Nenadoma se mi je na glavi naredila črna pika in počasi rasla, dokler ni dosegla šestnajstmilimetrskega premera. Zadnje leto se je začela debeliti, dobila je neravne robove. No, pa smo tam, sem nehote pomislil. Živim dokaj zdravo – mar naj bo zdaj doletelo tudi mene? Odgnal sem črne misli, prijatelji in znanci pa so kar tekmovali z nasveti, h kateremu zdravniku naj grem kazat piko in prosit za pomoč, »da ne bo prepozno«. Meni pa je bilo prav malo mar, kako bo kdo imenoval mojo piko in kako naj bi jo zdravniki skušali odpraviti. Samo sem hotel, da bi moj organizem brezhibno deloval, saj se samo tako lahko dobro počutim. Spomnil sem se očima, ki se mu je natanko takšna pika pokazala na nogi, ko mu je bilo petindevetdeset let. Takoj je pohitel k zdravniku, kot se spodobi za »normalnega« človeka. Prepričan je bil, da ima veliko srečo: imel je dobrega znanca, znamenitega specialista – pred leti ga je učil angleščino, in ta mu je torej opravil potrebne preiskave, ugotovil melanom, ga prepričal, da je nujna takojšnja operacija − pa še vesel naj bo, da bo lahko s takšnimi zvezami prišel takoj na vrsto. Zaman sem mu prigovarjal, naj poskusi najprej s postom, ker raka se pač ne da tako preprosto odpraviti, kot prevečkrat radi obljubljajo zdravniki. Piko so mu torej odrezali, deležen je bil tudi obravnave po »uradnem« programu za »boj proti raku«. A glej ga, spaka, po mučenju z raznovrstnimi »zdravilnimi postopki« se ranica ni in ni hotela zarasti. Zato je spet šel pod nož in vzeli so mu košček kože z drugega mesta, zaplato pa prišili tja, kjer se prej samo ni hotelo zarasti. Vse skupaj se je precej nemarno zagnojilo, zato je spet dobil močne antibiotike. Telo skoraj stoletnega človeka je bilo zaradi vseh medicinskih postopkov že hudo izčrpano, povsod so se pokazali znaki močno srbeče alergije. Da se očim ne bi preveč praskal, so mu nataknili bele rokavice in mu predpisali še sredstva proti alergiji; ta pa so seveda imela stranski učinek in bolnik je začel halucinirati. Zaradi dobrih zvez, ki jih je imel, so mu našli prostor v bolnišnici za duševne bolezni – tam pa je dobil še tisto znamenito bakterijo, ki dandanes razsaja prav po bolnišnicah in je docela neobčutljiva za vse antibiotike. Kljub temu so mu še naprej nalivali v žilo antibiotike in druga domnevna »zdravila«. Ko sem vprašal dežurno osebje, zakaj to počno, ko vendar vedo, da ne bo nič pomagalo, so mi v tolažbo pojasnili, da pač morajo tako ravnati po predpisih. Skratka, po nekaj tednih je očim opešal in umrl, ne da bi dočakal stoti rojstni dan, ki smo se ga že tako veselili. Moj očim, profesor Peter Moll, je bil izredno zanimiv človek, zato je imel veliko prijateljev; ti so si na pogrebu pripovedovali zabavne zgodbe iz njegovega razgibanega življenja in tako je bil to eden redkih pogrebov, ki ni bil prav nič turoben. In kaj naj zdaj naredim jaz? Niti toplomera ne premorem, saj me sploh ne zanima, kakšno temperaturo ima moje telo, niso mi mar diagnoze, z zdravniki in zdravili pa si tudi ne skušam pomagati, saj sem se nekega dne tako odločil in o tem napisal tudi knjigo Popolno zdravje. Zato mi tudi zdaj niti na misel ne pride, da bi hodil spraševat kakšnega zdravnika za diagnozo in kako naj se bojujem proti čemur koli. Poredko, kadar se slabo počutim, se preprosto ustavim – tako kot samodejno pritisnem na zavore pri vožnji z avtom, če grozi nevarnost. Postil sem se in v vsakdanje jogijske vaje uvrstil tudi meditacijo, ki mi jo je priporočila soproga, saj si je tudi ona v prejšnjih letih tako odpravila podobno piko na hrbtu. Zame je edini veljavni nasvet tisti, ki ga je kdo že preskusil in se je izkazal za uspešnega. Zelo preprosto, tako kot meditacija: ni toliko pomembno, ali vizualiziram »pošiljanje svetlobe« v mojo piko brez imena ali pa si predstavljam kaj podobnega – najpomembnejše je, da namenim vso pozornost občutenju tega mesta, saj je tako že zagotovljena energijska povezava z njim, po določenem času pa se samodejno spet povrneta naravno ravnotežje in harmonija; predstavljam pa si stanje, kakršno želim doseči. Pred zaprtimi očmi se mi prikazujejo slike, jaz pa jih samo opazujem, ne da bi ob njih razmišljal in presojal. Tako sem na primer zagledal površino, podobno izsušenemu jezerskemu dnu, iz razpok so štrlele posamezne redke travne bilke kakor lasje. Na sredini te površine je bila nekakšna izboklina, iz nje je silila gruča blata. Izboklina z odprtino na vrhu, se je počasi izravnavala in nazadnje izginila. Že po dobrih treh tednih se je kakor po čudežu tudi moja pika začela spreminjati. Najprej so se začeli sušiti in lomiti njeni robovi, potem je izginila vsa vrhnja plast in nazadnje še spodnja. Videti je bilo, ko da pike nikoli ne bi bilo. Prej se nisem preveč vznemirjal, zdaj ne preveč čudil, saj sem podobne stvari že večkrat doživel, odkar vem, da je narava najpametnejša zdravnica na svetu. Le bojevati se ne smem proti njej ali proti čemur koli, in sam moram prevzeti odgovornost za svoje zdravje. Niti o tem ne razmišljam preveč, kako in zakaj to deluje, saj je na svetu že samo po sebi vse tako kot mora biti. Dovolj je, če zanesljivo vem, da deluje in − pika.

Joša Medved; objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277

Fotografija: Bigstockphoto.com