Sneg v gorah se že počasi topi in gore postajajo spet dostopnejše. Veliko ljudi pa se ne zaveda, da so gore pravzaprav velikanske antene, s katerimi se zemlja povezuje z nebom. Na svetost gora je nenehno opozarjal tudi slavni bolgarski modrec Omraam Michael Aivanov.

Vsak hrib, griček, vsaka gora ima svojo nalogo in glede na to se razlikujejo po velikosti, obliki, razsežnosti, kajti tja jih je razvrstila nevidna razsežnost. Visoki vrhovi, ki se vzpenjajo kakor antene, so določeni za sprejem različnih valovnih dolžin in te tudi oddajajo. Na vsakem vrhu so ugodne razmere za kako posebno dejavnost. Vrhovi Himalaje, Alp ali Andov ne delujejo enako. Da bi človek lahko dosegel, kar si želi, mora vedeti ali vsaj občutiti, kateri hribi so zanj najprimernejši.

V hribih prebivajo svetlobna bitja, mogočni naravni angeli. Te gorske deve ali gorska božanstva pritegneta čistost in odmaknjenost posameznih vrhov. Aivanov v svojih knjigah pravi: »Da bi prišli v stik s temi božanstvi, se moramo podati visoko v gore. Njihovo znanje se bo razodelo samo tistim, ki so se s srcem in dušo zapisali poti svetlobe. Le zelo malo ljudi ve, kako duhovno napredovati s pomočjo ugodnih razmer, ki jih omogočajo hribi.«

V veliko tradicijah so si ljudje predstavljali nebesa in vesolje kakor goro, na vrhu katere prebiva božanstvo – nedosegljivo in nedotakljivo. Tako so Grki svoje bogove umestili na Olimp in tudi Mojzes je prejel deset zapovedi na gori Sinaj.

Večina ljudi se podaja v hribe, da bi tam uživali, nekateri žal celo samo zato, da bi lahko nemoteno razgrajali. Ne zavedajo se nevidnih bitij, ki prebivajo tam. In gora, ki ima svojo inteligenco, se jim zapre. Če kako goro preveč oblegajo ljudje, ki ne čutijo do nje spoštovanja, se lahko zgodi, da duhovno bitje, ki tam prebiva, to goro tudi zapusti.

 Samo prave lastnosti peljejo na vrh

Da bi dosegel vrh, mora človek razviti ustrezne lastnosti: vztrajnost, močno voljo, stanovitnost, inteligentnost, drznost in predvsem neustavljivo hrepenenje po luči in čistosti. To mu potem pomaga tudi v vsakdanjem življenju.

Ko stojimo pred kako goro ali hribi, četudi so ti daleč, naj bi se, tako svetuje Aivanov, nanje osredotočili, dvignili roko v njihovi smeri in tako pozdravili mogočno bitje, ki prebiva tam. Lahko ga zaprosimo za pomoč in mu pošljemo svojo ljubezen. Tako se učimo povezovati se z gorami, pridobivati od njih moč in navdih. Hribi so zbiralniki energije, iz teh pa lahko zmeraj naberemo moč in jo namenimo svojim dragim in vsemu svetu.

Aivanov svetuje: »Naučite se gledati na hribe kot na nekaj svetega. Vrhovi so pravzaprav nevidna energijska (kavzalna) telesa dežel, v katere so umeščeni. Na primer, Montblanc je kavzalno telo Francije, Italije in Švice, Mount Everest Indije, Tibeta in sosednjih dežel, Mussala kavzalno telo balkanskih držav. V kavzalnem telesu, ki je duhovno, sta shranjeni vsa pozitivna energija in dobra zgodovina posameznih ljudi in vsega ljudstva. To telo je nahrbtnik vsega dobrega, ljubezni, veselja, nadarjenosti, vseh pozitivnih lastnosti in dosežkov nekega ljudstva.« Zato so tam, tako Aivanov, primerne fizične in duhovne razmere za ustrezno delo. »Človek naj bi se povzpenjal na gore spoštljivo in se hkrati zavedal, da je s tem bliže tudi stiku s svojim kavzalnim telesom. To olajša miselno delo, pospeši človekovo dejavnost.«

Kdor nima možnosti, da bi se fizično povzpel na hrib ali goro, lahko stori to v mislih. Miselno in čustveno naj se osredotoči na želeni hrib ali goro. Tudi tako se lahko poveže s tamkajšnjimi duhovnimi bitji in tudi z vsemi velikimi duhovi, ki so kdaj koli v zgodovini prišli, da bi ljudem prinesli svetlobo.

Dejavno življenje ima svojo vrednost in tudi v zunanji podobi narave sta moč in lepota. Toda še veliko več moči in lepote je skrito za njenim pajčolanom, ki se razodene le s tihim opazovanjem njenega notranjega življenja. Srcu narave je treba prisluhniti v tišini. V njen tempelj pa se lahko vstopi skozi vsako naravno obliko, z opazovanjem rože, ki razkriva popolno simetrijo narave, dreves, gorske verige, potočka, slapa – vse to lahko človeka pripelje v stik z bistvom narave in seveda tudi sebe.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, april 2010, št. 248

Fotografija: Bigstockphoto.com