Ko se človekova razširjena zavest po smrti prelevi v senco (dušo), odvrže najprej fizično telo, zatem pa tudi vse tisto, kar ni niti snovno niti nesnovno, kar je med duhom in gmotnostjo. Zavrženo postane lupina. Za lupine uporabljamo v vsakdanjem jeziku različne izraze: prikazni, duhovi, strašila, iznakaze, ropotala, furije, zle sence, vendar lahko vse te izraze združimo v eno besedo − lupina.

V zavesti nam te besede zvenijo neprijetno, strašljivo. Lupina kot polsenčno bitje gleda, sliši, sklepa, misli, se o nečem odloča, posluša, se sprehaja, se z nami sporazumeva in še kaj. Ko se lupine ločijo od duše (sence), postanejo povsem drugačne, kot so bile pod nadzorom razširjene zavesti v fizičnem telesu.

Ko se po smrti duša (senca) loči od lupine, prenese v lupino svoje najbolj grobe, zapletene in goste energijske vozle, ker bi sicer dušo (senco) na poti na zanjo ustrezno raven obremenjevali, in s tem tudi določi značajske poteze lupine, ko bo ta nedoločljivo dolgo bivala na zemlji.

Vse lupine so naravnane na podobno frekvenco. Ta se ne razlikuje veliko od živalske. Lupine nimajo niti približno takega nihajnega polja kot sence, in zato tudi nikakršne možnosti, da bi se povzpele vsaj do najnižje zasmrtne ravni in se kdaj tudi na novo utelesile. V sebi nimajo niti iskrice svetlobe.

Pri lupinah ni opaziti prejšnje telesne velikosti, med njimi ni pritlikavcev in ne hrustov. Skoraj vse so približno enako velike in z redkimi izjemami malenkost večje od srednje velikega človeka in včasih obilnejše. Prav tako nimajo telesnih pomanjkljivosti, ki jih je njihovo fizično telo imelo v življenju, na primer odrezanih udov, odstranjenih organov ali drugih vidnih telesnih značilnosti. Vse je zabrisano.

Nepristni čuti

 Marsikdo bi mislil, da imajo lupine enaka čutila kakor fizično telo. Čeprav se

zdi, da delujejo lupine na oni strani še vedno človeško, so njihova čutila povsem drugačna od nekdanjih. Navidezna čutna stanja se zdaj kažejo le kot različna nihanja lupine.

Ljudje lahko skrijemo svoje pravo bistvo pod obleko, ga olepšamo s kozmetičnimi posegi, z leporečjem, zunanjim bliščem ali razgledanostjo. Lupina česa takega ne zmore. Ne zna se prenarejati. Če se še tako trudi, se ne more skriti pod nobeno masko. Duša (senca) je bolj ali manj povsem duhnato telo, lupina pa je videti kot delno materializirano bitje, polno temnih madežev.

Na njej se izražajo najbolj skrite lastnosti nekdanjega človeka, bolj slabe kakor dobre. Opremljena s takim nihajnim poljem je videti kakor nagubana starka.

Od nebogljenosti k samostojnosti

 Takoj ko se lupina loči od duše (sence), se vede kot novorojeno dete. Je vsa okorna, kobacava, negotova. Tako stanje pa ne pomeni, da bo tako nebogljena ostala trajno. Čedalje samostojnejša postaja. V okviru svojega energijskega polja sčasoma postane zmožna tudi ukrepati, in to tako kot prej skupaj z dušo (senco) ali še prej, z razširjeno zavestjo, ni zmogla.

Včasih se zgodi, da lupina prevzame vidne, celo telesne oblike, povzroča šume, vzgiba zrak. Največji pospešek za ogmotenje dobi, če se v njeni bližini pojavi človek, ki niha v podobnem ritmu kot ona.

Kot neprijetno občutje jo je mogoče zaznavati zlasti na pokopališčih, ob urah, ko se dan preveša v noč ali noč v jutro, tik pred spremembo vremena, na križiščih samotnih poti.

Večina lupin navadno lebdi nad grobom, kjer leži njihovo fizično telo ali obtiči v njem in ostaja tam v mrtvično odrevenelem stanju do svojega izničenja. Le tu in tam najde kakšen pomembnejši vir energije ali vsaj njegov drobec, in s tem se tudi konča njeno poseganje v nekdanji svet.

