Visoka in vitka je stala v belem sariju z mikrofonom v roki in skupini pozornih poslušalcev nežno, a ognjevito pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Posebno mesto v njej so imele izkušnje zadnjih nekaj let, odkar je srečala Ammo, eno od najbolj spoštovanih humanitarnih in duhovnih voditeljev našega časa. V prvi vrsti je na tleh mirno sedel in jo poslušal otrok, sin Benet, ki je med številnimi čudeži, ki jih je doživela, nedvomno njen največji čudež. Delovala je krhko, a izkazalo se je, da je izjemno močna, vztrajna, predana in odločna ženska, ki nedvoumno ve, kaj hoče in za kaj živi: za to, da je mama svojemu posebnemu sinu.

Pravite, da so v vašem življenju tri osebe najpomembnejše.

Res je. Prvi je moj sin Benet. Življenje mi ga je dalo za sina, čeprav ga nikoli nisem imela za svojega sina. Ta velika duša je prišla v moje življenje zelo nenavadno, s prihodom luči. Zame, ki sem bila zelo racionalna ekonomistka, je bilo to veliko presenečenje. Po tem je v moje življenje prišel Sai Baba, tudi zelo velika duša, in me blagoslovil s številnimi blagoslovi, za kar sem mu neskončno hvaležna. Pred nedavnim sem spoznala še Mato Amritanandamayi Devi – Ammo. Njeno temeljno sporočilo je: Moja veroizpoved je ljubezen.

Kje ste se srečali z Ammo?

Amma živi v Indiji, in čeprav sem bila večkrat tam, sem jo spoznala v ljubljanski knjigarni Om Šiva Ezoterika, kamor sem zašla, še sama ne vem več zakaj. V množici knjig sem takrat videla eno samo – tisto, na kateri je bila na naslovnici slika Amme, bil je njen življenjepis. Kupila sem jo in jo doma takoj začela brati samo zato, da bi videla, zakaj me je pritegnila. Že to je bilo posebno, da sem jo sploh brala, saj si z Benetom tega navadno ne morem privoščiti. Benet se je namreč rodil popolnoma negiben in z največjo stopnjo umske in fizične zaostalosti. Odkar se je rodil, sem bila neprenehoma stoodstotno zaposlena in nisem imela časa niti za branje. To knjigo pa sem začela brati in me je tako pritegnila, da je nisem mogla odložiti. Brala sem stoje, medtem ko sem Beneta previjala, medtem ko je šel na stranišče, medtem ko sem prala njegove hlače, namesto molitve pred kosilom. Tisto, kar me je tako zelo navdihnilo, je bila Ammina zgodba. Prinašala je namreč sporočilo, da morda nisem tako čudna, kot se zdim sama sebi.

Kaj mislite s tem?

Imam dvakratni magisterij – po izobrazbi sem magistra ekonomije in magistra vzgoje otrok – in oboje je zelo razumski študij. Pred Benetovim rojstvom sem bila na odgovornem in odlično plačanem delovnem mestu v tujini, službeno in zasebno sem potovala po svetu, v prostem času obiskovala eksotične kraje. Vendar sem ves čas čutila v sebi nekakšno praznino in nesmiselnost takšnega življenja, in obe sta se z leti samo še stopnjevali. Z nosečnostjo in ko se je pojavil Benet, pa se je vse spremenilo. Takrat so me oblili močni žarki luči, in to me je zelo presenetilo. Bila sem čisto osupla in si rekla: saj nisem normalna, kaj se dogaja z mano? Pozneje sem spoznala, da mi je ta luč pokazala Benetovo dušo, ki je bila čudovito lepa! Ob tem sem bila in ostala v stanju popolne blaženosti, kakršne nisem še nikoli izkusila. Pred tem sem bila v življenju najsrečnejša, ko sem bila zaljubljena. Ampak tisti občutki niso bili niti odstotek sreče in blaženosti, ki sem ju občutila, ko sem videla prelepo Benetovo dušo. Ta je meni, veliki ateistki, govorila: »Če obstaja Bog, potem je mogoče, da dosežeš neboleč porod.« To je bilo prvo Benetovo sporočilo, še preden se je rodil. Ob rojstvu, ki je bilo popolnoma neboleče in čudovito, je prišla enaka luč in rekla: »V meni je posebna božanska moč, ki bo pomagala, da bom pokazal vse božanske sposobnosti.« Luč mi je govorila, naj se ne oziram, kako je z njegovim telesom in na vse diagnoze, namesto tega naj v njem gledam le božanski potencial, saj bo ta sčasoma pokazal svoje sposobnosti.

