Veliki časi že dolgo pred svojim prihodom mečejo obsežne sence in jasnovidni ljudje ali tisti, ki jih je Bog obdaril s posebno milostjo videti prihodnje dogodke, lahko vidijo dogodke desetletja in generacije vnaprej.

Ko vidci razkrijejo svoje sposobnosti, je nekaj naravnega, da naletijo tudi na veliko nezaupanja in malo razumevanja. Tako je tudi prav. Kajti pri vseh nenavadnih rečeh je dobro biti najprej kritičen. Veliko je že bilo zmot in prevar, zato človek takšne stvari ne sme jemati nepreverjeno in lahkomiselno. Kljub temu pa ne sme biti nepopravljivo bolestno nezaupljiv in odklanjati vsega, kar presega njegovo ozko obzorje.

Tudi pristna prerokba obstaja. Ima nekatere značilnosti, ki potrjujejo, da je pristna, se tudi razširi med ljudmi in izpolni svojo nalogo, pa če kdo verjame vanjo ali ne. Je že tako, da mora vsak dar, ki ga je Bog dal nekemu človeku, opraviti svojo nalogo pri drugih ljudeh. Prav v pristnih prerokbah je moč, ki ji ponižna čud z ganjenostjo prisluhne, prazno čvekanje pa človeka ne gane. Prerokbe, ki so se izpolnile, nam dajo slutiti, da je v ozadju vsega dogajanja načrt – in to kakšen! –, da vse usmerja višja sila, ki ji mora služiti vse in vsak, če to ve in hoče ali ne. In ta sila je Bog!

Velike prerokbe, ki bi bile daleč pred svojim časom in razkrivajo obsežno sliko prihodnosti, niso pogoste, če zanemarimo prerokbe svetnikov in svetniških ljudi, ki temeljijo na posebni božji milosti. K najbolj pozornosti vrednim prerokbam, nastalih na podlagi naravne jasnovidnosti, sodijo prerokbe pastirja iz bavarskega gozda znanega kot Waldhiasl[1] Stromberger, ki je prerokoval od 1760 do 1800. Večina njegovih prerokb se je nanašala na 20. stoletje. Del njegovih prerokb, finale, se še ni uresničil (prispevek je bil napisan leta 1955, op. p.), namreč prerokba o »očiščevalcu«, to je o množičnem umiranju ljudi v bliskoviti vojni v prihodnosti. Ali se bo ta prerokba uresničila in kako, se bo moralo šele pokazati.

Posebnost takšnih prerokb je, da so ljudem, ki so jim takšne prerokbe tuje, videti kot nedolžne zgodbe. In kljub temu pogosto vsebujejo resne in grozljive prizore iz prihodnosti.

Značilnost pristne prerokbe je prav v tem, da se kaže v razločnih prizorih, ki jih lahko razume vsak otrok, njen pomen pa se razkrije šele, ko se uresniči. Poteka povsem naravno: jasnovidec vidi in doživlja prihodnost v slikah, in sicer z vsemi čutili. Zato nima zavor, da bi doživeto tudi povedal, in to še toliko prej, če razmišlja preprosto in spontano. Za jasnovidca, ki je zaradi višje izobrazbe pojmovno spretnejši, se lahko zgodi, da slikovni prizori niso tako pomembni, in vsebino videnega povzame z nekaj besedami. Toda tudi tedaj je to, kar razkrije, razločno in nazorno.

Za vidca ni tako preprosto drugim ljudem razložiti, kaj vidi. Kajti tisto, kar vidi, pogosto presega predstavne zmožnosti in besedni zaklad sodobnikov. Videc je pred težavno nalogo, kot bi bila na primer Schiller ali Goethe, če bi se nenadoma iz onstranstva pojavila prav na začetku nogometne tekme, in bi morala tekmo prenašati po mikrofonu. Tudi takšna besedna mojstra bi težko našla prave besede, da bi prenašala tekmo, ki bi jima bila neznana. V podobnem položaju je tudi jasnovidec. Za zgled vzemimo bavarskega preroka in vidca Hiasla. Neko svoje videnje je opisal takole: »Črn železni pes po železni cesti laja po deželi.« Danes vsi vemo, da se lahko takšen opis nanaša samo na lokomotivo. Iz tega zgleda lahko spoznamo, da je videc z vsemi svojimi čutili, z očmi in ušesi, nekako prestavljen v prihodnji čas.

