PREPLET EGA IN LJUBEZNI
Ko premišljujem o partnerstvu in zakonu v zdajšnjem času, kar težko strnem vse misli v eno. Statistično se ljudje manj poročajo in več ločujejo kakor nekdaj. Sprašujem se, zakaj je tako.
Ali je v preteklosti moža in ženo res povezovala ljubezen (in se danes ne znamo več ljubiti) ali le vzajemno sodelovanje pri preživetju? Je bil vpliv jasno razdeljenih vlog moškega in ženske pomemben? Ali so bila družbena pravila tako zelo močna, da jim niso želeli nasprotovati, saj bi bili sicer izločeni in s tem bolj ogroženi pri preživetju? Ali so bila morda razmerja podrejena? Sprašujem se, ali so v sedanjosti res gmotne dobrine in lažje preživetje vzrok številnejšega razhajanja in krajših razmerij? Smo postali površni, prezahtevni? Ali se res tako hitro notranje spreminjamo, da nas neki partner spremlja le del življenjske poti? Zdi se, kot da smo ujeti v okvir lastnega ega, vzorce delovanja iz preteklosti (ki v sedanjosti niso več uporabni) in boleče poskuse, kako biti ljubljen in ljubiti. Ves čas se vrtimo v pogojni ljubezni, v resnici pa hrepenimo po brezpogojni. Slutimo, da bi partnerstvo moralo biti nekaj več kakor to, kar pomeni danes.
Dobri temelji partnerstva
Za dobro partnerstvo so potrebni dobri temelji. Potrebne so notranja zrelost in jasnost o sebi ter pripravljenost za delitev svoje prihodnosti z neko novo osebo, ki naj bi nam pripeljala v življenje mavrico radosti in ljubezni ter tudi nekaj izzivov in priložnosti za rast. Predvsem pa je pomembna notranja samozadostnost, da smo sami sebi dovolj in da ne iščemo ali čakamo nekoga, ki bi zapolnil praznino, ki jo morda čutimo, nam dal smisel življenja, če ga še nismo našli (on in pozneje celo otroci), ipd. V teoriji je sicer zelo lepo govoriti o popolni samozadostnosti, samoizpolnitvi in ljubezni do sebe, v vsakdanjiku pa se srečujemo z marsikaterimi notranjimi vrzelmi, majhnimi in velikimi »nepopolnostmi«, ki potrebujejo zdravljenje in odrešitev. Govorim o nezavednih vzorcih, zapisanih v času našega otroštva, ki (na skrivaj) krojijo našo sedanjost. O delovanju podzavednega uma, ki se ga zavestni um ne zaveda.
Če se ne ukvarjamo s svojo notranjo rastjo, potem je podzavestni um v veliki premoči in vzorci se venomer ponavljajo, mi pa ne najdemo rešitve, saj niti ne vidimo vzorca samega. Ko si bo, na primer, samska ženska zaželela razmerja z moškim, ker je težko sama, bo pritegnila takšnega moškega, za katerega bo lahko »skrbela« in z njim ustvarila razmerje, podobno razmerju med materjo in sinom. Čeprav bo v prihodnjih letih ob tem nesrečna in si bo želela spremembe, moževe pozornosti in da bi skrbel zanjo, tega ne bo doživela, dokler ne bo prepoznala, da sama materinsko vodi takšno razmerje in da bi se morala spremeniti v sebi. Menim, da se to dogaja kar precej ženskam. Njihovo nasprotje pa so ženske, ki so zelo uspešne v poklicu; čez dan so veliko v svetu moških energij, zato so izgubile stik s svojo ženskostjo, in le stežka srečajo primernega partnerja.
Pomembno se je torej zavedati, zakaj in s kakšnim namenom se spuščamo v razmerje. Iskreni moramo biti do sebe, saj nam naša notranja usmerjenost pripelje osebo na našo življenjsko pot.
Ko se pocedita med in mleko
Opazujem dolgoletne partnerje in lahko rečem, da so njihovi začetki (zelo posplošeno) dveh vrst: nekateri se močno zaljubijo že na prvi pogled, drugi pa ljubezenski odnos ustvarijo iz prijateljstva, v katerem neredko niso niti pomislili, da bodo nekoč postali intimni. Kakršen koli je že začetek, so navadno prvi meseci čas najlepšega razumevanja, izkazovanja pozornosti, radovednega spoznavanja teles in uživanja v intimnosti. Takrat vidimo vse veliko lepše, celo »napake«, ki jih opazimo pri partnerju, so prikupne in posebne. Smo v obdobju zaljubljenosti, naše telo je povsem pretočno. To stanje podpira čudovit energijski pretok in sproščanje hormonov. Če bi nam uspelo ves čas ostati v takšnem stanju, bi bilo verjetno naše življenje čudovito. A žal ne traja … Sčasoma se začnejo majhni prepiri, pozneje že malo večji in še pozneje veliko večji. Med partnerjema se začne bitka egov.
