»Nisem si mislil, da je pot transformacije osebnosti tako težka … Odvrniti pogled od zunanjega sveta, se poglobiti v svojo notranjost in jo ozavestiti, ni preprosto. Človek v sebi najde veliko takšnega, česar ne mara,« pripoveduje svami Yogesh Puri, slovenski arhitekt, ki v Indiji gradi sakralni objekt v obliki sanskrtskega simbola Om, največji tovrstni ašram na svetu. Preden je pred dobrimi dvajsetimi leti zapustil domače kraje, si namreč ni zamišljal, kako močno ga bo preobrazilo življenje v sušnem, nerodovitnem območju in srečanje z revnimi, skromnimi, a notranje bogatimi in vselej radostnimi domačini.

Že dolgo živite v indijskem Radjastanu, v vasi Džadan …

Slovenijo sem zapustil pred skoraj triindvajsetimi leti. Ko sem leta 1990 spoznal svojega učitelja Paramhans Swamija Maheshwaranando – Swamijija, me je njegovo predavanje tako prevzelo, da sem ga takoj prosil za iniciacijo in postal njegov učenec. Še isto leto sem odpotoval v Indijo in tam srečal Swamijijevega učitelja, Paramhans Swamija Madhavanando – Gurudžija. Srečanje z njim me je pretreslo. Bila sva na vrtu ašrama in si zrla v oči, nato pa me je vprašal po imenu. Ko sem mu ga povedal, je prikimal in odšel. Čez pol ure me je poklical Svamiji in mi dal duhovno ime Yogesh Puri.

Na potovanju smo obiskali tudi ašrame našega duhovnega nasledstva in to se me je zelo čustveno dotaknilo. Ko smo prišli v Džadan in tam naleteli le na veliko polje, poraščeno s trnovim grmovjem, pa nam je Svamiji povedal, da želi tu zgraditi najpomembnejši ašram. Počutil sem se, ko da bi me zadela strela … V meni se je porodila močna želja, da bi gradil ta ašram. To sem povedal Swamijiju. Bil je vesel in rekel, naj se pripravim.

Ko sem se vrnil domov, me je neko švicarsko podjetje povabilo k projektiranju in graditvi hotela visoke kategorije. Potem pa sem dobil še naročilo za hišo našega diplomata v Moskvi. Nato me je poklical Svamiji in mi rekel, da lahko odidem v Indijo takoj, a le, če želim … Imel sem dve vabljivi ponudbi, ki sta prinašali dober zaslužek; pa tudi možnost prostovoljne graditve ašrama v Indiji. Izbral sem slednjo pot. Izkazalo se je, da sem se odločil dobro, kajti oba prva projekta sta propadla (razpad Jugoslavije). Pozneje sem razumel, da je bil to izpit: denar ali duhovna pot.

Ste kdaj sanjarili, da bi vse zapustili in odšli …?

Kot otrok sem vedel, da bom arhitekt in bom zidal okrogle hiše. Takrat so se mi sošolci smejali, saj hiše pač niso okrogle. No, danes v Indiji gradim tudi okrogle hiše. Joga me pravzaprav ni nikoli zanimala. Ko pa sem se z njo seznanil, me je prevzela. Pravijo, da se nič na svetu ne zgodi naključno – človek ima v sebi mehanizme, ki se sprožijo, ko pride čas. Moj čas je nastopil, ko sem bil v težavnem obdobju. Najbrž nisem znal pravilno uravnavati službe in družine, ki mi je pomenila vse. Ko je družina razpadla, moje življenje ni imelo več nobene vrednosti … Takrat mi je Darinka Suljevič – adaptiral sem njeno hišo – dala knjigo o jogi (pisca P. Bruntona). Knjigo sem takoj prebral in zdelo se mi je, kot da vse, kar v njej piše, že poznam. Čutil sem, da sem dobil v roke ključ, s katerim odpiram strani svoje pozabljene zgodovine. Naslednji dan sem skoraj tekel v društvo Joga v vsakdanjem življenju v Ljubljani in začel vaditi.

Menda se guru nikoli ne zmoti, ko odloča o tem, komu bo dovolil, da zaradi duhovne naloge zapusti dom, službo, sorodnike …?

