Ob začetnih procesih poslavljanja od fizičnega telesa začne človekova razširjena ali duhovna zavest rahljati povezavo s telesom. S smrtjo dobi pokojnik novo telo – senco.

Z izrazom telo si navadno predstavljamo nekaj gmotnega, z značilnimi potezami na obrazu, z načinom gibanja ali govorjenja, kar je za vsakogar na tej zemeljski obli vsaj približno razpoznavno. Dokler je to na novo oblikovano telo (senca) še blizu snovnosti, ga lahko jasnovidna oseba sicer opazi, nikoli pa ne more zanesljivo reči: To je Ajša, to Aljoša ali Miha. Neveščemu vidcu pa so nekdanje telesne posebnosti samo približno nakazane, zabrisane.

Če so sence nekaterih pokojnikov nekaj časa po odhodu močneje navezane na zemeljsko življenje, se tu in tam še lahko pojavljajo v zgoščeni in prepoznavnejši obliki. V tem primeru gre za duhovno razvitejše pokojnike, ki so namenjeni na višje ravni. Seveda pa tega ne smemo zamenjevati z lupinami, ki jih vidci vidijo kot prikazni v zakletih hišah, na prizoriščih kaznivih dejanj, pokopališčih in podobnih krajih.

V vtisninah so zapisi vseh življenj

Ni si mogoče predstavljati sence, ki ne bi imela svojega telesa vsaj nekoliko razbrazdanega, brazgotinastega, bradavičastega ali kako drugače zaznamovanega. To so nekakšne vtisnine, v katerih so shranjeni vsi podatki, ki so zaznamovali človekovo zadnje življenje in vsa njegova pretekla življenja. Vsak takšen odmik od idealne, gladke površine oblačila sence pomeni zaznamek pomembnih izkušenj in preskušenj, povezanih z mislimi, čustvi, dogodki in dejanji iz življenja.

V vtisninah so shranjene celo najmanj pomembne informacije, ki jih je enostavna zavest že zdavnaj izbrisala iz možganskih spominskih celic. V zapisih bi bilo mogoče najti celo tako nepomembne malenkosti, kakršne v fizičnem življenju pripisujemo naključju in neverjetnim zapletom, kot na primer, kje in kako smo se s kom, celo mimogrede, srečali, se z njim pozdravili ali osebo namenoma prezrli.

Kolikor globlje kot so vtisnine, toliko bolj so zgoščene, trdovratnejše. Za prihodnja življenja določajo, kdaj bomo kipeli od zdravja in kdaj bomo zboleli, v kakšnih okoliščinah bomo srečni ali žalostni. Določajo nam prijateljstva, sovraštva, blaginjo ali revščino, zakonske povezave, mirna ali vojna obdobja, našo navzočnost sredi naravnih nesreč, civilizacijo, v kateri bomo živeli, religijo, ki nas bo pritegnila.

Tako natančnega programa, kot ga lahko razširjena zavest in nato duša vtisne vase, ne zmore shraniti noben elektronski spravljalnik podatkov. Noben čip.

 OBLAČILO KOT VIOLINSKI KLJUČ

Da bi si laže predstavljali, kakšna je videti senca, se je ustalilo nekaj imen. Za njeno nevidno zgradbo so se prijela razna domišljijska imena, kot na primer, da imajo sence telo, obleko ali pa kar oblačilo.

Marsikdo bi lahko hudomušno pomislil, da tudi sence onstran uprizarjajo modne revije, da bi z videzom razkazovale svoj nekdanji družbeni položaj. Po takšni logiki naj bi jih po oblačilih sodili, ali so bile bogate, revne, dostojne, zanemarjene ali še kako drugačne.

Senca seveda nima niti telesa niti oblačila, še najmanj takega v zemeljskem pomenu besede. Tisto, ki naj bi ga imela, je le prispodoba za označevanje njenega obstoja, pa še to je vidno le izkušenejšemu jasnovidcu.