Če je že za vidca tako zelo težko čim natančneje podati videno, kakšna nevarnost popačenja se lahko zgodi, če se takšna prerokba navaja iz drugega ali tretjega vira. Spremembe in zamenjave so tedaj nujne. Kdor takšne težave pozna, bo marsikatere zmotne prerokbe preveril glede na mogoče vzroke njihove nepravilnosti. Te so lahko tudi posledica okoliščin, ki so neznane celo jasnovidcu.

Nekoč so nekega jasnovidca vprašali, ali so vse njegove prerokbe pravilne. Pritrdil je, ob tem pa dodal, da tam, kjer se moli, ni mogoče jamčiti za nič. To se ujema s Svetim pismom, saj se je zgodilo, da je prerok moral nekaj napovedati, ni pa vedel, na kakšne pogoje je prerokba vezana. Na primer: Prerok Jona je resno napovedal: ‘Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane.’ In ko se je rok iztekel, Ninive pa še zmeraj stale, je Bog potrtemu Joni pojasnil, da bi se prerokba uresničila, če se ljudstvo Niniv ne bi pokesalo.

 

Prerokbe nekega Francoza v dveh pismih

Prerokbe nekega Francoza si zaradi enkratnosti zaslužijo, da se ohranijo. Tu in tam so znane med ljudmi, nekateri njihovi deli so že dolgo znani v Nemčiji.

Začelo se je v Franciji. Tam so naši (nemški, op. p.) vojaki, v drugi svetovni vojni spet naleteli na njihove sledi. Razširjene so pod imenom »prerokbe svete Otilije«. Zdi se, da je sel, ki se je izgubil na Bavarskem, najbolj primeren, da nas seznani z njimi. Da imajo te prerokbe značilnosti pristnih prerokb, ni težko prepoznati. Prav tako ni mogoče spregledati, da so v nekaterih podrobnostih dvomljive.

Omenjeno prerokovanje nam je dostopno iz dveh starih pisem z bojišča iz leta 1914. Ta pisma bomo, razen osebnih zadev, ki zadevajo pisca, podali tako, kot jih je pisec napisal. Posamezne pravopisne napake in res maloštevilne navedbe so popravljene v oklepaju zraven besedila, vsekakor pa ne vplivajo na vsebino. Pismi smo razdelili v alineje in jih oštevilčili. Za potrditev pristnosti pisem – glede vsebine in časa njihovega nastanka – je bilo na voljo dovolj zaupanja vrednih prič. Izvirnik obeh pisem je še ohranjen.

Prvo pismo

24. avgust 1914

Dragi moji!

