Že nekaj desetletjih se govori, da se rojevajo novi otroci, ki se razlikujejo od generacij prejšnjih otrok po barvi energijskega ovoja okoli svojega fizičnega telesa (avri) in po svojem odnosu do življenja. Po eni strani so to zelo pametni, nadarjeni otroci, po drugi pa samovoljna, uporniška bitja, ki ne poslušajo odraslih, brezčutna, nekatera celo psihopatska.

Energije na planetu se spreminjajo. Smo pred novim evolucijskim skokom, pred korakom v novo časovno obdobje, ki bo zahtevalo drugačno vrsto ljudi.

Človek je več kot le dosežek deljenja celic, tako kot je tudi svet več, kot nas ga večina vidi. Ne vemo, kaj in kako bo jutri. Morda se bodo prihodnji časi res veliko bolj razlikovali od starih, kot so se v zgodovini prihodni časi od prejšnjih.

Leta 1982 je terapevtka in sinestezistka Nancy Ann Tappe, ki je trdila, da lahko vidi človeško avro, poročala, da opaža čedalje več dojenčkov s posebno barvo avre, kakršne do tedaj ni opazila – njihova avra naj bi bila v celoti temno modra, indigo, in zato jih je tudi imenovala indigo otroci.

O obstoju avre ali energijskega ovoja okoli človeškega telesa večina ljudi ne dvomi. Vsi smo že doživeli, da smo prišli v kakšen prostor, v katerem smo začutili nekakšno napetost, čeprav nismo vedeli, kaj se je tam dogajalo ali se dogaja. Vsi ljudje oddajamo energijo, nekateri pa to energijo tudi vidijo in čutijo, zaznavajo pretanjene frekvence, toploto, hlad, določen vtis, včasih celo občutek, ki ga je z besedo težko opisati.

V človeški avri so tako rekoč vse barve. Na vrhu človekove glave je avra temno vijoličasta, nato spremeni barvo v temno modro, predvsem na območju možganov, nato sledijo navzdol zelena, rumena, oranžna, temno rdeča in rjava barva. Te barve so usklajene z različnimi frekvencami. Temno rjava in temno rdeča sta topli barvi in glede na frekvenco počasni barvi. Najhitrejša barva, z najvišjo frekvenco, pa je nad človekovo glavo, to je bleščeče bela svetloba. Tudi vijoličasta in temno modra barva imata visoko frekvenco, to pomeni, da naj bi tudi indigo otroci delovali pospešeno. Vse naj bi želeli narediti hitro. Poleg tega naj bi čutili, da nimajo veliko časa na tem svetu, ker morajo še veliko postoriti.

O indigo otrocih sta nato medij Lee Carrol, ki je kanaliziral entiteto Kryona, in njegova žena Jan Tober napisala knjigo, in nenadoma se je po vsem svetu, zlasti med pripadniki novodobnih duhovnih gibanj, začelo govoriti o novih otrocih, vendar znanstvenih potrditev o obstoju takšnih ali podobnih otrok do danes ni.

 

Nimajo vsi indigo otroci enakih značilnosti

Američanka Lori Johnson je populacijo indigo otrok razdelila v več generacij, glede na datum rojstva. Pravi, da lahko ločimo pet generacij indigo otrok, vsaka ima svoje značilnosti, drugačne avrične ovoje in njihove sposobnosti se prebujajo v drugem časovnem obdobju.

Prva generacija indigo otrok naj bi bila rojena v letih 1958 do 1968. Avtorica jih imenuje generacija alfa. Njihova avra naj bi bila modro-zeleno-vijoličasta, ki jo maskira ljubka oker, barva mentalnega ovoja. Avrični ovoji so nekakšno varovalo, ki otroke in odrasle varuje pred pretiranimi dražljaji in zunanjimi vplivi, jim omogoča postopno odkrivanje in uresničevanje njihovih zmožnosti. Te posebne avrične plasti so pomagale indigo osebam, da so se dobro prilagodile sodobnikom, ki medse še niso bili pripravljeni sprejeti drugačnih oseb. Indigo oseba alfa generacije naj bi se že od rojstva čutila drugačna, kot da ne bi pripadala družini, deželi ali času, v katerem se je znašla. Opažala je svojo izjemno senzibilnost in posebnost. Ko je takšna oseba mentalno dozorela, da je bila kos svojim darovom, je navadno doživela izkušnjo mračne noči prebujanja, ali kot to Lori Johnson imenuje – Saturnovega povratka. Pri tej indigo generaciji je ta proces potekal od leta 1986 do 1996, natančneje, v njihovem 28. ali 29. letu starosti. Dolžina tega procesa se je lahko spreminjala, navadno pa je trajala sedem let in pol.