Tako imenovano oblačilo ali njeno telo je v resnici preplet energijskih nitk, pravzaprav nihajev ali celo enega samega nihaja, ki je neviden tako kot vzgib zraka, skozi katerega potuje zvočni val. Niti trenutek nima enake oblike.

Ne glede na videz se vsaka senca razlikuje od druge po vrsti značilnosti, predvsem razgibanosti nihajnega polja, po prepletenosti vzorcev nihajev, njihovi obarvanosti, po razbrazdanosti ali gladkosti »oblačila«, po sposobnosti odzivanja in dojemanja ozunjskih nihajev.

Zadnja resnica o teh »oblačilih« pa je, da se duša rodi v zasmrtje brez oblek in raznih dodatkov. Je prav tako »gola« kot tedaj, ko je prišla na fizični svet.

Treba pa je vendarle poudariti, da ni dveh senc, ki bi imeli povsem enako »oblačilo«, podobno kot ni na zemlji dveh oseb, ki bi imeli enake prstne odtise ali barvo očesne šarenice.

Kakršna koli beseda se je zanje pač ustalila, ne smemo nikoli pozabiti, da je senca nekaj duhovnega, nevidno bitje in nič drugega.

Ko je razširjena zavest že kot duša zunaj fizičnega telesa, se kmalu zavije v rahel meglen ovoj, ki omehča ostrine nekdanjega gmotnega telesa in jih zabriše. Tako zaobljena se razširi za nekaj deset centimetrov v vse smeri od telesa.

Ob prvi zaznavi senc na oni strani se zdi, da so vse podobno umerjene.

Tako hrusti kot pritlikavci, dojenčki ali starci imajo ob prehodu na drugo stran velikost povprečnega človeka. Zato dajejo videz, da so bila tudi prejšnja snovna telesa dokaj večja ali celo manjša, kot jih je videti na oni strani.

A tako stanje ne traja prav dolgo. Kmalu začne senca dobivati povsem novo obliko.

V zadnji in povsem ustaljeni obliki postane še najbolj podobna violinskemu ključu; je zavit delec niča, ki nima niti sledu snovnosti. Zanj bi še najbolj ustrezala beseda signal. Neznaten nihaj.

Taka miniaturnost ni niti najmanjša ovira, da se »violinski ključ« ne bi širil ali krčil tako, kot mu narekuje njegov notranji program, posledično pa se tako spreminja njegova velikost. Ta se lahko spreminja glede na stanje njegovih trenutnih vibracij.

Če bi hoteli tako »violinsko« senco poiskati v zasmrtju, ne bi imeli težkega dela. Našli bi jo tako v sebi kot nekje na Zemlji in tudi v še tako oddaljeni brezkončnosti. Lahko se namreč razprostre po celotnem ozunju in je hkrati tako neznatno majhna, da jo celo vešče oko komaj opazi. Prav zaradi te lastnosti se v zasmrtju ne more izgubiti. Četudi se zlije z nešteto drugimi sencami, niha vsaka povsem samosvoje. Naj bo velika ali majhna se na vsaki točki neskončnosti izraža kot samostojno bitje, kot samo ono, in nihče drug.

Zelo težko je opisati pomen sence. Največji zadržek je, da vse, kar razumemo s tem izrazom, zveni preveč poenostavljeno. Lahko bi rekli, da senca, kakršno opisujemo, združuje v sebi prvine velikega simfoničnega orkestra.

Oznaka, da ima senca zavest, je samo prispodoba tega, kar sicer označujemo s pojmom zavest. V svetu, v katerem se duša kot senca po smrti znajde, zavesti sploh ne potrebuje, saj je bila namenjena samo delovanju drugačnih življenjskih potreb. Ne glede na to bi ji pripisali neko obliko zavesti, ki pa se kaže povsem drugače. Na stanja, ki jih doživlja, se odziva s prilagajanjem energijskega nitja svojega novega telesa. Z njim se odziva na neštete nihaje, ki jo zadevajo.

