Dr. Bruce H. Lipton, mednarodno priznani celični biolog, v svojih knjigah poljudno opisuje nova znanstvena spoznanja o premoči uma nad materijo, o kvantni fiziki, novi celični biologiji ipd. Med njegove uspešnice sodi tudi delo Biologija verjetja – z njim je dodobra pretresel utečene znanstvene mite, predvsem mit o prenašanju t. i. dednih bolezni, ki naj bi jih dobili po genih staršev, in opisal, zakaj toliko ljudi v življenju ne dobi tega, kar si zares želijo.

V knjigi The Biology of Belief: Unleashing the Power of Consciousness, Matter, & Miracles (Biologija verjetja: Sproščena moč zavesti, snov in čudeži) dr. Bruce Lipton (nekdanji predavatelj na medicinski fakulteti v ameriški državi Wisconsin in raziskovalec na Univerzi Stanford) opisuje, da nismo žrtve svojih genov, temveč imamo prav vsi neomejene zmožnosti za življenje v blaginji, sreči, miru in ljubezni. Zatrjuje tudi, da naša čustva upravljajo genski zapis. Nova, pretresljiva znanstvena odkritja so namreč pokazala, da naše misli delujejo na vse telesne celice in da okoljski dejavniki (naše verjetje, prepričanje) izredno vplivajo na gene.

Zatrjuje, da ima najpomembnejšo vlogo pri zdravljenju naše podzavestno verjetje (verovanje). Podzavestni um, ki je veliko močnejši od zavednega, v resnici upravlja naše življenje (žal se tega ne zavedamo!). Kadar se ne odzivamo tako, kot bi si želeli, ko zbolimo ali pa se vedemo neprimerno, je zatorej najpomembnejše, da spremenimo svoje podzavestne programe odzivanja. Vendar teh programov ne moremo spremeniti le s površinskim pozitivnim mišljenjem … Podzavestni um namreč deluje kakor samodejni računalniški program – prav zato ga moramo znova programirati ali reprogramirati s posebnimi energijsko-psihološkimi metodami, na primer z znanima metodama PSYCH-K ali EFT.

Nismo žrtve genov

Z osupljivo resnico, da na stanje živih bitij vpliva predvsem okolje, se je Lipton prvič seznanil že leta 1967, ko ga je njegov profesor na fakulteti naučil klonirati matične celice. »Vzgojene celice, ki sva jih proučevala, so bile bolne. Profesor je dejal, da je treba vzrok njihovega stanja iskati predvsem v celičnem okolju, in ne v celicah. Pozneje sem vedno znova odkrival, kako resničen je bil njegov nasvet in bistven za razumevanje narave življenja. Kadar sem proučevanim celicam omogočil zdravo okolje, so napredovale, če pa sem jih vzgajal v zelo slabih okoljskih razmerah, so nazadovale. Ko sem bolnim celicam pozneje spet pripravil zdravo okolje, so se obnovile.«

Toda številni znanstveniki, ki sledijo Darwinovi teoriji, še vedno veramejo, da našo biologijo upravljajo geni. Charles Darwin je namreč domneval, da se dedni dejavniki prenašajo iz roda v rod in določajo naravo potomstva. Njegov vpliv je bil tako velik, da so se znanstveniki osredinili le na prepoznavanje genskega gradiva, saj so menili, da ta upravlja življenje. Tudi večina ljudi še vedno verjame v Darwinovo teorijo. Številni posamezniki se prav zato bojijo, da se bodo njihovi geni lepega dne obrnili proti njim in bodo zboleli za »dedno boleznijo« (na primer rakom), ki se bo nekega dne nenadoma pojavila, prav tako kot se je pri njihovi materi in bratu: »Milijoni svojega slabega zdravja ne pripisujejo kombinaciji mentalnih, fizičnih, čustvenih in duhovnih vzrokov, temveč zgolj neprimernemu biokemičnemu ‘mehaniku’ v svojem telesu. Kadar na primer zdravijo hiperaktivne otroke, jih ‘polnijo’ z zdravili, da bi jih kemično uravnotežili, namesto da bi celostno preiskali, kaj se dogaja v njihovem telesu, umu in duhu. Če ste prepričani, da vaše življenje upravljajo geni, in menite, da ne morete vplivati na to, s kakšnimi geni ste opremljeni, imate vedno dober izgovor, da trdite, da ste žrtev dednosti. In za svoje slabe navade in napačno vedenje dolžite – gene!«

