Osmega oktobra leta 2009 je dogodek v Sedoni presenetil in pretresel mnoge Američane in bil še mesece na naslovnicah časnikov.

Ta dan so v idilično središče s poduhovljeno visoko zvenečim imenom Angel valley retreat center (Duhovno sprostitveno središče angelske doline) v bližini Sedone, svetovno znanega središča novodobnega dogajanja v Arizoni na jugozahodu ZDA, pridrveli reševalci in policisti. V velikanski obredni potilnici, prirejeni severnoameriški indijanski potilnici (inipi ali sweatlodge) z več kot štiridesetimi udeleženci, sta dve osebi umrli, devetnajst so jih z rešilnim avtomobilom odpeljali v bolnišnico, eden izmed njih pa je po tednu dni v bolnišnici umrl. Vodja tragičnega dogodka, imenovanega Pot duhovnega bojevnika, ni bil kdor si bodi. James Ray je svetovno znani novodobni duhovni voditelj, ustanovitelj in predsednik organizacije James Ray International, ki je organiziral in vodil številne seminarje in delavnice za ustvarjanje materialne blaginje, osebnega in duhovnega razvoja. Predstavljen je bil v kultnem novodobnem filmu The Secret, je avtor uspešnice New York Timesa Harmonic Wealth (Harmonično bogastvo) in vabljeni gost v oddaji Oprah Winfrey. Cene njegovih seminarjev in delavnic so bile astronomske: za štiridnevni program, kot je bila tragična sedonska potilnica, so ljudje plačali po 10 000 ameriških dolarjev.

Preiskava tragičnega sedonskega dogodka je odkrila celo vrsto hudih napak. Ray je oglaševal svoj dogodek kot obredno potilnico po zgledu severnoameriških Indijancev, a v resnici je bila že sama postavitev potilnice drugačna in nevarno napačna. Bila je veliko prenizka za površino, ki jo je obsegala, poleg tega pa je bila namesto z volnenimi odejami, za katere je bila seveda hudo prevelika, prekrita z nepredušno ponjavo. Indijanske potilnice so vedno kupolaste, prekrite z volnenimi odejami in namenjene manjšemu številu ljudi, da vodja opazuje dogajanje in obred poteka usklajeno s počutjem vseh udeležencev. Ray pa je v neprimerno postavljeno potilnico strpal veliko preveč ljudi, z njimi je izgubil stik, ni se odzival niti na jasna opozorila o slabem počutju nekaterih udeležencev. Vse to bi človek z normalno sposobnostjo presoje moral zaznati kot jasno opozorilo. Vendar se ni zgodilo nič, dokler ni bilo prepozno. Ljudje so slepo sledili svojemu vodji, prepričani, da ima popolnoma prav in da je njegovo učenje neizmerno vredno. To iracionalno prepričanje in fanatična privrženost pa sta se kazala tudi v nerazumno visokih zneskih, ki so jih bili ljudje pripravljeni plačati za udeležbo na neodgovorno pripravljenih množičnih delavnicah.

Sedonski dogodek je resda skrajen v svojem tragičnem razpletu, vendar ni osamljen. Podobne stvari se dogajajo v Evropi in tudi pri nas. Posebno v tem letnem času postajajo priljubljene indijanske potilnice, iskanje vizij in drugi »indijanski« obredi. Dobro je vedeti, da v Evropo zelo redko pridejo Indijanci, ki izhajajo neposredno iz tradicij svojega plemena, ki v resnici živijo v svojih izvornih skupnostih in resnično poznajo obrede. K nam prihajajo večinoma takšni, ki so že od otroštva ločeni od svojih tradicij živeli v mešanih naseljih ali celo mestih in za belce prirejajo lakotske obrede, ki so pač najbolj znani, pri tem pa ne razumejo globin obreda in se niti ne zavedajo, kdaj počno kaj napak. Pogosto pa v Evropi indijanske obrede vodijo celo belci, ki imajo še manj izvornega znanja, čeprav se morda počutijo »Indijanci iz prejšnjega življenja« ali so prejeli »iniciacije«, ki jih v resnici indijanska ljudstva sploh ne podeljujejo (to je novodobna pogruntavščina). Do zdaj pri nas še ni bilo spleta okoliščin, ki bi pripeljal do tako resnih posledic kakor v Sedoni, vendar pa glede na številčnost prevzetih obredov, ki potekajo pri nas, ni odveč razmisliti o nekaj bistvenih vprašanjih: Kaj pripelje do tako tragičnega razpleta? Zakaj ljudje ne prepoznajo očitnih napak in nevarnosti? Kaj so izvirni obredi domorodnih ljudstev, v čem se njihovi novodobni ponaredki razlikujejo in zakaj so lahko tako problematični?

