Pomanjkanje, ki ga lahko opredelimo kot zavest o tem, da v našem življenju »nečesa ni dovolj«, je preplavilo sodobnega človeka. Prežeti smo z mislijo, da preprosto NI DOVOLJ: ni dovolj denarja, ni dovolj služb, v partnerskem razmerju ni dovolj ljubezni, ni dovolj romantike, na svetu ni dovolj miru, ni dovolj sodelovanja, nimamo dovolj zdravja, nismo dovolj pametni in nismo dovolj uspešni.

O pomanjkanju ves čas premišljamo in govorimo, ne zavedamo pa se, da ga s tem samo hranimo. Mnogi duhovni učitelji nam govorijo: Tisto, na kar se osredotočate, se povečuje. Osredotočanje na pomanjkanje nam bo torej prineslo zgolj in samo pomanjkanje. Teorijo razumemo, ampak kako preiti k praksi? Kako preseči zavest o pomanjkanju?

Kaj verjamem?

Ko v življenju občutite kakršno koli pomanjkanje, morda je to pomanjkanje denarja, partnerja, zaposlitve, otrok, poguma, smisla, sreče, se morate najprej vprašati: Kaj verjamem? Ugotoviti morate torej, kaj globoko v svoji notranjosti glede tega verjamete. Naša prepričanja so se izoblikovala v več letih, ponotranjili smo jih z vzgojo in jih sčasoma sprejeli kot življenjska dejstva ali resnice. Kljub temu pa je bilo to, kar zdaj razumemo kot življenjsko dejstvo, vendarle na začetku, pred mnogimi leti, ko smo bili še otroci, samo misel, ki jo je nekdo izrekel. Ker jo je ponavljal znova in znova in nam jo na različne načine dokazoval, smo to misel ponotranjili in jo sprejeli za svojo.

Vzemimo za zgled misel ali prepričanje o tem, da denarja ni nikoli dovolj. Če so vam starši pogosto govorili, da vaša družina nima dovolj denarja, da si ne morete privoščiti tega ali onega, če so vam govorili, kaj vse bi vam in sebi kupili, če bi imeli več denarja, če so bili jezni na tiste, ki so imeli več, potem so te njihove misli in besede sčasoma postale vaše temeljno notranje prepričanje o denarju, ki se glasi: Denarja ni nikoli dovolj. Ker to verjamete, v življenju zato tudi nenehno izkušate pomanjkanje denarja. Pravzaprav sploh ni pomembno, ali imate denar ali ne, ker ne glede na to, koliko ga imate, ga ob takšnem prepričanju za vas še vedno nikoli ne bo dovolj.

Drugi primer pomanjkanja, ki je zelo pogost in muči veliko ljudi, je odsotnost partnerske zveze v našem življenju. Vprašajte se, kaj verjamete glede partnerskega razmerja? Verjamete, da je mogoče imeti ljubečo, izpolnjujočo partnersko zvezo? Verjamete, da si to zaslužite? Verjamete, da se za vsakogar, ki si želi partnerstva, kdo najde? Ali pa verjamete, da danes ni več dobrih moških/žensk in da so vsi najboljši že oddani? Podobno razmišljamo, ko ostanemo brez zaposlitve. Najpogostejše temeljno prepričanje glede zaposlitve je, da v življenju ne moremo vedno početi tistega, kar si želimo, in da je denar nekako pač treba zaslužiti. Ne verjamemo več v to, da nas naša zaposlitev lahko veseli, ampak jo dojemamo kot nujno zlo, ki ga moramo opravljati osem ur na dan, zato da na koncu meseca lahko poravnamo položnice.

Oglejte si svoje življenje. Na katerem koli področju imate težave, jih imate tudi zato, ker je vaše temeljno prepričanje glede tega omejujoče. Vsako temeljno prepričanje pa je, kot smo že povedali, vendarle nekoč bila zgolj misel, mnenje. Misel pa se da spremeniti.

Začnimo z delom

Naša temeljna prepričanja so se v nas razvijala in krepila dolgo časa, zato bo tudi njihovo spreminjanje potrebovalo svoj čas. Biti moramo zelo potrpežljivi in vztrajni, sčasoma nam bo zagotovo uspelo. Kako se torej lotimo preobražanja omejujočih prepričanj, potem ko ugotovimo, da jih imamo? Najprej moramo odpreti svoje srce in dopustiti možnost za drugačno razumevanje sveta in resničnosti To pomeni, da moramo postati sprejemljivi za »drugo mnenje«. Če trmasto vztrajamo pri svojem, še nismo pripravljeni na spremembe. Naš ego je še premočan. Vzemimo spet za zgled denar. Ko ugotovimo, da je naše temeljno prepričanje o denarju, da ga ni nikoli dovolj, si skušajmo predstavljati in upoštevati njegovo nasprotje. Lahko si v mislih govorimo naslednje besede: »Denarja je dovolj. Dovolj ga je za vse, kar res potrebujem. Denar ni nekaj, kar me spravlja v slabo voljo, ampak nekaj, kar me osrečuje. Svetu ne vlada pomanjkanje, ampak obilje. Vesolje je polno obilja, je neskončno in neomejeno.« Prvi korak: vse te misli moramo samo upoštevati, jih dopustiti kot možnost. Na tej začetni stopnji, tem mislim še ne verjamemo povsem, ampak jih zgolj dopuščamo, morda o njih premišljamo, beremo in raziskujemo ljudi, ki vanje verjamejo.

