Preskušnja ljubezni

 

Kakšen naj bo človek, da bi preživel v prihodnosti? Življenjska energija mu omogoča, da živi. To je božanska energija, ki se je v človeku preobrazila v duhovno in materialno. Človekova energija je podobna bateriji, ko se njene zaloge porabijo, človek umre.

Če je človek navezan na hrano, spolnost, denar, se njegova notranja energija hitreje porablja. Kako jo nadomestiti? Predvsem s pravilnim pogledom na svet in mišljenje. Pogosto sem videl hudo bolne in umirajoče ljudi. Niso več imeli lastne energije za prihodnost, pobirali so energijo svojih otrok, zato so zbolevali in umirali.

Uživanje v ugodju in nasladah, ki jih nosi življenje, torej porabniški odnos do sveta, ki nas obdaja, dokaj hitro porablja strateške zaloge naših moči. Zato vsa verstva svetujejo vzdržnost, post in molitev, kajti prav človekov pogled na svet določa, kam se bo usmerila njegova energija. Največji del energije mora podpirati človekov božanski jaz. Čim bolj se usmerjamo na Boga, več ljubezni doteka k nam in ta ljubezen se preobrazi v energijo prihodnosti, nam in potomcem omogoča, da preživimo. V čem se tisti, ki veruje v enega Boga, razlikuje od pogana? Za pogana je Bog vir izpolnjevanja želja in krepitev materialne blaginje. Pogan se klanja svojim nagonom in zato je popoln porabnik. Zanj je največja sreča – dobiček. Verniku v enega Boga pa je cilj Bog, svojo srečo išče v varčnosti, ponižnosti in dajanju energije. Čim več energije človek daje, tem več je prejema. Pogan pa izgubljene energije ne more nadomestiti, zato jo je prisiljen agresivno varovati.

K tistemu, kar nas osrečuje, odpošiljamo svoje misli, čustva in energijo, saj so želje pravzaprav energija. Ker pa je vesolje enotno in nedeljivo, je tudi človek celosten in nedeljiv. Če je človek trden v veri in je zanj največja sreča ljubezen do Boga, potem ne more krasti svojemu sosedu, samo jemati, nič delati, kajti tisti, ki kaj takega počne, v resnici ni veren. Lahko tako zatrjuje, vendar svojo energijo v resnici usmerja v materialno srečo.

Zapovedi judaizma so omogočile korenito preobrazbo človekove zavesti. Do drugih ljudi se je treba vesti tako, da se ljubezen krepi, ne pa zmanjšuje. Zapovedi judaizma omogočajo začutiti enotnost s svetom, ki nas obdaja, to pa pelje do občutka enosti z vesoljem in njegovim Stvarnikom.

Božje zapovedi so temelj vsega

Vseh 613 judovskih zapovedi je v bistvu razširitev desetih Božjih zapovedi, ki jih je Mojzes prejel na gori Sinaj. Prva zapoved človeka opominja, da je Bog samo eden, in človeku omogoča navezati stik z najvišjo energijo v vesolju. Brez pripravljenosti na žrtvovanje, brez krotenja svojih nagonov, tega ni mogoče uresničiti.

Druga zapoved se izvirno glasi: Ne delaj si rezane podobe, tudi ne kakršne koli podobe tega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji, ali kar je v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi. Morda se klanjamo denarju, blaginji, svoji varnosti in neki avtoriteti. Tudi svoji duhovnosti, sposobnostim, umu. Toda klanjanje čemur koli v svetu, ki nas obdaja, poraja v človeku navezanost in napadalnost. Ko se kopičita v nas, uničujeta povezanost z Bogom, potem pa človek ali družba zboli in umre.