 NOVA TEŽNOST

Za sence in tudi lupine (duhovine) pogosto pravimo, da so lahke ali težke.

Spoznanja o teži izvirajo iz opazovanja njihovih več kot prosojnih teles. Razumljivo je, da se jih ne da tehtati na nobeni, še tako občutljivi tehtnici.

V naši miselni predstavi je teža telesa nekaj oprijemljivega. Največkrat je povezana s fizikalno predstavo o tem, kakšno gostoto in maso ima telo.

Za tehtanje duš pa na svetu ni tehtnice, s katero bi lahko določili težo nečesa tako nedoumno lahkega, kot je duša.

Stvar se še bolj zaplete, če pomislimo, da ni mogoče ugotoviti, kaj na drugi strani velja za težko ali lahko ali celo visoko ali nizko.

Če naša sobna tehtnica pokaže (vedno) več, kot pričakujemo, vemo, da njeni previsoko pomaknjeni kazalci pomenijo, da se je treba občasno odpovedati sladko-mastnim kalorijam.

Sence ali duše seveda nimajo s kalorijami nič skupnega, so pa obremenjene ali olajšane drugače. To so velike ali tudi povsem lahke energijske obremenitve, ki so se duši med zemeljskim življenjem povečevale v razširjeni zavesti z vsakim dejanjem.

»Težo« so povečevala ali zmanjševala dobra ali slaba dejanja vseh vrst, ki so se zajedala v razširjeno zavest kot zatemnine, zgubanine, zadebeline, stkane iz urejenih energijskih spletov ali pa gosto zbitih, natrganih, zlepljenih, do nerazpoznavnosti zamešanih temačnih izrastkov.

Če bi se pred nami prikazal živ človek s tako iznakaženim obrazom, kakršen je lahko videz sence ali duše, bi o njem menili, da je usodno prizadet.

Človek je sicer za svojega življenja lahko vitek in suh kot trs, a se v zasmrtju lahko pokaže, da je njegovo energijsko telo obremenjeno z zemeljskim sovraštvom, zamerami in drugimi nizkotnostmi. To pa ima v onstranstvu večjo težo kot zavaljeno telo v tuzemskem življenju.

Ta oteževalna okoliščina vpliva na to, da je duša kot senca glede gibljivosti omejena s stopnjo duhovnega razvoja, ki ga je dosegla v minulem in tudi v preteklih življenjih.

»Težo« takih zasmrtnih teles bi lahko presojali tudi drugače. Tudi če je oblačilo sence stkano iz gostih nihajev, lahko rečemo, da je senca »težka«.

Na podlagi tega bi lahko sklepali o ovirah, ki se ji bodo pojavljale na poti na višje, bolj pretanjene plasti zasmrtnega življenja.

O sencah, obremenjenih s težo, bi dvomljivec lahko rekel, da jih privlači zemeljska težnost, toda kmalu bi moral ugotoviti, da ta nanje ne vpliva.

Zemeljska težnost, o kateri nekaj vemo, privlači le predmete iz oprijemljive snovi, duhovna težnost pa le nevidna človeška bitja in reči, ki so zgrajene iz podobne eterične snovi kot energijski zemeljski omot.

Nad nevidnimi bitji pa moč zemeljske težnosti s smrtjo ugasne, obremenjenost s preteklim življenjem pa ima še drugačne posledice.

 SENCE SO V GIBANJU OMEJENE IN ČAS DRUGAČE DOJEMAJO

 Ni nujno, da bo duša, ki se je kot senca znašla v svetu neomejenih gibalnih možnosti, te izrabila. Tudi ljudje bi lahko potovali vsepovsod po svetu, pa to možnost izrabimo le redkokdaj.

Kot večina živih tudi sence ostajajo v ozkem svetu ravni, na kateri so pristale. Kar zadeva raztezanje in premikanje senc, lahko rečemo: bolj si želijo, da bi se čim prej znova umestile na zemeljsko raven, kot pa raziskovale globine ozunja.

