POSKUSI ZA ZAPRTIMI VRATI

Nekaj minut po deveti uri, 21. oktobra 1966, je velikanski plaz premoga z obličja zemlje odnesel vas v Aberfanu, angleškem južnem Walesu. Pod goro premoga je izginila osnovna šola in še 20 bližnjih hiš, druge hiše pa je velikanska črna gmota poškodovala. Umrlo je 144 ljudi, od tega 116 otrok.

Po tragediji je psihiater dr. J. S. Barker zbral pričevanja ljudi, ki so slutili katastrofo. Na javni poziv je prejel 76 opisov takšnih slutenj, od tega jih je 24 bilo mogoče preveriti, saj so priče potrdile, da jim je dotična oseba že prej pripovedovala o svojih sanjah ali slutnjah. Eden od njih je rekel, da je teden dni pred nesrečo sanjal objokane otroke in šolo prekrito s smolnato nesnago. Nekateri so dogodek slutili veliko prej, preden se je zgodil, veliko pa jih je neposredno pred dogodkom v sebi zaznalo neprijeten nemir.

Med tistimi, ki so slutili katastrofo, je bila tudi deklica, ki jo je plaz pokopal v šoli. Preden je odšla v šolo, je rekla materi: »Sanjala sem, da sem šla v šolo, vendar naše šole ni bilo več, prekrilo jo je nekaj črnega.«

Na podlagi teh pričevanj je dr. Baker v sodelovanju z angleškim časopisom Evening Standar in znanstvenikom Petrom Fairleyem v Londonu ustanovil Urad za slutnje (Premonition Bureau), prvega te vrste na svetu. Nato je bila podobna ustanova ustanovljena tudi v Združenih državah Amerike, in sicer Osrednji register slutenj (Central Premonition Registry). V Nemčiji pa je po drugi svetovni vojni začel delovati sloviti Inštitut za mejna področja psihologije in psihohigiene v Freiburgu (Institut für Grenzgebiete der Psychologie und Psychohygiene), v katerem zbirajo podatke o vseh nenavadnih, tako imenovanih paranormalnih pojavih.

Za parapsihološke pojave se ogrejejo obveščevalci in vojska

Za parapsihološke pojave so se še pred drugimi civilnimi ustanovami začele zanimati obveščevalne službe Zahoda in Vzhoda ter vojska. Znano je, da so Nemci že med drugo svetovno vojno z nihali skušali določiti položaje sovražnika, vendar pri tem niso bili preveč uspešni. Veliko bolje so se odrezali Čehi. Ti so imeli v vojaških vrstah tudi vojake s posebnimi sposobnostmi. Na različne načine, večinoma z bajalico, so pridobivali informacije o tarčah, položajih, premikih sovražnikov. Tako je nekoč vojak s posebnimi sposobnostmi omogočil, da so zajeli 200 Madžarov.

Zanimanje za paranormalne sposobnosti pa se je povečalo med hladno vojno, saj so obveščevalne službe skušale pridobiti podatke o načrtih nasprotne strani tudi s pomočjo ljudi s posebnimi sposobnostmi.

Ameriška obveščevalna služba CIA je paranormalne pojave začela proučevati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s skrivnim projektom Stargate (Zvezdna vrata), kot odgovor na parapsihološke raziskave v tedanji Sovjetski zvezi. V okviru tega projekta so poučevali opazovanje predmetov na daljavo, slutnje in sposobnost napovedovanja prihodnosti.

Najbolj znane poskuse sta pri tem projektu opravljala fizika in strokovnjaka za laserje, dr. Harold Puthoff in dr. Rassel Targ s Stanfordskega raziskovalnega inštituta. Njuna najuspešnejša poskusna oseba je bil newyorški jasnovidec Ingo Swann (umrl 2013), ki je bil sposoben gledati na daljavo, imel je psihokinetične in jasnovidne sposobnosti. Lahko je narisal notranjost prostora, ki ga ni nikoli videl, kot bi imel rentgenski vid, ali pa opisati podrobnosti želene lokacije. Pri preverjanju njegovih sposobnosti so naključno izbrali koordinate kjer koli na svetu, na primer na otoku Kirkland ali nekem otoku v oceanu, Ingo Swann pa je narisal skico izbranega območja. Zmeraj je dobro opravil svoje delo.

