Bojna ladja USS Eldridge naj bi med poskusom postala nevidna za radar – to je bil vsaj cilj poskusa. Zgodilo pa se je, da je ladja tudi fizično izginila, se dematerializirala, teleportirala in se čez približno petnajst minut znova pojavila. Za večino članov posadke so bile posledice poskusa usodne.

 Poleti 1943 naj bi se bile v pristanišču ameriške mornarice v Filadelfiji dogajale zelo nenavadne stvari. Američani so opravili enega najskrivnostnejših in najspornejših poskusov v zgodovini. Z uporabo izredno močnega pulzirajočega magnetnega polja so želeli ustvariti elektromagnetni varovalni balon okoli bojne ladje USS Eldridge. Ladja naj bi tako postala nevidna za radarje in tehtnica mornarske velesile bi se močno nagnila v prid Združenih držav Amerike. Pri projektu naj bi sodelovalo več tedanjih največjih umov sveta, vendar se, kot pripovedujejo, poskus kljub na prvi pogled zavidljivim dosežkom ni srečno končal. Ladja se je dematerializirala, se pojavila v Norfolku in pozneje teleportirala nazaj v filadelfijsko pristanišče. Ko so zvedeli za tragične posledice, ki jih je poskus pustil na posadki, so si Američani na vso moč prizadevali, da bi projekt ostal čim dlje strogo varovana skrivnost.

Ladja je izginila

Dvaindvajsetega junija 1942 je bil narejen prvi večji preskus, v katerem naj bi jim uspelo narediti ladjo nevidno za nekaj minut. Posadka je bila dezorientirana in pretresena. Kljub temu so po treh mesecih, natančneje, 28. oktobra 1943 poskus ponovili, na krovu pa je bila tokrat druga posadka. Ladjo naj bi bila zajela meglica in zaradi te je postala sprva zelo slabo vidna, po nekaj sekundah pa je ladja izginila. Nenadoma se je pojavila v Norfolku in povzročila vsesplošen preplah. Lokalne vojne ladje so bile v stanju pripravljenosti. Nato je prav tako skrivnostno izginila in se znova materializirala v Filadelfiji.

Mornarji, ki so bili ob poskusu na ladji, pozneje niso bili nikoli več taki kot pred tem dogodkom. Takoj po poskusu so bili dezorientirani in v šoku, pozneje so nekateri zboleli za shizofrenijo ali pa so se jih lotile druge hude duševne bolezni. Nekaj mornarjev je celo izginilo neznano kam, za vedno, nekateri deli teles petih mornarjev pa naj bi se bili ob vnovični materializaciji dobesedno zlili s kovinsko konstrukcijo ladje.

Bielekovo pričevanje

Zgodbo o Projektu Mavrica je najbolj širil med ljudmi Al Bielek, ki je, kot pravi sam, sodeloval pri poskusu proti svoji volji. Bielek pripoveduje, da so jim nadrejeni v začetku leta 1943 povedali, da bodo sodelovali pri nekem poskusu. To se mu sprva ni zdelo sporno, vse dokler jim dan pred začetkom niso povedali, naj, če bi se zgodilo kaj nenavadnega, ravnajo po svoji presoji in pozabijo na svoje vojaške obveznosti. »Takrat nam je postalo jasno, da bomo sodelovali v nečem velikem in tveganem,« pravi Bielek. Po njegovem pričevanju se je okoli ladje pojavila modrikasta megla in kmalu popolnoma ovila ladjo. Ko sta z bratom skušala najti kakšnega oficirja, da bi ga povprašala, kaj se dogaja, sta opazila, da je vsa ladja »zaspala«, vsi mornarji razen njiju so omedleli. Ker je bila ladja dokaj blizu obale in sta se bala najhujšega, sta se odločila, da bosta skočila čez krov in plavala do obale. »Padala sva dolgo, mislim, da kakšni dve minuti, a namesto v vodi sem se znašel v bolnišnični postelji. Rekli so mi, da sem v letu 1983!« razlaga Bielek. Brez kančka dvoma o resničnosti svoje zgodbe še pove, da sta bila nato z bratom vrnjena nazaj v leto 1947 in da so mu istega leta med skrivnim državnim projektom Montauk izbrisali spomin in dali novo identiteto. Šele takrat je postal Al Bielek. V resnici naj bi se bil rodil leta 1916 kot Edward Cameron in na Harvardski univerzi doštudiral fiziko.