Benet je nenavadno ime.

Ime je katalonsko, rodil se je v Španiji, kjer sem takrat živela. V nekaterih knjigah je razloženo kot »tisti, ki prinaša na Zemljo luč ali Boga«.

Rekli ste, da se je Benet rodil hudo prizadet.

Med nosečnostjo so pri prvem pregledu na plodu odkrili izrastka na možganih. Odločila sem se, da otroka sprejmem takšnega, kot je, saj tako čudežnega doživetja prikazovanja luči, kot sem ga imela z njim, pred tem še nisem doživela. Takoj po rojstvu so otroka vzeli, ga z rešilnim avtomobilom odpeljali v sosednjo bolnišnico, na intenzivni oddelek otroške nege, ter ga priklopili na vse mogoče naprave. Ker me je zajela ta luč, sem bila popolnoma mirna. Videla sem, da se ne more premikati, a sem hkrati vedela, da se bo zgodilo nekaj, kar bo čudovito. Tri leta ta otrok ni mogel nič: ni mogel dihati, ni se mogel premikati, spremljale so ga možganske konvulzije. Diagnoz je bilo kar za stran dolg seznam, strnili so jih v »hudo kombinirano motnjo v razvoju, tako na duševni kot na fizični ravni«. To, da na fizični ravni ni mogel popolnoma nič, bi bilo že samo po sebi dovolj hudo. A še hujše je bilo, da je bil na umski ravni ta otrok zame največji pekel, kar sem jih kdaj živela in ki ga ne bi privoščila nikomur na svetu. Samo kričal je, se upiral, me pljuval, grizel in tepel. Mene pa je objemala luč, ki me je varovala in mi govorila: »Pozabi na vse, kar vidiš s fizičnim očmi, veruj, da je tu notri, v tem telesu, božanska luč, ki bo prišla na dan.«

Vendar sem videla, da Benet hodi.

Da, otrok, ki ni mogel hoditi, je shodil! Zdaj ima približno deset let in pride tudi na vrh Šmarne gore. Otrok, ki ni mogel govoriti, je lansko poletje, preden sem spoznala Ammo, spregovoril prvo besedo, ki je bila »amma«. Prva beseda otroka, ki deset let ni govoril! Ampak kar je še lepše: otrok z najhujšo stopnjo umske zaostalosti je v desetih letih zelo intenzivnega dela začel dojemati, kaj se dogaja okoli njega. Za to na svetu ni znane terapije, vsaj jaz je ne poznam.

Kako je mogoče, da so se zgodile tolikšne spremembe? Je to posledica posegov in terapij klasične medicine ali česa drugega?

Ko se je Benet rodil, je postalo jasno, da ne zmore samostojno dihati niti se premikati. Sledile so številne diagnoze in preiskave, obiski bolnišnic, nove bolezni in terapije. Po nekem času se je začel počasi premikati, a temu je sledila druga skrajnost, zaradi katere sem si včasih želela, da se ne bi nikoli več premaknil, saj je iz popolne negibnosti zašel v najhujšo obliko hiperaktivnosti. Zaradi fizične okrnjenosti se ni mogel sam obleči, se odpraviti na stranišče, jesti in podobno; bil pa je dovolj mobilen, da je živčno tekal sem in tja in kričal ter vse, kar je dosegel, grobo metal okoli sebe. Odločila sem se poskusiti še z alternativno medicino. Terapije v bolnišnici so nadomestile terapije pri alternativnih zdravnikih, ki pa so bile vse po vrsti plačljive. Moji prihranki so bliskovito kopneli, zato ni kazalo drugega, kot da se zamislim nad smiselnostjo položaja. Kljub vsem terapijam bodisi klasične bodisi alternativne medicine je imel otrok še vedno – oprostite izrazu – obupen značaj, sama pa nisem imela niti minute časa zase in za svoje potrebe. Zdelo se mi je absurdno, da bi božanska ljubezen, ki me je preplavila ob porodu v čisti luči in blaženosti, želela, da bi življenje tako preživela. To preprosto ni moglo biti v skladu z božjo voljo, sem si dejala. Takrat se je začela resnična pot preobrazbe.

