Ne samo da se ne boji človeka. Njegova bližina ji celo ponuja varna mesta za gnezdenje, zato se le še redko odloči, da za svoj naraščaj poskrbi v svojem prvotnem okolju. V tistem divjem, ki se je vsepovsod bohotilo takrat, ko človek pokrajine še ni zaznamoval s svojimi polji in vasmi. Polja s travniki in njivami ji godijo s svojo prehransko ponudbo. Toda če morda mislite, da se zanima za koruzo in pšenico ali travo in korenje, se seveda hudo motite. Do poljščin je brezbrižna, ne pa do tistega, kar gomazi med njimi. In ker zdravo polje premore tudi živalski svet, jo najdemo samo tam, kjer vlada ravnotežje, kolikor je to sploh mogoče v okolju, kjer ima glavno besedo človek. Kjer razsajajo škropilnice in se polja gnojijo z mineralnimi gnojili, pač nima kaj iskati.

Človekova družabnica

Bela štorklja (Ciconia ciconia) ali skrajšano kar štorklja je ptica odprte kulturne pokrajine. V hribovite predele ne zahaja. Njen okoliš zajema mokrišča, bodisi reko, jezero ali močvirje, obdano s travniki, kjer posebno med gnezdenjem lovi svoj raznoliki plen. Njena hrana so predvsem poljski glodavci, manj dvoživke. Lovi tudi plazilce, kobilice in druge večje žuželke in iz razmočenih tal pobira deževnike. Posnetki s kamero, nameščeno v gnezdu štorkelj, so pokazali, kako je odrasla štorklja svojim mladičem v gnezdu izbljuvala sedem beloušk hkrati!

V poletni vročini starši v golši prinašajo v gnezdo tudi vodo in jo pretočijo v kljune mladičev. S svojimi perutmi jim tedaj delajo tudi senco, da se ne bi pregreli, kajti gnezda štorkelj so lahko zelo izpostavljena soncu. Med gnezdenjem se štorklje ne oddaljijo od gnezda dlje kot 7 kilometrov. Gnezdo obnavljajo in dograjujejo tudi med gnezdenjem. Z leti se lahko teža in velikost posameznega gnezda zelo povečata. Stara gnezda lahko tehtajo več kot pol tone. Na Slovaškem so stehtali staro gnezdo, ki je zaradi teže in trhlosti podlage strmoglavilo na tla: tehtalo je celo tono. Pri nas štorklje gnezdijo na dimnikih in električnih drogovih, le redko pa se par odloči zgraditi gnezdo na drevesu, tako kot so te ptice gnezdile nekoč. Na avstrijsko-slovaški meji pa vzdolž prostranega močvirja in zavarovanega poplavnega gozda štorklje še vedno gnezdijo na drevju. Tudi osem gnezd na enem samem drevesu so našteli in to potrjuje, da te ptice rade gnezdijo v kolonijah. Od zahodnih držav ima največ štorkelj Španija. Mladiči severnoevropskih štorkelj odrastejo pozneje kakor tisti v južnih predelih celine.

Štorklja je selivka. Jeseni se seli v tropsko Afriko vse do južnih predelov črne celine. Na zahodu ob selitvi prečkajo Gibraltar, na vzhodu pa potujejo čez Bližnji vzhod. Pri premagovanju dolgih poti uporabljajo vzgornik, posebno takrat, ko vzletajo v višave. S tem varčujejo energijo. Redke štorklje ostanejo pozimi doma – to se zgodi le ob izredno milih zimah.

Štorklja je med lahko prepoznavnimi vrstami. Med letom in na tleh jo prepoznamo po črno obarvanih letalnih peresih in beli barvi telesa. Vrat in noge ima v letu stegnjene, čaplje pa imajo vrat med letom zvit v obliki črke S. Za štorkljo so značilni tudi dolg rdeč kljun in rdeče noge. Pri iskanju hrane na travniku se elegantno sprehaja. Lahkotni gibi na tleh in v zraku izražajo dostojanstvo, ki je to ptico pri ljudeh uvrstilo med »boljše« vrste ptic, zato je štorklja v številnih basnih in pripovedih zmeraj pozitiven lik.

Dobrodošla ptica

Imeti štorkljino gnezdo na domačem dimniku pomeni srečo. To je pravzaprav sreča za ves kraj, v katerem štorklja gnezdi, zato jo ljudje privabljajo tako, da nastavljajo podstavke za gnezda. Nameščajo jih na posebne drogove in bedijo nad že spletenimi gnezdi. Navdušenci spomladi nestrpno pričakujejo svoje pernate najemnike in ko ugotovijo, da sta se iz prezimovališča srečno vrnila oba, samec in samica, si oddahnejo.

Štorklji naznanjata svoj prihod z glasnim klopotanjem, to pa je tudi edini glas teh ptic. S svojo velikostjo in samoumevno domačnostjo so prava paša za opazovalce. Ko pride par iz tropskih krajev, zaživi pravo družinsko življenje, ki ne more uiti našim očem. Naklonjenost para spomladi in glasno dvorjenje s parjenjem na gnezdu se pozneje nadaljuje v starševsko skrb, značilno za to vrsto. Verjetno smo prav zaradi te štorkljine skrbi za naraščaj prisodili štorklji, da nosi otroke. Seveda jih nosi − svoje …

V Sloveniji je največ štorkelj na severovzhodnem območju, zato je že pred leti postala simbol Prekmurja. Gnezdi tudi na Dolenjskem, na Ljubljanskem barju in na Cerkniškem polju. Njen gnezditveni prostor se zadnja leta širi, zato jo opazujemo tudi drugje po Sloveniji na veliko veselje vseh, ki jih je štorklja počastila s svojim obiskom. Nemalokrat sodelujejo pri privabljanju teh dostojanstvenih ptic celo zaposleni v podjetjih, ki vzdržujejo električno in telefonsko napeljavo. Tako je pri nas kar nekaj primerov, ko so delavci elektropodjetij in gasilci nameščali gnezdilne podlage na drogove, da bi štorkljam olajšali delo. Vsekakor so to dobronamerna dejanja, vredna pohvale, ki potrjujejo, da sta vez z naravo in tradicija pri ljudeh še čvrsti.

Širjenje novih območij in povečevanje števila štorkelj pa še ne pomeni, da je ta vrsta varna in je ne more nič ogroziti. Odvisna je predvsem od poljskih glodavcev in drugih manjših poljskih živali. Tam, kjer kmetje uporabljajo pesticide, teh živali ni. Porušeno ravnotežje onemogoči tako manjša kot večja živa bitja, med katerimi je štorklja med zadnjimi v prehranski verigi.

Ivan Esenko; objavljeno v reviji AURA, marec 2014, št. 295