O nekaterih vidikih ponarejanja obredov in o tem, kako se razlikujejo od izvirnih obredov, smo se pogovorili tudi z Mansonom, pripadnikom ljudstva Navajo, ki je večino življenja preživel v svoji izvorni skupnosti in zato obrede in njihov pomen dobro pozna, med bivanjem v Evropi pa je videl tudi njihove zlorabe.

Težava se začne pri tistih, ki vodijo obred, a ga v resnici ne poznajo. To sami sicer vedo, vendar niso iskreni do svojih sledilcev. Pogosto se niti ne zavedajo, da delajo narobe. Manson opaža, da takšni vodje ob srečanju z nekom, ki ima zares izvorno znanje, ne bodo znali odgovoriti na nekaj preprostih logičnih vprašanj, zmedli se bodo in se odzvali obrambno, pogosto nezrelo, njihova maska duhovnega vodje bo razpadla. Najverjetneje pa bodo naredili vse, da bi se ognili stiku s pravim pripadnikom ljudstva, ki zares pozna obrede in njihov pomen.

Evropejci jih tako kot pripadniki izvornih ljudstev seveda ne moremo prepoznati, so pa znamenja, po katerih lahko vsakdo prepozna lažne duhovne vodje, ponarejene obrede in kulte, še preden ga bodo potegnili vase in zaslepili. To velja za vse ponarejene: Indijance, Sibirce, budiste, hindujce, Kelte in druge. Katera so ta znamenja?

 

Prenapihnjena javna podoba, ki včasih sploh ne ustreza dejanski identiteti

Veliko energije vložijo v ustvarjanje in promocijo svoje javne podobe, ki je lahko poljubno daleč od tega, kar so v resnici. Primer takšnega spreminjanja identitete je samozvani indijanski zdravilec William Two Feather, ki občasno zahaja tudi v Slovenijo in se predstavlja kot Apač po materi. Njegovo pravo ime je William Schober in ni niti malo Indijanec, njegovi nastopi pa nimajo nič skupnega z indijanskimi obredi in načini zdravljenja. (Več o njem in drugih lažnih Indijancih si lahko preberete na spletnih straneh NAFPS, ki jih ureja skupina ameriških Indijancev, ki si prizadeva za ohranitev in zaščito indijanske kulturne in duhovne dediščine pred zlorabami in ponarejanjem.)

Pravi zdravilci in duhovni učitelji so povsem navadni ljudje, skromni in iskreni, zbrano se ukvarjajo s svojim delom, ne s svojo podobo v javnosti. Duhovno zdravljenje je iskanje tega, kar človek v resnici je, zato ne more biti uspešno, če vodja ni iskren niti v tem, kar je in kar dela.

 

Želja po sledilcih in zapeljevalske metode pridobivanja privržencev

Večina lažnih duhovnih vodij in ustanoviteljev kultov razvije posebne metode privabljanja sledilcev. Pri tem uporabijo (zlorabijo) prvinska občutja ali oblike energije: na primer strah in potrebo po varnosti ter spolnosti. Tako nekateri v medijih ljudi najprej prestrašijo (videnja, prerokbe), potem pa ponudijo pomiritev strahov in rešitev. Zapeljevalske strategije vsebujejo včasih zelo očitno, včasih pa bolj prikrito spolno vedenje: obleka, govorica telesa in pogledi, posebno privlačne fotografije (na primer fotografija »Indijanca« z vidnimi brazgotinami obredov na golem zgornjem delu telesa).

