Sinhronost je nekaj osupljivega. Ko sem zaradi priprave slovenske avtobiografije pregledovala svoje dnevnike iz leta 2009, sem naletela na tale zapis sporočila iz leta 1988, medijke Angelice Roquas, ki kanalizira v transu, na katerega sem povsem pozabila:

“Življenje, v katerem je bilo največ doseženega, je bilo v Egiptu, ko si se izobraževala v templju in bila posvečena za uporabo zvoka. Bila si ena izmed učiteljic, ki je učila deklice uporabljati zvok za zdravljenje. Občasno si jih učila zborovskega petja pa tudi, kako zdraviti posameznike in ves planet s kombinacijo zvokov solističnega petja. Oblikovala si različne zvoke, ki so prihajali od različnih angelov in ti so zmeraj ozdravljali ter krepili telo, um in dušo.”

Prvič v Egiptu

Branje tega je bilo toliko vznemirljivejše, ker pred tem še nikoli nisem bila v Egiptu, lani pa sem s skupino Poljakov kar dvakrat poletela v Hurgado, da bi v Egiptu preživeli teden dni. Delavnice sem izpeljevala v angleščini, vodja potovanja pa je bil Nizozemec Tom Dewinter, človek odprtega srca, ki nas je navdušil s sveto geometrijo rože življenja meditacije merkaba. Moj zvok in dihalne meditacije so se dobro ujeli z njegovimi nauki in prispevali nekaj več k siceršnji čudoviti izkušnji v krasnem hotelu.

Toda ko smo pripotovali v Kairo in so nam omogočili, da je naša skupina lahko dve uri povsem sama prebila v Keopsovi piramidi, se je vse premaknilo v drugo dimenzijo. V piramido smo vstopali po jašku, ki se je spuščal čedalje bolj spiralno navzdol, tu in tam celo v popolni temi, jašek je bil pogosto tako ozek in nizek, da se je moral vsak krepko stisniti. Bilo je klavstrofobično in zatohlo, toda bila sem vznesena, čeprav mi je pot tekel z obraza in las. Končno smo dosegli nižjo dvorano in Tom je začel meditacijo merkaba – neverjetno, da se je to dogajalo tako globoko spodaj v piramidi – in začeli smo peti tone, ki so močno vibrirali v naših telesih in polnili vso kamnito sobo. Zapela sem pesem in potem smo vsi osredotočeno zapeli ton za mir ter ga odposlali visoko navzgor skozi vrh piramide. Bilo je tako mogočno, da sem začutila široko spiralo svetlobe, ki je napolnila vso notranjost piramide. V meni je vibrirala vsaka celica, kot da je vame znova prišlo nekaj živega, spomin, notranja modrost. Bilo je, kot bi me tresla elektrika.

Neznana melodija

Ko smo se z bolečimi mišicami vračali po strmem jašku, smo se povzpeli do kraljičine sobe. Tam nas je Tom povezal z božansko žensko energijo, s hrbti, obrnjenimi proti steni piramide, smo jo vdihnili vsak v svojo hrbtenico. Še več zvoka in več vibracij, in ko sem zapela Ave Marija, sta dve osebi dobili vizije, začelo se jima je dogajati, tresli sta se in jokali. Kot skupina smo bili vsi preobraženi, čutila sem, kot da mi skozi celice utripa svetloba.

Nadaljevali smo vzpon skozi prehod – dolgo pot z bolečimi mišicami – toda bila sem vesela in nenadoma so mi misli spreleteli zvoki RA MAATKA, tako zelo primerni za ponavljajoče se petje ob vsakem koraku in me spodbujali naj nadaljujem.

V kraljevi sobani smo se povezali z božanskim moškim − čudovito je bilo čutiti moč in toplino notranje poroke, ki se je zgodila, ko smo peli tone ob kamniti mogočnosti piramide. Improvizirala sem pesem o vrnitvi domov v srce, sledila je meditacija dihanja po čakrah. Bilo je tako mogočno biti pri skrajnem vrhu piramide in polniti kraljevo sobano s svetimi zvoki, čeprav je bilo celo mogočnejše ob našem drugem obisku istega leta, ko sem zaprla oči in “videla” , kako se obrača celoten vrh piramide in kot električni oddajnik oddaja svetlobne bliske. Bil je neverjeten občutek povezanosti s skupino, občutek, da je na ravni duše vsak izmed nas izbral, da bo tisti trenutek na tistem kraju. In kako osupljivo je bilo, ko smo prišli iz piramide na svež nočni zrak, pod puščavsko nebo, polno zvezd, lunin krajec, miren, skrivnosten in mogočen, za nami pa je stala veličastna Keopsova piramidna zgradba.