Ko se duša znajde na drugi strani, se spoprijema ne samo s povsem drugačnim dojemanjem prostora, težnosti, sporazumevanja, temveč tudi z drugačnim časom.

S takim časovnim neskladjem se mora ob vrnitvi v svoje telo sprijazniti tudi videc v zasmrtje, meditant. Vsakič, ko sem ob vrnitvi iz onstranstva ugotovil, da sem bil po zemeljski uri odsoten le nekaj minut, sem tam, na oni strani doživel dogodke in spoznanja, ki bi v zemeljskem svetu lahko trajala leta dolgo.

Videc morda neko senco dojema tako, kot da bi bila v zasmrtju preživela že stoletja, v resnici pa je zapustila fizični svet pred nekaj trenutki. Ali pa narobe.

Tako sence kot raziskovalec njihovega bivanja se nenehno sukajo v neki časovni zanki, ta pa se vsakemu zmeraj kaže v drugačni razsežnosti. To je eden od razlogov, da se vidcu isti videni dogodki lahko vsakič kažejo v nekoliko spremenjeni podobi.

Čas, v katerem se gibajo sence, se ravna po načinu njihovega nihanja. Tistim, ki nosijo težje breme zemeljskih naplavin, teče počasneje kakor lahkim in čistejšim sencam.

 SENCE NIMAJO ČUSTEV

Tu in tam se v zvezi z dušami pojavljajo označbe, češ da so radovedne, da imajo kakšno željo ali potrebo, da se za nekaj odločajo ali kaj podobnega.

Tak besednjak bi nepozornega bralca lahko napeljal na misel, da duša še vedno deluje po zakonitostih človeškega gmotnega telesa, ki ima za take dejavnosti na voljo čutila, možgane in druge človeške pripomočke. Ob smrti vsa taka čutila zamrejo, zato bi za opise novega življenja na drugi strani morali iznajti drugačno besedišče.

Sence kot naslednice razširjene duhovne zavesti takšne sposobnosti krajši ali daljši čas sicer še imajo, a samo kot zrcalno sliko nekdanjega telesa. V začetnem obdobju, takoj po smrti gmotnega telesa, jim pomeni zasilno opornico pri vživljanju v drugačno delovanje. Na oni strani pa se kmalu odpovedo tudi tej. Ob odhodu s tega sveta jo prepustijo odvrženi lupini, duhovini.

Primerjalno bi bilo mogoče sklepati, da tudi v fizično življenje prinesemo kakšen delček nekdanjih »pripomočkov«, ki so nam na oni strani pomagali preživeti, pa se tega le redkokdaj zavemo.

NAVIDEZ SO BREZSPOLNE

Takoj ko se razširjena zavest prelevi v senco, na njej ni mogoče opaziti katerega spola je bila v življenju. Tega ni opaziti niti pri njenem odzivanju na različne okoliščine, s katerimi se srečuje v zasmrtju. Ne da se ugotoviti, ali se vede kot ženska ali moški.

Kot senca nima nobenega zunanjega znamenja, ki bi razkrivalo spol, vendar se zdi, da je vsako njeno telesno vlakno prežeto z oznako spola, ki se bo udejanjilo šele ob prvih stikih s prihodnjim gmotnim telesom.

Sence v več zemeljskih zaporednih življenjih ostajajo enakega spola. Na zasmrtni strani se spol nikoli ne spremeni. To se dogaja samo v fizičnem življenju. Pri tem sodeluje človekova zavestna volja ali pa splet okoliščin, v katerih se znajde človeško bitje.

V našem fizičnem življenju beremo o ljudeh, ki si želijo spremeniti spol ali pa so si ga celo spremenili. Prav tako poznamo ženske, ki nosijo v hiši hlače, in smo jih malce zaničljivo poimenovali možače, in poženščeni moški, ki smo jim prilepili ime copata ali hišni pudelj.

Otto Weininger je take vmesne spole krstil za ženske moške in moške ženske.