1. Prejel sem tvoje pismo in sem še zdrav, upam, da ste zdravi tudi vi. Vojna še kar traja in se širi. Danes počivamo, zato bi vam rad napisal nekaj o sotrpinu, ki sem ga omenil v zadnjem pismu. Nekakšen posvečenec je, verjeti ne moreš, kaj vse je pripovedoval. Pravi, da če bi vedeli, kaj nas čaka, bi že danes odvrgli orožje, in da ne smemo niti pomisliti, da kaj vemo o svetu. Pravi, da bo Nemčija izgubila vojno, v petem letu vojne bo prišlo do revolucije, vendar se nekako ne bo razvila; ena gre, druga pride; in človek bo bogat; vse bo hotelo biti milijonar in toliko denarja, kot bo, bo zmetano skozi okno in nihče več ga ne bo pobral. Smešno! Vojna se bo pod prisilo nadaljevala in ljudem ne bo šlo slabo, vendar ne bodo zadovoljni.
2. V tistem času pravi, bo Judinja v najbolj skrajnem delu Rusije rodila antikrista, ki pa bo nastopil šele v petdesetih letih. Rekel je, da tedaj, ko Markov dan pade na veliko noč. Kdaj naj bi to bilo, ne vem.
3. Še pred tem se bo pojavil človek nižjega stanu in v Nemčiji naredil vse stvari enake; ljudje ne bodo imeli pravice govoriti; tako strog bo, da nam bo voda brizgala iz vseh špranj. In ta bo ljudem vzel več, kot bo na voljo in grozljivo kaznoval ljudi, kajti v tistem času bo pravica izgubila veljavo, veliko bo bahačev in prevarantov. Ljudje bodo spet revnejši, ne da bi to opazili. Vsak dan bo kakšen nov zakon in številni bodo zato tudi marsikaj doživeli in celo umrli. To se bo začelo približno leta 32 (1932) in bo trajalo devet let. Vse bo potekalo po ukazu enega človeka, je rekel, potem bo prišlo leto 38 (1938). Napadli bodo in hujskali k vojni. Vojna ne bo trajala niti tri leta in se bo za omenjenega človeka in njegove privržence slabo končala. Ljudstvo bo vstalo z vojaki vred. Potem bo lumparija in divje v mestih. Rekel je, da človek v tistem času ne sme sprejeti nobenega položaja ali kaj podobnega, kajti vsi bodo na vešalih ali obešeni pod hišnimi vrati, ali pribiti celo na okenske podboje. Bes med ljudmi bo neizmeren, počenjale se bodo nečloveške stvari. Ljudje bodo zelo revni, sijaj oblačil bo dosegel vrhunec, veseli bodo, če bodo lahko oblečeni v vreče za pesek.
4. O sami vojni je rekel, da nihče ne bo ničesar pridobil, in ko se bo Švica povezala z Nemčijo, ne bo trajalo dolgo in bo vojne konec. Nemčija bo razpadla. Pojavil se bo nov človek, ki bo vodil novo Nemčijo in jo spravil na noge. Kdor bo tedaj imel najbolj pridno ljudstvo, bo zavladal svetu. V tistem času bo Anglija najbolj revna v Evropi, kajti Nemčija bo najmarljivejše ljudstvo na svetu. Za konec bo še Rusija planila po Nemčiji, vendar bo poražena, ker bo posegla narava, in potem bo v južni Nemčiji kraj, kjer bo dogodek, ki si ga bo prišlo ogledat veliko ljudi z vsega sveta (morda so mišljene olimpijske igre v Münchnu leta 1972, op. p.).
5. Rekel je, da bo ob sklenitvi miru zraven tudi tedanji papež, ki pa bo moral prej pobegniti v Italijo, ker bo prikazan kot izdajalec. In prišel bo v Köln, kjer bo našel same ruševine. Vse bo uničeno. Šele leta 43 (1943) bo šlo na bolje. Potem bodo prišli dobri časi.
6. Omenil je tudi Italijo in rekel, da bo šla nad Nemčijo, in bo v enem letu napovedala vojno, pri drugi vojni bo pa z nami (z Nemčijo, op. p.). Italijo bodo strašno zdelali in številni nemški vojaki bodo tam našli svoj grob.
7. Rekli smo, da ni čisto pri pravi ali pa se norčuje. Smejali se boste, saj tega ni mogoče verjeti. Možakar govori več jezikov. Norčevali smo se iz njega, vendar se je poročnik z njim pogovarjal vso noč in kaj vse je še povedal, si ne morete niti misliti. Zdaj mi je že dovolj pisanja in vsega tega vam ni treba prav nič verjeti. Pišem le, da bi videli, kakšne vrste ljudje so na svetu.
8. Sicer le malo vem, zdrav sem, in jutri se vse nadaljuje. V tuji deželi smo. Upajmo, da se bo vojna kmalu končala in da se ne bo zgodilo tako, kot napoveduje. Kaj je novega doma, je morda še kdo odšel (kdo?)? Še nobenega nisem srečal. Upam, da vas bo pismo našlo zdrave in mi spet kaj pišite. Naslov je še zmeraj isti. Ali so že pospravili pridelke, saj zaradi vojne ni ljudi? Ali kaj tu in tam pride oče? Končati moram. Vse vas prisrčno pozdravljam iz daljne dežele … in ne skrbite, vse se bo prestalo.
9. Veliko pozdravov vsem (v vasi). Mislijo si, da je vojna nekaj lahkega. Toda ljudje niti ne slutijo, kako je. Predvčerajšnjim stotnik strel v trebuh, veliko v. ranjenih.

Veliko pozdravov! Kmalu pišem! Vaš oče

 

Drugo pismo

Francija, 30. avgust 1914

Draga Ana in otroci!