Domačega okolja, prijateljev in sorodnikov ni preprosto zapustiti … Lahko prihaja do zamer, prijatelji odhajajo, okolica obsoja. A če učitelju zaupamo, se vse uredi bolje, kot smo kdaj koli upali. Če stopimo na duhovno pot z njegovim blagoslovom, hodimo po njej v trdni veri, da smo našli življenjski smisel. Naša osebnost se preobraža in to opazijo tudi drugi. Človek, ki zgolj zbeži od sveta, pa hitro odkrije, da je duhovna pot težja, kot si je mislil. Zato pogosto hodi od enega do drugega guruja in išče »pravega učitelja« … Lahko se zgodi, da se vrne k posvetnemu življenju močno razočaran.

Je v Indiji laže duhovno napredovati?

Veliki učitelj pride na Zemljo iz višjih duhovnih ravni. Ve, zakaj se utelesi. Če mu učenec zaupa, ga skozi življenje vodi precej varno in po najkrajši poti. Indijci imajo guruja za del družine. Z njim se posvetujejo o pomembnih odločitvah. Njegovim navodilom sledijo ne glede na to, kakšna se jim zdijo na prvi pogled. Pravijo, da je duhovna pot kot hoja po noževem rezilu – vsak korak je boleč in lahko omahnemo. In da je najtežje biti duhovni učitelj. In dodajajo: Če nismo njegovi učenci! Sicer je mogoče, da duhovno zorimo tudi brez guruja, vendar pa moramo biti Bogu zelo predani (v kateri koli obliki ga pač častimo).

Vam je bilo kdaj žal, da ste postali svami?

Sprejem v red sanjasijev zame ni bil tako velik korak, kakor odhod iz Slovenije. Žal mi ni bilo nikoli, saj sem zelo dobro vedel, v kaj se podajam. Nisem pa si mislil, da je pot transformacije osebnosti tako težka … Odvrniti pogled od zunanjega sveta, se poglobiti v svojo notranjost in jo ozavestiti, ni preprosto. Človek v sebi najde veliko takšnega, česar ne mara.

V Indiji vam najbrž ni dolgčas, saj gradite sakralni objekt v obliki simbola ohm …

Časa za dolgčas res ni. Om ašram, sakralni objekt v obliki sanskrtskega simbola Om, ki ga tam gradimo, naj bi bil največji tovrstni ašram na svetu. Njegova gradbena površina obsega prek 50.000 kvadratnih metrov, če bi ga postavili po dolgem, bi meril 500 metrov! Izvedel sem, da je ruska filozofinja in duhovna iskalka H. I. Roerich pred stotimi leti zapisala, da bo v zahodni Indiji zrasel Om, iz katerega se bo svetloba širila po vsem svetu. Ne vem, ali se to nanaša na Om ašram, vsekakor pa je to zanimiv, čeprav nepreverjen podatek …

Ašram gradimo že skoraj 15 let in kaže, da ga bomo dokončali v osmih letih. Del objekta je že končan. Gradimo po načelih, značilnih za severozahodne indijske templje. Najbolj viden in bogato okrašen je tempelj boga Šive, ki je skoraj povsem zgrajen iz čudovito kiparsko obdelanega peščenjaka rožnate barve. Masivni kamniti stebri in zidovi so okrašeni z več kot dva tisoč skulpturami indijskih božanstev, avatarjev, rišijev, sanjasijev in drugih osebnosti iz indijske kulture in zgodovine.

Pomemben je še Sončni hram – grajen v obliki stolpa, je ločen od glavnega objekta in stoji v neposredni bližini jezera, ki ima obliko polmeseca. Sončni hram je v resnici vodni zbiralnik izdelan tako, da je v pritličju sedem manjših hramov, v petih višjih nadstropjih pa po eden – vsi so iz masivnega kamna in kiparsko okrašeni, vsak je iz druge vrste in barve kamna. Nad zbiralnikom, v njem je prostora za 220.000 litrov vode, bo zgrajen še hram boga Sonca. V bivalnem delu objekta bodo imeli duhovni iskalci na voljo dve zgornji nadstropji: 108 prostornih sob s kopalnico in veliko ložo. Tam so tudi stanovanja za družine in pomembne goste. Pritličje in klet bosta namenjeni javnemu programu. Tu je dvanajst učilnic, dvorane za vadbo, predavalnice, pisarne, sejne sobe, kuhinji z jedilnicama, slaščičarna, trgovinice itn. Pri graditvi smo upoštevali sodobne standarde – objekt je potresno varen in zavarovan pred vetrom.