Verjetno je bila to pot preobrazbe tudi za vas, ne samo za vašega sina?

Po omenjenem razodetju sem Beneta prenehala voditi na različne terapije, saj mi je postalo jasno, da se fant v nenehnem tekanju in zatekanju k zunanjim pripomočkom za izboljšanje zdravja, k tabletam in terapijam, ne bo mogel poglobiti v svoje duhovno srce ljubezni in vsemogočnosti. Življenje je mojo odločitev podprlo, saj je v tistem času sledila selitev iz Barcelone v rojstno hišo pri starših v Ljubljani. Sin je bil star tri leta in obletnico je pospremila uradna diagnoza hujše kombinirane motnje v razvoju, to pa je pomenilo najvišjo raven telesne in duševne zaostalosti. Dolg seznam dodatnih diagnoz je vseboval tudi avtizem, hiperaktivnost in umsko neprištevnost – stanja, ki po splošnem mnenju niso ozdravljiva. V nekem trenutku pa sem spoznala, da je sinova diagnoza zgolj odsev moje vibracije! Zato ni bilo več vprašanje, katera od zunanjih oblik zdravstva ali zdravilstva ga bo ozdravila, saj je postalo očitno, da nobena. Vsaj ne, dokler sama ne rešim svoje nizkotne energije, ki je k meni privlačila enako nizkotne okoliščine. Morala sem si odkrito priznati, da je moja energija kljub navidezno trdnemu zdravju in uspešnosti v bistvu enaka Benetovi. Živčno sem tekala na vse strani, da bi našla srečo, in si morala vedno znova priznati poraz in nemoč, ker mi to ni uspelo. In moj avtizem, ki je leta in leta ponavljal in delal isto, po ustaljenem družbeno sprejemljivem zaporedju. V meni se je krepil občutek lastne nezmožnosti in zagrenjenosti nad življenjem ter prerasel – v začetek dobrega iskanja. Postalo je jasno, da je za srečo potreben značaj, ki jo dopušča, in da mi za to primanjkuje precej sestavnih delov. Začela sem zavestno poslušati in udejanjati glas srca, in to sem spontano počela že med nosečnostjo. In srce mi je govorilo z enim samim navdihom: Postani odgovorna mati in pozabi na vse drugo!

Vsak lahko vidi, da je nekaj neverjetnega, kar vam je uspelo s tem otrokom.

Ko sem sprejela, da lahko opravljam samo eno službo – službo materinstva, je moja duša končno olajšana zadihala. Nevidne sile – ali glas srca – sem začela spraševati, kako naj se pravilno lotim otrokove vzgoje. In srce je zaigralo od veselja, ker sem začela igrati to igro, in takoj odgovorilo, naj ga naučim, da se poveže z lastnim srcem! »Popelji ga v tišino, da bo pozornost preusmeril od zunanjega sveta, igrač, zabave, televizije, radia in ustaljenih družbenih norm v svoje srce,« je reklo. Navdih je bil zelo igriv in vesel, a udejanjanje popolno nasprotje. Ko sem si otroka prvič posadila v naročje, da bi »meditiral« in se malce umiril, je bilo dneve slišati le silno nasprotovanje: pljuval je, ščipal, kričal, se nenehno premikal in podobno. Najraje bi pobegnila in se nekam umaknila, a sem vedela, da to ni dolgotrajna rešitev in da je otrok, tako kot kdor koli drug, ki nas spravi iz ravnotežja, le moj odsev.

Za kaj takega mora biti človek nedvomno neskončno potrpežljiv in imeti pristno vero.