Štirje veliki umi

Projekt je širši javnosti znan kot filadelfijski poskus, saj so ga opravili v pristanišču v Filadelfiji, sicer pa naj bi projekt vodili pod šifro Mavrica. Bielek navaja štiri slavne znanstvenike, ki naj bi pri projektu sodelovali in ga vodili. Eden izmed njih naj bi bil Nikola Tesla, ki je že več kot desetletje pred poskusom razmišljal o »nevidnem radarju«. K sodelovanju ga je menda povabil osebni prijatelj, ameriški predsednik Roosewelt, in mu tudi obljubil denarno pomoč za nadaljnje raziskave. Ustanovili so poseben inštitut, v njem je Nikola Tesla vodil celoten projekt vse do leta 1942. Tedaj je začel Tesla poskus namenoma ovirati in potem tudi prenehal sodelovati. Nesprejemljiv se mu je zdel načrt mornarice, da naj bi bil poskus opravljen s posadko na krovu ladje. Menil je, da so posledice nepredvidljive, a odgovorni so poskus kljub svarilom nadaljevali. Ob tem je zanimivo, da so le nekaj mesecev pred poskusom našli Tesla mrtvega v hotelski sobi. Res je, da njegovo zdravstveno stanje tisti čas ni bilo posebno dobro, vprašanje pa je, ali ni morda vedel preveč. Njegov namestnik naj bi bil dr. John von Neumann, ki je menda od posadke iz znanega incidenta v Roswellu dobil dovolj dragocenih informacij, na podlagi katerih je leta 1947 projekt dvignil z analogne ravni na digitalno. Bielek omenja poleg Thomasa Townsenda Browna, ki je bil odgovoren za poseben antenski sistem, tudi Alberta Einsteina. Pravi, da je Brown, sicer znan po Bifeld-Brownovem učinku, tendenci gibanja k pozitivnem polu v kondenzatorjih z velikim električnim nabojem, doživel živčni zlom. Brown je sicer raziskoval elektrogravitacijo in uspelo mu je dokazati, da majhni diski v laboratorijskih razmerah izgubljajo težo, če imajo elektrostatični naboj, pa celo letijo. Kar zadeva Einsteina pa navaja zelo zanimiv podatek, da iz tistega časa ni mogoče najti niti enega njegovega objavljenega dela, še več, bojda ni zaslediti niti ene same znanstvene izjave.

Potovanje skozi čas?

Je bil filadelfijski poskus prvi in edini te vrste? Če lahko verjamemo časniškim poročilom, je kar šest let pred Mavrico prof. inž. Mario Mancini iz Milana uspel izdelati in tudi patentirati elektro-optično napravo, ki je lahko naredila neko osebo nevidno. Z omenjeno napravo je prof. Mancini uravnaval intenzivnost in frekvenco električnega toka in tako proizvedel žarke, ki naredijo nevidne dele telesa. Obrisi osebe, v katero je bil usmerjen žarek, so postali najprej rahlo zabrisani, nato je oseba postala podobna duhu in nazadnje tudi popolnoma izginila. Oseba, ki je sedela na stolu, je tako postala nevidna, stol pa je bil viden. Kako se je zadeva nadaljevala, je uganka. Morda je Mancini emigriral v Združene države Amerike in se je tam njegovo delo razvilo v nekaj večjega. Kaj pa se je dogajalo po filadelfijskem poskusu? Že omenjeni Bielek je v svoji knjigi zapisal, da se je raziskovanje nadaljevalo vse do leta 1983, in sicer na nekem otočku v bližini New Yorka kot Projekt Montauk. Iz besed znanstvenika Prestona Nicholsa, ki naj bi bil tudi neposredno sodeloval pri Montauku in trdi, da je v preteklost mogoče potovati neomejeno, prihodnost pa je le do leta 2011, lahko sklepamo, da se je projekt razvijal v smeri potovanja skozi čas. Nichols dodaja, da naj bi bilo po letu 2011 mogoče potovati samo v stanju spremenjene zavesti. Podobno je ugotovila tudi neka ezoterična italijanska skupina, ki naj bi že vrsto let preizkušala potovanja skozi čas.