Odlična opazovalca na daljavo sta bila tudi Pat Price in Joe McMoneagle.

Ob neki priložnosti je omenjeno raziskovalno skupino CIA zaprosila, naj opišejo počitniško hišico v gozdovih zahodne Virginije. Blizu nje je bila tudi skrivna podzemna vojaška baza, ki so jo jasnovidci uspešno opisali, čeprav tega nihče od njih ni zahteval. Zaskrbljene odgovorne osebe iz obveščevalne službe so bile prepričane, da kaj takega ni mogoče, in so začele preiskovati, kdo je Stanfordski inštitut seznanil s tem podatkom, prepričani so bili, da nekdo vohuni in izdaja zaupljive podatke.

Položaj se je uredil sam od sebe, ko je to skupino CIA zaprosila še za naslednjo nalogo, in sicer, naj skušajo ugotoviti, kaj počnejo v raziskovalni ustanovi Semipalatinsk v Sovjetski zvezi. Jasnovidci so natančno opisali lokacijo ustanove in predmete v njej, in tako so se v obveščevalni službi prepričali, da raziskovalcem in poskusnim osebam nihče ni posredoval podatkov o skrivni vojaški bazi, da so stanfordski jasnovidci res sposobni videti predmete na daljavo, da podatkov ne dobivajo iz drugih virov.

 Urjenje agentov

CIA se je nato odločila, da naj stanfordska raziskovalna skupina izuri v gledanju na daljavo tudi obveščevalne agente. Enake želje je imela tudi vojaška DEA. Težava pri gledanju na daljavo pa je, da slike prihajajo kakor poplava in je težko ločiti zrnje od plev, druga ovira pa je mentalni hrup v človekovi glavi. Možgani namreč ustvarjajo lasten »hrup«: obujajo spomine, domnevajo, sklepajo, ugibajo in podobno.

Na stanfordskem inštitutu so pripravili poseben program izčiščevanja informacij. Prejetih vtisov jasnovidna oseba ni smela sproti razlagati, temveč jih je morala zgolj zapisovati in med zapisovanjem glasno izgovarjati. Glasnost so zahtevali iz dveh razlogov: v sobi je poleg jasnovidca zmeraj sedel tudi nadzornik, ki je z vprašanji usmerjal jasnovidca; da bi vedel, kaj jasnovidec opazuje in kaj naj ga vpraša, mu je jasnovidec moral svoje vtise sporočati na glas. Drugi razlog pa je bil, da je tako jasnovidec bil dejavnejši in je zanj vse postalo resničnejše, zato je bilo tudi gledanje na daljavo uspešnejše.

Ko se je jasnovidec že dobro izuril, je lahko opazoval kar koli. Vsi poskusi pa so bili dvojno slepi. Jasnovidec je sedel na enem stolu, nadzornik na drugem, in nihče od njiju ni vedel, kaj se bo gledalo. Jasnovidec je dobil le neko naključno izbrano število, na primer 83495767, ki je bilo povezano z namenom tretje osebe, kaj želi videti kot tarčo. Nadzornik je imel vlogo zavestnega jasnovidčevega uma zato, da jasnovidec ne bi uporabljal svojega uma, temveč da bi sledil le vtisom iz podzavesti.