1. S hvaležnostjo sem prejel vaše pismo od 17. in zdaj je že čas, da vam spet napišem nekaj vrstic. Upam, da imate pismo že v rokah. Pri nas sicer ni nič novega. Pravijo, da se bo vojna do božiča končala. Upam, da vam gre dobro … Pismo o preroškem Francozu ste gotovo že prejeli. Nisem napisal vsega, kar je povedal. Stalno mislim nanj. Skoraj neverjetne stvari so to, in še nekaj vam bom napisal o tem. Ali se bo res vse to zgodilo, pa je prava uganka.
2. Zmeraj znova je opozarjal na mračne može, ki bodo prinesli to nesrečo, in so razpršeni po vsem svetu. Sedem naj bi jih bilo. In število sedem ima velik pomen, in stol 12, ki ga ta moški trenutno zaseda, je poln groze in umorov. Govori in opominja ljudstva k vrnitvi, vendar zaman. Ljudje bodo še kar naprej gnani v nesrečo in vse slabši, vse bo hotelo le imeti in si lastiti.
3. Ko bosta letnici 4 in 5, bo Nemčija stisnjena z vseh strani, in druga svetovna vojna se bo končala. In moški bo izginil, in ljudstvo bo tam, in bo izropano in uničeno do neskončnosti … Toda tudi med sovražniki ne bo vse prav … Mračnjaki bodo skušali ljudstva pomirjati z velikimi obljubami in zmagovalci bodo prišli na isti cilj kakor premaganci. V Nemčiji se bodo vrstile vlade, toda ne bo jim uspelo uresničiti zadanega cilja, ker jim bodo načrte zmeraj preprečili.
4. Moški in znak bosta izginila, nihče ne bo vedel kam. Toda prekletstvo bo znotraj ostalo, ljudje bodo čedalje manj moralni in čedalje slabši. Stiska bo čedalje večja in zahtevala bo veliko žrtev. Ljudje bodo z vsemi mogoči pretvezami in religijami skušali prevalili krivdo za satansko početje na drugega. Toda ljudem bo vseeno, kajti dober človek v tistem času skoraj ne bo mogel obstati, preganjali ga bodo in zaničevali. Potem bodo ljudje sami vstali drug proti drugemu, kajti sovraštvo in zavist bosta rasla kakor plevel in (ljudje) bodo čedalje bolj drseli v prepad.
5. Posadke se bodo ločile druga od druge in zbežale s plenom oropanih, to jim bo tudi prineslo veliko nesreče, napoči poguba tretjega svetovnega dogajanja. Rusija bo napadla južno Nemčijo, toda le za kratek čas, in prekletim ljudem bo pokazano, da obstaja Bog, ki bo naredil konec temu dogajanju. In to bodo grozni časi, in ljudem ne bo nič več pomagalo, ker so šli predaleč in ne bodo mogli več nazaj, saj niso poslušali svaril. Potem bodo ljudje, ki bodo še ostali, v miru, bo pa med njimi strah in groza. Šele tedaj bodo imeli čas premišljevati in skleniti kaj dobrega, česar prej niso hoteli.
6. Ob koncu tega peklenskega časa bodo tisti, ki bodo mislili, da so zmagovalci, prosili premagane za nasvet in pomoč, kajti tudi njihova izguba bo strašna, kajti vse bo na tleh kakor pošast. Rekel je, da naj bi se to zgodilo leta 1949. Letnici 47 in 48 naj bi bili letnici tega divjega obrata. Kdo ve, ali bomo tedaj še živi, pa tudi verjeti ni treba v vse to, pišem zgolj zato, da bi videli, kaj vse je ta človek povedal, kdo izmed otrok bo gotovo še doživel tiste čase.
7. Pri tretjem dogajanju naj bi Rusija napadla Nemčijo, in sicer na jugu pri Chiemgau. Od tam bodo gore bruhale ogenj in Rusi naj bi pustili za seboj vso vojaško opremo. Vse do Donave in Inna bo vse zravnano z zemljo in uničeno. Reke bodo tako plitve, da ne bodo potrebni mostovi, da bi jih prečkali. Od Isare naprej se ljudem več ne bo zgodilo nič hudega, bosta pa stiska in revščina. Slabi ljudje bodo pokončani, tako kot pozimi sneži. In tudi vera se bo očistila. Toda cerkev bo zmagovalno slavila, je rekel.
8. V Rusiji bodo uničeni vsi mogočneži. Trupel tam ne bodo pokopavali in ležala bodo vsepovsod. Lakota in uničenje bo v tej deželi kazen za njihove zločine.
9. Človek se mora le smejati takšnemu pripovedovanju in mi se smejemo. Toda povedal je tudi (on), da bo od nas preživel le eden, in mislil je mene. Kaj bo? Človek ne more verjeti.
10. Leta 48 (?) bo konec božje kazni in ljudje bodo kot ovčke in tako zadovoljni kot še nikoli. Konec bo sanj zmagovalcev, in v deželah bo, kot bi izumrle. Mislim, da tega ne bom dočakal. Toda ne razbijajte si glave s tem! Kaj je novega pri vas? Kako je moja sestra A.?
11. (Pripisano): Fantje se bodo smejali temu žveplu od človeka. (Konec sledi.)

