V svetu ogroženih in ranljivih živali nekatere živalske vrste izstopajo kot posebne in skrivnostne. Nekoč pogosta žival je bila včasih na jedilniku navadnih ljudi in oblastnikov ter celo izvozno blago, danes pa lahko samo pobožno upamo, da se bo ohranila. O njenem obstoju se nekoč ni dvomilo, saj je bila številna in lov je ni ogrožal. Nenavadno bitje je zbujalo tudi mistične občutke, še danes pa nastopa v kar nekaj pregovorih in prispodobah, ki se nanašajo na njegovo hojo, način življenja ali videz. Kljub temu, da se ta žival v pogovornem jeziku omenja skoraj vsak dan, pa so jo v njenem naravnem okolju videli le redki.

Naš največji sladkovodni rak

Jelševec ali potočni rak (Astacus astacus) živi pri nas predvsem v kraških vodotokih. Med tremi avtohtonimi vrstami sladkovodnih rakov, ki naseljujejo naše celinske vode, je največji. Ima pet parov nog, med katerimi je prvi par preobražen v klešče, z drugim parom pa rak nosi hrano v usta. Z zadnjimi tremi pari nog hodi, pri tem si pomaga tudi s kleščami. Rak plava nazaj s sunkovitimi sunki repa, hodi pa počasi, obotavljivo. Oči ima na gibljivih pecljih, in to mu znatno poveča vidno polje. Z zelo dolgimi in gibljivimi tipalkami na glavi tipa, z manjšim parom pa voha.

Rak nima okostja, ima le apnenčast oklep, ki mu daje oporo in ga varuje pred zunanjimi dejavniki, predvsem pred plenilci in drugimi raki. Oklep sklepov ne obdaja, zato da se lahko sklepi gibljejo. Oklep z rakom ne raste, zato ga je ta prisiljen zamenjati z novim, in to imenujemo levitev. Ko odvrže starega, je pod njim že izoblikovan nov oklep, ki je sprva mehak in mu ne zagotavlja varnosti. Rak je takrat zelo ranljiv pred plenilci in tudi pred pripadniki svoje vrste, zato se do takrat, dokler mu novi oklep ne otrdi, raje skriva v svoji račini.

Jelševec je pravi ponočnjak. Čez dan ždi v skrivališču, ponoči pa se odpravi po rečni strugi, in tam stika za vsem užitnim. Uživa živalsko in rastlinsko hrano. Na njegovem jedilniku so vodni členonožci in maloščetinci, polži in tudi poginule živali, organski drobir in alge.

Jelševec spolno dozori po trinajstih do petnajstih levitvah, to je v tretjem ali četrtem letu življenja. Pari se pozimi, spomladi pa se iz oplojenih jajčec, ki so pritrjena na spodnji strani samičinega zadka, izležejo mladi rakci. Ti so do druge levitve še v varnem zavetju samičinega zadka, potem pa se osamosvojijo. Le malo jih preživi, saj jih plenijo ribe in vodne ptice, so pa hrana tudi drugim rakom, saj se kanibalizem, ki je za to vrsto značilen, začne že v zgodnji mladosti. Mladi raki se levijo pogosteje, večji pa le do dvakrat na leto. Odvržene oklepe lahko vidimo v strugi. Nepoznavalci jih pogosto zamenjujejo z ostanki poginulih rakov.

Jelševec je na jedilnem listu številnih plenilcev. Mlade rake plenijo ribe, predvsem ostriži in kleni, z raki pa se mastijo tudi vidre, pižmovke in lisice. Starejša gospa, ki živi ob reki Reki, mi je pripovedovala, da so v njeni mladosti, ko je bila reka še čista, živeli v njej številni raki. Lovile so jih celo mačke iz okoliških vasi. Tudi siva čaplja ima na svojem jedilniku sladkovodne rake.

Glede življenjskega prostora je izbirčen  

Potočni rak se ogiba deroče vode, pa tudi premrzla voda mu ne ustreza. Najbolje se počuti v vodi s temperaturo od 12 do 20 stopinj Celzija. Voda z višjo temperaturo ima premalo kisika potrebnega za njegov obstoj. Tudi rečna struga mora biti takšna, da lahko rak vanjo skoplje račine, kot imenujemo luknje, ki jelševcu rabijo kot skrivališča. Če obrežja niso dovolj mehka, da lahko rak vanje koplje, pa mora reka imeti druga skrivališča kot na primer velike kamne v strugi.

Jelševec živi v rekah, potokih, jezerih in gramoznicah, saj mu ustrezajo tekoče in stoječe vode. Rad ima vode z zaraščenimi bregovi, ki mu dajejo senco.

Jelševce so nekdaj gojili v samostanskih ribnikih kot beljakovinsko hrano v času posta. V Sloveniji je bila po rakih posebno znana reka Krka. V tej kraški vodi je uspevala številna populacija jelševcev, ki so se odlikovali po velikosti. Lovili so jih v vrše in jih naložene v koše, napolnjene z mokrim vejevjem, vozili celo na dunajski dvor. Tradicija lova na rake je tisti čas zelo zaznamovala kraje ob Krki, saj so bili raki pomembni v prehrani domačinov. Toda obilje rakov jelševcev je konec 19. stoletja pretrgala račja kuga, ki se je razširila po vsej Evropi. Hitro napredujoča bolezen, ki jo povzroča gliva Aphanomyces astaci je zdesetkala to vrsto rakov. Bolezen se je zanesla na našo celino z uvozom ameriških rakov, ki so proti njej odporni, hkrati pa jo prenašajo.

V preteklosti so jelševce z namenom, da bi se znova naselili, vlagali v različne vode pri nas. Uspešno so jih naselili v Pomurju, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so jih na tisoče vložili tudi v reko Krko. Kljub temu, da Krko poznam kot kanuist, in ob vsakem veslaškem podvigu tudi opazujem in fotografiram živo naravo, do zdaj nisem našel sledu o rakih. Preverjal sem mehke bregove in iskal sledove dela jelševcev, vendar nisem našel niti ene same račine ali sledu levitve na rečnem dnu. Upam, da sem samo slabo opazoval in da raki v tej vodi vendarle znova živijo.

Ogroženost

Ker z rekami in drugimi vodami bolj ali manj upravljamo ljudje, je preživetje jelševca odvisno predvsem od nas. Ogroža ga onesnaževanje vodotokov in regulacije ali uravnavanje strug. Uravnane reke in potoki raku ne dajejo skrivališč in življenjskega prostora in tudi hrane ne, saj jih naseljuje le malo živali, za nameček pa jih ne obdaja niti obrežno rastlinje. Jelševca ogroža tudi signalni rak, severnoameriška vrsta raka, ki se čedalje bolj množi v naših vodah, obenem pa prenaša račjo kugo.

Z raki se spoznavam že od otroštva, največ s koščaki. Spominjam se pripovedovanja mame, ki je imela notranjske korenine: v njenem kraju so bili raki velikokrat na mizi. K pisanju prispevka me je nagovorila tudi knjižica Naš potočni rak (A. Šulgaj, 1937), ki slikovito opisuje življenje rakov, njihov pomen v ljudski prehrani, šege in navade, povezane s to živalsko vrsto ter pojav in razvoj račje kuge, ki je to vrsto spravila na rob izumrtja. Fotografije jelševca za ta prispevek sem posnel nekega sončnega poletnega dne ob prikupni slovenski vodi, katere ime poznava samo rak in jaz …

Ivan Esenko, AURA, januar 2015, št. 304