Vrnitev k sebi in svojemu življenjskemu poslanstvu je lahko zahtevna naloga. To obdobje je polno pasti in težav, ovir, bolezni, življenjskih težav in izzivov, ki so potrebni za razkrivanje mask in prividov, za odkrivanje pravega potenciala in vrnitev k sebi. Pozna trideseta leta so pri človeku leta krepitve in razcveta psihičnih sposobnosti. Dotlej je oseba generacije alfa imela dovolj časa, da je preizkusila, pretanjila svojo intuicijo, in se naučila zaupati svojim psihičnim sposobnostim, vendar se odtlej njene sposobnosti še poglabljajo (jasna in nezgrešljiva intuicija, močno notranje vodstvo, komunikacija z duhovnimi svetovi, uvid v misli, občutke in namene drugih ljudi, dostop do vzporednih ravni resničnosti, pravi uvid v naravo časa in številni drugi posebni darovi). V njihovih tridesetih letih se je izkristalizirala tudi zdravilna moč te kategorije ljudi (alternativne tehnike zdravljenja so tem ljudem zelo blizu). Alfa generacija indigo oseb je že prišla iz faze prebujanja in nekateri od njih danes prehajajo v oktarin fazo, to pomeni, v obdobje izjemne senzibilnosti in še večje sposobnosti uvidov.

Druga generacija indigo otrok ali generacija beta je bila rojena v letih od 1968 do 1978. Tudi ta generacija naj bi prišla na svet z varovalnim ščitom, tj. z modro-zeleno-vijoličastim ovojem v avri, vendar brez barve oker. Sposobnosti te generacije so se prebujale v obdobju od 1996 do 2006, v posameznikovem 28. ali 29. letu starosti. Sčasoma so zbledele in izginile varovalne plasti v avri, zato se je lahko takšna oseba počutila golo, ranljivo, prehajala skozi faze čiščenja na fizični in psihični ravni. Zato je Lori Johnson takšnim osebam svetovala, naj bodo nežne in blage do sebe, zaupajo bližnjim osebam, poiščejo družbo sebi podobnih, če je potrebno tudi strokovno pomoč. Razvijajo naj intuicijo in zaupajo notranjemu vodstvu. Za pripadnike alfa in beta indigo generacije naj bi bil značilen tudi mladosten videz. Pravo indigo zrelost bodo pripadniki te generacije doživeli v svojih štiridesetih letih.

Gama generacija je tretja generacija indigo otrok, rojevali naj bi se od leta 1978 do 1988. To naj bi bila tudi prva generacija brez varovalnih ovojev v avri: če pa jih imajo, so vijoličasti, včasih označeni tudi kot kristalin ali oktarin. Prav pripadnikom te generacije pripisujejo vedenjske težave in hiperaktivnost. Obdobje prebujanja te generacije je (bo) od leta 2006 do 2016, v poznih dvajsetih letih starosti njihovih pripadnikov. V oktarin fazo bodo prešli v začetku svojih štiridesetih.

Delta generacija naj bi bila četrta generacija indigo otrok. To naj bi bila tudi prva generacija čistih indigo otrok, njihove avre naj bi bile izrazite indigo barve, brez obarvanih varovalnih ovojev. Nekateri člani te generacije naj bi imeli kameleonski oktarinski ovoj, vendar je to prej izjema. To pomeni, da je ta generacija izredno tankočutna in potrebuje pomoč, da bi našla sebe. To je skupina, v kateri naj bi bilo največ hiperaktivnih otrok. Sem sodijo osebe, rojene v letih od 1988 do 1998. Kot otroci naj bi imeli radi predvsem modre in vijoličaste odtenke, umirjene zvoke, počasne ritme, niso marali gneče in visokih temperatur. Skladnost z naravnimi ritmi jim zagotavlja ravnotežje v sebi in mir. Ta skupina naj bi imela zelo težko odraščanje, nagnjena je tudi k drogam in alkoholu, samomorilnosti in potrebuje pomoč. Njihove sposobnosti se bodo prebujale predvsem v obdobju od leta 2016 do 2026, to je v njihovem 28. ali 29. letu.