Vendar je celo Darwin v zadnjih letih življenja potrdil, da je njegova teorija evolucije zanemarila vplivanje okolja. V svojem pismu iz leta 1876 je zapisal: Mislim, da sem naredil največjo napako pri tem, da nisem dovolj poudaril neposrednega delovanja okolja (hrane, podnebnih razmer ipd.), ki vpliva neodvisno od genskega izbora. Dr. Bruce Lipton zatrjuje, da le nekatere bolezni, med njimi Huntingtonovo bolezen, talasemijo beta in cistično fibrozo lahko popolnoma pripišemo genom. »Motnje enega gena prizadenejo manj kot dva odstotka prebivalstva, večina ljudi pa pride na svet z geni, ki bi jim lahko omogočili srečno in zdravo življenje. Tudi najhujše sodobne bolezni – rak, sladkorna bolezen in bolezni srca in žilja – niso posledica motnje posameznega gena, temveč nastanejo zaradi zapletenih interakcij med več geni in vplivanja okoljskih dejavnikov.«

Prihodnja znanstvena razkritja naj bi potrdila tisto, kar nekateri znanstveniki pa tudi neznanstveniki, že zdavnaj vedo: »Vsi organizmi in tudi ljudje se z okoljem sporazumevajo ter ga razpoznavajo po energijskem polju. Odkar pa smo ljudje postali odvisni od pisane in govorjene besede, smo zanemarili svoj sporazumevalni sistem, ki temelji na občutenju energij. Ker čutil za občutenje energij nismo več uporabljali, so zakrnela. Zanimivo je namreč, da avstralski domorodci še vedno zlahka začutijo podtalnico, ki je zelo globoko, amazonski zdravilci pa se sporazumevajo z energijami svojih zdravilnih rastlin. A na srečo se tudi v sodobnem svetu dogajajo spremembe, in celo v uradni medicini. Spodbudili pa so jih zdravljenci – teh vse več obiskuje strokovnjake komplementarne medicine.«

Energija misli vpliva na celične proteine

Lipton meni, da se prav v posameznih čudežnih ozdravitvah skrivajo korenine za globlje razumevanje narave našega življenja. »Naše življenje je v resnici veliko ‘močnejše’ od zdajšnjega povprečnega življenja, kajti načela, na katerih so utemeljene čudežne ozdravitve, prekašajo splošne sprejete resnice o življenju. Izrabljanje energije našega uma ali misli je vsekakor učinkovitejše od alopatskih zdravil, v katera ljudje verjamejo – ker so tako ‘programirani’ – in menijo, da jih potrebujejo. Znanstvena proučevanja so namreč pokazala, da je energija sredstvo, ki deluje na snov močneje kakor kemična sredstva.«

Misli ali energija uma vplivajo na telo neposredno – tako kot fizični možgani upravljajo telesno fiziologijo. Miselna energija lahko s konstruktivno ali destruktivno interferenco aktivira ali pa zatre delovanje različnih celičnih proteinov. Preusmerjanje našega uma k pozitivnemu mišljenju, ki podpira naše življenje, je pomembno za človekovo zdravje in blaginjo. Znanstvenik je namreč s proučevanjem celic odkril, da nas negativne misli oslabijo. A takrat, ko smo bolni, nam ne more pomagati zgolj površinsko pozitivno mišljenje. Za ozdravitev potrebujemo globljo pozitivno usmerjenost in to imenuje Lipton pozitivno verjetje: »Zgolj površinsko preusmerjanje uma k pozitivnim mislim morda sploh ne vpliva na naše življenje! Naš podzavestni um – ki je skladišče zapisov o naših odzivih, prejetih od instinktov in naučenih iz izkušenj – je namreč močnejši od zavednega uma. Podzavestni um je ustvarjalec naših navad, zato bo vedno znova sprožil enake vedenjske življenjske signale. Kadar želje našega zavednega uma nasprotujejo programom našega podzavestnega dela, smo lahko prepričani, da bo v ‘sporu’ zmagal nezavedni um.«