 

Zgodovina pisem

Pismi sta nedvomno zanimivi. Namenoma smo jih najprej objavili brez vsakršnih komentarjev, da ste si bralci lahko ustvarili svoje mnenje. Vsakomur, ki ju je natančno prebral, je jasno, da sta pristni pismi z bojišča. Jasno je razvidno razmišljanje in občutje nemškega vojaka na začetku prve svetovne vojne. To je pisanje preprostega človeka. Pismi sta napisani v enem dihu in kar se da jedrnato. Vsako pismo zapolnjuje štiri strani majhnega pisma. Tudi same poteze kažejo na naglico. Odposlani sta tudi brez naknadnih korektur.

Pri drugem pismu datum ni več dobro berljiv, v poštev prideta samo 30. avgust ali 31. avgust 1914. Poleg tega tudi vsebina pisma kaže, da med pismoma ni minilo veliko časa, in da je drugo pismo dopolnitev prvega, napisano kmalu po 24. avgustu 1914.

Kljub vsem tem okoliščinam in marsikateri zamenjavi, ki jo je zagrešil pisec, ga lahko občudujemo in mu damo priznanje, kako svež spomin je imel in kako dobro je poslušal ter obnovil vsebino, čeprav ga vsa zadeva sprva niti ni zanimala in jo je v sebi zavračal.
Dokončno sodbo o pismih lahko poda človek šele potem, ko se seznani tudi z zgodovino njunega nastanka. Osvetlili jo bomo na podlagi boljšega poznavanja in natančnejšega spraševanja človeka, ki je pismo napisal.

Pisec pisem – imenoval naj bi se Michel Maier, čeprav se njegovega imena na njegovo izrecno željo naj ne bi omenjalo – je bil vpoklican prav na začetku prve svetovne vojne leta 1914 v enote zahodno od Strasbourga, in je sodeloval v ofenzivi proti Franciji. Nekega dne v drugi polovici avgusta, je skupina njegovih vojnih tovarišev, približno ob desetih zvečer, na nekem vrtu ujela francoskega civilista in ga pripeljala v francosko hišo, kjer je bil tudi Maier. Ker je bilo že prepozno, da bi ujetnika poslali naprej, je poročnik, ki je bival v sobi s petimi vojaki in podoficirjem, ukazal, naj ujetnik tisto noč ostane pri njih.

Ujetnik je začel kar sam od sebe, mimo zaslišanja, govoriti o položaju in prerokovati. Najprej se je pogovarjal s poročnikom, kmalu pa so se pogovoru pridružili še vsi, ki so bili tam. Že prve prerokbe tujca so vojake razvedrile. Zabavali so se nad tem in čim dlje je prerok govoril, tem bolj so se mu smejali. Potem se je tujec zresnil in rekel, da bo vse, kar pripoveduje, od navzočih doživel le eden. Lahko si mislimo, kako so se počutili vojaki; to so bili večinoma neizkušeni mladeniči, polni patriotizma in optimizma, in prepričani, da bo to bliskovita vojna kot je bila leta 1870, ko so tedanji vojaki po bliskoviti vojni zasedli Pariz in nato že odšli domov. Ko so nemški vojaki poslušali Francoza, ki se je izkazal za zelo izobraženega – po nekaterih izjavah naj bi bil duhovnik ali kakšen drug pomembnež −, so se čedalje bolj norčevali iz njega. Pri zasmehovanju je najbolj izstopal podoficir G. iz Münchna. Čez čas se je ujetnik zelo zresnil in razburil, se grozeče obrnil proti G.-ju in rekel: »Do obisti pokvarjen človek ste. Iz te vojne se več ne boste vrnili domov. In tudi pokopali vas ne bodo kakor druge ljudi, saj si tega niti ne zaslužite. Vaše meso bodo zgrizle podgane.«

