Kot ogledalo gladko površino poletne mlake je vzvalovila vitka kača. Lagodno je plavala, vijugala s telesom, z glavo dvignjeno nad gladino. V nekaj trenutkih je igraje dosegla nasprotni breg, kjer je iz blata štrlela skala, ki jo je opoldansko sonce že dobro segrelo. Ravno prav, da je pritegnila pozornost plazilca, da si lahko na njej nabere moči za vodna pohajkovanja. Kača se je potegnila na skalo in se lenobno zvila v ohlapen klobčič. Z nje so po skali polzele kaplje vode, ki se je odcejala z njenega valjastega telesa, motne oči pa so pričale, da se bo v naslednjih dneh levila. Tudi luske, ki ji pokrivajo telo, so izgubile lesk. Ker ji zaradi priprav na levitev ni bilo do lova, so si zelene žabe, ki so pred njo poskakale v vodo, kmalu spet na obrežju ležerno pretegovale krake.

Naša najpogostejša kača

Za belouško (Natrix natrix) ne moremo trditi, da sodi med ogrožene vrste. Nasprotno: je naša najpogostejša in najbolj prepoznavna kača. Belouška ni strupena. Veliko ljudi ve za njeno tesno povezanost z vodo. Skoraj vedno jo najdemo v njeni bližini, tam je tudi njen plen, dvoživke, redkeje se loti rib. Kljub temu, da lovi tudi ribe, se v uspešnosti ne more primerjati s sorodno kobranko, ki je med vsemi kačami pri nas najbolj prilagojena na ribolov. Poglavitni plen belouške so dvoživke, od žab in njihovih paglavcev do pupkov. Plen požre cel, tako kot druge kače. Mladice beloušk in tudi odrasle kače lovijo v plitvinah paglavce žab. Kjer je paglavcev veliko, se ti branijo z bučnim brbotanjem vode, saj površino vode s svojimi repki zelo razpenijo. To kačo verjetno zmede in ovira pri lovu.

V naši domači mlaki sem napravil zanimiv poskus. Po večkratnem opazovanju opisane samoobrambe množice paglavcev v njej, sem nekega dne z vrvjo vijugal po vodni gladini; paglavci so se vedli enako, kot bi se ob obisku belouške. Torej se tako vedejo refleksno. Življenjski prostor belouške so obrežja počasi tekočih rek in jezer, najraje pa se zadržuje v mlakah in večjih lužah. Zahaja tudi daleč stran od vode, zato jo lahko najdemo v svetlem listnem gozdu, na poljih, v živih mejah in na vrtovih. Belouške se parijo spomladi, junija pa samice odlagajo jajca, največkrat v gnijoče listje. Iz njih se po približno desetih tednih izležejo mlade belouške.

Belouška je lahko prepoznavna kača. Ime je dobila po dveh belih, včasih skoraj oranžnih lisah na predelu za glavo. Njeno telo je značilno sivo zeleno obarvano, lahko pa je tudi povsem črno (melanizem). Temnejši osebki se zadržujejo v hladnejših predelih, kjer jim takšna obarvanost telesa omogoča, da kar najbolje izkoristijo sončne žarke. Nekatere belouške imajo vzdolž telesa svetli črti.

Belouška na vrtu

Belouška se dobro znajde v vrtnem okolju, zato omenimo še enkrat, da je to povsem nenevarna kača, ki tako kot druge, tudi strupene, takoj zbeži pred človekom. Če jo primemo v roke, bo najverjetneje uporabila enega od svojih obrambnih trikov: pobrizgala nas bo s smrdečim izločkom iz kloake. Včasih uporabi še eno zvijačo: z zevajočim gobčkom se zvije vznak in negibna hlini smrt. Lahko pa srčasto razširi glavo, pri čemer daje grozeč videz strupene kače. Ker si najmanj želi, da bi jo jemali v roke, tega ne počnimo, niti je ne preganjamo. Razumen lastnik vrta bo njenega obiska vesel in se ne bo menil za vitko sosedo, ki se bo večino časa, ki ga bo preživela na vrtu, skrivala pred pogledi. Mlaka na vrtu ali kakršno koli drugo vodno telo jo bo kmalu privabilo v svojo bližino. Belouškino navzočnost na vrtu bo potrdil tudi najden lev − stara koža, ki jo je odvrgla pri levitvi.

Pri prvih spomladanskih vrtnih opravilih lahko v kompostu presenetimo še otrplo belouško, ki je prezimila v njem. Ni odveč omeniti, da takšno žival pustimo pri miru, da se sama prebudi iz otrplosti, zato je najbolje, da jo znova zagrnemo z rahlim kompostom. Kompost in zrel hlevski gnoj sta za belouško tudi odličen kraj za odlaganje jajc. Ob razkrajanju organske snovi se namreč sprošča toplota, potrebna za razvoj jajc. Tudi pri najdbi belouškinih jajc velja enako pravilo, kot smo ga že omenili prej pri komaj prezimljeni in otrpli odrasli živali. Pustimo jih pri miru in zagrnimo nazaj, da bo lahko inkubacija tekla nemoteno naprej.

 Avtor članka: Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, april 2015, št. 307