Ingo Swann je v sodelovanju z obema raziskovalcema zasnoval urjenje gledanja na daljavo v štirih stopnjah: Na prvi stopnji se je oseba, ki se je urila, seznanila s koordinatami, nato je skušala na papir skicirati svoje prve vtise. To so bile naključne črte brez zavestnega nadzora, Swann jih je imenoval ideogrami, in prav ti so bili po njegovem mnenju temelj dobrega opazovanja. Na drugi stopnji je oseba skušala zaznati vse čutne vtise, na primer: hladno, toplo, kakšne barve vidi, ali kaj vonja, okuša in podobno. Če bi se na tej stopnji pojavil pojem, ki ni sodil v to skupino, kot na primer vtis pekarne, se je to takoj označilo kot šum. Na tretji stopnji so postajale risbe opazovane tarče že natančnejše, pojavljali so se vtisi o dimenzijah, ali je tarča velika, majhna, težka, lahka in podobno. Na četrti stopnji se se vsi vtisi združevali, razvrščali v kategorije, na primer kovina, koža, voda in podobno. S tako zasnovanim postopkom je Swann skušal dobiti čim natančnejše zadetke. Težava je bila v tem, da so jasnovidci sicer narisali nekakšne podobe, vendar so jih prepoznali šele tedaj, ko so jim na fotografiji pokazali, kaj so v resnici opazovali.

Nekateri jasnovidci so bolje prepoznavali oblike, drugi barve. Vsa zadeva je temeljila na domnevi, da je človekova podzavest v stiku z vesoljem, zato podzavest lahko stvari spoznava neodvisno od časa in prostora, vendar tega ne more prenesti zavestnemu umu. Če je zavestni um (ali nadzornik v teh poskusih) postavil pravo vprašanje, je lahko dobil podatke, ki jih je iskal. Velik del urjenja se je zato nanašal prav na zastavljanje pravih vprašanj in opazovanje odzivov telesa, da bi jasnovidec čim bolje razumel, kaj mu sporoča podzavest.

Dr. Dean Radin je bil znanstvenik, ki se je tudi zanimal za takšne pojave. Postal je pozoren na „srečne“ vojake, ki so preživeli boje ne glede na nevarnost, ki so ji bili izpostavljeni, in sicer po zaslugi svoje intuicije, slutenj ali celo vizij dogodka.

Da bi dognal, ali osebe lahko res slutijo prihodnost, se je odločil za poskus.

Poskusnim osebam je na računalniškem zaslonu prikazoval slike seksa, nasilja in slike z umirjeno vsebino, ob tem pa meril njihove odzive s prilagojenim detektorjem laži. Slike so se osebam prikazovale naključno. Kmalu je odkril, da so se začeli ljudje odzivati na slike še preden so jih videli, in to brez izjeme. Ljudje so se ustrašili nekaj sekund prej, preden so zagledali sliko z vznemirjajočo vsebino. Najhitreje se je spremenil volumen krvi v prstu, in sicer tri sekunde prej, preden se je pokazala vznemirjajoča slika. Bitje srca se je pospešilo dve sekundi pred neprijetno sliko, upor kože pa spremenil približno sekundo prej, preden se je slika pokazala.
Radinovi dosežki so bili tako prepričljivi, da se je poskusa udeležil tudi dr. Kary Mullis, kemik in dobitnik Nobelove nagrade. In tudi pri njem so se pokazale enake zakonitosti. Lahko je „videl“ približno tri sekunde v prihodnost.
Gledanje na daljavo ali v prihodnost so v novejšem času uporabljali Američani tudi pri operativnih nalogah. Tako je eden od jasnovidcev nekaj dni pred iranskim napadom s projektili na ameriško bojno ladjo Cole videl napad, vendar napada Američanom kljub temu ni uspelo preprečiti. Te sposobnosti uporabljajo tudi pri iskanju sestreljenih pilotov.

Narava posebnih sposobnosti

Raziskovalci so skušali razvozlati zakonitosti, ki omogočajo posebne pojave. Sprva so domnevali, da so ti pojavi po svoji naravi elektromagnetni, in to domnevo so se odločili preveriti. Vodja poskusa je bil raziskovalec dr. Stephan A. Schwartz. Ker pa je malo pred sprejetjem naloge bral poročilo o delu dr. Harolda Puthoffa in dr. Russella Targa, se je odločil, da bo k sodelovanju povabil tudi njiju.

