POSLUŠAJTE SRCE IN MU SLEDITE
Sydneyjski fizioterapevt Jason Connelly, ki se je pred šestnajstimi leti odločil, da bo le za tri mesece obiskal indijski ašram, ni niti slutil, da bo tam postal menih, pozneje pa Mahamandalešvar Svami Jasraj Puri in prvi belec, ki mu je hindujska visoka duhovščina podelila enega izmed najvišjih duhovnih nazivov v Indiji – mahamandalešvar in s tem potrdila, da mu zaupa vzvišeno raven duhovnega skrbništva. Svami s predavanji po različnih državah navdihuje številne zahodnjake, ki iščejo Boga in sebe, saj pravi: »Oboje lahko najdemo samo v svoji notranjosti, le ‘jezika srca’ se moramo naučiti in se sprejeti takšne, kakršni smo.«
Zdaj enainštiridesetletni Avstralec Mahamandalešvar Svami Jasraj Puri ljudem rad opisuje svoje izkušnje z duhovne poti – te je razkril tudi bralcem revije Aura. Tako duhovnim iskalcem sporoča, da lahko prav vsi dosežejo samospoznanje.
Kako je torej prejel tisto, česar ni nameraval prejeti? Smeje se pripoveduje, da se je njegov obisk Om ašrama v Jadanu, podeželskem delu Indije pač »malce podaljšal«, saj živi tam že šestnajsto leto. Sprva se je sicer nameraval vrniti domov in v službo, vendar se je v ašramu počutil tako dobro, da je ostal. »Medtem sem se trudil premagovati domotožje – to me je navdajalo že na prejšnjih potovanjih in nikoli ga nisem premagal, tokrat pa mi je le uspelo. Potem sem se počutil spremenjenega, svobodnega, zaživel sem povsem drugače. Domotožje je bilo namreč eno izmed spornih stanj mojega uma in končno sem se ga rešil.«
V ašramu je opravljal karma jogo, nesebično delo, najprej naporno fizično, potem delo v kuhinji. Pozneje je začel upravljati brezplačno šolo za revne otroke in ašram. »Med fizičnim delom sem opazoval svoje misli – se posvečal duhovnosti. Pri upravljanju ašrama in šole pa me osrečuje sodelovanje z domačini, ti imajo drugačen odnos do življenja kakor zahodnjaki – živijo preprosto, vendar srečno, in to se mi zdi nekaj posebnega.«
Treba se je predati
Je kdaj razmišljal, da bi se povsem posvetil duhovnemu življenju? »Po večletnem življenju v ašramu sem se zavedel, da se lahko poročim ali pa postanem sanjasi – svami (menih),« pripoveduje. »Vedel sem, da bi lahko na obeh poteh enako duhovno napredoval. Kot menih bi se odpovedal svetu, v družini pa sebi v korist svojih otrok, kajti tudi družinsko življenje je oblika odpovedovanja. Moč vsake od poti pa je v tem, koliko se ji predamo. Če se v družinskem življenju ne počutimo zadovoljne, to izgubi moč, in če nismo srečni kot svamiji, tudi to življenje nima moči. Vendar sem čutil, da je zame prikladnejše, če postanem svami. Vedno sem ljubil samoto in si zlahka predstavljal, da bi živel na samotni kmetiji.«
Pozneje je bil posvečen v mahamandalešvarja, Indijci so mu podelili enega najvišjih duhovnih nazivov, ki jih lahko prejmejo sanjasiji (tisti, ki se odpovedo svetu). Prvikrat pa se je zgodilo, da je ta naziv prejel Neindijec. Mahamandalešvar je vzvišeni duhovni naziv, ki ga nosijo menihi ali svamiji iz reda dashanami, ki ga je ustanovil duhovni učitelj Shri Adi Shankaracharya (788–820). Oseba, ki ji hindujski duhovniki podelijo ta naziv, je povzdignjena na najvišjo raven duhovnega skrbništva. Mahamandalešvar je voditelj skupnosti svamijev, njihov varuh, predstojnik, učitelj. Pred posvetitvijo so Jasraj Purija indijski duhovni voditelji preskusili – spraševali so ga o svetih spisih, jogi itn. Opazovali in preverjali pa so ga že več let poprej.