Zgolj ponavljanje pozitivne afirmacije »ljubljen sem« še ne bo zmanjšalo tumorja. Če ste že od otroštva neprenehoma poslušali, da ste ničvredni in bolni, so namreč ta sporočila vprogramirana v vaš podzavestni um in bodo spodkopala tudi vaša najboljša zavedna prizadevanja, da bi stvari spremenili. »Naše odzive na okoljske dražljaje, torej našo ‘biologijo’ v resnici upravlja naša naučena percepcija, ki jo imenujem verjetje. Verjetje deluje kot filter na fotografskem aparatu in spreminja naše videnje sveta. Naša biologija pa se mu prilagaja. Šele ko verjetje spremenimo s posebnimi energijsko-psihološkimi tehnikami, lahko po želji usmerjamo svoje življenje. Sposobni smo namreč zavestno vrednotiti naše odzive na dražljaje iz okolja in menjavati stare odgovore uma – to lahko delamo, kadar koli želimo … Nismo se ‘zataknili’ s svojim geni in samouničujočim vedenjem!«

 Pozitivno verjetje – biološka okrepitev

Naše pozitivno in negativno verjetje vpliva na naše zdravje pa tudi na vse druge vidike našega življenja. Henry Ford je o tem dejal: Če verjamete, da lahko nekaj naredite, imate prav. Če verjamete, da ne morete narediti nič, imate tudi prav … Tudi Mahatma Gandhi je rekel: Vaše verjetje se spremeni v vaše misli. Vaše misli postanejo vaše besede. Vaše besede postanejo vaše delovanje. Vaše delovanje se spremeni v vaše navade. Vaše navade postanejo vaše vrednote. Vaše vrednote pa vaša usoda.

Dr. Bruce Lipton zatrjuje, da pozitivno verjetje pripomore, da naše celice napredujejo. Pozitivno verjetje je biološka okrepitev za srečno in zdravo življenje. »Tudi vsak študent medicine se kmalu nauči, da um lahko vpliva na telo in da nekateri ljudje ozdravijo, če verjamejo, da uživajo zdravila, čeprav jim zdravniki dajejo samo sladkorne tablete … Kadar bolnik, ki jemlje takšne tablete, ozdravi, pravijo, da je učinkoval placebo. Naše percepcije (zaznavanje, dojemanje) namreč delujejo na naše vedenje in telo. Učinek verjetja je izreden dokaz za zdravilne sposobnosti našega uma in telesa. Če bi medicinski strokovnjaki bolj izrabili delovanje učinka placebo, bi dobili močno sredstvo za zdravljenje. Le zakaj naj bi ljudje sploh še obiskovali zdravnika in kupovali zdravila, če pa lahko z močjo uma sami ozdravijo bolno telo?«

 Placebo in nocebo – ju uporabljate?!