V tistem trenutku je moralo biti poslušalcem zelo tesno pri srcu, kajti naš vojak je ta dogodek kar naprej omenjal in je še danes zelo prizadet. Francozove besede niso zgrešile učinka, kar razkriva zlasti drugo pismo. Ko se je prerokba glede podoficirja G.-ja dobesedno uresničila – najpozneje v devetih mesecih po njej –, so se spet spomnili na Francoza, in njegove prerokbe so razburkale počutje udeleženih. Poveljnik stotnije je prišel kar sam, da bi poskrbel za kosti padlega, ki ni bil pokopan, ker so sovražniki dneve in dneve obstreljevali ozemlje, medtem pa so podgane padlemu obžrle vse meso s kosti. Le na podlagi prepoznavnih znakov je bilo mogoče razpoznati, čigave kosti so bile. Nenadoma so spoznali, da ujeti Francoz ni govoril tjavendan, temveč da je prerokoval iz globokega vpogleda v dogajanje, pripovedoval nekaj, kar ni slišal od drugih, temveč je to oznanjal sam. Verjetno tudi ni preveč zgrešeno domnevati, da je tudi to bil povod, da sta se pismi ohranili.

Pisec pisem je pozneje doma pogosto pripovedoval o prerokbah, in je zaradi njih – prav po neumnem −, doživel številne sovražnosti in neprijetnosti že do konca prve svetovne vojne in nato pod Tretjim rajhom. Kajti tudi veljaki so zvedeli, da Michael Maier govori, da bodo pozneje vsi rjavi končali na vešalih in tako naprej. Zgodilo se je tudi, da se je na začetku nacistične vladavine pri Michelu oglasila policija in ga zasliševala, ali še verjame, da bodo rjavi prišli na vešala. Zato sta pismi morali ostati skriti, čeprav je bilo število tistih, ki so bili z njimi seznanjeni v času druge svetovne vojne, čedalje večji. Številnim sta bili pismi celo tolažnici v minulih časih. Tolažnici in opominjevalki sta še danes.

 

Nekatera pojasnila k pismoma

Ob koncu prvega pisma pisec pisem omenja očeta, v drugem pismu pa sestro A.. Njegov oče je umrl leta 1917, sestra že leta 1915.

V prvem pismu Michel Maier po spominu obnavlja, kar je slišal. Primerjava z drugim pismom kaže, da je zapisal zgolj poglavitne stvari in tisto, kar mu je najbolj zbudilo pozornost, kar si je dobro zapomnil in se je predvsem nanašalo na njegovo domovino, Nemčijo. Poleg tega se zdi, da so mu v spominu ostali le prva in druga svetovna vojna, da bo še tretja, se zdi, da je preslišal, ali pa je bilo tedaj to zunaj moči njegovega dojemanja. Tako v prvem in drugem pismu meša dogodke, ki naj bi se zgodili med drugo in tretjo svetovno vojno in po njiju. (Prvo pismo, alineja 3 in 4.) Prav gotovo so se Michel in tovariši v prihodnjih dneh in tednih še velikokrat pogovarjali o Francozu in njegovih besedah. Zdi se, da si je Michel kar pravilno in dokaj obsežno zapomnil napovedane dogodke. Največ bi lahko povedal poročnik, saj se je s Francozom v miru pogovarjal vso noč, in si je morda tudi zaradi boljše izobrazbe stvari natančneje in zanesljiveje zapomnil.