Bil je presenečen, ker so ta naslov dodelili prav njemu: »Tudi veliko Indijcev je bilo presenečenih, ker so posvetili prav mene. Potem pa so moje imenovanje izjemno lepo sprejeli, še posebno člani AKHARE, organizacije, ki podeljuje ta naslov. Če ga namreč tujec, Neindijec, ne bi mogel dobiti, bi to spodkopalo vso jogijsko filozofijo. Joga namreč prinaša osebno transformacijo in zato ni pomembno, kje začnemo svoje življenje. Vsak lahko doseže cilj. Ni bistveno, ali smo iz Indije ali iz Slovenije in iz kakšnega družbenega okolja izviramo … Podelitev tega naslova belcu dokazuje, kolikšna je preobrazbena moč joge, koliko ta spremeni človeka …«
Samospoznanje se zgodi
Kaj se zgodi, ko dosežemo tako vzvišeno stopnjo zavedanja? »Ljudje različno opisujejo izkušnje s svojih različnih stopenj samospoznanja. O svoji drobni izkušnji lahko povem le tole: je zadovoljstvo in čudovit občutek. Zavedanje, da ni pomembno, kaj se bo dogajalo okoli mene, saj imam ‘to luč’ vedno v sebi, vedno je tam. Vse drugo življenje je nekaj, kar poteka zunaj mene, resnično življenje pa je v meni.«
Ali se je moj sogovornik zelo trudil, da bi to dosegel? »Joga pripomore, da se nenehno razvijamo. Med vadbo duhovne prakse se skušamo zavedati dogajanja v sebi. Samospoznanje se potem zgodi … Vse je namreč že v nas! Sreča in svetloba! In boljše kakor naprezanje za to, da bi se pri duhovni vadbi nekaj zgodilo, je utišanje neštetih lastnih misli, želja itn. Šele potem se lahko zavemo tistega, kar je v nas … Notranji glas je v vsakem, a ga preslišimo. Indijski pesnik Kabir ga je opisal kot ‘glas znotraj sebe, ki je zvenel kot vina (glasbilo, podobno kitari), vendar ni imel strun’. Zvok je zvenel samodejno – notranji glas je torej vedno pričujoč, vedno zveni. A če se ga želimo zavedeti, se moramo umiriti, utišati. Jogijska praksa spodbuja notranje zavedanje, skoznjo spoznamo, da je bilo tisto, kar smo iskali zunaj sebe, že ves čas v nas.«
A kako naj se zavemo notranjosti, če nenehno hitimo? »V svetu moramo delovati, vendar se hkrati tudi zavedati notranjega miru,« razlaga Mahamandalešvar Jasraj Puri. »Vsaka duhovna vadba pomaga, da se zmoremo bolj osredotočiti na notranji mir. Del duhovne prakse lahko nenehno ohranjamo v vsakdanjem delovanju. Dlje ko vadimo, laže nam gre. Podobno je učenju jezika – sprva govorimo težko, s ponavljanjem besed in poslušanjem pa jezik sčasoma usvojimo. Enako je z učenjem jezika srca – priučimo se ga le z govorjenjem in s tem, da mu prisluhnemo. Končno nam to sporazumevanje postane povsem naravno. Notranji glas slišimo vse bolj, sčasoma pa nenehno in povsod. Četudi smo osredinjeni na zunanje dogajanje, se zavedamo notranjosti, in ko želimo, lahko samodejno usmerimo zavedanje vase in spet pridobimo notranji mir. Postanemo dovolj samozavestni, da vemo, da tega miru ne moremo izgubiti, saj je v nas.«
Ljudi ljubim takšne, kakršni so