V začetku razmerja smo spoznavali stvari, ki so nas zbliževale in smo se v njih večinoma strinjali, pozneje pa se začnemo srečevati s stvarmi in okoliščinami, v katerih so naša mnenja in pogledi na različnih bregovih. In potem? Ali znamo ustvariti most drug do drugega, ali le vpijemo (ali tiho manipuliramo) z enega brega na drugega? Je morda tu kritična točka zdajšnjega časa – morda prehitro obupamo pri ustvarjanju mostu, ker nam življenje ponuja že toliko raznolikosti in »lažjih« poti, da si ne želimo vlagati v skupno pot, ki smo jo začeli, in obupamo, saj »se on/-a že ne bo nikoli spremenil/-a«? So morda naši vzorci iz podzavesti tako močni, da jim slepo sledimo in uničujemo, kar smo ustvarili?
Trdo delo za partnersko razmerje?
Besedna zveza »trdo delo« je za marsikoga odbijajoča, negativna, neprava. Ko se torej srečata dva s težavami v razmerju, si ne želita slišati, da bosta morala »trdo delati« za to, da bosta nadaljevala skupno pot. Otrok v nas, ki si želi biti igriv in brez odgovornosti, bi od vseh težav najraje pobegnil in se delal, da je vse lepo in prav. Nekateri to tudi storijo – z begom v delo, gostilne, k ljubici, v pretirano skrb za otroke, gospodinjstvo … Beg ne rešuje, a prepiri, ki postajajo čedalje hujši, tudi ne. Kaj je torej tisto, kar je treba storiti, da bi se nama s partnerjem znova uspelo povezati? A ne samo zato, da bi ostala skupaj, temveč zato, da bi ostali skupaj z užitkom in navsezadnje z ljubeznijo. Kako umirimo svoj ego, da se preneha bojevati s partnerjevim?
Rešitev se vedno začne v nas samih. Sprva moramo sprevideti in si priznati, da smo se s partnerjem odtujili … in že tisti trenutek se začenjamo spreminjati sami. Priznati si moramo, da pričakujemo od partnerja izredno veliko. Želimo si njegove pozornosti, na takšen ali drugačen način. Želimo si, da bi bral naše misli in nenehno izpolnjeval naše potrebe. Želimo si, da bi bil naš partner brezpogojen v svoji ljubezni. Ko razmišljamo, kaj vse bi moral opravljati in kakšen bi moral biti, naštejemo veliko stvari. Ob tem ves čas vidimo le svojega partnerja, a se ne zavedamo, da ves čas vidimo odslikavo svojih svetlo-temnih lastnosti.
V partnerstvu pridejo na dan številne rane iz otroštva. Par, ki se malce več ukvarja s svojo osebnostno rastjo, lahko zelo dobro najde povezavo med prepiri in nezadovoljenimi potrebami v otroštvu. To obema omogoči razumevanje in potrpežljivost, vendar to, da ugotovita, zakaj je prepir nastal, marsikomu ni dovolj. Zaradi neprimernih odzivov ranjenega ega lahko partnerja drug drugega hudo prizadeneta. Čim večkrat se ega bojujeta, čim večkrat se prizadeneta, tem manj ljubezni občutita … in se tako čez nekaj let začneta spraševati, ali je ljubezen sploh še živa, zakaj sta še skupaj.
Za več ljubezni in manj spopadov ega
Morda lahko za začetek malce obujamo spomine na začetne čase zaljubljenosti in uživanja v intimnosti. Lahko se spomnimo, četudi na en sam trenutek, ko smo čutili partnerjevo ljubezen. Ta je verjetno še zmeraj pričujoča, le da je tisti trenutek ne moremo občutiti zaradi čustvenih ran, dobljenih v »boju za obstoj ega«. Namesto da bi premišljevali o partnerjevih slabih lastnostih in dejanjih, se skušajmo osrediniti na tiste pozitivne, ki so vedno opazni, če jim le namenimo pozornost.
Dr. Harville Hendrix že več let svetuje parom vajo, ki si jo je domislil psiholog Richard Stuart, saj se njeni pozitivni učinki pokažejo že po enem tednu. Vaja se imenuje dnevi medsebojne skrbi. Mož in žena vsak zase napišeta željo, kako naj bi ju partner razveselil. Obljubita si, da bosta izpolnila vsak dan nekaj takšnih želja, ne glede na svoje občutke (četudi tega morda v začetku zaradi bolečih občutij ne bi storila). Vajo je vredno poskusiti, ne glede na to, ali smo že dvignili belo zastavico – znamenje za pomoč, ko ne najdemo več poti iz stiske, ali pa imamo s partnerjem popolnoma zadovoljivo razmerje.
Zakon privlačnosti deluje tudi v partnerstvu. Od nas je odvisno, ali bomo namenili pozornost le negativnostim ali se bomo potrudili in naredili, kar lahko storimo zase in za partnerja – pozornost usmerili v igrivost, užitek, spoštovanje in ljubezen. Naj nas ego ne ovira pri občutenju ljubezni!
Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, junij 2011, št. 262
Fotografija: Bigstockphoto.com