Resnični zdravilci in duhovni učitelji ne pridobivajo privržencev in ne promovirajo samih sebe, še svojega dela najraje ne oglašujejo, temveč pustijo, da njihova dela govorijo sama zase.

 

Selijo se iz ene države v drugo, nepredvidljivo prihajajo in odhajajo

Ne ustalijo se in ne sledijo procesom, ki jih sprožijo, v resnici jih ne zanima prav veliko, kaj se po seansah dogaja z ljudmi. Ljudi navdušijo, včasih pretresejo in jih nato prepustijo same sebi. Pravi tradicionalni zdravilci pa so del skupnosti, v kateri živijo. Poznajo ljudi in njihovo okolje, kajti pogosto so povezave človeka z okoljem del zdravljenja. Tam so, da spremljajo napredek in zdravljenje svojih ljudi. Duhovno zdravljenje in razvoj sta namreč proces, ki traja. Manson je takole opisal delo tradicionalnega indijanskega zdravilca: »Njegovo delo je prav takšno kot delo kmeta. Posadi koruzo, potem pa jo opazuje, kako raste, po potrebi namaka, očisti plevela, in si tudi sam nabira izkušnje za prihodnjo setev … Ne moreš kar vreči semena v zemljo in oditi.«

Zdravilčevo delo je resnično delo z resničnimi dosežki, s povsem drugim namenom, kot da bi napravil le močan vtis in odšel.

 

(Pre)visoke cene seans in delavnic, jasno ali posredno izraženo pričakovanje visokih donacij

Podobno kot v skrajnem sedonskem primeru se včasih tudi pri nas začudeno sprašujemo, kako to, da so ljudje za neko delavnico pripravljeni plačati nesorazmerno veliko denarja, celo takrat, ko jim zaradi tega grozi eksistenčna stiska. Bolj ko ljudje čutijo primanjkljaj v svojem življenju, bolj kot so sami v sebi negotovi, prej so pripravljeni opustiti zdravorazumsko presojo. Odzovejo se čustveno, pritegne jih karizma, visoka cena pa jim daje zmoten vtis, da gre za nekaj, kar ima ustrezno visoko resnično vrednost.

Med Indijanci v ZDA, ki ohranjajo svoje tradicije in opozarjajo ljudi na zlorabe indijanskih obredov, kroži tale rek: »Don’t pay to pray!« V prevodu to pomeni »Ne plačujte za molitev!« Obredi niso namenjeni služenju denarja. Tradicionalno ljudje prispevajo primerno gmotno vrednost (nekoč uporabne dobrine, zdaj včasih tudi denar), ki omogoča izpeljavo obreda in pomaga vodji obreda normalno živeti po življenjskih standardih skupnosti – gre za uravnoteženo kroženje energije med pripadniki skupnosti, ne za služenje denarja. Resničen zdravilec živi preprosto, je pomirjen in uravnotežen v sebi, pozna svoje resnične potrebe in razume bistvo življenja, zato ni pohlepen.

 

Lomljenje ega in indoktrinacija

Lomljenje ega pogosto poteka pod pretvezo, da je ego absolutna ovira v duhovnem razvoju. Ljudje tako izgubljajo občutek zase, izgubljajo stik s svojimi zaznavami in niso več sposobni samostojno presojati položaj. V takšnem stanju postanejo odvisni od vodje in skupine, zelo lahko jih je voditi in jim vcepljati neke zamisli in prepričanja.

Manson poudarja, da resničen zdravilec spodbuja in vodi ljudi k uporabi in razvoju svojih občutij, k neposrednemu zaznavanju okolja. Pravi: »Ne verjemite tega, kar pravim. Uporabite svoje čute, preverite!« Še posebej opozarja: »Sočutje in spoštovanje človeka je pomembno. Pri delu z ljudmi ni dobro lomiti ega. Človek naj svoj ego ozdravi in pomiri in se neposredno poveže z Velikim duhom. Povezava z Velikim duhom je namreč neposredna, resnična individualna izkušnja. To ne more biti stvar vere ali pripadnosti nekemu kultu ali njegovemu vodji.«

 

Različne metode navezovanja privržencev

O tem, kako vodje navezujejo svoje privržence, bi lahko napisali samostojen obsežen članek; to je paleta psiholoških postopkov, izjemoma tudi fizičnih groženj. Pravi zdravilec in duhovni vodja ne spodbuja nezdrave navezanosti, nasprotno – človeku pomaga razvijati osebnostno integriteto, da lahko sledi svojim naravnim občutkom, intuiciji in presoji o udeležbi na obredih in delavnicah.

