»A res, fantek je?« je navdušeno zavpila Jožica. »Sem že mislila, da bodo doma same punce. To bo mož vesel,« ni mogla skriti navdušenja mlada mamica, ko ji je zdravnik na njeno prošnjo povedal, da na ultrazvoku vidi otrokov spol. »Gospa, najpomembnejše je, da je otrok zdrav, zato je kar prav, da ste prišli na pregled. Mogoče bi bilo dobro, če bi se kmalu spet oglasili, da bomo res prepričani, da je z otrokom vse tako, kot mora biti.« Mlada mamica je vzela »sliko« svojega še nerojenega otroka in se veselo odpravila domov. Sklenila je, da bo prišla še večkrat in ultrazvočne posnetke shranila v album; tako bo otrok, ko bo odrasel, videl, kakšen je bil, še preden se je rodil.

Pri nas in po svetu je razširjeno prepričanje, da je pregled z ultrazvokom nekaj povsem neškodljivega. Tako nam zagotavljajo tudi zdravniki. Resnica pa je prav nasprotna. Pri predpisovanju pregleda z ultrazvokom bi morali biti zdravniki skrajno previdni.

Ultrazvočno napravo so razvili med drugo svetovno vojno zato, da bi izsledili sovražne podmornice. Danes jo uporabljajo predvsem v jeklarski industriji in tudi v zdravstvu. Ultrazvočni valovi nihajo od 10- do 20-milijonkrat v sekundi, zvoki, ki jih slišimo, pa s frekvenco od 10 do 20 tisoč nihajev v sekundi. Slika na ultrazvočni napravi nastane na podlagi odbojnih vzorcev, ki jih izoblikujejo ultrazvočni valovi. Trdnejši deli telesa, kot so kosti, močneje odbijejo zvočne valove kakor mehki deli telesa ali tekočina. Poznamo dve vrsti ultrazvočnih naprav. Starejše, pri katerih ultrazvok deluje v pulzih, in novejše, temelječe na Dopplerjevi tehniki, ki deluje na podlagi kontinuiranih valov. Naprave z Dopplerjevim učinkom se uporabljajo za nadziranje krvnega pretoka in so preiskovancu nevarnejše, ker delujejo nanj valovi ves čas med pregledom. V londonski porodnišnici so ugotovili, da je smrtnost novorojenčkov, pri katerih so opravljali ultrazvočne preglede z normalnim ultrazvokom 7- odstotna, pri preiskavah z močnejšim Dopplerjevim ultrazvokom pa kar 17- odstotna!

Zdravniki svarijo

Leta 1993 sta švicarska raziskovalca v ugledni reviji British Medical Journal (št. 307, 1993, str. 13– 7) objavila izsledke svojih raziskav. Ugotovila sta, da preiskave z ultrazvokom ne pripomorejo k zdravju otrok: ne izboljšujejo odstotka živorojenih otrok in tudi ne pripomorejo, da bi se rodilo manj prizadetih otrok. Na podlagi dognanj sta izpeljala sklep, da je uporaba ultrazvoka upravičena samo za odkrivanje morebitnih prirojenih deformacij, kadar za to obstaja utemeljen sum, nikakor pa samo za potrditev, da je z nerojenim otrokom »vse v najlepšem redu«. Prav v ta namen uporabljajo ultrazvok praviloma danes.

Dr. Richard Berkowitz iz svetovno znane bolnišnice v New Yorku, Mount Sinai Hospital, pravi, da ni razloga, da bi ultrazvok uporabljali rutinsko. Izsledki obsežne študije, ki je zajela 15 000 Američank, so pokazali, da ni bilo nobenih razlik glede smrtnosti otrok med nosečnostjo ali takoj po porodu, v številu prezgodnjih in poznih porodov ali številu novorojenčkov s premajhno težo med skupino, ki so jo pregledali z ultrazvokom in skupino, ki je niso. Z ultrazvočnim pregledom jim torej ni uspelo preprečiti ničesar. Če je nosečnica zdrava, torej ni razloga, da bi zarodek »nadlegovali« z ultrazvokom. Predvsem pa naj ne bi tega počeli v prvih petnajstih tednih, kakor to počno zdaj, ko so preiskave z ultrazvokom tako zelo v modi. Ultrazvok je najhitreje naraščajoče področje radiološke industrije, ki se vsako leto zveča za 20 odstotkov. Medtem ko so v sedemdesetih letih nosečnice preiskali z ultrazvokom enkrat do dvakrat, se danes opravi preiskava z ultrazvokom vsaj trikrat ali večkrat.

