veliko sem premišljevala o smrti in življenju s prizadetim telesom. Najbolj pa sem se bala, da bom umrla med operacijo.

Kako so se na diagnozo odzvali svojci?

Sprva jih je novica pretresla in tudi vzburkala njihova čustva, toda potem so me zelo podpirali in mi izkazovali ljubezen. Če ne bi bilo ljubezni in podpore družinskih članov in prijateljev vsega tega ne bi prenesla. Bili so pomembna opora v mojem boju s to boleznijo.

Kako ste se z boleznijo spoprijeli čustveno?

Mislim, da je najhujša stvar občutek nemoči, ki človeka preplavi, in se sprijazniti, kako zelo postaneš odvisen od drugih oseb, še zlasti, če si navajen biti samostojen. Učiti se prepoznavati, kaj potrebujem in prositi za pomoč, je bilo zame nekaj najtežjega.

Raka so mi odkrili razmeroma zgodaj, in čeprav so mi zaradi družinske anamneze odrezali dojki, se za kemoterapijo in obsevanje nisem odločila. Zato je bilo moje okrevanje veliko hitrejše kot pri bolnicah, ki so prejele kemoterapijo. Ne glede na to pa prositi za pomoč in se počutiti povsem nemočno je zelo težko za žensko, ki je navajena imeti nadzor, vse opravljati sama in še skrbeti za druge.

Če sem povsem poštena, se človek nikoli povsem ne znebi strahu pred boleznijo. Strah je po takšni diagnozi v človeku nenehno navzoč, le nauči se živeti z njim, ga nadzirati. Nauči se načrtovati korak za korakom in počasi napredovati pri zdravljenju. Ko počasi preživljate vse to, spoznavate tudi svojo moč, ki je bila zmeraj v vas.

Biti pozitiven zame ne pomeni smehljati se; pomeni zbirati pogum za razumevanje, da se bojiš, in potem ko vsako jutro vstaneš, vedeti, da ne glede na to, da se bojiš, se boš s strahom spoprijel in ga premagal. Biti pozitiven zame pomeni, da ima človek pogum, da je pristen, avtentičen.

Kako ste zmogli stroške zdravljenja?

Na srečo sem pet let pred boleznijo sklenila zdravstveno zavarovanje, ki je pokrilo vse stroške. Če človek nima zavarovanja, je to zanj poleg bolezni še dodatno veliko breme. Ker mi ni bilo treba skrbeti za finančno plat zdravljenja, sem se lahko osredotočila le na ozdravitev.

Kako je rak spremenil vaš odnos do življenja?

Zelo. Ko se človek sooči s svojo umrljivostjo, se začne zavedati, kako omejen in dragocen je njegov čas, in se mora naučiti živeti “tukaj in zdaj”. Bolezen me je naučila, da se čedalje bolj zavedam vsakega trenutka v življenju in ga živim tako, kot mi najbolj ustreza. Po tej bolezni se čutim veliko močnejša, kot sem bila kadar koli prej, in to mi je omogočilo, da sem razširila svoje meje in se potisnila tja, kamor nikoli nisem mislila, da bi lahko prišla. Uresničila sem cilje, za katere si nikoli ne bi mislila, da jih lahko. Prej nisem bila preveč telesno dejavna, potem pa sem odšla celo na Antarktiko in tam plezala. Da bi mi to uspelo, sem se morala pred tem telesno in psihično izuriti. Zapustila sem zelo udobno službo in začela svoj posel. Bolezen mi je dala moč, da sem sprejela tveganje, tega prej ne bi zmogla.

Kakšen nasvet bi dali ženskam, ki imajo raka dojke?

Vsako potovanje od diagnoze do zdravljenja in okrevanja je drugačno. Delam z ženskami, ki so jim šele odkrili raka dojke. Ko še ne vedo, kako bo potekalo zdravljenje, so povsem zbegane in prestrašene. Iz svojih izkušenj in dela s temi neverjetnimi ženskami sem ugotovila, da v začetnih tednih po diagnozi ženske še ne morejo spoznati, kako resnično močne so, čeprav je moč, da se spoprimejo s strahom in okrevanjem ves čas v njih.

Če je kaj, kar bi lahko svetovala drugim ženskam, ki bodo preživljale podobno izkušnjo kakor jaz, je, da naj stopajo počasi, korak za korakom, naredijo en vdih za drugim, in naj se zavedajo, da je v njih moč, ki jim omogoča spoprijeti se z vsakim izzivom. Rak dojke je nekaj, kar se človeku zgodi in ni treba, da ga tudi zaznamuje.

Verjamem v dejavni prijem, stvari, kot sta telesna vadba in dobra dieta. Zdrave ženske naj bodo dejavne, naj se same preiskujejo in gredo na mamografijo. Čeprav morda ne bodo mogle preprečiti bolezni, bodo vsaj zmanjšale možnosti zanjo in posledice, ki jih prinese. Ko se človek pripravi na slabo, lahko vsaj mobilizira svoje moči in prevzame nadzor nad tem, kar se bo morda zgodilo.

Kaj počnete za večje zavedanje glede raka dojke?

Sodelujem pri delu komiteja Brest Friends v Dubaju, to je neprofitna organizacija, ki ponuja pomoč bolnikom z rakom dojke in tistim, ki so ta rak preboleli. Prav tako sem dejavna pri organizaciji različnih dogodkov, na katerih govorimo o raku dojke in poudarjamo pomen dejavnega odnosa do življenja.

Bila sem del skupine dvanajstih ozdravljenih rakavih bolnikov, ki smo se udeležili odprave na Antarktiko in povzpeli na tamkajšnjo goro, da bi opozorili na problematiko raka dojke. Čim več informacij širimo in čim več se govori o tej vrsti raka, tem prej se bo ta bolezen demistificirala in pretrgali tabuji povezani z njo.

Ljudje se namreč bojijo že same besede rak, zato je pomembno, da tisti, ki smo rak preboleli, povemo drugim, da tudi po raku življenje teče naprej. Rak ne opredeli človeka, je zgolj dogodek v življenju, ki mu je človek kos. Čim prej odkrijete rak dojke, tem več možnosti imate za preživetje. Zato je tako pomembno, da se to sporočilo razširi in pomaga reševati življenja.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA, februar 2015, št. 305