 

Uporaba posebnih besed, katerih pomen ni jasen ali celo skrito sporočilo, ki je namenjeno le zvestim in privrženim članom.

Pri pravih zdravilcih in duhovnih učiteljih ni skrivnostnih sporočil, namenjenih izbrancem. Govorijo razločno in odkrito, z besedami, ki jih lahko vsakdo razume, ker je tudi bistvo življenja takšno – zelo preprosto in vsakomur dostopno. Iskrenost je bistvo pravega obreda in duhovnega zdravljenja.

 

Izrazito polarizirana delitev sveta in ljudi na dobro in zlo

To je seveda daleč od duhovnega razvoja, ki temelji na iskrenem pogledu vase in dojemanju sveta in ljudi takšnih, kot so, z vsemi domnevno dobrimi in slabimi lastnostmi. S tem je pogosto povezano ločevanje skupine privržencev od drugega sveta, ljudje pretrgajo stike s prijatelji in sorodniki. Pravzaprav sami ustvarjajo zlo prav s tem, ko potegnejo nestvarno ločnico med seboj – dobrimi, in drugimi, ki jim pripišejo zlo, da so lahko sami ali njihova skupina popolnoma dobri.

 

Vodja se predstavlja kot božansko bitje, on in njegovo učenje bosta odrešila svet.

V resnici so vsa bitja enako božanska in vsako ima v stvarstvu svoj pomen. Noben duhovni učitelj ali zdravilec ni nič bolj božanski od »navadnega« delavca, vsak le preprosto opravlja svoj poklic. Vsak človek je zelo majhen v primerjavi s svetom, »odreši« pa lahko le sebe in morda prispeva svoj del k »odrešitvi« nekaterih ljudi, ki jim pomaga in jih navdihuje s svojo iskrenostjo in prehojeno potjo. Največji duhovni učitelji so se tega zavedali, bili so skromni in se niso postavljali nad druge ljudi.

Pogosto grandiozni vodje zase postavljajo drugačna pravila življenja in vedenja kakor za druge, navadne ljudi.

 

xxx

Manson opisuje izvorni indijanski obred Navajo (Dinè) in njegov pomen

Indijanski obred ni religija z natančno določenim potekom, ki krepi določeno verovanje. Pomen pravega, izvornega indijanskega obreda je popolno občutenje in iskreno izražanje človekovega bitja v tistem trenutku − biti v tem trenutku in razširiti zavest o tem, kar je. Ponarejeni obredi tega ne omogočajo, ker so že v bistvu neiskreni in zgolj sledijo nekemu vnaprej določenemu vzorcu.

Namen izvornega obreda je okrepiti in ozdraviti človekovo fizično bitje na Zemlji, izboljšati počutje in počutje drugih ljudi, izboljšati življenje naslednjem rodu. V obredu spoznamo, da je Zemlja čudovita in prav tako mi, njeni otroci. Povežemo in uglasimo se z vsem, kar obstaja. Indijanci nikoli ne govorijo o nekem obredu in ne opisujejo dogajanja. To bi lahko prizadelo občutke nekoga in ga izpostavilo, morda bi se počutil, kot bi ga vrgli iz toplega zavetja na mraz.

Vsak obred je drugačen v svojem trenutku, ni ga mogoče načrtovati, niti ponoviti. Celo obredne pesmi Dinè se vsakič pojejo nekoliko drugače. Zato indijanskega obreda ne morete zapisati ali se ga naučiti iz priročnika. Resničen obred namreč izhaja iz samega bistva človekove biti. »Hozho nahastlii! – Feel, absorb the energy of the moment! (Občuti, vsrkaj energijo trenutka)«

 

Katarina Trontelj, objavljeno v reviji AURA, avgust 2012, št. 276

Fotografija: Bigstockphoto.com