Izčrpana in lačna levinja je bila tik pred kotenjem. Ker je bila lačna, je iskala plen in zagledala ovčji trop. Zbrala je še zadnje ostanke moči in se zapodila mednje. Čeprav nobene ovce ni uplenila, pa je med ovcami skotila levčka in nato poginila. Ovce so levčka sprejele za svojega, ga hranile in skrbele zanj. Z njimi je rasel, zato je tudi on mulil travo in blejal kakor one. Čeprav se je sčasoma razvil v lepega velikega leva, je nenehno mislil, da je ovca.

Nekega dne je star in močan lev naletel na ovčji trop in se že pripravil, da se požene vanj, ko je nenadoma sredi ovčjega tropa zagledal leva. Toda opaženi lev je bil nenavaden, blejal je, pasel travo in od strahu poskočil ob vsakem šumu. Stari lev je bil zelo presenečen in se je skušal približati nenavadnemu levu, vendar je ta vztrajno bežal pred njim. Ker ga tistega dne ni mogel ujeti, se je odločil, da bo počakal na boljšo priložnost. In ta se mu je kmalu tudi ponudila. Nekega dne je zagledal leva-ovco, kako spi. Počasi se je priplazil do njega, skočil nanj, ga zagrabil, stresel in dejal: »Kaj počneš? Zakaj se tako vedeš, saj si vendar lev!«

»O spusti me, prosim, želim k svojim sorodnikom,« je vpil mladi lev-ovca, se tresel od strahu in glasno blejal. Starejši lev ga je skušal spraviti k pameti, vendar mu ni uspelo. Ker ni več vedel, kako bi ga prepričal, da ni ovca, ga je odvlekel k jezeru, ga potisnil nad gladino vode in mu dejal: »Poglej sebe in poglej mene, kaj vidiš?«

Lev-ovca je začel primerjati. Zazrl se je v leva in v svojo podobo v vodi, nato znova v leva in v svojo podobo. In nenadoma je spoznal, da je lev. V trenutku se je preobrazil. Veselo je skočil in začel silovito rjoveti. Njegovo rjovenje je bilo slišati po vsej dolini. Nikoli prej ni rjovel, saj se je zmeraj imel za ovco.

Stari lev mu je rekel: »Moja naloga je končana. Zdaj je vse odvisno od tebe. Ali se boš vrnil k tropu?« Mladi lev pa mu je dejal: »Žal mi je, da sem pozabil, kdo sem. Neizmerno sem ti hvaležen, ker si mi pomagal, da se znova spomnim, kdo sem.«

Gautama Buda je imel navado reči: »Naloga učiteljev, ki jih srečujemo v življenju je zgolj to, da nas spomnijo, kdo smo.«

Objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302