Učila sem se slediti srcu, ne da bi pričakovala kakršne koli uspehe. Bolj ko sem se poglabljala v srce, bolj se je veselilo in mi predajalo modrost, naj vztrajam ne glede na Benetov upor, na trenutne težave in nestrinjanje drugih s takšnim prijemom. Trenutni izidi so odsev preteklih navad, razmišljanja in naše stare energije. Da bi jih premagali, moramo najprej ustvariti svežo energijo, ki je lahkotnejša, in to ne gre čez noč. Ker sem v življenju večkrat spoznala, da samo poslušanje glasu srca ne pomaga, če navdiha ne udejanjimo, sem tudi tokrat našla potrebno moč, da sem prezrla Benetovo negativno vedenje. Odločila sem se gledati le v njegovo božansko iskro, želela sem, da bi mi sledil, a ne, ker mu ukažem, da je nekaj dobro, temveč ker bi sam začutil, da je takšno delovanje skladno z najvišjo ljubeznijo v dobro vseh. Ker se mi je v nosečnosti odprl dar petja, sem izrabila to možnost in sina v meditacijo vodila s petjem, in tudi čez dan in pred spanjem sem mu dobro uro ali več pela hvalnice življenju. Leta dela s srcem so pokazala, da je duša na invalidskem vozičku sposobna shoditi in pri šestih letih prehoditi več kot deset kilometrov na dan. Notranja preobrazba – pri tem so mi pomagale hvalnice − je samodejno ozdravila moj in sinov avtizem. Popolna vera v vsenavzočo božansko inteligenco je dokazala, da je tudi umska zaostalost ozdravljiva. Spoznala sem, da otrok pravzaprav ne potrebuje ničesar, razen stika s svojo božanskostjo in praktične življenjske izkušnje. Začel je razmišljati in postajati ljubeč in koristen član družbe.

Spremenili ste tudi način prehranjevanja, pred leti ste izdali knjigo Moč žive hrane, z okusnimi presnimi recepti za vsak dan.

Življenjska izkušnja me je naučila razlikovati med glasom čistega srca in glasom »čustvenega« srca ali telesa. Če bi sledila temu, kar so želela moja čustva ali Benetovo telo, nama ne bi uspelo. Vedela sem, da telesna nagnjenja niso tista, ki jih moramo poslušati, in da je telo le posledica preteklih izkušenj. Ko sva se z Benetom začela hraniti z živo, presno hrano, sva spoznala, da smo kot družba ne le alkoholiki, »slavoholiki«, »posestvoholiki«, temveč tudi »hranoholiki«. To je odvisnost, ki se je večinoma sploh ne zavedamo. Prehod na presno hrano je za nas »hranoholike«, kakršna sva bila z Benetom, način, da se znebimo številnih odvisnosti, ki nas omejujejo v zdravju, sreči in božanskem zavedanju.

Napisali ste tudi avtobiografsko knjigo z naslovom Potovanje v neskončnost Sebe.

V njej opisujem svojo in Benetovo zgodbo ter navajam številne resnične zglede, ko je prebujena moč srca ozdravila neozdravljivo. Opisujem stare metode samozdravljenja, ki presegajo današnje okvire uradne ali duhovne medicine, in govorim o svojih izkušnjah, zunanjih in notranjih, s Sai Babo.

Lani poleti ste spoznali Ammo in takoj vam je ugajala tudi zato, ker se vam je zdela nekako podobna Benetu.