Po iniciaciji v mahamandalešvarja se je svamijevo razumevanje in odzivanje spremenilo: »Zdaj ljubim ljudi veliko bolj in prav takšne, kakršni so. Vidim, kako je vsak od njih na nekem delu poti soočen s svojimi izzivi. Prej sem menil, da so izjemni le disciplinirani, mirni in tihi ljudje. Zdaj vem, da prav vsi ljudje delajo izjemne stvari, glede na to, kakšno preteklost so imeli, s čim so se soočali in kam so, ne glede na vse življenjske izzive, prispeli … Pomembnejše od mnenja o tem, na kateri stopnji duhovnega razvoja smo, je namreč to, koliko se v življenju in na duhovni poti trudimo. Zato ljudi zdaj bolj spoštujem le zato, ker so takšni, kot so. Veliko bolj potrpežljiv sem z vsemi, ki so morda nadležni in se je z njimi teže sporazumevati. Za njihovo vedenje in odzivanje so namreč razlogi. Ljudi ne presojam več po svoje, kajti zadovoljstvo sem našel v sebi …«
Ali naše napake in grehi po iniciaciji izginejo? »Vsekakor niso več pomembni. Če zares opustimo svojo preteklost, se je lahko povsem znebimo. Vendar to ni opravičilo za neumnosti v sedanjosti. Še vedno smo odgovorni za svoja zdajšnja dejanja. In če utemeljimo svojo odgovornost na tem zavedanju, resnično lahko živimo pravilno.« Jasraj Puri pravi, da tudi bolečino in žalost po spoznanju sebe še vedno občutimo, vendar pa se spremeni razmerje do njiju. »Nad menoj sta izgubili prevlado in zdaj se ju ne bojim več, nič več ju ne potlačim. To je podobno, kot bi imel puško brez nabojev … Bolečina je še vedno tu, vendar ni nekaj, kar me lahko poškoduje, saj imam notranji mir.«
Po posvetitvi se je spremenil tudi njegov pogled na duhovnost – ta se mu zdi preprostejša. »Gre samo za ljubezen, razumevanje in ustvarjanje odnosa s seboj … Vse bolj odkrivam, da je duhovnost povezana z ljubeznijo do sebe in s sprejemanjem sebe. Ko dosežemo to dvoje, se nam na duhovni poti vse odpre, razgrne.«
Pot moramo prehoditi sami
Kaj naj storimo, da bi tudi mi spoznali sebe? Velikokrat slišimo, da zahodnjaško vzgojeni ljudje po tem ne zmorejo poseči … »Vse skupaj je precej preprostejše, kot si mislijo ljudje. Zavedanje je v vsakem. Vsekakor pa je treba za to, da ga zaživimo, nekaj storiti. Vaditi moramo duhovno prakso in imeti nekoga, ki nas na duhovni poti vodi. Pomembno je tudi, da verjamemo, da smo vredni resnične sreče (navadno je to ljudem najtežje storiti!). Moramo se vzljubiti, se sprejeti takšne, kakršni smo, pa tudi druge ljubiti takšne, kakršni so – sprejeti njihove napake, znati videti njihovo lepoto. Izjemnost je v vsakem človeku.«
Svami Jasraj Puri pravi, da mora svojo duhovno pot vsakdo prehoditi sam in trdi, da se trud na duhovni poti obrestuje. »Vredno se je truditi tudi takrat, ko je res hudo, naporno. Zdaj vem, da si lahko z duhovno vadbo pridobimo tisočkrat več, kot sem si kdaj mislil. Neizmerno več, kot sem si predstavljal! Včasih je duhovna pot res boleča, saj na njej opuščamo stvari, ki so bile shranjene v nas zelo dolgo, bodisi koncepte, želje, navezanost itn. Vendar pa je vse skupaj vredno truda! Pomembno je tudi, da vemo, da je to dolgo potovanje, da cilja ne dosežemo čez noč … Vsak dan je treba napraviti le korak naprej, ne pa neznansko dolgega koraka do končnega cilja. Sprejeti se moramo tudi takrat, ko delamo napake, ko se pomikamo nazaj, ali pa storimo kaj, kar zelo obžalujemo. Prav je, da se takrat nase ne jezimo, temveč si rečemo: Tega sicer nisem naredil najbolje, vendar bom poskusil opraviti bolje. V jogijski filozofiji ni nobenega prav in narobe, so le stvari, ki našemu duhovnemu razvoju bodisi koristijo, in tiste, ki so manj koristne … So stvari, ki nas peljejo h končnemu cilju, in takšne, ki nas od njega odvračajo. Koncept kaznovanja za naše napake, grehe, namreč ni rešitev … Rešitev prinaša soočenje z napakami. Potem pa si moramo reči: Prav, to sem storil …, vendar bi zdaj rad naredil bolje in to bom tudi poskusil.«