Ašram je res velikanski …?

Swamiji je rekel, da je Om ašram najpomembnejši objekt, ki se zdaj gradi na svetu. Kaj je mislil s tem, ve le on … On je gonilna sila graditve, gradimo pa učenci z vsega sveta. Mnogi darujejo sredstva, številni prostovoljno pomagajo. Vse torej delamo karma jogiji iz Evrope, Avstralije, Nove Zelandije in Amerike.

Ste v tem času gradili še kakšne druge objekte?

Om ašram je le eden izmed objektov v ašramu, v katerem živim. Pravo ime ašrama je namreč Sri Visva Dip Gurukul Svami Maheshvarananda Ashram. V njem je tudi šola, ki sprejme do 3000 učencev/učenk. Trenutno je v njej 1500 otrok (osnovnošolci, gimnazijci in študentje). Skoraj polovico od njih – vsa dekleta in revnejše otroke – šolamo brezplačno. Imamo še bolnišnico, noturopatski/ajurvedski center, dvorano za predavanja in obrede, stanovanjske objekte (ločene za ženske in moške), naselje za zaposlene, hišice za goste, delavnice, zavetišče za krave, konjske hleve, ceste, vrtove, polja in seveda Om ašram. Tu sta dve jezeri: prvo je umetno, namenjeno hranjenju vode za ašram, drugo, naravno, za polnjenje podzemnih voda. Iz izkopanih skal in zemlje smo zgradili tudi svoj hrib – na njem, in po vsem območju ašrama, smo zasadili na deset tisoče dreves. Projektiral, nadziral ali sodeloval sem še pri graditvi drugih naših ašramov, bolnišnice v vasici Rupavas itn.

Ste se zlahka prilagodili novemu podnebju in življenjskim pogojem?

Tukajšnje temperature med marcem in novembrom presegajo 40 stopinj Celzija, od aprila do junija pa so lahko višje od 45, včasih tudi 50 stopinj. A z visokimi temperaturami nisem imel težav. Če le niso previsoke, nam kar ugajajo, saj laže vadimo asane, ker je telo prožnejše. Nimamo revme in podobnih bolezni. Malarija, ki je tu pogosta, tistih, ki živimo v ašramu, skorajda ne prizadene. Učenci, ki tu živimo, le redko potrebujemo zdravnika. Voda je pri nas kar pol leta slana. Ko ni več primerna za graditev, si jo pripeljemo od drugod. Imamo tudi kače – kobre in gade. Več kot 15 let smo jih lovili in zdaj jih je manj. A navadili smo se nanje, skoraj nas ne motijo več. Če kakšno srečamo, jo ulovimo s posebnimi kleščami in odnesemo v divjino.

Je ob vsem delu še kaj časa za spanje, hranjenje, oddih?

Več let skorajda nisem spal … Delal sem dan in noč. Zdaj si za spanje vzamem več časa. Učitelj nam pogosto menja prehrano, saj ve, kaj potrebujemo. Radi jemo presno hrano, vendar ne ves čas. Po navadi delamo nekajmesečne presne diete. Imamo redne poste, da si telo lahko odpočije. Hrana je preprosta, a okusna. Dan začnemo s tremi kozarci čiste vode. Pazimo, da sadje jemo posebej in hrane ne mešamo. Pogosto uporabljamo tudi sodo bikarbono in limone. Zdravnika nisem videl že nekaj let in ne uživam nobenih zdravil.

Vam ostane še kakšna minuta za duhovno vadbo in študij svetih del?

Ko se je bilo treba odločiti, ali bom vadil jogo, ali vodil delo, sem se po navadi odločil za slednje. Ko sem po daljšem premoru spet meditiral, sem opazil, da je bila meditacija boljša od prejšnje … Nekoč mi je Guruji rekel, da takrat, ko učenec dela za učitelja, učitelj meditira zanj. Ne vem, ali to velja tudi zame, a opažam da duhovno ne nazadujem.

Budističnemu svetniku Milarepi je guru Marpa naročil, naj zgradi stolp. Ko ga je Milarepa postavil, mu je dejal, naj ga podre in ga postavi drugje. To se je zgodilo večkrat, a Milarepa se ni pritoževal. Se je kaj podobnega zgodilo tudi vam?

