Angleški zdravnik Edward Bach, odkritelj Bachovih cvetnih zdravil, je že kot šolar sanjaril, da bo odkril preprosto zdravilsko metodo, s katero bo zlahka zdravil vse bolezni. Domneval je tudi, da njegove roke izžarevajo zdravilno moč in da lahko ozdravijo vsi, katerih se dotakne.

 Edward Bach si je že v mladosti želel postati neodvisen, izredno dobro se je razumel z ljudmi, imel pa je tudi smisel za humor. Večkrat se je umaknil v samoto in doživljal obdobja t. i. notranjega zrenja – v samoti je na primer več ur opazoval naravo. Bil je zelo sočuten, ljudem je hotel vedno pomagati, zato si je želel postati zdravnik. Nameraval je iznajti čista zdravila in odkriti najpreprostejšo zdravilsko metodo.

Ko je končal šolo, je kot šestnajstletnik najprej delal v očetovi livarni – čeprav bi rad postal zdravnik, ni hotel, da bi bili starši obremenjeni z izdatki za njegov študij. V tovarni je delal tri leta in si pridobil vpogled v človeško naravo. Potem je postal član konjeniške milice v grofiji Worcestershire, saj ga je veselilo delo s konji. Tako je bil več v naravi, in ne v utesnjenih tovarniških prostorih. Potem se ni mogel več upirati želji po svojem pravem poklicu in je odšel v London – tam je študiral medicino na univerzitetni kliniki in leta 1912 opravil končni izpit, potem pa še več dodatnih izpitov. Leta 1914 je dobil uradno dovoljenje za opravljanje zdravniškega poklica. Leta 1913 je bil imenovan tudi za vodjo nezgodnega oddelka univerzitetne klinike in kmalu je na tem oddelku v bolnišnici National Temperance Hospital dobil mesto kirurga. Ko je hudo zbolel, je to delo opustil, po ozdravitvi pa je kmalu odprl svojo ordinacijo.

 

Bolnike je opazoval

Svoje delo je opravljal navdušeno in se mu povsem posvetil. Že med študijem je spoznal, da lahko bolezen prouči le tako, da vsakega bolnika opazuje in ugotovi, katere težave ga prizadenejo. Ugotovil je, da z enakim zdravljenjem ne more ustaviti bolezni pri vseh bolnikih. Neko zdravilo lahko ozdravi veliko ljudi, toda na več drugih sploh ne učinkuje. Zato je podvomil o uporabi posebnih zdravil za zdravljenje posebnih bolezni.

Svoje bolnike je nenehno opazoval, verjel je, da lahko na oddelkih in v laboratoriju bolnišnice, v kateri je delal, ugotovi, kako lahko resnično zdravi. Z opazovanjem je spoznal, da se bolniki s podobnim značajem in primerljivo osebnostno strukturo pogosto podobno odzivajo na neka zdravila, značajsko drugačni bolniki pa potrebujejo za ozdravitev drugačno zdravljenje, čeprav imata obe skupini bolnikov podobne bolezenske simptome. Dojel je, da je osebnost bolnika pri zdravljenju pomembnejša od njegovih telesnih simptomov. V bolnikovem odnosu do življenja in njegovem čustvovanju je Bach videl temeljna merila za zdravljenje.

Čeprav je bila njegova ordinacija dobro obiskana, je postajal vse bolj nezadovoljen z dosežki šolskih medicinskih oblik zdravljenja. Začel je iskati druge metode zdravljenja. Najprej se je zanimal za imunologijo in postal asistent na Bakteriološkem inštitutu Univerzitetne klinike – upal je, da bo iznašel način zdravljenja, s katerim bo zdravil tudi najtrdovratnejše bolezni. Odkril je, da nekatere črevesne bakterije zelo vplivajo na nastanek kroničnih bolezni in njihovo zdravljenje. Po dolgotrajnih raziskavah je spoznal, da bi lahko z vbrizgavanjem cepiva, pridobljenega iz teh bakterij, očistil bolnikov organizem strupov, ki so bili vzrok neke kronične bolezni. Dosežki njegovega zdravljenja so bili izjemni – bolniki so trdili, da se še nikoli prej niso počutili tako dobro, izginile so celo njihove najhujše kronične težave. A zdravljenje je želel še izboljšati, zato je delal dan in noč in si poslabšal zdravje; leta 1917 je omedlel. Obetali so mu le še tri mesece življenja, a odločil se je, da jih bo preživel delavno – spet se je v laboratoriju poglobil v poskuse. Delal je in ni razmišljal o zdravju. Minevali so meseci. Medtem si je spet opomogel.

