Za ruskega dečka Borisa Kiprijanoviča, rojenega 11. januarja leta 1996, iz mesteca Žirinovski v Volgogradskem okrožju, je ruska javnost prvič slišala leta 2004, ko je bil star sedem let. Od tedaj se je zgodba o njem razširila po vsem svetu, saj je deček nekaj posebnega, predvsem pa ima znanje, ki ga ni mogel pridobiti v šoli ali kje drugje, temveč izhaja iz njega samega.

Boriška, kot ga imenujejo, je že kot sedemletni deček vzbudil pozornost medijev in znanstvenikov, ko je nekega večera ob tabornem ognju članom odprave, ki je raziskovala magnetne anomalije na območju Medvedje skale, gorovja blizu Volgograda, začel pripovedovati o svojem življenju na Marsu, vesoljski tehnologiji in zasnovi vesolja.

Ko so se zapisi o njem pojavili v lokalnih medijih in pozneje tudi v moskovski Pravdi, je Inštitut za zemeljski magnetizem in radijske valove Ruske akademije znanosti začel proučevati Boriško. Posneli so tudi njegovo avro. Nenavadno močna in bleščeča je, in priča o otrokovih izjemnih sposobnostih. Njegovo vedenje in znanje nekateri povezujejo s teorijami o tako imenovanih indigo otrocih, ki po sposobnostih in inteligenci prekašajo druge ljudi, in naj bi se v zadnjih dvajsetih letih rojevali povsod po svetu. Tudi sam Boris govori o takšnih otrocih kot rešiteljih človeštva pred prihodnjimi vremenskimi katastrofami. Njegovo znanje o vesolju, paralelnih razsežnostih, vesoljskih poletih in tehnologiji vesoljskih plovil, ki naj bi jih tudi sam upravljal, še naprej preseneča ne samo navadne ljudi, temveč tudi raziskovalce.

Čeprav ne vedo, kako so mu lahko znane takšne stvari, se strinjajo, da ne gre za prevaro, saj deček uporablja številne strokovne izraze oziroma navaja tehnološke postopke, ki niso splošno znani, in jih tudi povsem razume. Njegovo pripovedovanje o na primer šestplastnem ovoju vesoljskih ladij, ko je našteval natančno sestavo in značilnosti vsake plasti, je zanimalo celo strokovnjake za izdelovanje vesoljskih raket.

Za Boriško je pozornost, ki jo je zbujal, postala veliko breme. Učitelji, ga niso imeli radi, saj se je med poukom nenehno oglašal in jih opozarjal na napake v snovi, ki so jo podajali, vrstniki pa so začeli gledati nanj kot na posebneža in se ga ogibati. Danes šole več ne obiskuje, ima namreč zasebne učitelje in opravlja izpite. Vse preseneča z zgodbami o življenju na Marsu, Lemuriji, potovanjih po vesolju, sporočilih, kot so na primer, da vsi ljudje večno živimo, ker prehajamo iz telesa v telo, in tudi z nasveti za bolj zdravo in kakovostno življenje na Zemlji. Pogovore končuje z besedo kailis, kar kot pojasnjuje v marsovščini pomeni „zdravo“.

Poseben že od rojstva

Borisova mati Nadežda Kiprijanovič je zdravnica dermatologinja v mestni bolnišnici, oče pa Jurij Tovstenev, upokojeni oficir, ki je diplomiral na Visokem vojaškem inštitutu Kamišinski, danes pa dela kot gradbeni inšpektor, vendar oče ne živi več z njima.
„Ko se je Boriška rodil, sem opazila, da je že po štirinajstih dneh dvigal glavo,“ se spominja Nadežda. „Pri štirih mesecih je že spregovoril prvo besedo, in sicer ’baba’, od tedaj pa po otroško čebljal. Ko je bil star sedem mesecev, je izgovoril svoj prvi smiseln stavek, rekel je ’hočem žebelj,’ ko je zagledal žebelj v zidu. Tudi sicer je kazal izredne intelektualne sposobnosti. Pri letu in pol je že lahko bral velike tiskane črke v časniku, saj ga je mati učila brati po sistemu Nikitin. Zelo zgodaj in zlahka se je naučil prepoznavati tudi barvne odtenke. Z dvema letoma je začel risati, pri dveh letih in pol pa je slikal. Uporabljal je veliko barvnih odtenkov. Ko je dopolnil dve leti, je šel v vrtec. Vzgojiteljice so opazile, da je umsko zelo nadarjen, zlasti za jezike, in da ima izreden spomin.