To se mi dogaja neprenehoma. Gradimo, podiramo, predelujemo, spreminjamo. Ne vem, ali sta imela Marpa in Svamiji istega učitelja ali isto šolo … Tehniki dela z učenci imata namreč zelo podobni. Moji odzivi na Swamijijeve želje so bili navadno močni in burni; na koncu pa storim, kot si želi. Milarepa je na koncu s pomočjo Marpove žene pobegnil od njega. Zadnjega stolpa ni zgradil. Vseeno je postal velik svetnik.

Milarepa je spoznal, da je gurujeva neprizanesljivost pripomogla k izničenju njegove najtežje karme …

Popolno zaupanje v učitelja je prvi pogoj za uspešen duhovni razvoj. Učitelj pa učenčevo zaupanje preverja z vse težjimi preskušnjami. A med menoj in Milarepo je velika razlika – on je bil zelo »čist« – pretekla slaba dejanja je naredil zato, da ustreže materi, s tem pa si je nakopal težko karmo. Milarepa ni poznal besa, zavisti, strasti, pohlepa, navezanosti na stvarni svet in ni imel velikega ega. O sebi, ki prihajam iz zahodne kulture, lahko rečem le, da imava z gurujem še veliko dela, da me očistiva … Zahodni svet nas ne uči tistega, kar potrebujemo za uspešen duhovni razvoj. Pa vendarle bi bilo skoraj nemogoče, da po večletnem življenju v ašramu, ob učitelju, ne bi vsaj malo duhovno napredoval … Najbrž sem malce napredoval. Koliko, pa ve le moj guru.

Na duhovni poti si želimo le prijetnih izkušenj …?

Dogajajo se nam lepe in manj lepe stvari … Modrost pravi: Po tem, kako živiš danes, veš, kaj si delal včeraj. In po tem, kar delaš danes, veš, kako boš živel jutri. Karmi ne moremo uiti, lahko pa jo razumemo in sprejmemo. Naš odziv na dogodke (ki se zgodijo zaradi karme), je namreč tisto, kar pripomore, da smo srečni ali nesrečni. Če neprijetnosti sprejmemo kot »božjo voljo«, karmo, učenje, čiščenje itn., nam je laže. Sicer pa lahko zelo trpimo.

Najtežja in najlepša duhovna izkušnja!

Obojih je bilo veliko. Najtežje je, ko ne sledim navodilom učitelja in vidim izraz razočaranja na njegovem obrazu. Takrat vem, da sem ga spet polomil, in upam, da bom dobil priložnost za popravni izpit. Ko jo dobim, se po navadi zgodi, da ga spet polomim … Doživel sem tudi veliko čudovitih izkušenj, posebno z Gurudžijem. Z njim sem preživel šest mesecev, mesec dni sva potovala po Himalaji – bilo je nepozabno. Takrat sem zelo dobro spoznal, kdo je jogi in kaj je joga. Najlepše pa se mi zdi, ker vem, da je guru ves čas z menoj in mi lahko vedno priskoči na pomoč – celo pri počeni pnevmatiki, ki je ni mogoče popraviti, pa vendar se z njo prevoziš več sto kilometrov.

Ste si kdaj rekli: Zakaj ne grem domov in uživam …? Ste si kdaj pripravili kovčke?

Kovčke sem imel pripravljene več let … Nekajkrat sem jih tudi zgrabil in odšel. A nisem odhajal zaradi naših zelenih travnikov ali sinjega morja, čeprav imam naravo neskončno rad … V začetku so bili moji odhodi izraz nestrinjanja zaradi načina graditve in »podiranja stolpov«. Pozneje pa sem odhajal zaradi obupa, ki sem ga občutil, ker sem nekoliko pozorneje videl svojo notranjost, a nisem imel moči, da bi kaj spremenil …

V čem je čar Indije? Domačinov?