Telo v resnici ne razlikuje med dejanjem in mislijo – in to vidimo pri učinku placebo. O tem so leta 2002 opravili raziskavo na medicinski fakulteti Baylor, izsledke pa objavili v New England Journal of Medicine. Glavni avtor študije je bil dr. Bruce Moseley, ki je bil prepričan, da placebo v kirurgiji ne deluje. Bolnike je v raziskavi razdelil na tri skupine. Prvi in drugi skupini je opravil dve različni standardni operaciji za zdravljenje artritičnega kolena. Tretja skupina je imela le navidezno operacijo – bolnikom so dali anestezijo, Moseley pa jim je na kolenih naredil tri standardne reze in se vedel, ko da bi jih zares operiral. Potem so jim kolena zašili in jim predpisali enako pooperativno nego kakor bolnikom iz prve in druge skupine. Izidi so bili osupljivi: stanje operirancev iz tretje skupine (ki so imeli lažno operacijo!) se je namreč izboljšalo enako kot stanje bolnikov iz prvih dveh skupin. Ozdravljeni bolniki iz skupine placebo so lahko hodili brez opore, igrali košarko in delali stvari, ki jih niso zmogli pred navidezno operacijo. Moseley je o tem dejal: »Bolnikom iz tretje skupine ni pomagalo moje kirurško znanje! Ozdraveli so zgolj zaradi učinka placebo.« Raziskave so pokazale, da učinek placebo pomaga pri zdravljenju številnih različnih bolezni, med drugim pri astmi in Parkinsonovi bolezni. Zdravila placebo so izredno učinkovita pri zdravljenju depresije. Psihiater Walter Brown je s tabletami placebo zdravil bolnike z blago depresijo in predlagal, naj za vse tovrstne bolnike uporabljajo takšno terapijo.

Če nas pozitivno razmišljanje lahko reši iz depresije in ozdravi poškodovano koleno, je prav, da se zamislimo, kako na naše življenje deluje negativno mišljenje. Kadar um goji negativne sugestije, imenujemo to učinek nocebo. Dobro pa je raziskana tudi moč negativnega verjetja ali učinka nocebo v medicinskem zdravljenju. Kaj se lahko zgodi z bolnikom, ki mu zdravnik reče, da je pred njim le še šest mesecev življenja? Če se odločite, da boste zdravniku verjeli, najbrž ne boste več dolgo hodili po svetu. V dokumentarnem filmu Placebo: Mind over Medicine (Placebo: Um nad medicino) je bil prikazan tudi Clifton Meador, zdravnik iz Nashvilla, ki je leta 1974 zdravil bolnika Sama Lonea, ki je imel raka požiralnika – bolezen, ki je takrat veljala za neozdravljivo. Vsi zdravniki, ki so ga zdravili, so menili, da je njegova bolezen usodna in kakršno koli zdravljenje zaman. Imeli so prav – bolnik je že čez nekaj tednov po postavljeni diagnozi umrl. Vendar pa je temu sledilo izredno presenečenje: po smrti so v avtopsiji odkrili, da je imel bolnik zgolj manjšo rakavo tvorbo, vsekakor ne tolikšne, da bi ga usmrtila … O raku požiralnika pa ni bilo ne duha ne sluha. Časnikar je Loneov primer v dokumentarnem filmu pospremil z besedami: Umrl je za rakom, vendar ne zaradi raka! Loneovega osebnega zdravnika Cliftona Meadora, preganja ta primer že tri desetletja: »Mislil sem, da ima raka. Tudi on je mislil, da ga ima. Vsi okoli njega so mislili tako. Sem mu kako uničil upanje?« Primeri noceba prikazujejo, da nam zdravniki, starši in učitelji zlahka uničijo upanje, ker nas programirajo, da verjamemo v to, da smo nemočni …

V maternici se programirajo bolezni

V Biologiji verjetja je avtor celo poglavje namenil zavednemu starševstvu, saj pravi, da imajo starši izredno pomembno vlogo pri tem, kakšno bo življenje njihovih otrok. Znanstvene raziskave so razkrile, da starši vplivajo na mentalne in telesne značilnosti otrok, ki jih vzgajajo. Nikakor ni dovolj, da otrokom samo predajo gene in potem čakajo, kaj bo iz tega nastalo … Ni dovolj, da otroke varujejo, hranijo in oblačijo. Lipton pravi, da bi morali starši postati nekakšni genski inženirji, saj se značilnosti njihovih otrok začno oblikovati, še preden se ti rodijo. Eksperimentalni psihologi in nevroznanstveniki so namreč izničili mit, da majhni otroci ne morejo pomniti – živčevje zarodka in otrok ima sposobnosti za čutenje in učenje pa tudi vrsto pomnjenja, imenovanega implicitno pomnjenje.