Moj sogovornik spoštuje vse duhovne in verske prijeme: »Vsi so izjemni. Vsaka duhovna pot ustreza določenim ljudem, in če se ji predajo, je zanje prava. Cilj vseh različnih duhovnih poti je enost. V vseh religijah poznajo poti do enosti, zato imajo vse svojo lepoto. Vendar moramo vaditi le resnično duhovnost, to je tisto, kar je v bistvu vsake religije.«
Duhovnosti namenimo najboljši čas
Morda si mislimo, da po iniciaciji lahko prenehamo vaditi duhovno prakso in se le predajamo zamaknjenosti … Ali svami še vedno opravlja duhovno prakso? »Seveda! Potem ko očistimo tla v sobi, jih moramo kmalu znova počistiti. Ali pa bomo imeli zelo umazana tla … (smeh) Duhovna vadba je vedno potrebna. Vedno jo je treba opravljati.«
Vsem bralcem Aure priporoča, naj skušajo opravljati duhovno prakso: »Duhovni vadbi namenite svoj najboljši čas – to je namreč ena najpomembnejših stvari v življenju. Ni nujno, da praksi namenimo veliko časa, dobro pa je, da ji namenimo nekaj najboljšega časa, in ne zgolj trenutke, ki nam ostajajo na voljo med dnevnimi obveznostmi. Naše duhovno potovanje je namreč naše najdragocenejše življenjsko potovanje, zato je prav, da mu namenimo najboljši čas. Ni treba, da meditiramo več ur, dovolj je le petnajst minut ali pol ure … Pomembno je tudi, da je ta praksa kakovostna in da se ji povsem posvetimo. In to nam spremeni življenje.«
Za nekatere ljudi je najboljši čas za prakso zjutraj, za druge zvečer. »To je odvisno od posameznika,« pravi moj sogovornik. »Na duhovni poti ves čas odkrivamo, kakšna duhovna vadba nam najbolj ustreza. To pa lahko spoznamo le tako, da vadimo. Med vadbo delamo seveda tudi napake … Duhovno potovanje je kot nekakšen znanstveni preskus – opravljamo ga, opazujemo izide ter sklepamo – ali bomo tisto, kar smo delali, ponavljali ali bomo stvar malce spremenili. Potem končno spoznamo, katera duhovna praksa nam najbolj ustreza in s katero se lahko izražamo. Kajti duhovna praksa je za vsakogar drugačna. Tudi učitelj ne svetuje vsem učencem enake duhovne prakse. Vsakemu, še posebno rednim vaditeljem, svetuje, naj vadijo takšno prakso, ki je nekoliko prilagojena njim, saj jim ta najbolj ustreza. Tudi pozneje mojster še spreminja učenčevo vadbo – tako je ta vedno po meri posameznika – prilagojena njegovi osebnosti, življenjskemu slogu, položaju, izkušnjam itn.«
Kako je avstralski fizioterapevt postal mahamandalešvar
Mahamandalešvar svami Jasraj Puri se je rodil 20. junija 1971 v Sydneyju kot Jason Connelly. Starši – oba učitelja – so ga vzgojili v rimskokatoliški veri. Duhovnost ga je s književnostjo pritegnila kot štirinajstletnika: »V šoli smo obravnavali romantične angleške pesnike, na primer Wordswortha, Coleridgea in Keatsa, in vsi so pisali, da je Bog v naravi. Naša hiša stoji na robu velikega parka, zato sem tja velikokrat zahajal, hodil v gozd, sedel ob slapu, užival v prečudoviti naravi …«