Indija je dežela nasprotij. Tam srečate človeka brez svetlobe v očeh in samouresničenega učitelja. Največje bogastvo in izredno revščino. Najgloblje se me je dotaknila njihova predanost, pobožnost, gostoljubnost, strpnost, skromnost in izredna notranja moč, mirnost in radost. V tem so si vsi Indijci zelo podobni. V Indiji pravijo, da tisti, ki nima duhovnega učitelja, ni človek. Njihovo zaupanje in predanost duhovnim učiteljem je izredna. Morda v družini vsak družinski član časti drugo božanstvo, ko pa v hišo vstopi sveta oseba, se vsi zberejo okoli nje, jo pazljivo poslušajo in sledijo njenim besedam. Z božanstvi pa se pogovarjajo, jih hranijo, oblačijo, umivajo in dajejo k počitku. Kipci Krišne, Hanumana, Ganeša, Lakšmi in drugih, ki so na oltarčku, so zanje živi, zato jim ta božanstva tudi resnično pomagajo in jih varujejo. Gostje so pri njih vse: Indijci ne jedo, dokler ne nahranijo gostov. Hrano vam prinašajo dokler jeste. Več ko pojeste, srečnejši so. Čeprav območje, kjer živim, ni bogato – ljudje so revni, skromni – so domačini polni življenja in radosti.

Milarepa je postal svetnik. Kaj si želite vi?

Upam, da bom graditev Om ašrama nadaljeval do konca. Želim, da bi lahko sebi in guruju pogledal v oči, ko bo prišel čas mojega odhoda. V teh nekaj letih v Indiji sem spoznal, kako težko je spreminjati svoje navade in postati boljši človek. O samospoznanju ne razmišljam, to je v gurujevih rokah.

***

Otroke naj učijo svetniki

Svami Jogesh Puri je bil rojen avgusta 1954 na Ptuju. Leta 1982 je diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Po diplomi je na fakulteti delal kot raziskovalec, nato pa postal samostojni umetnik – arhitekt. V svamija je bil posvečen leta 2001, na indijskem verskem prazniku mahakumbhameli v Prayagu (danes Allahabad).

Povprašali smo ga, kaj meni o tem, da ljudje danes pogosto govorijo, da svet prehaja v satja jugo … »Satja juga je še daleč …,« pravi svami. »Življenje na Zemlji se vrti v ponavljajočih se zaporedjih. V satja jugi (zlati dobi) človek pozna svoj božanski izvor in zato živi dolgo (več tisoč let) in v popolni harmoniji z Bogom, s seboj, z vsemi bitji in naravo. V treta jugi (srebrni dobi) manjši del ljudi dovoli, da se v um naselijo ego, navezanost, strah, napadalnost in podobno. Pojavijo se prve družbene razlike, vojne, prezgodnje smrti. Človek živi nekaj tisočletij manj. V dvapar jugi (bronasti dobi) je že polovica prebivalstva ujeta v igro uma, razlike med ljudmi se zvečujejo. Ljudje živijo do 1000 let. V kali jugi (železni dobi) le manjši del prebivalstva pozna svoj pravi izvor. Bolezni, vojne, nasilje, nesreče pa so glavni vzroki umiranja ljudi, ki živijo do 100 let. Na koncu kali juge je pralaja (uničenje) ali nekakšno vnovično nameščanje (resetiranje) vseh programov na Zemlji. Tako se konča ena divja juga, dolga 4.320.000 let. Nato se začne naslednja, tej pa – skoraj v neskončnost – sledijo še druge. Zdaj smo šele na začetku kali juge, dolge 432.000 let. Vendar pa modreci učijo, da res prehajamo v krajšo, a pomembno zlato dobo v kali jugi.«

Kaj lahko storimo, da se stanje sveta izboljša? »Planetni mir in harmonija sta zelo odvisna od stanja človeške zavesti. In ta se danes ‘zvišuje’. Naša resničnost je namreč takšna, kakršen je naš um. Če so neznanje, pohlep, napadalnost in ego močnejši od naše ljubezni, dobrote, razumevanja, odpuščanja, je takšen tudi naš svet. Poglejmo okoli sebe in videli bomo, kakšni smo. Prihodnost je v naših otrocih, a le pod pogojem, da jih ne bodo poučevali televizija in nakupovalna središča, temveč svetniki. Tako bodo spoznali, da obstaja še kaj več kot zgolj zunanji, materialni svet. S takšnim znanjem se bosta na Zemljo spet vrnila mir in sreča.«

Vsi, ki bi želeli navezati stik s svamijem, se mu lahko oglasite po e-pošti: omoffice@yogaindailylife.org.

Pogovor opravila: Elena Danel

Članek je bil objavljen v reviji AURA, št. 298, julij 2014