Možače in copate, ki kažejo takšna nagnjenja v nekaj zaporednih življenjih, doživijo v eni od naslednjih inkarnacij tudi želeno spremembo spola, in to brez kirurških posegov.

 OPERATIVNA NEFUNKCIONALNOST  

Ob trditvi, da živijo sence med nami in tudi v nas, se poraja vprašanje, zakaj med njimi in nami ni oprijemljivih stikov.

V sodobnem gledanju na svet bi rekli, da gre za dve popolnoma različni civilizaciji, ki živita sicer v tesnem sožitju, vendar ne čutita posebne potrebe po neposrednih medsebojnih stikih. Spoznanja in življenjske zakonitosti vsakega izmed teh dveh svetov so si tako vsaksebi, da bi ob množičnem medsebojnem stiku nastali v našem in njihovem svetu tektonski premiki.

V primerjavi z ljudmi, ki lahko gledamo le zdajšnje življenje, imajo sence v trenutku, ko prestopijo v onstranstvo, vsaj teoretično možnost vpogleda v vsa pretekla in prihodnja življenja in v vse dogodke tako na rojstnem planetu kot v ozunju.

Lahko zaznajo, kaj se bo zgodilo čez nekaj trenutkov ali čez stoletja v prihodnosti in kakšne bodo posledice.

Taka sposobnost bi dala misliti, da lahko vplivajo tako na posameznikove odločitve kot na razvoj svetovnih dogodkov, da jih zanima usoda človeštva in še posebno stanje planeta v trenutku, ko se bodo, obogatene z izkušnjami zasmrtja, znova utelesile v vidnem svetu.

Lahko bi tudi sklepali, da skušajo iz ozunja preprečiti potrese, poplave, cunamije, vojne, pandemije in druge katastrofe planetarnih razsežnosti. Če že to ne, pa da vsaj lahko zvedo zanje, če iščejo možnosti, da bi zavarovale človeštvo.

Ne zanimajo jih niti težave v svetu in niti najmanj to, da bi nam ob stiski svetovale, nam prišepnile rešilno misel, ali nam konkretno pomagale. Tako kot nas, živih, ne zanima, kaj se dogaja na njihovi strani − in le redki iščemo stik z mrtvimi − tudi njih več ne zanima njihov nekdanji svet.

Tam, v ozunju, zaživijo novo življenje, zanje našega sveta v bistvu ni več.

To, da se je duša znašla v svetu neomejenih možnosti, ji torej ne zagotavlja, da jih bo tudi izrabila.

A nikar ne mislite, da se za velike dogodke, ki zadevajo nas vse, na drugi strani ne zanima nihče. Se! In še kako! Zanimajo se izključno visoke inteligence z najvišjih ravni, ki upravljajo celotno čudovito kolesje ozunij in tako tudi okoliščine, ki vplivajo na usodnost posameznika in vseh civilizacij.

Sence pa se ne zanimajo za zemeljske zadeve niti za nekdanje sorodnike.

 SORODNIKI KOT TUJCI

V vseh nas utripa sicer vibracijski zaznamek, ki so nam ga podelili prapredniki kot prvi snovalci razširjene, duhovne zavesti, za katerimi ni več niti najmanjše gmotne sledi. Ob takšni nihajni sorodnosti bi lahko pomislili, da se bomo v vseh neštetih življenjih, ki nam jih je dano preživeti, nenehno srečevali in družili z nekdanjimi sorodniki. Take vezi bi nakazovale možnost, da se bomo nenehno rojevali na Zemljo z istimi sorodniki in obnavljali sorodstvene vezi. Resnica je drugačna.

Tako v življenju kot tudi v zasmrtju je vsak od nas individualno bitje. Četudi ima vsaka duša v gmotnem življenju v razširjeni zavesti še tako rahel nihajni zapis prvih zavestno živečih prednikov, se druga do druge vede kot tujka.