Res je, že ko se je rodila, je bila posebna – in tudi Benet je bil poseben! Amma se je rodila v indijski državi Kerala leta 1953. Zanimivo je, da ima rojstni dan istega dne kakor moja mama – 27. septembra. Ko je prišla na svet, ni jokala. A ni bila mrtva, temveč je bila v blaženosti, kakršne ni poznal nihče okoli nje. Že kot deklici so ji predali vse obveznosti in skrbi za družino, vzeli so jo iz šole, da je skrbela za brate in sestre. Skrbela je tudi za krave in daleč hodila po vodo s težkimi bakrenimi vrči. Neprenehoma je pomagala ljudem, predvsem starim in otrokom. Ko je bila stara približno trinajst let, se je nekoč pokazala v podobi Krišne – kot bi se kdo pri nas pokazal v podobi Jezusa ali Marije. Ljudje so takrat prvič zaslutili, da je v njej nekaj drugačnega, in zaslutili so njeno vizijo, da naj bi tisto, kar je prebudila v sebi, pomagala prebuditi tudi v drugih. Amma vedno pravi: »Nikoli ne govorim, da sem jaz bog ali da je bog nekje zunaj ali zgoraj. Pravim le, da verujte vase, kajti tam je moč, ki je zmožna vsega.« To je isto sporočilo, ki sem ga dobila tudi jaz z Benetom: da je v nas vedno nek potencial, ki ga lahko prebudimo, ne glede na življenjske okoliščine. Ker ima vsak človek neke izzive. Jaz imam svojega, ampak vedno pravim, da je vaša težava za vas enako velika, kot je bila zame velika moja naloga z Benetom. Če v tem najdemo navdihe in potenciale, lahko to zaživimo. Tega nas uči Amma.

Amma vam je očitno zelo blizu. Kako ste doživeli prvo srečanje z njo?

Dolgo sem omahovala, ali naj greva ali ne, a po neverjetnem spletu naključij nama je z Benetom uspelo, da sva šla do nje, ko je lani poleti prišla v München. Najbolj sem se bala tega, da je dogajanje ob Ammi hrupno in kaotično, saj moj otrok z avtističnimi težnjami tega ne bi prenesel. A množica, ki se je zbrala, ni bila niti kaotična niti hrupna. Ko je prišla Amma, so vsi vstali in sklenili dlani v značilni indijski pozdrav – ki simbolično pomeni enost, saj z združitvijo dlani presežemo dvojnost: v sebi, med sabo in drugimi, in med vsemi nasprotji in polarnostmi v življenju. Z Benetom so nama dali prostor čisto spredaj, ker so vedeli, da je otrok s posebnimi potrebami. Zelo me je prevzelo tudi to, da je bila Amma tako dostopna za vse ljudi, tudi za otroke. Do zdaj sem bila namreč vajena, da duhovnost ni za otroke. Ko sem prej obiskala kakšen ašram ali duhovni dogodek, so mi vedno rekli, da z otrokom ne morem sedeti v prvi vrsti. Tukaj pa je bila Amma obkrožena z otroki, med njimi je meditirala, med njimi je prepevala. To mi je zelo veliko pomenilo, saj sem bila predvsem mati in mi je bilo izjemno dragoceno, da lahko pritegnem otroka v nekaj, za kar sem mislila, da je dobro. Takoj ko sem prišla, so me peljali k Ammi. Prepustila sem se, saj sem vedela, da me vodi božja roka. Obema, meni in Benetu so vzeli očala. Stala sem pred njo, medtem ko je objemala druge ljudi, in popolnoma izgubila občutek za čas in hrup več tisoč ljudi in tamkajšnjo glasbo. V notranji tišini sem samo stala in jo gledala. Potem so me potisnili k njej in objela me je. Čez nekaj časa so me postavili pokonci in vstala sem kakor lutka. Potem so mi povedali, da Amma pravi, naj sedem zraven nje. Ves čas sem bila kakor lutka, s katero so drugi počeli, kar je bilo potrebno. Zraven Amme sem v zamaknjenosti uma in popolne notranje tišine – ob tem pa sem se zavedala vsega okoli sebe, sedela nekaj ur, zdramilo me je šele petje menihov, ki so recitirali Vedske hvalnice. Razumela nisem nič, razen mantre OM. Prevzeta pa sem bila zato, ker sem Benetu skoraj od rojstva naprej tudi sama pela božanske hvalnice.

Ali lahko poveste kaj več o tem, kako in zakaj je Amma začela z objemi, po katerih jo danes poznajo milijoni ljudi?