Leta 1977 se je ob otoku Santa Katalina nedaleč od Los Angelesa v globine oceana spustila podmornica. Raziskovalci so si zadali tri cilje: ugotoviti, ali je narava nelokalne zavesti elektromagnetna, ali lahko jasnovidci locirajo neznano razbitino na dnu oceana, in tretji, ali lahko jasnovidci pošiljajo in sprejemajo sporočila od ljudi s celine. Da bi preverili, ali je narava nenavadnih pojavov elektromagnetna, se je podmornica morala spustila globlje, kot lahko sežejo elektromagnetni valovi, saj jih voda ustavi. Ne glede na globino so jasnovidci opravili svoje delo, in to je bil dokaz, da narava teh pojavov ni elektromagnetna.

Jasnovidci so tudi uspešno locirali razbitino, pošiljali in prejemali sporočila od ljudi v severni Karolini. Naloga je bila v celoti odlično opravljena, vendar kljub temu vse do danes ni znano, na kakšnih temeljih delujejo ti nenavadni pojavi.

Zdi se, da ima vsak človek nenavadne sposobnosti, če se ne izrazijo prej, se gotovo tedaj, ko je izpostavljen veliki nevarnosti. Tedaj se slutnja tragedije ali nesreče prebije skozi hrup v njegovih možganih in ga opozori.

Če govorimo na splošno, sta pri razlagi parapsiholoških pojavov dve poglavitni domnevi: animistična in spiritistična. Po animistični, so vsi parapsihološki pojavi izraz nezavednega dogajanja v podzavesti paranormalno nadarjenega posameznika, po spiritistični pa, da je mogoče, vsaj nekatere parapsihološke pojave (napovedovanje prihodnosti, nasveti v stanju zamaknjenosti) razlagati tudi s sodelovanjem umrlih duš ali bitij iz drugih dimenzij.

Sredi devetdesetih let so program Stargate uradno opustili, kot razlog pa navedli, da tako pridobljeni podatki niso bili preveč zanesljivi.

Rusija: od prepovedi do razmaha

V Rusiji so bili od nekdaj parapsihološko zelo nadarjeni posamezniki, zato so parapsihološke pojave proučevali še pred drugo svetovno vojno. Po vojni pa je Stalin prepovedal vsakršno ukvarjanje s temi pojavi in njihovo raziskovanje. Šele leta 1969, ko je prišlo do spremembe vodstva v Kremlju, se je raziskovanje teh pojavov obudilo, vendar sta nad temi raziskavami bdeli zloglasna KGB in vojska. Od inštituta Popov so zahtevali, naj po vsej Sovjetski zvezi ustanovi raziskovalne laboratorije. Ko so Američani izvedeli za ruske načrte, jih je zgrabila panika, in so se v tovrstno raziskovanje podali tudi sami (projekt Stargate). Na Zahodu je v tistem času vel tudi strah pred ruskimi darili, saj so bili tuji diplomati prepričani, da so ruska darila prežeta z negativno energijo, ki lahko pri obdarovanem sprožijo bolezen in celo nevrološke poškodbe. To naj bi bilo mogoče, ker naj bi češki strokovnjak Robert Pavlica razvil psihotronski generator za zbiranje energije.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v tedanji Sovjetski zvezi že 29 inštitutov, ki so proučevali parapsihološke pojave. Od znanih poskusov z nadarjenimi posamezniki, na primer z Nino Kulagino, ki je z močjo misli premikala predmete pod steklom ali ustavila srce žive žabe, ter s svetovno znano zdravilko Džuno Davitašvili, ki je zdravila tudi na daljavo, so se pozneje preusmerili na biološke poskuse in začeli proučevati telepatijo in vpliv na daljavo, ki ga Rusi imenujejo biokomunikacija. Danes delajo poskuse z biofotoni, svetlobnimi delci v živih celicah in z DNK. Tako so na primer dve kulturi bakterij ločili s steklom in ugotavljali, ali je mogoče prenesti bolezen na zdrave celice. Prenos je uspel.

V poskusih s telepatijo so uporabljali tudi živali, na primer mačke in ribe. Mačje mladiče so priklopili na električni tok, v drugi sobi pa opazovali odziv njihove matere, z ribo slon so delali poskuse s prenosom sporočil na razdaljo 3000 kilometrov.