ČAS BIVANJA V ZASMRTJU

Velja statistično povprečje, da je človek na svetu kakih sedemdeset, osemdeset let, vendar živimo čedalje dlje. Danes ne zbuja nobenega začudenja več, če posamezniki, včasih še kar čili in lucidni, prekoračijo tudi sto in več let. In nihče se že nekaj desetletij ne čudi, če stoletnik nastopi v slavnostnem programu olimpijade ali pa se glasno bojuje za narodovo samobitnost.

V zasmrtju taka statistična povprečja ne veljajo nič. Ni redko, da se kdo ob hitri in nepredvideni smrti povrne v zemeljsko telo, še preden se je dodobra ustalil na prvi, najnižji zasmrtni ravni.

Od pripravljenosti sence, koliko časa in s kolikšno močjo bo dovolila, da jo prežemajo ozunjski zasmrtni tokovi, je veliko odvisno, koliko časa bo bivala na oni strani. Z našim pojmovanjem časa bi to lahko pomenilo, da bo lahko preživela na drugi strani nekaj trenutkov ali kakšen dan, pa bo že iskala nove starše, neka druga senca pa se bo tam zadrževala naša stoletja dolgo in morda še več. Nikoli pa senca ne prebiva v onstranstvu do nekega napovedanega konca sveta.

 DELITEV SENCE NA DVA DELA

Duša je kot senca kljub raznim zgoščeninam, brazgotinam in zarezam lahkotna. Kljub temu jo še vedno obremenjujejo ostanki gmotnega telesa. Želi se jih čim hitreje znebiti. Svojega motečega zemeljskega bremena se večinoma otrese že v prvih urah po smrti.

Ob smrti se duša začne ločevati na čisti energijski del, na dušo-senco, in na drugi del, ki je tudi duhnat, na lupino, duhovino, ki ima telo prepleteno z najtežjimi energijskimi nitmi. Četudi sta bili duša in lupina v gmotnem telesu še tako tesno povezani, po ločitvi od telesa vsaka nadaljuje svojo pot, sta pa z rahlimi vezmi še nekaj časa povezani.

Duša-senca se spremeni v energijsko nitko in ta se začne bolj ali manj hitro dvigati proti svoji ravni, njen odvrženi del, lupina, pa ostane kot njena duhovina v območju energijskega polja zemlje.

 POLSENCE, POLDUHOVINE

Včasih, a zelo redko, se zgodi, da se sence s svojega telesa ne morejo otresti z zemeljskostjo najbolj obremenjenega dela. Deloma je senca že prava zasmrtna duša, deloma pa še njen oklep. Na prvi pogled je tako telo podobno piščancu, ki je z notranje strani sicer prekljuval jajčno lupino in se nerodno kobaca iz tesne kletke, z drugim delom pa še tiči v njej.

Pokojnik je torej še v tostranstvu in hkrati že v onstranstvu. Zagozdi se v nekem vmesnem prostoru, iz katerega ne najde izhoda.

Za nekatere je tako polovično stanje ugodna priložnost, da že doživljajo navidezno svobodo zasmrtnosti, a si z duhovinastim priveskom še vedno podaljšujejo preživeto snovno življenje, ki se mu še nočejo odpovedati.

Večini pa pomeni polduhovinasto stanje ali polsenco zavoro, zaradi katere ne morejo nadaljevati poti na svojo raven. Ob takšnih izrednih stanjih ima vsaka duša v svojem energijskem polju nekakšen alarmni zvonec, ki opozori vse zasmrtje, da se z njo dogaja nekaj neprijetnega. Nemo kliče na pomoč. Nihanja njenega klica največkrat ujamejo zasmrtne babice. Zanje je ločitev polsence, polduhovine preprosta. Duši-senci dajo še zadnji energijski pospešek, da jo kot telo novorojenčka iz materinega telesa potegne v zasmrtje, skozi tunel mimo ozunjskih svetlob in zvokov in naprej. Do cilja.

 Pavel Matej Rak, objavljeno v reviji AURA št. 257, januar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com