Takšno klanjanje in navezovanje je lahko neopazno. Ko si predstavljamo Stvarnika v materialni obliki, mu pripisujemo človeške lastnosti, Ga omenjamo iz navadne nečimrnosti, ne da bi se pred tem odvezali od drugih stvari, in smo brez ljubezni, pride v naši podzavesti do zamenjave. Človek se iz vernika v enega Boga spreminja v pogana, in niti ne ve, da se to dogaja. Zato se tretja zapoved glasi: Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime! Ne preseneča ugotovitev znanstvenikov, da v človeškem organizmu nenehno nastajajo rakaste celice, ki se spreminjajo in propadajo. Te celice pa začenjajo rasti in se združujejo v posebno tkivo tedaj, ko organizem na finosnovni ravni izgubi enost, povezavo z Bogom. Tedaj se poruši energijska hierarhija, katere bistvo je pravzaprav preprosto: poglavitna količina energije mora biti namenjena duši, nato zavesti in šele potem telesu. Če se energija dovaja predvsem telesu, začne telo delovati zgolj v svojo korist. In kot je nekoč dejal neki modrec: Telo je dober služabnik, vendar slab gospodar. Torej, če človek največjega dela svoje energije ne namenja duši in občasno umirja telo, ne zmore več obvladovati svoje energetike in telo začne srkati energijo iz duše ter tako izgubi orientacijo. Sledi popačenje in smrt. Zato je za preživetje organizma nujno, da se od časa do časa odveže od zahtev telesa.

Civilizacija se je pospešeno razvijala v tistih geografskih pasovih, kjer leto zamenja zima, in je moral človek veliko svojih moči nameniti ohranjanju življenja, jeseni in pozimi pa ni imel veliko zunanjih dejavnosti, temveč se je bolj usmerjal vase, in energijo porabljal za duhovni razvoj. Na območjih obilja, v tropskih predelih, pa so ljudje ostajali takšni, kakršni so bili. In samo v Indiji, starem Egiptu, Izraelu in tam, kjer se je pomena odvezovanja od zahtev telesa zavedal ves narod, je prišlo do naglega duhovnega razvoja.

Nujna je bila tudi četrta zapoved: Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljal vsa svoja dela. Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga; ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat. Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in Zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival; zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil. Ta zapoved predpisuje, da od časa do časa vse opustimo in se molimo Stvarniku, in je nujna za fizično preživetje ljudstva. Ljudstvo s šibko vero in kulturo ni sposobno preživeti, tako kot drevo s slabimi koreninami ne more dolgo stati pokonci. Toda tudi preveč močno in visoko drevo, z gosto, bujno krošnjo pogosto izčrpa korenine in ga nepričakovani veter podre. Takšno drevo je današnja civilizacija, ki zdaj uničuje religijo in kulturo. To kar sodobna zahodna družba imenuje demokracija in materializem je v bistvu dobro prikrito poganstvo.

Peta zapoved govori o spoštovanju staršev: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo je dal Gospod, tvoj Bog! V prvem obdobju svojega življenja je otrok odvisen od staršev, ti skrbijo zanj in ga vzgajajo. Človek, ki ne spoštuje staršev, jih obsoja, se v bistvu odpoveduje bitjema, ki sta ga spočela. V svoji podzavesti se potem začne odpovedovati tudi Stvarniku, ki je človeka spočel na finosnovni ravni. Agresija do staršev, zlasti do očeta, se prej ali slej zmeraj spremeni v agresijo do Boga, do odpovedi Bogu.

Ko se vse to dogaja v glavi, v zavesti, se človek ne zaveda očitne nevarnosti, saj smo z Bogom povezani z najglobljimi občutki. Toda čim program sovraštva in odpovedovanja Bogu seže v podzavesti globlje od dovoljene ravni, se ustavi dotok finosnovne energije v človekovo dušo. Tedaj nenadoma začne razpadati tudi človekova usoda, začnejo se bolezni, psihične težave, zgodijo se strašne spremembe v duši. Pogosto se človek niti ne zaveda, zakaj se to dogaja, vse pa je zgolj posledica tistega, kar je človek sam posejal ali pa so posejali njegovi starši.