Peta generacija indigo otroke – generacija omega – zajema otroke rojene od leta 1998 do 2008. Kot pravi Lorri Johnson, je to zadnja generacija čistih indigo otrok. Ta bo imela še večje težave v prilagajanju na okolje kot prejšnje generacije, pogosto tudi zelo težko otroštvo. Veliko bolj jih bodo ogrožale hude bolezni in posebnosti, na primer avtizem ali Aspergerjev sindrom, saj se bodo umikali od sveta. Preobčutljivi bodo, ti otroci so se (in se še bodo) že rodili kot otroci indigo otrok. Ta generacija bo doživljala svoj Saturnov povratek od leta 2026 do 2036.

Po letu 2013 naj bi se število rojstev indigo otrok zelo zmanjšalo, še naprej naj bi se rojevali, vendar redkeje.

 

Štirje tipi indigo otrok

Nancy Ann Tappe je navajala nekoliko drugačno tipologijo indigo otrok, in sicer glede na njihov prihodnji interes. Tako jih je v grobem razdelila v 4 tipe. Prvi tip so humanisti. Indigo otroci tega tipa so zelo sposobni in znajo z ljudmi. Lahko bi rekli, da čutijo, kot da so vsi ljudje na svetu ena družina. Pogovarjajo se z materjo in očetom, ljudmi na cesti, imajo odlično sposobnost komunikacije, nimajo pa dobrih fizičnih sposobnosti. Njihova čustva do ljudi so zelo močna.

Drugi tip indigo otrok so umetniki. Rišejo, kiparijo, ustvarjajo glasbo, plešejo, imajo umetniške spretnosti, ki jih jasno izražajo že zelo zgodaj.

Tretji tip indigo otrok so misleci, konceptualisti. Zgodaj začnejo raziskovati, iz njih bodo izšli novi znanstveniki, inženirji, arhitekti in podobni poklici. Zelo so sposobni na tehničnem področju.

Četrti tip indigo otrok so katalizatorji, zanima jih, kam gre človeštvo in želijo pri tem sodelovati. Veliko jih ima posebne sposobnosti. Takšen naj bi bil tudi deček Flavio iz Argentine. Ko je kot otrok spal, je mati odšla v kino. Med spanjem je »spremljal« celoten film, kot bi ga gledal ob materi. Naslednje jutro je materi povedal vsebino filma. S svojim energijskim telesom je bil tako povezan z materjo, da je to, kar je ona občutila in gledala, videl in občutil tudi on. Posebnost indigo otrok, zlasti tega tipa je, da ne doživljajo sveta samo s petimi čuti, temveč z vsemi svojimi energijskimi telesi.

 

Zakaj so indigo otroci večinoma neprijetni

Ker so indigo otroci izstopali s svojim vedenjem, je to sprva povzročalo precejšnje spore med njimi in okoljem. V človeški naravi je, da vse, česar ne razume, skuša potisniti ali odstraniti. Za takšne otroke naj bi bila iskrenost nekaj normalnega, zato jim na primer nasvet, naj tistega, o čemer razmišljajo, ne govorijo javno, povzroči težave. Da ne smejo biti spontani in svobodni je bilo zanje nekaj nepojmljivega, enako velja pozneje tudi za kristalne in zvezdne otroke. V vsakem razredu je bil kakšen takšen otrok ali celo več njih. Pri številnih indigo otrocih so ugotovili avtizem ali ADHD, zato so njihovo potrebo po izražanju skušali pomiriti tudi z zdravili, da bi jih nekako pasivizirali.

Johannes Matthiesen, profesor na valdorfski šoli na Dunaju, je imel veliko seminarjev o takšnih otrocih. Meni, da je na svetu približno 20 milijonov indigo otrok. Pravi, da je za njih najbolj značilno, da se do človeka vedejo kot do partnerja. Njihovo sporočilo je: Vsi smo duhovna bitja, prišli smo na ta svet, da bi spremenili družbo in razširili njena obzorja. Ti otroci se ne vedejo slabo, razen če ne dobijo občutka, da se sogovornik do njih vede kot do neenakopravne osebe. Johannes Matthiesen pravi, da to lahko prav hitro razberemo iz njihovega vedenja: ali kričijo na nas, ali se pogovarjajo z nami, resnico o nas nam povedo kar naravnost. Edino, kar želijo vedeti, je, kako praktično, tehnično živeti na Zemlji, od drugega človeka želijo le to, da se kaže takšnega, kot je, da počne tisto, za kar je določen. Pravijo, naj jim ne govorimo, kaj naj počnejo. Tako začnejo govoriti že zelo zgodaj, pri dveh, treh letih.