Boga je najraje iskal v tišini, v sebi. Študiral je fizioterapijo in pozneje delal kot fizioterapevt. »Preden sem se seznanil z jogo, sem se čudil lepotam stvarstva, čutil sem, da med vsem ustvarjenim ni meja in da je Bog v vsem. To me je napolnjevalo z izjemno notranjo radostjo. Vendar sem to radost lahko ujel le za nekaj časa, nisem pa je mogel ohraniti za vedno. Svojega doživljanja si nisem znal niti pojasniti, zato sem iskal … Obiskoval sem predavanja o budizmu in zenbudizmu, potoval v Azijo in nekajkrat le za tri dni ostajal v budističnih samostanih, preskusil sem različne tečaje joge. Potem sem začel vaditi jogo po sistemu Joge v vsakdanjem življenju – tečaj je vodil učitelj, ki se mi je zdel nekaj posebnega. Imel sem občutek, da ve nekaj o tistem, kar sem doživljal v sebi in česar si nisem znal razložiti … Ko sem spoznal ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, njegovo svetost Mahamandalešvarja Višvaguru Paramhans Svamija Mahešvaranando – Swamijija, sem se zavedel, da je on tisti, ki pozna notranje doživljanje, ki ga jaz le okušam, in da mi lahko pomaga, da bom tisto luč za vedno našel v sebi in o njej znal razlagati tudi drugim.«
Petindvajsetleten je odšel v Om ašram v Indiji. Tamkajšnje življenje ga je povsem prevzelo in odločil se je, da se bo posvetnemu življenju odpovedal in postal svami, januarja 2001 je bil posvečen v red sanjasijev. Vsaki dve leti ali tri je obiskal svojce v Avstraliji in ti so njegovo življenjsko odločitev tudi sprejeli. Pravi, da bi svoji poti sledil tudi, če se starši s tem ne bi strinjali … Februarja 2010 ga je hindujska visoka duhovščina posvetila v mahamandalešvarja (ta naslov ima le osemdeset oseb!) – prejel je enega najvišjih indijskih duhovnih nazivov, hkrati pa je postal predstojnik številnih indijskih samostanov ali ašramov. Predava po vsem svetu, julija je bil v Ljubljani. V ašramu ima po posvetitvi skorajda enake obveznosti kot prej. Še vedno upravlja brezplačno šolo in skrbi za ašram. »Drugače je le to, da se zdaj srečujem z več ljudmi, ti prihajajo k meni po nasvete, še posebno domačini me velikokrat sprašujejo o svojih zadevah in življenju. V Indiji imam tudi veliko uradnih dolžnosti, vabijo me na satsange (satsang – pomeni druženje z gurujem ali s skupino ljudi, ki posluša, govori in asimilira »resnico«, op. p.), ob različnih priložnostih moram imeti govore ipd.«
Po njegovi posvetitvi se ljudje pred njim – takšna je navada v Indiji – priklanjajo do tal, to pa je za Neindijce precej nenavadno … »Na začetku sem se počutil zaradi tega precej neprijetno, sčasoma pa sem razumel, da se ljudje ne priklanjajo zaradi mene, marveč zaradi sebe. Ljudje se ne klanjajo osebi (guruju), marveč tej luči, ki je od Boga in je v vsakem od nas … V Indiji takšen priklon izraža pričakovanje in upanje ljudi. Če ga ne bi sprejel, bi jih užalil. Jaz sicer ne čutim, da sem više kakor drugi, vendar se moram vesti svoji vlogi in položaju primerno. Lepo je, da prihajajo ljudje k meni z odprtostjo, zato čutim, da bi jim rad dal, kolikor morem. Seveda pa sem takrat, ko se poklonim pred svojim gurujem, veliko srečnejši, kakor tedaj, ko se drugi klanjajo pred menoj.«
Elena Danel: objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277
Fotografija: Elena Danel