V znanstveni fantastiki je ena od najvznemirljivejših tem zamisel, da bi lahko potovali skozi čas. Vsi veliki pisatelji pionirji na tem področju, od Marka Twaina do H. G. Wellsa, so si to zamisel, ki so jo posneli tudi v nekaj filmih, prisvojili.

Toda ali je potovanje skozi čas samo romantično sanjarjenje, ki ne temelji na resničnih dokazih? So ljudje, ki na temelju lastne izkušnje trdijo drugače. Prestali so paranormalne raziskave, tako imenovani časovni zdrs (timeslip), in verjamejo, da so resnično potovali skozi čas. Časovni zdrs pogosto odpelje priče v preteklost, občutno manj pogosta so potovanja v prihodnost. Nepričakovani obiskovalci vstopijo v prizore, ki so se nekoč res dogajali – toda v nasprotju s tistimi, ki lahko vidijo duhove v hišah, kjer straši – se znajdejo sami ne le kot opazovalci, temveč tudi sodelujejo pri dejavnostih, ki jih obkrožajo. Niso torej samo opazovalci drugega časa – tja so pripotovali, kakor če bi bili ugrabljeni iz zdajšnje resničnosti in prestavljeni v drug čas. Časovni zdrsi so med najredkejšimi oblikami nadnaravnih izkušenj, saj povprečno nista zapisana več kot en primer ali dva na leto.

 

Srečanje s slikarko

Eden od najzgodnejših časovnih zdrsev sta doživeli angleški dami učiteljici, ki sta leta 1901 obiskali palačo v Versaillesu poleg Pariza in tam po naključju naleteli na zabavo v kostumih. Hodili sta po vrtovih in srečevali ljudi v starih kostumih in med njimi tudi žensko, ki je slikala pri slikarskem stojalu. Šele potem sta začeli slutiti, da se dogaja nekaj nenavadnega.

Izkazalo se je, da tistega dne v Versaillesu ni bilo nobene zabave. Še več, ko sta ženski zapustili vrt, je bilo spet vse normalno. Raziskave, ki so jih objavili v knjigi z naslovom Dogodivščina (Avantura), so namigovale, da sta se vrnili v čas pred več kot sto leti in da bi ženska ob slikarskem nastojalu lahko bila francoska kraljica Marija Antoinetta.

 

Odmev vojaške operacije

Angleški turistki sta bili v Franciji avgusta leta 1951, ko se je zgodil še en časovni zdrs. Ogledovali sta si pristanišče Dieppe ob Rokavskem prelivu in tam nenadoma zaslišali več eksplozij, topovskih strelov, in nad glavo preletavanje letal. Vse je potekalo vztrajno in zapleteno in ženski sta te nevidne dogodke podrobno opisali v dnevniku. Pozneje se je izkazalo, da je zapis zanimiv za Društvo za psihične raziskave (Society for Psychical Research), saj je to pozneje njun primer tudi preverjalo.

Devet let pred tem skrivnostnim dogodkom je v resnici potekala na Dieppu zavezniška vojaška operacija – toda zdi se, da nihče drug v mestu ni slišal za pojav, ki sta ga doživeli ti ženski leta 1951. Edina logična razlaga bi bila, da sta doživeli slušno ponovitev travmatičnih dogodkov, ki so bili časovno prestavljeni skoraj za desetletje.

 

Noč v fantomskem hotelu

Vendar nobeno od doživetij ni bilo tako posebno in tudi toliko prič ni sodelovalo kot pri primeru zakoncev Gisby in Simpson.

Zakonca Len in Cynthia Gisby ter Geoff in Pauline Simpson, dobri prijatelji, so se leta 1979 odločili skupaj preživeti poletne počitnice. Nameravali so se odpraviti na trajekt blizu svojih domov v Doverju in Kentu, potovati čez Francijo in prenočiti in naslednji dan doseči cilj svojih počitnic v Španiji. Po dveh tednih zgodnjega jesenskega sonca so se nameravali vrniti nazaj v Anglijo.

Vse je potekalo po načrtu – do konca prvega dolgega vročega dne v Franciji. Len je želel pot nadaljevati in uživati prednost prazne ceste ponoči, a Cynthia in Pauline sta bili vse bolj izčrpani. Nekje blizu Montelimarja so se odločili, da si bodo raje poiskali prenočišče z večerjo in zajtrkom. Ko so zapeljali z avtoceste pri Montelimarju, je bil tam znak za motel. Len je izstopil iz vozila in povprašal za nočitev. Receptor je povedal, da imajo žal na voljo samo še eno prosto sobo ter predlagal obiskovalcem, naj se peljejo še naprej po cesti proti Avignonu – tam bodo našli majhen hotel, ki bržkone ne bo zaseden.

Cynthia se dobro spominja te male stranske ceste: “Vse je postalo zelo tiho. Ob cesti se je vila ograja. Pauline in jaz sva se smejali starim fotografijam in plakatom, ki so bili na zidu – na enem je bila reklama za cirkus.”