Že pri dveh letih je starše presenetil tudi s podrobnostmi svojega življenja na Marsu, informacijah o planetnih sistemih, drugih civilizacijah in vesolju. Lahko je naštel imena vseh planetov v sončnem sistemu in celo imena njihovih lun, ter na papirju označil njihov natančni položaj, ne da bi mu kdor koli kaj pripovedoval o tem.

Nekoč je, ko je bil star pet let, začel staršem govoriti o Proserpini, planetu, uničenim pred več stotisoč ali celo več milijoni let. Že samo ime planeta ’Proserpina’ ni mogel slišati v svoji okolici.

„Presekal ga je laserski žarek in razletel se je na koščke,“ je razlagal Boriška. „Planeta ni bilo več, toda njegovi prebivalci so se teleportirali v peto dimenzijo ali vzporedni svet, nekateri so šli tudi na Zemljo. Iz vesoljske ladje smo opazovali uničenje,“ je razložil. Nato pa je rekel še nekaj nenavadnejšega, in sicer, da je Zemlja, kot živo zavedajoče se bitje, začela sprejemati Proserpinine otroke, da bi jih poučila. Zato se na Zemlji občasno rodijo otroci, ki se spominjajo uničenega rojstnega planeta in se ne čutijo Zemljane.

Borisova mati Nadežda je o njem pisala dnevnik, in tako je nekoč zapisala, kaj ji je tistega dne rekel Boris: „Tudi ti si med prvimi prišla s Proserpine. Za nas si pripravila teren. V najvišjih sferah gledajo nate kot na junakinjo. Na svojih ramenih nosiš največje breme. Prišel sem v novo dobo. Hologramska koda se že vidi in prekriva prostor. Vse se bo zelo hitro razsvetlilo v novem ognju misli. Prehod iz enega sveta v drugi bo potekal skozi tkivo časa. Sem znanilec novega časa, prinesel sem novo informacijo.“

Zgodba pride v javnost

Širša javnost je za tedaj sedemletnega dečka zvedela, ko je Genadij Belimov, univerzitetni profesor iz Volgograda, o njem napisal članek za moskovsko Pravdo. Na dečka ga je opozorila priča, ki je bila navzoča, ko je deček ob tabornem ognju članom znanstvene odprave razkril svoje znanje in sposobnosti. Genadij Belimov je zapisal: „Za nenavadnega dečka po imenu Boris Kiprijanovič, mi je povedal udeleženec odprave na  anomalno območje na severu Volgogradskega okrožja. Ko so nekega večera sedeli ob tabornem ognju, je sedemletni deček, ki je na to območje redno prihajal, nenadoma zahteval, naj mu prisluhnejo. Želel jim je namreč nekaj povedati o prebivalcih Marsa in njihovih potovanjih na Zemljo. In deček okroglega obraza, velikih oči, v poletni majici in z otroško kapo na glavi, jim je začel brez zadrege  pripovedovati o civilizaciji, ki je živela na Marsu, o megalitskih mestih in marsovskih vesoljskih ladjah, o poletih na druge planete. Pripovedoval je tudi o nekdanji celini Lemuriji, ki je bila nekoč na Zemlji, saj je življenje na njej dobro poznal. Na to celino sredi oceana je večkrat odhajal po opravkih ali obiskati prijatelje.

Zbrane okoli ognja sta pretresli dve stvari. Predvsem znanje, ki ga sedemletni otrok po normalni poti nikakor ne bi mogel imeti, in način pripovedovanja, ki ni bil značilen za otroka. Uporabljal je takšne tehnične izraze, podrobnosti in dejstva iz preteklosti Marsa in Zemlje, da so ga poslušali tako rekoč odprtih ust. Samo čustveno pripovedovanje je razkrivalo, da to pripoveduje otrok.

Priča tega dogodka misli, da jim je to pripovedoval zato, ker so bili okoli ognja zbrani svobodomiselni ljudje, ki so prav tedaj razpravljali o številnih ugankah Zemlje in vesolja. Boris, ki je poslušal njihove pogovore, se je oglasil zato, da bi izrazil svoje nestrinjanje s povedanim. Priča je povedala, da njegovo pripovedovanje nikakor ni zvenelo kot domišljijska zgodba, bolj je bilo podobno pravemu spominjanju.