Navduši tudi drugi obisk

Ob drugem obisku smo lahko zasebno vstopili v Sfingo in se zbrali v temi, med orjaškimi kamnitimi šapami, da bi meditirali. Ko sem zapela Mir v dolini, sem se zavedala mogočne Sfinge visoko nad seboj in zidu pod njenimi prsmi, prekritimi s svetimi simboli. To me je tako pritegnilo, da sem svojo poljsko organizatorko Agneško zaprosila, naj fotografira. Dlani sem položila na simbole, in vibracije, ki so prežele dlani, so bile tako močne, da so se mi začele tresti roke. Zmolila sem in se zaobljubila, da bom življenje, ki mi je še ostalo na tem planetu, v celoti posvetila nesebičnemu služenju – resničnemu darilu pradavne Sfinge.

Ko sem zagledala razkošne zelene pašnike ob Nilu pri Luksorju, pa sem najmočneje začutila, da sem prišla domov. Obiskali smo žgoče vročo Dolino kraljev, tam sem pela v grobnici – neverjeten občutek je slišati svoj glas, kako odmeva v mirni lepoti te božansko opremljene sobe – in tempelj kraljice Hačepsut, veličastno umeščen v široki dolini visokih golih gričev. Tom nas je odpeljal k malemu templju, posvečenemu boginji Hator, tam smo peli, da bi se povezali z energijo planeta Venere. Ko smo končali, je zašepetal: “Zapoj nekaj vznesenega!” Zaprla sem oči in ko je moj glas zazvenel skozi tempelj in zunaj med skalami doline, se je zdelo, da se je zvok povezal s skalovjem okoli nas. Zdravil je nekaj globoko v meni in zatem sem se počutila nepopisno srečna in mirna.

Na posvečenem ozemlju

Zame pa je bila najčudovitejša izkušnja tempelj v Karnaku, na kraju, kamor so še pred stoletji smeli samo svečeniki in posvečenci. S strahospoštovanjem sem zrla v mogočne kamnite stebre, prekrite s svetimi simboli, segajoče v nebo. Občutek moči je bil izjemen. Tempeljski stražarji so nas zasebno odpeljali na zapuščeno območje in v sobo temnega kamna, kjer je v medli svetlobi velikanski kip ženske iz črnega alabastra z levjo glavo srepo bolščal navzdol na nas, sedeče na tleh. Nisem se zmenila za njen neprijazen pogled in se preprosto posvetila skupini, da smo zapeli zvok miru. Ko so naši glasovi napolnili sobo, sem začutila, da se nismo povezali samo z materjo Zemljo in modrostjo pradavnih civilizacij, temveč tudi s svetimi simboli na stebrih v Templju zdravljenja – kot da bi jih naši zvoki aktivirali in bi kamenje pelo z nami. Pozneje sem izvedela, da je bil to kip boginje vojne – Sahmet. Toda nič za to. Tako močno sem občutila mir, da nisem želela oditi.

Tudi ob drugem obisku, ko sem znova hodila po templju, je bilo zame čudovito in prav čarobno. Sedela sem zunaj na skalah ob sončnem zahodu na zasebnem prostoru in pela. Lahko bi bila tam vso noč, strmela v obrise templja, in ko bi se prikazovale zvezde, zaznavala šepetanje pradavnih ljudi. Namesto tega pa sem se znova odpravila k Templju zdravljenja, in tam obsedela v samoti in tišini, naslonjena na enega od velikanskih stebrov, povezana s hieroglifi, ki so ga prekrivali, in prosila, naj bi se prebudil vsak del moje notranje modrosti. Potovanji sta prinesli veliko darov, vpogledov, zdravljenja in modrosti, pa tudi veliko veselja in druženja. Čutila sem, da me zelo prizemljujeta in krepita, celice mojega telesa so se spremenile in začela sem bolje razumeti, kdo sem, pa tudi svoje delo – ter ugotovila, da so takšna potovanja, ki združujejo duhovno izkušnjo s kulturnimi turističnimi zanimivostmi, vredna več kot denar, ki smo ga dali zanje. Vsa skupina je bila prežeta z duhovno vadbo, ki nas je tesno povezala v eno in nam pomagala, da smo vse doživljali na globlji ravni, bolj harmonično, ko nam je dovoljevala, da se sprostimo in dobro zabavamo v tej čudoviti in magični deželi.

Oba moja obiska Egipta sta bila čudovita in komaj čakam naslednjega. Našega potovalnega vodnika Mohameda pa sem še nazadnje vprašala: kaj pomeni enakomerno petje Ra Maat Ka, ki se mi je porodilo v Keopsovi piramidi? Ra je bil bog Sonca – Ka, duša. Kaj je pomenilo maat? “Moč resnice,” je odgovoril z nasmehom.

Seveda. Svetloba in toplota sonca sta pripeljali v mojo dušo tudi moč resnice. Bila sem doma.

Shirlie Roden, objavljeno v revije AURA, marec 2010, št. 247

Fotografija: Bigstockphoto.com