 

Ultrazvok lahko škodi nerojenemu otroku

Usodno je, da se preiskave z ultrazvokom danes opravljajo na čedalje zgodnejših stopnjah nosečnosti. Ponekod se uporabljajo celo za ugotavljanje nosečnosti, torej že med četrtim in sedmim tednom, nato pa se preiskava ponovi okoli osemnajstega tedna kot rutinski postopek, in če je potrebno, še med porodom, kadar se ta preveč zavleče. V Sloveniji ginekologi priporočajo, naj se opravi med nosečnostjo celo štiri do pet ultrazvočnih pregledov!!! (asis. dr. sci. Leon Meglič, revija Moj malček, 2001), in sicer že kar kot prvi pregled nosečnosti.

Lynn McTaggart, večkrat nagrajena ameriška časnikarka, je napisala knjigo What doctors don’t tell you (Kaj vse vam zdravniki zamolčijo). V njej beremo: »Analiza študij in vitro je pokazala, da ultrazvok poškoduje celice in spremeni tudi DNK.«

Veliko pozornost so zbudile predvsem raziskave rentgenologinje Doreen Liebeskind, zaposlene v New York Albert Einstein College of Medicine. Potem ko je celice v suspenziji izpostavila 30 sekund trajajočim nizko odmerjenim ultrazvočnim impulzom, je opazila, da so spremenile obliko, gibljivost, začele so kaotično rasti, spremenili so se kromosomi. Nekateri kromosomi so te spremembe prenesli celo v naslednjo generacijo. Normalne celice imajo nekoliko zaobljene robove in se večinoma gibljejo po dve skupaj. Po uporabi ultrazvoka so postale celice »frenetične in raztrgane« in se začele zapletati med seboj. Tudi Robert Bases, vodja radiologije na Albert Einstein Collegeu omenja vsaj 700 raziskav, objavljenih po letu 1950, ki kažejo, da ultrazvok vpliva na žive sisteme.

Študija Ellismana in sodelavcev iz leta 1987, opravljena na podganah na podobni razvojni stopnji, kot so človeški zarodki v četrtem ali petem mesecu, ko na njih opravljajo ultrazvočne preiskave, je pokazala, da lahko ultrazvok uniči mielin, ovojnico, ki pokriva nevrone (možganske celice); po tem lahko sklepamo, da je živčevje še posebno občutljivo za ultrazvok.

Raziskava, opravljena na živalih leta 1999 (Brennan in sodelavci), je pokazala, da se je pri miših izpostavljenih ultrazvoku v odmerkih, kakršni so značilni za preiskave z ultrazvokom med porodom človeškega zarodka, celična delitev zmanjšala za 22 odstotkov in podvojila aptosa (programirana celična smrt) v celicah tankega črevesa.

Mole je izsledke proučevanja ultrazvočnih preiskav leta 1986 komentiral takole : »Če ultrazvok povzroča celično smrt, potem lahko opravljanje ultrazvočnih preiskav okoli šestnajstega in osemnajstega tedna zarodkove starosti povzroči okvaro nevronov, za katero je le malo zmožnosti, da bi se lahko popravila. Poškodbe pa niso vidne kot deformacije nevronov, temveč se lahko zaradi vpliva ultrazvoka začnejo nevroni pomanjkljivo razvijati, posledica pa je lahko umska prizadetost.«

 

Stranski učinki ultrazvoka

Raziskave, opravljene na ljudeh, izpostavljenih ultrazvoku, kažejo tele stranske učinke uporabe ultrazvoka:

• prezgodnje dozorevanje jajčeca pri ženskah, ki so pravkar rodile (Testart, 1982),
• predčasni popadki ali splav (Lorenz, 1990, Saari-Kemppainen, 1990),
• nizka novorojenčkova porodna teža (Newnham, 1993, Geerts, 1996),
• slabše poporodno stanje (Thacker 1985, Newnham, 1991),
• povišana smrtnost med nosečnostjo (Davies, 1992),
• legastenija pri otroku (Stark, 1984),
• zapoznel otrokov govorni razvoj (Campbell 1993),
• povečana levičnost, zlasti pri dečkih (Salvesen 1993, Kiefer, 1998, Salvesen 1999).

 

Skupina švedskih raziskovalcev je skušala ugotoviti, kako preiskava nosečnice z ultrazvokom prizadene zarodke moškega spola. Primerjali so skupino 7000 moških, ki so jih kot zarodke v sedemdesetih letih pregledovali z ultrazvokom s skupino 170 000 moških, ki niso bili pregledani z ultrazvokom in ugotavljali število levičarjev in desničarjev. Pokazalo se je, da je bilo v skupini moških, ki so jih kot zarodke pregledovali z ultrazvokom, statistično pomembno več levičarjev kot v primerjalni skupini; to so pripisali možganskim poškodbam, nastalim zaradi preiskave z ultrazvokom.