Katastrofa na Marsu in Zemlji

Pozneje je Boriška tudi v pogovoru z Genadijem Belimovim povedal, da je bil Mars naseljen, toda zgodila se je največja katastrofa v zgodovini planeta – izginilo je ozračje in izhlapela voda, nato pa so se maloštevilni preživeli zatekli v podzemna mesta in tam živijo še danes. To se je zgodilo zaradi jedrske vojne. Potem so po vodo hodili na Zemljo s posebnimi cevastimi vesoljskimi ladjami. Njihove vesoljske ladje so lahko potovale po vsem Sončnem sistemu, imeli so večje število baz na planetih in njihovih lunah. Velikokrat je tudi sam sodeloval pri teh poletih, po njegovem pripovedovanju je bila najzahtevnejša pot na Saturn skozi asteroidni pas. Tam je umrlo veliko njegovih prijateljev.

Sodeloval je tudi v projektu na Jupitru, ko so skušali Jupiter spremeniti v drugo sonce v našem sončnem sistemu, vendar projekt ni uspel. Poleg tega je trdil, da sta v našem sončnem sistemu še dva neodkrita planeta, in sicer za Plutonom.
Po njegovih besedah je bil nekoč Mars bližje Jupitru, kot je danes, in je Luna prvotno sodila k Jupitru. Toda po velikanski kozmični kataklizmi je Mars spremenil svojo tirnico in tako je Zemlja dobila Luno.

Marsovci so prav takšni ljudje kakor Zemljani, le da so sedemmetrski velikani. Dihajo zrak, ki večinoma vsebuje ogljikov dioksid. Zemeljski zrak jim ne ustreza, ker povzroča staranje. Na Marsu so ljudje večno mladi, stari od 30 do 35 let, starih ljudi ni. Boris pravi, da se bo vsako leto na Zemlji rodilo čedalje več otrok z Marsa. V njegovem kraju najmanj 20. Na Genadijevo vprašanje, od kod vse to ve, je odgovoril, da to znanje prihaja iz njegove notranjosti.

Genadij je Borisa tudi vprašal, zakaj sta bili ruski sondi uničeni ob pristanku na Marsu. Odgovoril je, da zato, ker sta vsebovali škodljive žarke. Borisovo omenjanje radioaktivnih žarkov, ki sta jih vsebovali sondi Phobos, je Genadija presenetilo, saj je tudi znani ruski medij Jurij Lušničenko, že leta 1988 opozoril vodje sovjetskega vesoljskega programa, da bo odpošiljanje sond Phobos 1 in Phobos 2 na Mars neuspešno zaradi zraka in radioaktivnih baterij, ki so tuje Marsu. Njegovih opozoril niso poslušali.

Ko je Boris nekoč doma na televizijskem kanalu Discovery gledal oddajo o Nezemljanih, je začel tudi sam mami govoriti o Sivih – majhnih humanoidih z velikimi očmi. „Oni niso Marsovci,“ je rekel in kazal na zaslon, „mi nismo takšni kot oni, bolj podobni smo prebivalcem Lemurije in Atlantide, že zato, ker smo visoki, Sivi pa so proti nam palčki. Tudi okrutni so. Prihajajo iz druge galaksije in delajo poskuse na ljudeh. Z njimi smo se morali spoprijeti že Marsovci, ker so zelo agresivni.“ Marsovci pa so po Borisovem pripovedovanju prijazni, manj agresivni in tudi najpametnejši, lahko uporabljajo tudi psihično energijo.

Prihodnost Zemlje
Boris je povedal še veliko drugih stvari. Tudi takšnih, ki se bodo šele zgodile na Zemlji. Pravi, da bodo pod piramido, pa ne Keopsovo, našli veliko podatkov. „Življenje se bo spremenilo, ko bodo odprli Sfingo,“ je rekel in dodal, da jo bodo odprli nekje za ušesom. V prihodnosti bo znanje dano ljudem v skladu s kakovostjo in ravnijo njihove zavesti. Novo znanje ne bo dostopno pokvarjenim ljudem, ljudem s slabimi navadami, lopovom, alkoholikom, teroristom ali tistim, ki se niso pripravljeni spremeniti na bolje. Ti bodo zapustili planet, na Zemlji pa se bo začelo obdobje enotnosti in sodelovanja, vendar šele po premiku polov in velikih katastrofah, ki bodo prizadele človeštvo.

Rafko Novak, objavljeno v reviji AURA št. 305, januar 2015

Fotografija: 123RF