Ko je kot deklica nabirala odpadno zelenjavo pri okoliških kmetih in jo nosila domov za krave, je videla, kako mlajši člani družine zapostavljajo starejše, ker niso bili zmožni za delo, bili so jim v breme; nihče se ni ukvarjal z njimi, osamljeni so sedeli ali ležali v postelji, nihče se ni z njimi pogovarjal, nihče jih ni poslušal. Amma pa je vedno odšla še k njim, jih poslušala, rekla kakšno toplo besedo in kadar so jokali, jih je samodejno začela objemati. Tako je postala znana po objemih, in to počne še danes z vsemi, ki pridejo k njej. Mala Amma je potem te ostarele ljudi nesla na svoj dom, jih okopala, oblekla v čista oblačila svojih staršev, bratov ali sester, jih nahranila in nato na svojem drobnem, a izredno močnem telesu odnesla nazaj. Njeni starši in drugi člani družine tega niso odobravali, zato so jo karali in tudi tepli. A zaradi tega ni jokala. Pozneje je rekla, da je s tem jemala karmo ubogim. Je pa večkrat jokala zaradi stanja v svetu in zaradi neizmerne revščine ljudi, ki niso imeli kaj jesti in ki niso mogli nahraniti svojih otrok. Nekoč je nameravala zaradi tega celo storiti samomor – se utopiti v oceanu, živeli so namreč tik ob njem. A tedaj je zaslišala v sebi glas, da je na svetu zato, da pomaga in da mrtva ne more koristiti nikomur. Amma rešuje karmo z Ljubeznijo, in to se na zunaj kaže z objemi. Še danes joče, ko pridejo k njej ljudje z žalostnimi zgodbami. Ve, da je vse zaradi karme, vendar se tako poglobi v položaj trpečega, da njegovo ali njeno trpljenje z objemom prevzame nase in čuti vso to bolečino. Pravi, da samo s tem lahko pomaga. Če ostaneš samo priča, vzvišen nad ljudmi, jim ne moreš pomagati. Uči tudi, da se moramo več poslušati in čim manj govoriti. Po drugi strani s svojim zgledom z nešteto dobrodelnimi dejanji kaže, kako konkretno pomagati ljudem v stiski.

Kakšne načrte imate za prihodnost?

Za daljši čas bi rada šla z Benetom živet v Ammin ašram v Kerali v Indiji. Lani sva bila tam tri mesece. Seveda brez številnih preskušenj ni šlo, nekaj časa sva preživela v bolnišnici, morala sva se prilagoditi na njihovo kuhano prehrano in še bi lahko naštevala. Vendar sem videla, da se je Benet tam zelo dobro počutil, lahko se je tudi družil z drugimi otroki – to v Sloveniji na tak način ni mogoče. Zdaj zbirava denar, tudi s prodajo mojih knjig, da bi se nama ta želja čim prej uresničila.

 

*** S Sašo Tasevski lahko navežete stik prek Društva za razvoj človekovih vrednot KREARE, več na www.kreare.si.

*** Mata Amritanandamayi – Amma je ena od najbolj spoštovanih duhovnih in humanitarnih voditeljev našega časa. Po vsem svetu je znana po tem, da se proti trpljenju bojuje z neutrudnim objemanjem. Objela je več kot enaintrideset milijonov ljudi, občasno deli objeme tudi dvaindvajset ur skupaj – med drugim po katastrofalnem potresu v rojstni Indiji, po orkanu Katrina v Združenih državah Amerike in po jedrski eksploziji na Japonskem. S svojimi dejanji ljubezni, z življenjem skrajne predanosti drugim in izjemno požrtvovalnostjo se je prikupila milijonom ljudi po svetu. Njena neutrudna prizadevanja so v zadnjih tridesetih letih ustvarila eno največjih dobrodelnih humanitarnih organizacij na svetu Objemimo svet, z namenom služiti revnim in trpečim ne glede na njihovo narodnost, socialni položaj ali versko pripadnost. Organizacija Objemimo svet je samo v Indiji zgradila nekaj vrhunsko usposobljenih brezplačnih bolnišnic, šol in bivalnih naselij. V sklopu OZN ji je bil priznan poseben status

 

Na fotografiji:  Saša, njen sin Benet in Amma.

Barbara Škoberne; pogovor je bil objavljen v reviji AURA, maj 2014, št. 296