Na tisoče ljudi po svetu z veseljem uživa zelene kašaste sokove (smoothies). Z vsega sveta mi pošiljajo po elektronski pošti pričevanja o osupljivih ozdravitvah številnih bolnikov, ki so redno uživali takšne sokove. Ublažile so se jim težave, ki so nastale zaradi obolelega srca, znižal se je previsok krvni tlak, znebili so se sladkorne bolezni tipa 2 in še številnih drugih tegob. Ob vsem tem pa je slišati tudi kritike zaradi pitja teh sokov. Razvrstim jih lahko v štiri skupine. In ker je že Franklin D. Roosevelt dejal, da je »mnenj toliko, kolikor je izvedencev«, želim na takšne neutemeljene trditve tudi odgovoriti.

Trditev: Mešalnik uniči vlakna.

Preverila sem, kaj menijo o tem znanstveniki. Našla sem nekaj izsledkov raziskav, v katerih so ugotovili, da se nekaj vlaken res uniči, vendar to ne vpliva na kakovost. Najzanimivejša je raziskava R. Vincenca, A. Robertsa in drugih, objavljena v priznani mednarodni reviji Gut, namenjeni zdravnikom in raziskovalcem v gastroenterologiji in hepatologiji (zvezek 37, številka 2). V njej so ugotovili, da sta pri prehodu finejših in bolj grobih vlaken skozi črevesje med enimi in drugimi le dva odstotka razlike − v prid drobnejšim vlaknom. Bolj drobno mleti otrobi povzročajo manj motenj v črevesni fiziologiji kakor debelejši, povečujejo absorpcijo hranilnih snovi, zmanjšujejo napenjanje, zgago in zaprtje.

Trditev: Mešalnik uniči 90 odstotkov hranilnih snovi.

O tem je bilo narejeno več raziskav v Združenih državah Amerike, na Nizozemskem in drugje. V raziskavi, v kateri so s kromatografsko metodo primerjali fitokemično vsebino grenivkinega soka, dobljenega s sokovnikom, z mešalnikom in z ročnim stiskanjem sadežev, so ugotovili, da je vseboval sok, pridobljen z mešalnikom, pomembno višjo raven flavonoidov (narirutina, naringina, hesperidina, neohesperidina, didimina, poncirina in limonina) kakor sok, narejen s sokovnikom ali dobljen z ročnim stiskanjem. Sok, pridobljen s sokovnikom, in tisti, ki je bil ročno stisnjen iz grenivk, se nista razlikovala. Prav tako je bilo v soku, pridobljenem s sokovnikom in mešalnikom, več askorbinske in citronske kisline, sok iz ročno stisnjenih sadežev pa je imel več dihidroksibergamotena (DHB) kakor tisti iz sokovnikov in mešalnikov. V soku iz mešalnika pa je bilo več bergamotena in 5-metoksi-7 gernksikumarina (5-M-7-GC) kakor pri soku iz sokovnika ali ročno stisnjenega sadja. Končni sklep je bil, da je sok grenivke iz mešalnika vseboval več zdravju koristnih fitokemičnih snovi kakor sok, pridobljen na druga dva načina.

Iz svoje izkušnje zelo dvomim, da bi mešalnik uničeval vitamin C, ker sem neštetokrat videla, da so imeli ljudje, ki so redno uživali zelene kašaste sokove, pri testiranju visoko vrednost vitamina C in tudi drugih antioksidantov.

Trditev: Oksalna kislina iz špinače in drugega zelenja povzroča ledvične kamne.

V odgovor na to trditev sem napisala poseben članek in v njem navedla veliko znanstvenih virov, ki to zanikajo. Zato bom v tem sestavku samo povzela bistveno: Približno 85 odstotkov vseh ledvičnih kamnov vsebuje kalcijeve soli, kalcijev oksalat in/ali kalcijev fosfat. Povezava kalcijevega oksalata z oksalno kislino v nekaterih živilih, kot so špinača, soja, čaj, kava, pšenica in nekatera druga, se zdi razumljiva. Po drugi strani pa ni bilo mogoče najti nikakršnih znanstveno utemeljenih podatkov, da bi oksalna kislina v teh živilih tudi v resnici povzročala nastajanje ledvičnih kamnov. Prav nasprotno: raziskave so pokazale, da oksalna kislina iz živil le nepomembno vpliva na nastanek ledvičnih kamnov. Poglavitni vzrok nastajanja teh kamnov je presežek živalskih beljakovin v telesu.

Trditev: Sadje je za človeka presladko

Strinjam se, da uživanje nezrelega, klasično pridelanega sadja lahko ogroža zdravje. Menim pa, da uživanje zrelega, biološko pridelanega sadja samo pripomore k človekovemu zdravju. Po drugi strani pa tudi ne zagovarjam samo uživanja sadja, saj je takšna prehrana pomanjkljiva. Najpopolnejša hrana na planetu je zelenje. V moji prehranski piramidi je zelenje na prvem mestu, zrelo, biološko pridelano sadje pa na drugem.

Victoria Boutenko; objavljeno v reviji Aura, december 2013, št. 292

Fotografija: Bigstock