Danes pa zbujajo pozornost predvsem poskusi akademika in doktorja bioloških ved Petra Petroviča Garjajeva iz valovne genetike, ki podirajo ustaljene predstave o svetu.

 Kitajska najbolj zaupa tradiciji

Že leta 1982 sta v Cambridgeu tam gostujoča kitajska znanstvenika prikazala, kako kitajski otroci prepoznavajo številke in risbe, če jim jih v zaprti ovojnici položijo na roko, pod pazduho ali drugam na telo. Takšno sposobnost Kitajci imenujejo upravljanje s posebnimi telesnimi sposobnostmi in ne parapsihologija. Danes na Kitajskem predvsem skušajo dognati, po kakšnih principih deluje metoda či gonga. Čeprav se s či gongom uri predvsem telo, pa se s to metodo razvijejo tudi paranormalne sposobnosti. Kitajci posebne sposobnosti delijo v jang in jin sposobnosti. Jang so tiste, ki jih je mogoče pridobiti z urjenjem (s či gongom ali kakšno drugo tehniko), jin pa tiste, ki so človeku prirojene, pri nekom se izrazijo, pri drugem pa ne. Izidi takšnih raziskav so na Kitajskem skrivnost.

Če primerjamo raziskave posebnih pojavov v Združenih državah Amerike, Rusiji in na Kitajskem, bi lahko na splošno rekli, da se v Združenih državah Amerike usmerjajo bolj na psihološke pojave, v Rusiji skušajo zakonitosti posebnih pojavov dognati z biologijo in nevrofiziologijo, na Kitajskem pa s proučevanjem temeljev tradicionalne kitajske medicine, kamor sodi tudi či gong.

xxx

Nova spoznanja pri raziskovanju paranormalnih pojavov

Telepatija, psihokineza (premikanje objektov z mislimi) ali prekognicija (napovedovanje prihodnosti) bi morale dobiti znanstveno razlago in tako potrditi tisto, kar je veliko ljudi že spoznalo na podlagi svojih izkušenj, vendar tega ne morejo dokazati.

Ugledni raziskovalec dr. Daryl Bem z univerze Cornell v Združenih državah Amerike je opravil obsežne raziskave s temi pojavi. Ugotovil je, da statistično gledano, vsak človek zmore zaznavati prihodnje dogodke. S tisoč poskusnimi osebami je opravil devet raziskav napovedovanja dogodkov.

Dve raziskavi sta temeljili na domnevi, da je človekova duševnost sposobna zaznati erotične dražljaje, še preden se pojavijo. Ta slutnja naj bi bila tako močna zato, ker vpliva na sposobnost nadaljevanja vrste in preživetje človeškega rodu. Dr. Bem je poskus opravil na 100 osebah − 50 žensk in 50 moških. Cilj je bil ugotoviti, ali lahko poskusne osebe predvidijo, na kateri strani računalniškega zaslona se bo pokazala erotična slika. Izidi so pokazali, da je bilo pravilnih 53,1 odstotka odgovorov. Po zakonih statistike to pomeni, da je dogodek mogoče predvideti. Ko so poskusnim osebam prikazovali slike, ki niso imele erotične vsebine, je pravilen izid napovedalo manj kot petdeset odstotkov poskusnih oseb.

V nadaljnjih raziskavah so morale poskusne osebe napovedati, ali bo prikazana slika na zaslonu imela pozitivno ali negativno vsebino. V poskusih se je potrdilo, da je večina poskusnih oseb pravilno napovedala vsebino, ki se je prikazala.

Parapsihološke sposobnosti so bile od nekdaj sporno področje. V anketi na temo, ali te sposobnosti v resnici obstajajo, so bili med 1100 vprašanih univerzitetnih profesorjev prav profesorji iz psihologije najbolj skeptični. V primerjavi s svojimi kolegi iz naravnih ali socialnih znanosti jih je kar 34 odstotkov izjavilo, da ne verjamejo v obstoj parapsihičnih sposobnosti.

Rafko Novak, objavljeno v reviji AURA št. 304, december 2014

Fotografija: 123 RF

 

Več ...