Indigo otroci se pogosto težko podrejajo klasičnemu sistemu šolskega pouka. Na primer ne želijo poslušati tistega, kar jim govori učitelj. Rečejo: »Ne gospod, nimate prav, drugače mislim.« Učitelj po navadi na to reče: »Utihni, ne smeš govoriti. Jaz ti bom povedal, kaj je prav,« in konflikt je neogiben. Indigo otroci drugače gledajo na svet. Upoštevajo preteklost, vendar resničnost dojemajo v širšem kontekstu.

 

Indigo otroci, ADHD in ritalin

Indigo otroci so bili v šoli najpogosteje med tistimi, ki so imeli težave z zbranostjo, bili preveč dejavni in nemirni in se niso ozirali na pravila vedenja. Med njimi je bilo tudi največ otrok, ki so jim pripisali sindrom ADS (motnje pozornosti) ali ADHD (motnje pozornosti in hiperaktivnost). Ker so motili pouk, so jim predpisovali psihofarmake, predvsem ritalin, da bi jih umirili.

Posledice ritalina in drugih psihofarmakov so lahko motnje srčnega ritma in težave s krvnim obtokom, anksioznost, depresija, agresija, nepreračunljiva nasilnost.

Močno se odzovejo na vse oblike nepravičnosti in neharmonije med ljudmi, v družbi na splošno in v družini. Toda njihova pomanjkljivost je, da zaznavajo probleme, ne vidijo pa rešitve zanje, ne vedo, kako ukrepati. Zadnjih deset, petnajst let pa se rojeva nova generacija otrok, poimenovali so jih kristalni in zvezdni otroci − to naj bi bila dva najpogostejša tipa novih otrok. Ti vidijo nesorazmerje med materialnim in duhovnim svetom, opažajo probleme, ki se dogajajo v svetu, in vidijo tudi rešitve zanje.

Meg Blackburn Losey je ena od pionirk na tem področju. Opazila je, da naj bi se okoli leta 1997, 1998 prenehali množično rojevati indigo otroci, namesto njih prihajajo na svet kristalni in zvezdni otroci. Omenja še nekaj drugih tipov otrok, vendar sta ta dva tipa najpogostejša. Kristalni otroci naj bi jasno čutili, kdo so, čutijo svojo duhovno naravo, zelo glasni so in posebni pričevalci duhovnosti. Vidijo, kaj počnemo, slišijo naše besede, hkrati pa čutijo tudi energije, ki si jih izmenjujemo. Materialna resničnost, v kateri živimo, in duhovna resničnost, ki je vidna le redkim, sta zanje enako resnični. Poleg siceršnjih petih čutil naj bi imeli ti otroci še čut za zaznavanje duhovne resničnosti in prenašanje njenih sporočil.

Toda ti otroci naj ne bi bili nadarjeni tako, kot smo vajeni. Čudovito je, če je kdo izmed njih nadarjen tudi za ples, glasbo, slikanje, pisanje, ima sposobnosti, ki lahko obogatijo vsakdanje življenje, toda novodobni otroci so nadarjeni predvsem za občutenje duhovne resničnosti, za občutenje resnice, vsaj tako naj bi ti otroci doživljali svet. Vedo, od kod so prišli, vedo, kam gredo, enako otipljivo občutijo svojo ljubezen, kot mi občutimo svoje roke in noge. Presenečajo nas s svojimi čudovitimi izjavami, na primer triletni ali petletni takšen otrok začne govoriti, da je ljubezen bistvo vsega. Ko ima takšen otrok občutek za svojo lepoto, za lepoto življenja, za pretanjene frekvence čiste duhovne resničnosti, šele potem lahko govorimo, da so to kristalni in zvezdni otroci, in ne po tem, ali so klasično nadarjeni za to ali ono.

Kristalni otroci

Doreen Virtue opisuje kristalne otroke kot novo generacijo duhovnih in občutljivih otrok, ki imajo blago in umirjeno naravo. Na svet naj bi prihajali od srede devetdesetih let. Avra kristalnih otrok naj bi spominjala na kristale z različnimi odtenki. Kristalni otroci nesebično ponujajo ljubezen, razumevanje, sočutje vsem ljudem. So najbolj povezana, najbolj komunikativna in najskrbnejša generacija, ki filozofsko razmišlja o svetu. Zanje je največji izziv, kako ohraniti neodvisen način razmišljanja. Svet je že od nekdaj tako ustvarjen, da otroka ukaluplja že od malega in ga uči, v kaj mora verjeti in v kaj ne. Malo prostora je za domišljijo in drugačnost. Oni pa naj bi bili zelo radovedni, in ne jemljejo stvari za samoumevne. Kristalni otroci nam odkrivajo vrednost misli in občutkov.