Pozneje se je posvetil homeopatiji, saj je bil prevzet zaradi učinkovitih homeopatskih sredstev. Menil je, da lahko z združevanjem svojih in homeopatskih odkritij obe zdravilski metodi izboljša. Vso moč je usmeril v razvoj Bakteriološkega inštituta Londonske homeopatske bolnišnice. Ukvarjal se je z raziskovanjem sedmih osebnostnih tipov bolnikov in jih razvrstil v sedem ustreznih bakterijskih skupin. Ugotovil je, da vsaka bakterijska skupina deluje na jasno orisan osebnostni tip. Zaradi tovrstnega delovanja je zaslovel, imel je toliko dela, da mu je zmanjkovalo časa za raziskovanje. Opustil je delo v Londonski homeopatski bolnišnici in začel delati v prostornem laboratoriju, tam je o metodi učil tudi zdravniške kolege iz tujine. Precej je zaslužil, vendar je ves denar namenil za nakup medicinskih naprav in plačilo asistentov. Drugim je dovolil, da so njegova spoznanja uporabljali, saj si je želel le tega, da bi bolni ozdraveli.

 

Zdravil je s cvetlicami

Edward Bach je nekoč na nekem slavnostnem obedu zdolgočasen opazoval ljudi in spoznal, da je človeštvo sestavljeno iz skupin določenih tipov ter da je teh skupin več kot le sedem. Kmalu je razumel, da posamezne bolezni niso značilne za pripadnike določenega tipa, temveč da se pripadniki vsake skupine najbrž enako ali podobno odzivajo na neke bolezenske značilnosti.

Iskal je rastlinske snovi, s katerimi bi lahko učinkovito zdravil. Menil je, da so prave zdravilne snovi le v naravi. Ko je septembra leta 1930 odšel v Wales, je tam izbral tri rastline in iz njih pripravil svoja prva cvetna zdravila. Pozneje je izdelal zdravilski sistem in vanj uvrstil osemintridesetih cvetnih esenc. S cvetnimi zdravili je začel bolnike zdraviti le na podlagi njihovih osebnostnih značilnosti. Domneval je, da je našel čista in učinkovita zdravila, kakršna je iskal vse življenje. Na minulo delo je gledal le kot na začetno stopnjo zdajšnjega cvetnega zdravljenja. Končno je opustil vse dejavnosti v Londonu, čeprav je sodil med vodilne osebe v znanstvenem medicinskem raziskovanju.

Ko je leta 1930 zapustil London, je imel v žepu le nekaj funtov. Naselil se je v majhni valižanski vasi in znova začel odkrivati cvetna zdravila. Želel je zdraviti z rastlinami »višjega reda«, ki bodo vsebovale samo blagodejne snovi, saj je menil, da strupene rastline niso namenjene zdravljenju. Prepričan je bil, da prava zdravila tudi ne bodo povzročala hudih odzivov, marveč bodo delovala blago ter zdravila telo in duha. Zavedal se je tudi svojega božanskega zdravilskega daru: samodejno je položil roko na bolnika, in ta je bil vedno takoj ozdravljen.

Rastline, ki jih je uvrstil v svoj zdravilski sistem, znan kot Bachova cvetna terapija, je našel predvsem intuitivno, saj je bil duševno zelo občutljiv. Med letoma 1930 in 1936 je bolnikom pomagal le s cvetno terapijo, pri zdravljenju je bil izredno uspešen. Zdravljenje s cvetnimi zdravili, ki jih je našel v teh letih, je dopolnjeval tudi z drugimi terapijami in načini dela.

 

xxx

Edward Bach se je rodil leta 1886 v vasi Moseley blizu Birminghama v Angliji. Ker je bil v otroštvu zelo občutljiv, so mu starši izkazovali posebno ljubezen. Med odraščanjem se je okrepil, kot mladostnik pa je imel izjemno voljo, bil je zelo vztrajen. Že zgodaj je mistično doživljal sebe in naravo, nekateri menijo, da zato, ker so bili njegovi predniki valižanskega rodu. V Wales ga je vedno vleklo – kot šolar in mladenič je obiskoval tamkajšnje odročne vasi, hodil po gorah, počival pod milim nebom, sredi ptic in cvetlic.

Vse življenje ga je vodil navdih, saj je vse, kar je ustavljalo njegov ustvarjalni razvoj, zbujalo v njem hudo nezadovoljstvo, ga telesno tako izčrpavalo, da je zbolel. Življenje je namenil služenju soljudem. Znano je, da je bil do vseh ljudi enako dober in prijazen: do vaščanov, ribičev, zdravniških kolegov ali bolnikov. Nekdo je o njem zapisal, da je bil najprijaznejši mož, dober do bogatih in do revnih. Vsem je namenil prijazen nasmešek.

Zaradi izjemne občutljivosti je bil velikokrat izpostavljen tudi stresu, telesnemu in duševnemu, na primer zaradi hrupa, množice ali slabo prezračenega prostora. Vse motnje je prenašal vedro in brez pritoževanja. Po smrti je zapustil le malo premoženja, saj je vse nesebično razdal. Umrl je med spanjem, novembra, leta 1936.

 

Tara Novak, objavljeno v reviji AURA, maj 2012, št. 273

Fotografija: Bigstockphoto. com