Pisma Carlosa M. Allendeja

Drugi vir o projektu Mavrica so tri pisma, ki jih je priča, Carlos Miguel Allende, čigar resnična identiteta še danes ni znana, leta 1955 pisal astronomu dr. Morisu K. Jessupu. Ko je Allende razlagal, da je ob poskusu služil na krovu ladje SS Andrew Furuseth, je tudi povedal, da pozna nadaljnjo usodo nekaterih mornarjev, ki so služili na isti ladji. Bil je navzoč, ko se je eden od njih med kaotičnim pretepom v baru kar razblinil.

Dr. Jessup je v želji po več informacijah Allendeju odpisal. Po več mesecih je prejel pismo, v katerem pisec, ki se je tokrat predstavil kot Carl M. Allen, pojasnjuje, da se podrobnosti sicer ne spomni, je pa zadevo pripravljen preveriti s hipnozo. Dopisovanje je na tej točki obstalo. Spomladi leta 1957 je z Jessupom navezal stike ONR (Office of Naval Research) iz Washingtona in ga prosil, da prouči poštno pošiljko, ki so jo prejeli. Jessup je presenečen ugotovil, da gre za primerek njegove knjige The Case for the UFO, v katerega je neznana roka zapisala številne dodatke. Jessup sicer v knjigi razpravlja o pogonu, ki ga po vsej verjetnosti uporabljajo neznani leteči predmeti, in domneva, da sta pri nenavadnih letalskih manevrih NLP-jev najverjetneje uporabljena antigravitacija in elektromagnetizem. V knjigi se dotakne tudi filadelfijskega poskusa. Meni, da je bil zelo zanimiv, vendar poguben za ljudi, saj se je poskus transferja materije na drugo raven ali v drugo razsežnost izmaknil nadzoru. Če bi jim uspelo nadzor ohraniti, bi bila to velikanska prelomnica za človeštvo.

Zapiski so bili v treh različnih barvah, in kot kaže, je šlo za nekakšno pisno komunikacijo treh različnih ljudi. Pojavi se tudi ime Jemi. Jessup je glede na pisavo menil, da je eden od treh Carlos M.Allende/Carl M. Allena. Iz zapiskov je mogoče razbrati, da se avtorji naslavljajo kot cigani in uporabljajo nestandardno velike črke in ločila. Ponekod namigujejo na filadelfijski poskus in z opombami, kot na primer: »On nima znanja, ne more ga imeti. Samo ugiba.« kažejo, da sami omenjene teme dobro obvladajo. Dve leti zatem je dr. Jessup naredil samomor. Res je, da ga je pred tem zapustila žena, da je imel hujšo prometno nesrečo, po kateri je počasi okreval, po drugi strani pa se vsiljuje vprašanje ali ni morda vedel preveč?

Znanstvena fantastika?

Ena izmed mogočih razlag pravi, da naj bi bila ponekod na Zemlji območja kjer so elektromagnetni vrtinci v Zemljinem elektromagnetnem polju tako močni, da lahko vsrkajo človeka, ki se vanje ujame in ga pošljejo v neko drugo resničnost. Po teoriji naj bi se lahko skozi isti vrtinec v nekem trenutku tudi vrnil. Po opisanem bi teleportacija ladje USS Eldridge morda pomenila nepričakovano iztiritev iz umetno ustvarjenega vrtinca in pojavitev v najbližjem naravnem vrtincu ter vnovično vrnitev v Filadelfijo.

Kar koli se je že dogajalo tistega dne v filadelfijskem pristanišču, bo verjetno ostalo skrivnost. Zaslediti je moč vedno več različnih teorij, knjig in drugih virov, ki govorijo o tem že na meji znanstvene fantastike, vendar pa je dobro vedeti, da so prav vse domneve izpeljane iz opisanih zgodb Morisa K. Jessupa in Al Bieleka. Nekaj pa je vendarle zanesljivo: domišljijo nam dvignejo v višave …

Aleksej Metelko, objavljeno v reviji AURA št. 236, aprila 2009

Fotografija: www.bibliotecapleyades.net