Veliko kristalnih otrok ima zelo žive in bogate sanje in prek sanj navezujejo stik z duhovnim svetom. Kristalni otroci so zelo družbeno angažirani, zvezdni otroci pa so individualisti, množice jih ne zanimajo.

Med nami naj bi bila že naslednja generacija posebnih otrok. Od leta 2012 naj bi imeli opraviti z mavričnimi otroki. Indigo in kristalni otroci so zelo intuitivni in medialno nadarjeni. Indigo otroci so bolj nagnjeni k temu, da nekaj bojevito zahtevajo in so usmerjeni v ukrepanje, kristalni otroci pa so bolj blagi in sproščeni, marsikdaj jih zamenjujejo za avtistične. Razlika med takšnim otrokom in avtistom naj bi bila v tem, da indigo ali drugi posebni otroci spontano skrbijo za druge ljudi, avtisti pa tega ne počno. Indigo otroci se niso pripravljeni prilagajati negativnostim, kristalni otroci pa sijejo in žarijo, prizadevajo si za svetlobo, ljubezen in harmonijo. Na zunaj naj bi bili podobni angelom: nežni, harmonični, sijoči, z zelo močno avro.

Pri mavričnih otrocih naj bi bila avra v mavričnih barvah. Mavrica simbolizira združitev neba in zemlje. Namen mavričnih otrok naj bi bil odpraviti polarnost in napetosti. Zavzemajo se za povezanost neba in zemlje, za povezanosti življenja in smrti. Kdor uvidi to enost, izgubi strah pred smrtjo in postane svobodnejši.

Poleg naštetih vrst otrok so še drugi otroci z izjemno medialno nadarjenostjo in povezavo z duhovnim svetom: zvezdni otroci, delfinski otroci in diamantni otroci.

Kaj reči k vsemu temu? Naj bodo indigo, kristalni ali kakršni koli drugi otroci, vsi potrebujejo ljubezen in razumevanje, in vsaka generacija je nekaj posebnega in se razlikuje od prejšnjih. Če komu pomaga, da jih označuje z barvami, naj jih.

XXX

Kako prepoznati indigo otroka?

Čeprav naj bi se zdaj rojevalo manj indigo otrok in več otrok z drugačno barvo avre, pa je največ podatkov za indigo otroke, zato te tudi navajamo. Najlažje naj bi jih prepoznali po naslednjih značilnostih:

• imajo drugačno energijsko polje,
• drugače se vedejo,
• niso čustveni.

  Indigo otroci naj bi delovali na višji frekvenci kot drugi otroci in se pogosto ne znajdejo dobro pri zemeljskih rečeh, zmeraj pa se pozitivno odzovejo na ljubečo in harmonično energijo, saj jim je ta blizu, tako kot vsakemu otroku.
  Indigo otroci presenečajo z znanjem in modrostjo. Dokaj natančno vedo, zakaj so na svetu. Nekateri veliko pripovedujejo o angelih in drugih nevidnih bitjih, lahko se ure in ure igrajo z njimi. Če se starši začudijo, zakaj se otrok igra sam, presenečen odgovori, da se ne igra sam, temveč s tem ali onim bitjem. Sicer se z igračami igrajo le malo in jih stalno menjavajo. Pogosto iščejo družbo odraslih, spontani so, odprti, radi prebujajo »notranjega otroka« v odraslih. Z vrstniki imajo težave, ker jih ti ne razumejo, zato so pogosto ob strani. Dobro vedo, kaj hočejo, in kmalu ugotovijo, kako to doseči.

Kdor dlje časa živi s takšnim otrokom opazi, da se čustveno ne vpleta v dogajanje. To je tudi ena od razlik v primerjavi z drugimi otroki. Indigo otroci na splošno pretirano ne izražajo čustev. Po drugi strani pa razumejo, zakaj nastajajo spori in skušajo ljudi razumeti.
Viktorija Markovič, objavljeno v reviji AURA št. 311, julij 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com