 Energije za preživetje

 Lupine morajo energijo za svoj trajnejši obstoj nekje dobiti, kajti le tako lahko vsaj za silo vzdržujejo stanje polživljenja. Po ločitvi od duše (sence) njihova cunjasta telesa obdržijo še vedno toliko šibke moči, da ohranijo tudi težnjo po obstoju. Nekaj energije posrkajo iz ostankov energijskih središč, ki jih duša (senca) ni potegnila iz pokojnikovega telesa. Zato pa se lupina, če je potrebno, še nekaj časa vrača v mrtvo fizično telo, dokler ima še kaj izsesati. Energijski zalogaji pa ji postanejo kmalu preskromni. Za preživetje mora iskati druge vire moči.

 »Dojilje« lupin

Med nami živijo ljudje, ki vsak dan obiskujejo pokopališča. Tja jih vleče neka notranja nuja, ki si je niti sami ne znajo pojasniti. Da zavoljo takega vedenja ne bi zbujali pozornosti, se odenejo v črno, kot da žalujejo, in si nadenejo masko neutolažljive žalosti. V plastičnih vrečkah nosijo na pokopališče vrtnarsko orodje za obdelovanje gomil in ga zares tudi pridno uporabljajo. A kaj, kar so na nekem grobu uredili včeraj, je danes zanje nepopolno. Nenehno morajo nekaj popravljati, brisati prah z nagrobnih kamnov, presajati cvetlice, jih zalivati, prižigati ugasle sveče. Ko na grobu že zdavnaj nimajo več kaj početi, še vedno najdejo izgovor pred samim seboj in pred drugimi, kaj vse morajo na grobu še postoriti.

Ko so grobovi bližnjih za silo urejeni, poiščejo še kakšen drug grob. Samo, da je videti zapuščen, že imajo razlog, da ga začno urejati, in negodujejo nad tistimi, ki so pozabili na pokojne svojce. Za tako ukrepanje najde takšen pokopališki zasvojenec že kakšna priročna pojasnila.

Vse bi bilo prav, če bi čutili resnično ljubezen do pokojnih, vendar ni tako. Pri njihovi ljubezni gre za zavoro, zaradi katere se njihova čustva niti ne dotaknejo resničnih pokojnih duš.

Prepričani so namreč, da z razdajanjem čustev pokojnim sami postajo boljši. Taka sebična, preračunljiva ljubezen pa ne more predreti niti najnižje zasmrtne ravni in ostane tam, kjer je bila izrečena. Med lupinami.

Njihova sebična čustva pa so obarvana še drugače. S takšno lažno ljubeznijo se rešujejo svojih notranjih napetosti, ki jih tiščijo globoko v prsih in jih ne znajo sprostiti drugače. Tako razdajanje čustev jih razbremenjuje, osrečuje, sladko zasvaja. Na pokopališčih se nanje obesijo nevidni prebivalci pokopališč, zasmrtne lupine. Ker takega tipa ljudi ni mogoče uvrstiti med tiste, ki zavestno pomagajo pokojnim, jih prištevamo med energodajalce, med dojilje lupin.

Pravilno, nesebično razdajanje njihovih čustvenih zakladov bi doseglo svoj cilj, če bi ga znali zavestno in namensko usmerjati, a tega ne znajo, ne zmorejo. Pri tem niti ne pomislijo, da bi čustva namenili svoji duhovni rasti, ali bolnikom, kakšnemu ustvarjalnemu delu ali razsvetljevanju temnih predelov človeške zavesti.

Takoj ko lupina zazna, da ji nekdo tako zlahka ponuja svojo energijo, se nanj prilepi in ga začne pritegovati po nevidnih sporočilnih poteh. Eden od mogočih načinov je, da ga začne navajati na globoko dihanje, na vsrkavanje pokopališkega zraka, prepojenega z energijami lupin. Dihanje te vrste, zlasti če ga človek dela spontano, ritmično, ustvarja med našim in zalupinjenim polsvetom boljšo prevodnost. Energodajalca v celoti prežme. Začne vibrirati podobno kakor lupine.

Kmalu postane sestavni del pokopališkega energijskega polja in someščan duhnatih bitij, s tem pa tudi del najnižjega onstranskega sveta.

Okužene energije mu začno tesniti poti, po katerih se sicer pretakajo njegove obrambne moči proti raznim boleznim telesa ali duha. Širijo se po omrežju nevidnih prevodnih kanalov, ki niso niti najmanj podobni tistim, po katerih se pretakajo kri, limfa ali živčni signali. Postopno prodirajo k življenjsko najpomembnejšim organom. Osredotočijo se na tista energijska središča, ki so zanje najlaže dostopna, večinoma okoli pasu in še niže. S takimi energijami prežeta dojilja začuti, da ji v predelu trebuha rije tujek. Ko da bi se vanj zarila krempljasta roka.