Boljši vpogled in poštenost sta morala biti poglavitni razlog, da je pisec v drugem pismu dopolnil navedbe iz prvega. V drugem pismu se jasno opazi, da Maier omahuje med dvomom in verjetjem, medtem ko prvo pismo kaže, da pisec celotne zadeve ne jemlje resno. Pripoveduje o zabavnem dogodku, da bi lahko svojim domačim o nečem pač pisal, saj je o dogajanju na fronti moral molčati, kar dokazuje njegova pametna pripomba (prvo pismo, 9). V drugem pismu pa že skuša svoje otroke obvestiti o prihodnosti, če bi se morda kaj od prerokovanega le uresničilo.

Francozove prerokbe v pismih niso zapisane v celoti. O podrobnostih je Maier govoril še ustno, sčasoma je tudi veliko pozabil. Koliko so pravilne letnice glede na to, kaj je res povedal prerok, se danes ne da več ugotoviti. Da so dejansko nekoliko navzkriž, kažejo nasprotja med obema pismoma.

Markantno in podrobno je prerok napovedal potek prve svetovne vojne in položaj Nemčije po vojni (prvo pismo, 1). Nazorno je prikazal inflacijo. Zlasti je vredna pozornosti njegova označitev revolucije – »ne bo do konca izbruhnila, ena bo minila in druga prišla.« Res je revolucionarnemu zanosu kmalu pošla sapa in revolucionarji, ki so si poskušali prigrabiti oblast, so postali muhe enodnevnice, katerih imena so bila kmalu pozabljena. Takšen opis novembrske revolucije razkriva pravega preroka, šarlatan ali prevarant takšnega globokega vpogleda ne bi zmogel.

Zelo dobro je napovedal Hitlerja, njegov režim, vedenje in usodo njegovih privržencev. »Začelo se bo okoli leta 1932.« Vendar se ljudstvo in vojska nista dvignila zoper stranko. Ali pa je prerok mislil na uspeh 20. julija 1944? Ali pa je povedal nekaj, česa Maier ni dobro razumel. Pravi konec Hitlerja in stranke je pisec zapisal v drugem pismu, 3 in 4, v povezavi s koncem druge svetovne vojne, in tako se je tudi res zgodilo. »Sama lumparija bo potem!« kako resničen je bil ta stavek!

Tudi začetek druge svetovne vojne pravilno napoveduje letnica 1938. Ni pa razumljiv stavek, ki ga je pisec pisma zapisal v ljudskem jedrnatem slogu: »Napadli bodo in hujskali k vojni!« Prav to se je zgodilo, in izraz »napadli« natančno opisuje položaj, iz katerega se je vojna razvila: septembra 1939 so napadli Poljsko, aprila 1940 z napadom presenečenja Norveško, maja 1940 Belgijo, Nizozemsko in Francijo, junija 1941 Rusijo. Ali ni že položaj leta 1938 nakazoval, da bo prišlo do vojne, ko si je Nemčija priključila Avstrijo in vzhodne pokrajine? Napačna in nerazumljiva pa je izjava, da druga svetovna vojna ne bo trajala niti tri leta? To število je tudi v nasprotju z datumom konca vojne − 1945 (drugo pismo, 3). Prav tako v prvem pismu, 3 ni jasno, kaj naj bi trajalo devet let. Od tega mesta naprej številke na splošno niso pravilne. Komu je treba pripisati krivdo za to, ni mogoče razvozlati. Razumljivo pa je, da poslušalci marsikaj zamešajo. Kako naj bi leta 1943 prišlo do vnovične obnove, če naj bi se vojna končala šele 1945? Kot hudičevo obdobje, ki sovpada s tretjo svetovno vojno ali pa se vsaj zdi z njo povezano, sta navedeni letnici 1947−1949 v drugem pismu, 6. Da s tem nekaj ni prav, je menil tudi izobraženi Francoz, ki je leta 1945 prišel k nam v Nemčijo, in je marsikaj vedel o teh prerokbah. Po njem naj bi bilo zelo kritično leto 1953, v katerem bi lahko prišlo do izbruha tretje svetovne vojne. Dovolj o tem! Samo pokazati želim, da pri časovnih navedbah v obeh pismih in tudi pri navedbah tedanjih prič vlada zmeda – in zmeda je toliko večja, čim dlje smo od leta 1914.