Kirsten Proppe, babica v švicarskem Brienzu, pravi: »Če ne bi z nepotrebnimi preiskavami motili normalnega poteka nosečnosti in poroda, bi kar 95 odstotkov vseh nosečnosti in porodov potekalo povsem naravno. Samo 5 odstotkov je možnosti, da bi šlo kaj narobe.«

Avstralska zdravnica Sarah J. Buckley povzema: »Ni dokazov, da bi ženske, ki so opravile preiskavo z ultrazvokom, ta preiskava čustveno pomirila. Prav tako ni dokazov, da se v primerjavi z materami, ki jim otrok umre takoj po porodu, bolje počutijo tiste matere, ki so plod odpravile, ker je ultrazvok pokazal, da se nepravilno razvija. Mogoče jih ta odločitev celo bolj prizadene, ker nosijo breme odločitve za splav same. Še bolj tragični so primeri, ko so nosečnice splavile zato, ker je ultrazvok pokazal, da je z otrokom nekaj hudo narobe, potem pa se je izkazalo, da je bil plod zdrav.«

Ultrazvočna diagnostika ni povsem zanesljiva

Lynn McTaggart v svoji knjigi navaja, da je odstotek napačnih diagnoz dobljenih z ultrazvočno preiskavo visok, razmerje naj bi bilo kar 1:3 (en napačen na tri pravilne). Harvardska študija je pokazala (The People s Doctor, št. 11 (1), 7, ), da so pri 3100 ultrazvočnih pregledih 18 zarodkov zmotno označili za prizadete, kar niso bili, po drugi strani pa so 17 prizadetih otrok označili za zdrave, pa niso bili. Celo pri ženskah, pri katerih so ugotovili skrajno rizično nosečnost, je bilo še zmeraj 10 odstotkov napak. Ista študija je tudi pokazala, da se nova mati in njena družina še tri mesece po rojstvu zdravega otroka ne opomoreta od napačne napovedi, da bo rojen prizadet otrok.

Tudi ameriška Food and Drug Administration (FDA) svari pred pretirano uporabo ultrazvoka, ki se je v Ameriki močno razširila. Številna zasebna podjetja v Združenih državah Amerike, ki se ukvarjajo z izdelavo videov in 3D ultrazvočnih slik, s številnimi oglasi vabijo nosečnice k čim pogostejšim pregledom z ultrazvokom, da bi imeli otroci »spomin na bivanje v maternici«.

Kolikšno nasilje je ultrazvočna preiskava za nerojenega otroka, je odkrila ameriška fundacija Mayo. Povsem normalen ultrazvok povzroči sekundarne nihaje v maternici, ki jih otrok sliši! Slišani zvok lahko primerjamo z jakostjo vlaka podzemne železnice, ki pridrvi na postajo (ima 100 decibelov!). Je potem presenetljivo, da skoraj vse nosečnice po ultrazvočni preiskavi čutijo povečano premikanje otroka v trebuhu? To premikanje, panični poskus, s katerim skuša otrok ubežati neprijetnostim, pa trgovci z videi označujejo kot »veseli ples«, ki naj bi ga kazal ultrazvočni posnetek. Ne bi bilo presenetljivo, da se marsikateri zarodek odloči za predčasen odhod iz varnega zavetja maternice, da bi se ognil takšnim izkušnjam.

xxx

Avstralska zdravnica dr. Sarah J. Buckley svetuje, naj tedaj, ko je preiskava z ultrazvokom utemeljena, zdravnik ali babica, ki sta predlagala ultrazvočno preiskavo, izpolnita poseben obrazec in ga podpišeta. V njem mora biti navedeno:
●   medicinska podlaga za preiskavo z ultrazvokom,

• pričakovani podatki, ki naj bi jih zagotovil ultrazvok,
• zagotovilo zdravnika ali babice, da ni druge metode, s katero bi se pridobile željene informacije in bi bila za nosečnico manj tvegana.

 

Oseba, ki opravi preiskavo z ultrazvokom, pa bi morala podpisati obrazec z naslednjimi podatki:

• model aparata za ultrazvok in dobavitelj,
• datum zadnje kalibracije,
• tip uporabljenega ultrazvoka ali kombinacija tipov,
• intenziteta izpostavljenosti ultrazvoku (wat/cm² ali megawat/cm²),
• začetek in konec preiskave z ultrazvokom,
• trajanje ekspozicije,
• ime bolnišnice/klinike,
• kdo je preiskavo opravil,
• njegova kvalifikacija in delo, ki ga opravlja.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 205, november 2006

Fotografija: Bigstockphoto.com