Podobno lahko začnemo razmišljati o partnerskem razmerju ali zaposlitvi. Predstavljajmo si, da je mogoče, da je nekje nekdo, ki je za nas pravšnji. Če toliko ljudi na svetu najde svojo drugo polovico, zakaj je ne bi našli mi? Pomembno je, da začnete res z vsem srcem verjeti, da si zaslužite primernega partnerja. Da ste vredni. Pogoj za takšno razmišljanje pa je ljubezen do samega sebe. Ker se imate radi, si privoščite samo najboljše. Enako je z zaposlitvijo. Skušajte si predstavljati, kako bi se počutili, če bi počeli natanko to, kar vas osrečuje. V službi preživimo tretjino svojega dneva in več kot polovico življenja. Naša zaposlitev mora zato postati del našega življenjskega poslanstva. Ali, kot pravi duhovna učiteljica Louise Hay: »Ljubiti morate to, kar počnete, in početi to, kar ljubite.«

Krepitev novih prepričanj  

Ko ugotovimo, da nam naša stara, vsidrana prepričanja v življenju povzročajo težave in jih sklenemo nadomestiti z novimi, bolj pozitivnimi, lahko to storimo na več načinov. Pri tem je pomembno, da se zavedamo univerzalnega zakona privlačnosti, ki pravi, da v življenje privlačimo tisto, o čemer vsak dan razmišljamo in govorimo. Spremeniti moramo torej svojo dotedanjo »zgodbo« in začeti pripovedovati drugačno. Naše novo prepričanje lahko podkrepimo z afirmacijami ali vizualizacijami. Številni ljudje si afirmacije vsak dan zapišejo v zvezek, drugi si jih ponavljajo na poti v službo, tretji si jih vizualizirajo v meditaciji.

Ključ do uspešnega preobražanja omejujočih prepričanj je v tem, da se sčasoma naučite verjeti nekaj drugega, kot ste verjeli doslej. Morda se sliši preprosto, ampak v praksi se prav to »vnovično učenje« izkaže za velik izziv. Našim novim prepričanjem moramo zato namenili veliko časa in energije, če želimo, da se bodo okrepila. Misli pomanjkanja, na katere smo navajeni, namreč zelo hitro preplavijo naš um, zato moramo biti pozorni in jih ustaviti, še preden nas popolnoma prevzamejo. Vztrajno, nenehno spominjanje in ozaveščanje naših novih prepričanj je zato bistveno. Tako Louise Hay kot Wayne Dyer, oba duhovna učitelja in terapevta, toplo priporočata afirmacije. Louise Hay v knjigi Življenje je tvoje pravi o afirmacijah tole: »Naučite se misliti s pozitivnimi afirmacijami. Afirmacija je vsaka vaša izjava. Prepogosto mislimo z negativnimi afirmacijami, te pa ustvarjajo še več tistega, za kar pravimo, da nočemo. Nenehno sestavljajte pozitivne izjave o tem, kakšno si želite, da bi bilo vaše življenje.«

V knjigi Verjemite in videli boste, pa Wayne Dyer poudarja: »Uporabljajte afirmacije kot reden sestavni del svojega življenja. Stene, ogledala, hladilnik, vaš avto, vse to so prekrasna mesta, na katera lahko nalepite napisane afirmacije. Pozitivna afirmacija vam pomaga, da stkete svoje misli okoli svojih želja. Svoja prepričanja morate redno potrjevati, če hočete, da se bodo materializirale.«

 Preseganje starega, rojstvo novega  

Ko postopno nadomestimo naša stara negativna prepričanja z novimi, se življenje spremeni. Sprememba se seveda ne zgodi v trenutku, ampak se dogaja počasi in vztrajno, skoraj ne da bi se je zavedali. In nato se nekega dne zbudimo in ugotovimo, da se nam svet ne zdi več tako hudoben kraj kot prej. Ne dojemamo ga več kot prostor pomanjkanja, v katerem si mora vsak čim več prigrabiti, ampak vidimo širšo sliko. Ni nas več strah. Naše energije ne zapravljamo zato, da okoli sebe gradimo obrambne zidove. Pustimo, da naše maske padejo in naše dojemanje resničnosti se spremeni. Svet začenjamo razumeti kot prostor neštetih možnosti, kot prostor obilja. Zavedamo se, da je od nas odvisno, koliko obilja bo pritekalo k nam. Obilje postane nekaj, kar smo, kar izžarevamo. Ne glede na to, koliko imamo, se počutimo, da imamo veliko. Ko se gibamo med ljudmi, v domačem okolju in na delovnem mestu, smo prijaznejši, strpnejši. Nič več nam ni samoumevno in sčasoma občutimo veliko hvaležnost za vse, kar nam je v življenju dano. Številni občutijo to spremembo zavesti kot novo rojstvo. In ko se tako znova rodimo, nismo nikoli več enaki. Biti moramo samo pogumni in narediti prvi korak.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, julij 2010, št. 251

Fotografija: Bigstockphoto.com