Ko se je cesta zožila, jih je začelo skrbeti, ali bodo našli hotel. Potem so zagledali dolgo zgradbo, podobno skednju s posebnim nadstropjem na vrhu. Len je stopil do vrat in spominja se, kaj je našel notri: “Bila je nekakšna starinska restavracija, vstopil sem in vprašal možakarja za leseno mizo, ali ima prenočišče. Nekaj časa je potreboval, preden je razumel, kaj hočem, toda kljub svojemu skromnemu znanju francoščine sem razumel, da ima dve sobi prosti. Vsi v avtu smo se oddahnili”.

Pauline Simpson je vzela iz avta spalno vrečo in jo odnesla v spalnico. “Soba je bila nenavadna,” pripoveduje. “Rjuhe so bile pobeljene, velike in zelo debele. Blazin ni bilo.V sobi ni bilo električnih luči, pozneje so nam dali sveče, da smo se lahko povzpeli po stopnicah. Še bolj nenavadna je bila kopalnica: velikanska – na koncu dolgega hodnika. Antična kad je bila vkopana v tla, milo je bilo na kovinskem podstavku, okna v sobah pa niso bila zastekljena, temveč so imela samo umazane rolete.”

V jedilnici jim je stregla staromodno oblečena ženska z nenavadno čepico z resicami na glavi. Pribor je bil zelo težak in hrana izjemno okusna, vsi so uživali v večerji. Ker so bili zelo utrujeni, se niso dolgo zadrževali v restavraciji, temveč so se kmalu odpravili spat.

Naslednji dan je bil pred njimi še en dolg dan vožnje. Pri zajtrku sta v hotel prikorakala orožnika. Len se spominja: “Nikoli prej nisem videl takih uniform. Bile so zelo temne in nosila sta gamaše do kolen. Eden je imel zelo visok klobuk.”   Žandarje so videli že prej, na cesti južno, vendar nihče ni bil tako čudno oblečen. Dopustniki so sklepali, da gre za poseben kostim, značilen za ta podeželski del Francije.

Preden so odšli, je Len poravnal račun. Ko je receptorja vprašal, koliko stane, mu je napisal na košček papirja 19. Vprašal je, ali misli 19 frankov in receptor je prikimal.

Izjemno nizek račun je Lena presenetil. Ko so se čez štirinajst dni vračali, ni bilo dvoma, da bodo spet prenočili “v tistem čudovitem poceni hotelu”. A ko so pri velikem hotelu v Montelimarju zapeljali z avtoceste na stransko cesto proti Avignonu, starega hotela niso več našli.

Po cesti so se peljali tri- do štirikrat gor in dol, a hotela ni bilo več tam. Razmišljali so, ali je morda hotel prenehal poslovati zaradi nerazumljivo nizkih cen, toda kar tako brez sledi vendarle ne bi mogel na hitro izginiti. Nekaj let pozneje, ko so se peljali po Franciji, so spet skušali najti svoj sanjski hotel. Ni jim uspelo niti s pomočjo lokalnega turističnega društva. Bilo je, kot da so preživeli noč v fantomskem hotelu, ki je obstajal samo v preteklosti.

 

Razpoke v času

Geoff je naredil v hotelu nekaj posnetkov s fotografskim aparatom. Ko je slike razvil, na nobeni ni bilo hotela, čeprav se Geoff natanko spominja, da je fotografiral hotel. Enako se je zgodilo tudi z Lenovimi fotografijami. Po zaporedju številk, natisnjenih na traku z negativi, je bilo mogoče sklepati, da podobe hotela niso bile nikoli posnete, četudi je nekaj neznatnih prask na filmu kazalo, da je fotografski aparat nekaj vendarle skušal ujeti.

Zgodba je prišla v javnost po naključju čez štiri leta pozneje, ko so jo zaupali lokalnemu časnikarju. Geoff se je odločil tudi za hipnotično regresijo, da bi spet podoživel časovni zdrs. V hipnozi se je spomnil še neke podrobnosti: tisto noč je bilo zelo vroče in soparno, z veliko električnega prasketanja –sproščanja v ozračju. Po tem bi lahko domnevali, da je bil opisani dogodek posledica nekakšnega naravnega polja moči, ki se pojavi občasno na nekaterih prostorih in lahko povzroči vrzeli, razpoke v času in prostoru. Območje, kjer se je to zgodilo, pa v Franciji slovi po paranormalnih dogodkih. Z območja Vauclusa in province na jugu in vzhodu Montelimarja in Avignona poznajo veliko poročil o časovnih anomalijah, nenavadni svetlobi na nebu, prikaznih in nenavadnih električnih učinkih na vozilih in njihovih prednjih lučeh.

Glede na ceno, ki so jo takrat plačali v hotelu, in uniforme, ki sta jih nosila žandarja, so pozneje sklepali, da so potniki doživeli čas na prelomu stoletja, okrog leta 1905. Seveda se poraja še veliko vprašanj, toda posledice tega, da je nekdo sposoben živeti v preteklosti – pa četudi za eno noč – so tako močne, da pretresejo temelje časa, prostora, zakona vzroka in posledice in so izziv sodobni fiziki.

Andreja Paljevec, objavljeno v revije AURA št. 229, september 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com