David Chamberlain, eden od pionirjev v predrojstveni in obrojstveni psihologiji, je v svoji knjigi The Mind of Your Newborn Baby (Um novorojenčka) napisal, da otroci niso preprosta, temveč kompleksna majhna bitja z nepričakovano velikimi mislimi. Svoje življenje živijo tudi pred rojstvom. Življenje v maternici namreč močno vpliva na njihovo dolgoročno zdravje in vedenje. Dr. Peter W. Nathanielsz pa v delu Life in the Womb: The Origin of Health and Disease (Življenje v maternici: Izvor zdravja in bolezni) piše: »Kakovost življenja v maternici, našem začasnem domu pred rojstvom, programira našo nagnjenost k boleznim krvožilnega sistema, k možganski kapi, sladkorni bolezni in številnim drugim boleznim v poznejšem življenju …«

V zadnjem času so odkrili, da je vse več kroničnih bolezni odraslih, med njimi osteoporoza, spremembe razpoloženja in psihoze, tesno povezanih s predrojstvenimi in obrojstvenimi razvojnimi vplivi. »Vse več je dokazov za to, da so za programiranje našega fizičnega in duševnega zdravja razmere v maternici enako pomembne, ali celo pomembnejše od genov,« nadaljuje Nathanielsz. Starši pa lahko izboljšajo zarodkovo okolje. Če otrok med fetusnim in neonatalnim obdobjem razvoja doživi neželene prehranske in okoljske razmere, to lahko v njegovem poznejšem življenjskem obdobju povzroči zaporedje kroničnih bolezni (če seveda posameznik v življenju ne naredi zase ničesar).

Pretresljivo je novo odkritje, da je primerno starševsko okolje otrokom potrebno zato, da se lahko aktivirajo geni, ki so potrebni za razvoj zdravih možganov: »Možganom majhnega otroka, ki se razvija, družba zagotavlja najpomembnejše izkušnje, ki vplivajo na izraz gena – in to določa, kako se bodo nevroni povezovali med seboj in ustvarjali nevronske poti, ki so vzrok za mentalne dejavnosti.« piše dr. Daniel J. Siegel v knjigi The Developing Mind (Razvijajoči se um). Majhni otroci skrbno opazujejo svojo okolico in v svoj podzavestni spomin neposredno privzemajo posvetno znanje staršev. Zato postajata vedenje in verjetje staršev njihovo osebno verjetje in vedenje. Temeljna stališča staršev postanejo ukoreninjene sinaptične poti v otrokovem podzavestnem umu. Ko se v naši podzavesti programirajo, nadzorujejo našo biologijo do konca življenja, razen če ne najdemo načina, da jih reprogramiramo.

Lahko si predstavljamo, kako hude posledice ima otrok, ki mu starši pravijo, da je neumen, da si »ne zasluži tega ali onega«, in mu zatrjujejo, »da nikoli ne bo ničesar dosegel«, in da »bi bilo boljše, če se ne bi rodil« … Kadar nepremišljeni ali neobzirni starši prenašajo otrokom takšna sporočila, se prav gotovo ne zavedajo, da se njihovi komentarji posnamejo v nezavedni spomin kot absolutne resnice. Med najzgodejšim razvojem otroci še ne vedo, da te izjave niso bile resnične oznake njihovega jaza. Potem ko se takšne besedne zlorabe programirajo v njihov podzavestni um, postanejo opredeljene resnice in v življenju nezavedno oblikujejo otrokovo vedenje in zmožnosti.

 Elena Danel; objavljeno v reviji AURA št. 289, september 2013

Fotografija: Bigstockphoto.com