Noč ima svojo moč. Ta rek velja posebno za gozd, saj se v zelo gostem sestoju lahko zmrači že podnevi. Vampirjev, čarovnic in volkodlakov seveda ne bomo srečali, bomo pa ponoči spoznali gozdne prebivalce, ki jim noč pomeni dan in bi jih zato podnevi zaman iskali. Niso strašljivi, čeprav nam klici sov in prhutanje netopirjev hočeš nočeš pomenijo spremljevalce mračne mistike, ki so nam jo vcepljali že v otroštvu. Tudi hudobnega volka se nam ni treba bati, saj se bolj volk boji nas. Zanesljivo nam ne bo nikoli prekrižal poti, in če bi nam jo, bi to lahko imenovali sreča. Toda ko jo boste ubirali v zavetju teme po gozdni poti z baterijsko svetilko v roki, bo šelestenje suhega listja okoli vas sporočalo, da niste sami. Nekdo, ki dobro vidi tudi ponoči in odlično sliši, vas opazuje z velikimi očmi in prisluškuje, kam boste usmerili korak …

Zelo razširjena vrsta

Gozdna miš (Apodemus sylvaticus) sodi med prave miši. Od voluharice se razlikuje predvsem po koničastem gobčku in dolgem, le malo odlakanem repu. Tudi uhlje ima miš daljše in večje kakor voluharica, saj bi jo tako veliki kot so, ovirali v njenih podzemnih labirintih. Dobrih 10 centimetrov dolga živalca je razširjena in pogosta po vsej celini, razen v severni Skandinaviji. Pozorni postanemo na njene velike izbuljene oči in velike uhlje, ki jo naredijo človeškim očem ljubko. Človek nehote pomisli, da bi lahko navdihnila ustvarjalca Miki miške. Vonja skoraj nima, neprijeten vonj pa spremlja domačo ali hišno miš. Ni čudno, da imajo gozdno miš radi tudi lastniki terarijev, ki gojijo drobne sesalce. Vendar je ta miš dejavna samo ponoči, zato opazovalec z njo najbrž nima posebnega veselja, razen če ga ne preganja nespečnost …

Gozdna miš kljub svojemu imenu ne živi samo v gozdu, temveč tudi na odprtem svetu, če je le kaj grmovja. V naseljih se dobro znajde tudi v živih mejah, parkih in vrtovih. Ko pritisne zima, se rada zateče v drvarnice in kleti, tam postane včasih prav nadležna, kajti v kleti polni ozimnice, bi prav lahko preživela. Nerada se odpravi na podstrešja, toda tja pozimi zahaja njena sorodnica rumenogrla miš, ki tudi v gozdu rada pleza in se skriva v ptičjih gnezdilnicah in duplih. Gozdna miš se − drugače kakor prej omenjena vrsta − drži predvsem tal. Skriva se v rovih voluharic in med drevesnimi koreninami, tam tudi poskrbi za zarod. Hrani se predvsem s semeni in plodovi, sadjem, žuželkami in polži. Čeprav živijo ti glodavci samotarsko, jih lahko v posameznih letih v gozdu opazujemo v večjem številu. Toda to ni druženje, temveč zgolj nadpovprečna namnoženost, kadar gozd dobro obrodi. Ponoči takrat res šelesti listje, ker se na desetine gozdnih miši zavzeto hrani, nosi hrano v svoje rove in druga skrivališča, ne da bi se posebno menila druga za drugo. Opisani pojav ni vzrok poimenovanju »mišjih let« − ta zaznamujejo poljske voluharice, ne pa miši. Pojav pa je zaznaven na polju in ne v gozdu. Gozdna miš v nevarnosti skače presenetljivo daleč in visoko in tako bega napadalca. Lahko skoči tudi 40 centimetrov visoko in do 80 centimetrov daleč, in to je za tako majhnega sesalca prav presenetljivo. Za nevarnostjo opreza zravnana (tako jo prikazuje tudi fotografija).

Pomen malih glodavcev

Glodavce, bodisi miši ali voluharice, označujemo povprek kot nadlogo. Gozdna miš ni v gozdni skupnosti nič manj pomembna kakor lisica ali kuna, ki se hrani z njo. Je pomemben člen v prehranski verigi in omogoča preživetje velikim. Njena majhnost zbledi ob številčnosti, ki ji omogoča, da se vrsta naseli v vseh kotičkih. Njena navzočnost pove, da je gozd zdrav, saj imajo v njem vsi prebivalci svoj prostor. Gozdna miš je dejavna predvsem na gozdnih tleh in v podrasti, redkeje zaide med veje grmovja. Tja jo morda občasno privabijo plodovi grmovnic gozdnega roba, kjer se ta glodavec zelo rad zadržuje. Tam se hrani, obenem pa izrablja sončno toploto, ki je na gozdnem robu ne manjka. Strnjenega in temačnega smrekovega gozda se namreč ogiba, ker je prehladen in reven s hrano. Gozdna miš je največkrat na jedilniku sov in dnevnih ujed in pomeni velik delež lisičje prehrane. Plitva in slabo skrita gnezda gozdnih miši ponoči odkriva jež in pospravi marsikatero leglo mladičev.

Gozdna miš pa ni samo hrana plenilcem. Z raznašanjem semen in plodov zasaja grmovnice in drevesa in ti iz izgubljenih ali pozabljenih skritih semen spomladi vznikajo iz prsti.

Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, februar 2014, št. 294