Ali ni položaj po vojni – po letu 1945 – politično, gospodarsko in religiozno-moralno pisec natančno zadel (drugo pismo, 2−5)? In prav v tem vidi prerok plodna tla za izbruh tretje svetovne vojne, po kateri ne bo ne zmagovalcev ne poražencev; zgodilo se bo prav nasprotno, tisti, ki bo mislil, da je zmagovalec, bo tedanjega poraženca prosil za nasvet in pomoč (drugo pismo, 6). Kot poražence je prerok lahko videl samo Nemce, ker je mišljen čas po drugi svetovni vojni. Tretja svetovna vojna naj bi bila kratka; njena posebnost bo uničenje velikanskega števila ljudi, ki, kot je videti, ne bo omejeno na neko majhno območje ali državo (drugo pismo, 5−7). Kaj bo povzročilo to množično umiranje, ni povedano. Enako skrivnosten je »očiščevalec«, ki ga omenja Waldhiasl.

Ker je pisec pisem spet spregledal tretjo svetovno vojno, je zato po drugi svetovni vojni našteval dogodke, ki se bodo v resnici zgodili šele po tretji. K temu dodajam: Priključitev Švice k Nemčiji (morda kot ponujena pomoč?), razen če to ni res prerokova napaka, mirovna pogodba s papeževo pomočjo, novi človek, ki bo vodil novo Nemčijo (prvo pismo, 4). Medtem ko lahko iz pisem razberemo, da naj bi se tretja svetovna vojna osredotočila na jug Nemčije, dopolnjuje Maier poročilo s tem, da je Francoz govoril tudi o vojni v severni Nemčiji in na Rheini. Spet dokaz, da se je pisec rad osredotočal na svojo domovino, tako da iz pisem ne dobimo izčrpnega poročila o dogajanju.

Prerokbe francoskega preroka so naravnane na poslednje dneve in to je prav njihova značilnost: Rojstvo antikrista po prvi svetovni vojni; pojavil naj bi se v petdesetih letih (prvo pismo, 2). Očitno je pisec pisem tudi pri tem nekaj zamešal, ko je njegov prihod povezal z Markovim dnem, ki naj bi padel na veliko noč. Leta 1943 je bila velika noč 25. aprila, in to se je v minulem tisočletju zgodilo samo devetkrat. Morda je tudi nov vzpon (prvo pismo, 5) v tej zvezi pomotoma datiran v leto 1943. Sedem »mračnjakov« pa je skrivnost. »Stol 12« je lahko samo sveti sedež in človek je lahko prepričan, da je bil pri tem prerok jasnejši. Ali se vsaka beseda, ki v drugem pismu opisuje papeža, ne nanaša na zdajšnjega[2] papeža Pija XII? Neprenehoma in vsiljivo kot še noben papež doslej, se je po radiju obračal na vse ljudi in narode sveta, na vse človeštvo, in ga opominjal k vrnitvi k Bogu, in kar najvztrajnejše že veliko let poziva k miru – samo spomnimo se božične poslanice leta 1941 in tako je bilo še vsa naslednja leta, vse do danes!

Po izjavah našega vojaka je francoski prerok zmeraj znova poudarjal: Končno zmago po vseh omenjenih burnih dogodkih bo dosegla edino Božja cerkev. To so besede, ki so bile dolgo nejasne. Danes, ko se jasno kaže, da je prva svetovna vojna rodila brezbožno gibanje in da se je to čedalje bolj krepilo, in si danes prizadeva obvladati ves svet in zmagovalno hiti k svojemu cilju, se zdijo te besede kot besede tolažbe vredne posebne pozornosti. Ali so torej prerokbe v ob eh pismih v svojem jedru prave prerokbe ali ne? To vprašanje zahteva resno preverjanje.

Kratko o avtorju: Pater Frumentius Renner (1908−2000) je bil predstojnik samostana sv. Otilije v Nemčiji. Spoštovali so ga zaradi njegovega dela, znanja in sposobnosti. Veljal je za jasnovidnega. Nekaj časa je bil tudi spovednik kardinala Ratzingerja.

Pater Frumentius Renner, Neue Wissenschaft, št. 5 in 6, 1955   

Prevedla Daja Kiari

 Objavljeno v reviji AURA št. 311, julij 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com

[1] Hiasl – bavarsko Mathias, vendar tudi v pomenu norček, pavliha, posebnež.

[2] Zapisano leta 1955.