Pred nedavnim mi je neka ženska pripovedovala o težavah svojega trinajstletnega vnuka. Zmeraj je bil veren jud in je vneto molil. Normalen, pameten in poslušen otrok. Toda nenadoma je začel tetovirati svoje telo z napisi »črna kri«, v njem se je prebudilo sovraštvo do očeta. Govoril je: »Boga ni, ne verujem Vanj, Bog je le veter, ali ga je kdo sploh kdaj videl?« Potem je začel slišati glasove, ki so mu dopovedovali, da je najboljši, najpametnejši, naj vzame nož in obračuna z vsakim, ki bi mu nasprotoval. Deček se je zgrozil in prosil mater, naj ga reši pred tem. Zakaj se je vse to zgodilo? Njegovi starši so se pogosto prepirali in mati je nenehno obsojala očeta. Imela ga je sicer rada in mu je veliko oprostila, toda kljub temu ga je obsojala in prezirala. Celo med nosečnostjo se ni mogla ogniti obsojanju. Zdaj pa so se pri nesrečnem otroku pokazala znamenja satanizma in obsedenosti. Torej človek, ki si dovoli, da obsoja očeta in mater zanesljivo dela duhovni samomor. Zato peta zapoved pravi, da bodo dlje živeli tisti, ki spoštujejo očeta in mater. Omeniti velja še en vidik nespoštovanja staršev in to je ogibanje skrbi za njih v starosti, žrtvovanje česar koli zaradi njih. Pohlepen, zavisten in sebičen človek ne more spoštovati svojih staršev, zato je jasno, da pohlepni, zavistni in sebični ljudje ne živijo dolgo. Šesta, sedma in osma zapoved govorijo o tem, da se ne sme ubijati, prešuštvovati in krasti. Če človek vse to počne, pomeni samo eno: noče krepiti svoje notranje energije, ljubezni in svoje blaginje. Toda ubiti človeka iz ljubosumja, pohlepa, koristi ali sovraštva uniči ljubezen ne samo v podzavesti tistega človeka, temveč tudi v njegovih potomcih do četrtega kolena. Da bi ukradel, vzel ali ubil, se mora človek namreč odpovedati ljubezni do drugega človeka, ker je ljubezen tista, ki nas vse povezuje v eno celoto.

Cilj prešuštva je ugodje. Pred nedavnim me je neka moška stranka vprašala, kako naj ve, ali mu je kakšno dekle res všeč? »Zelo preprosto,« sem mu odgovoril. »Če vročino in trpljenje čutite pod pasom, je bolje, da obvladate svoja čustva. Če so očarani vaše oči, glava in zavest, tudi svetujem, da počakate. Če pa tesnobo in privlačnost čutite v prsih in srcu, potem je to že blizu pravim občutkom.« Za spočetje potomcev človek porabi velikansko količino svoje finosnovne energije. Če je človekov cilj samo spolno ugodje, hitro porabi strateške zaloge energije svoje duše. Človek, za katerega je spolnost poglavitno zadovoljstvo v življenju, zelo kmalu izčrpa ne samo možnosti za dobro prihodnost, temveč tudi za prihodnost svojih otrok. Zdaj so na Zemlji vsi procesi pospešeni in lahko opazimo, da človek zasvojen s spolnostjo pogosto postane homoseksualen, impotenten ali pedofil. V resnici je energijski vampir, saj je s spolnostjo porabil svojo energijo, zato jo na primer kot pedofil skuša vzeti otroku, ki še ni prišel v obdobje spolnega dozorevanja in ima na voljo še vso energijo. V času spolnega dozorevanja se namreč za hormonske spremembe v organizmu porabi ogromno duhovne energije, ki človeka pripravlja na prihodnje rojstvo otroka. Nobeno veliko verstvo ali nobena razvita kultura zato ne odobrava pohote, le v poganskih kultih je pohota vrlina. Razvrat zmeraj gre z roko v roki z nasiljem in ubojem. Spomnite se samo rimskega cesarja Kaligule. Deveta zapoved: Ne pričuj po krivem! Lažno pričanje je v bistvu rop, le z besedami. Z besedami lahko človeka oropamo denarja, časti in življenja. Za tistega, za katerega je največja sreča nagrabiti in odvzeti, sta ovajanje in kleveta nekaj normalnega, saj mu na videz zakonito pomagata uresničiti cilj.

Ker svet danes vse bolj tone v poganstvo, so takšni pojavi vse pogostejši. Sodobne demokracije so odlično zavarovale telo in fizično življenje, duša pa je ostala nezavarovana. Zato je v sodobni demokraciji tudi mogoč vsak prestopek zoper dušo. Danes samo islam in v zadnjem času Cerkev govorita o zavarovanju moralnih vrednot. Zato ljudje uničujejo svojo prihodnost, ne da bi se tega sploh zavedali. Ko pa jim pri tem pomagata še družba in država, potem se še manj zavedajo pogubnosti svojega početja. Toda zaloge prihodnosti se hitro topijo, zato je danes spoštovanje desetih zapovedi metoda preživetja in samoohranitve.

Sergej Nikolajevič Lazarev iz knjige: Človek prihodnosti – Prvi korak v prihodnost, I. knjiga

Članek je bil objavljen v reviji AURA, januar 2015, št. 305