Dokler se žrtev mudi na pokopališču, neprijeten občutek ne popusti. Gnusoben tujek se vrinja vanjo globlje in globlje. Vrta v njeno telo, v njeno preprosto zavest, jo potegne v vrtince depresije, slabega telesnega počutja, sili jo v fantazijska sanjarjenja. Žrtvi se zelo zmanjša samozavest, njena sposobnost odpora hromi. V sanjah jo lupine vabijo v svoj svet. Vcepljajo ji samomorilske misli.

Žrtve se ne zavedajo navzočnosti lupin v svojem telesu, le nekje od daleč zaznavajo, da ne pripadajo v celoti več same sebi. Lupina jih nekako »okuži«. Nanje se lahko prilepijo duhnati ostanki nekdaj živečega kriminalca, spolnega iztirjenca, kleptomana, verskega ali političnega fanatika ali kogar koli. Pri tem ni pomembno, od kod se onstranska bitja vzamejo. Lahko celo iz neke nedoločljive davnine, ki je že zdavnaj izginila iz zgodovinskega spomina ljudi.

Tesno združena z živim človekom lupina brez večjih težav zapusti območje pokopališča ter človeka obvladuje noč in dan.

Čeprav taki primeri sicer niso pravilo, so lupine še posebno nevarne tistim, ki meditirajo in se na pokopališču nepozorno in površno duhovno poglabljajo v druge svetove. Ker je človek v takem stanju dojemljivejši, mu lahko lupine še posebno hitro zamešajo energijsko polje razširjene zavesti. Posledice so zanj neprijetne. Onstranski svetovi se mu odmaknejo. Doživljati jih začne fatamorgansko. Popačeno.

S pokopališkimi bitji zasvojen meditant je lahko videti navzven celo kot poduhovljen človek, v resnici pa je v oblasti energij, ki ga usmerjajo po svojih potrebah.

Stik s človekom po živali

 Čeprav imajo živali drugačna nihajna polja kakor ljudje, pa so nekatere živali zanimive tudi za lupine. Ne toliko zato, da bi te srkale iz živali energijo, bolj zato, ker jim omogočajo stik z ljudmi.

Zanje so še posebno zanimivi hišni ljubljenčki, mačke in psi. Živali so povezane z ljudmi po najnižjih energijskih središčih in prav ta povezava omogoča, da se v ta središča namestijo lupine.

Čeprav sodijo med domače živali tudi konji, goveda, ovce, koze ali perutnina, ki so namenjeni za zakol, pa te pokopaliških bitij ne zanimajo. Ne zanimajo jih tudi divje živali − zajci, ptice, lisice, ježi, srne, divji prašiči, medvedi in druge, ki tudi občasno zaidejo na pokopališča.

 Dokler obstaja lupina, človek ni povsem mrtev

Upravičeno bi se lahko vprašali, koliko časa lupina živi. Ker se klicalcem med raznimi srhljivimi spiritističnimi seansami oglašajo »duhovi« (lupine) tudi iz sive pradavnine, bi lahko sklepali, da žive stoletja in morda celo tisočletja. Živijo lahko še dolgo potem, ko kosti nekdanjega fizičnega telesa že povsem razpadejo.

Načeloma je življenjska doba lupin odvisna od bivanja njihove nekdanje duše (sence) na raznih zasmrtnih ravneh. Bolj ko se duša (senca) bliža vnovičnemu utelešenju, bolj peša energijska moč njene lupine na zemlji.

Ko duša doseže najvišjo zasmrtno raven, ne potrebuje nobenega stika z lupino več. Pletež gosto tkanih energijskih niti, ki sestavljajo telo duše, se čedalje bolj tanjša in redči.

Lupina kot celostno telo premine torej šele takrat, ko se njena nekdanja duša (senca) znova utelesi in prelevi v novo razširjeno zavest. Šele v trenutku vnovičnega rojstva duše lahko govorimo, da je nekdo, ki je nekoč živel in umrl, tudi v resnici umrl.

Novorojena razširjena zavest skupaj s preprosto zavestjo pa pomeni zametek nove lupine, ki od nekdanje lupine ne sprejme niti spominskega signala več. Ta povsem razpade in izgine, tako da za prejšnjo lupino ne ostane niti nihaj.

Pavel Matej Rak, objavljeno v reviji AURA, marec 2011, št. 259

Fotografija: Bigstockphoto.com