Poltergajst sodi med najzanimivejše paranormalne pojave, predvsem zaradi svojih zelo vidnih in hrupnih fizičnih učinkov.

Raziskovalci so paranormalne pojave že pred časom razdelili v dve skupini: v prvo sodijo tako imenovani pojavi psi-gama. Pri njih gre za nekakšno zunajčutno opažanje ali ekstrasenzorično percepcijo, po naravi pa so subjektivni in psihološki, čeprav se njihovi učinki lahko objektivno potrdijo. V to skupino sodita telepatija in jasnovidnost, predvsem prekognicija – sposobnost napovedovanja prihodnosti.

V drugo veliko skupino paranormalnih pojavov se uvrščajo pojavi psi-kapa, ki so veliko redkejši, zanje je značilno paranormalno delovanje na fizično okolje. Sem sodijo psihokineza, aporti, paranormalne ozdravitve, psihofotografija, predvsem pa pojav poltergajst, ki je najizrazitejši in najhrupnejši pojav v tej skupini.

Zakletosti

Tudi pojave poltergajsta lahko razvrstimo v dve skupini, vendar ju v praksi težko razlikujemo, ker se na videz enaki pojavi razlikujejo le po vzroku, ki jih sproža. V prvo skupino sodijo zakletosti. To so lahko kraji ali še pogosteje, hiše, v katerih nastajajo nerazložljivi fizični pojavi: nenavadni zvoki, od tihega prasketanja do močnega škripanja in treskanja pa do razločno slišnih korakov in celo človeških glasov. Premikajo se reči, celo težko pohištvo, predmeti se lomijo in naprave kvarijo. Sem bi lahko uvrstili tudi deževanje kamenja, ki pada „od nikoder“. Vsem pojavom zakletosti je skupno, da se ob njih pojavljajo tudi vidni duhovi. Priljubljeno razlago, da se prikazujejo „duhovi“ pokojnikov, raziskovalci zavračajo, vzroke za nenavadne pojave pripisujejo posebni vrsti energije, ki se je ohranila na takšnih krajih ali hišah zaradi tragičnih dogodkov, ki so se tam zgodili.

 

Pravi pojavi poltergajsta

Pri pravem pojavu poltergajsta se dogaja isto kot pri zakletosti, vendar se nikoli ne prikazujejo duhovi. Zakletost je vezana za kraj ali hišo, poltergajst pa je zmeraj vezan za živo osebo, čeprav tega ni tako lahko ugotoviti.

Po dolgoletnem proučevanju številnih primerov pojavov poltergajsta, ki so se dogajali v navzočnosti mladih oseb, ko pa te niso bile navzoče, pa so prenehali, je znani nemški parapsiholog Hans Bender (1907–1991) razvil teorijo, da so takšni pojavi posledica psihične napetosti, ki se kopiči v neki osebi zaradi konfliktov v njej, in se kaže navzven kot nezavedno psihokinetično delovanje na okolje.

Psihokinetični pojavi (pojavi, pri katerih oseba z močjo svoje volje premika lahke predmete) imajo le slab fizični učinek, poltergajst pa se dogaja veliko močneje in nezavedno, ne da bi oseba, ki ta pojav sproža, vedela, da na to vpliva.

 

Primer Rosenheim

Najbolj znan pojav poltergajsta, ki ga je proučeval Bender, je bil primer Rosenheim. Novembra leta 1967 so se v mestu Rosenheim, v tedanji Zahodni Nemčiji, v odvetniški pisarni gospoda Adama začele same od sebe luči, nameščene tri metre visoko na stropu, prižigati in tudi nepričakovano ugašati, nekatere so celo eksplodirale. Izkakovale so varovalke, čeprav niso pregorevale, napetost toka pa se je naglo zvečevala in zniževala. Zvonili so telefoni, čeprav ni klical nihče, računi za telefonske pogovore pa so dosegali astronomske vsote. Ko so telefone opazovali, so ugotovili, da nihče ne telefonira, kljub temu pa števec kaže opravljene telefonske pogovore.

Vsi poskusi vzdrževalcev in inženirjev, da bi omenjene okvare odpravili, so bili zaman. Začeli so se še drugi pojavi. Lestenci so brez vidnega vzroka tako nihali, da so močno udarjali ob strop. Slišati je bilo čudne zvoke, prasketanje, slike so padale s sten ali pa so se celo obračale okoli žeblja v zidu. Odpirali so se predali, in iz njih se je iztresala vsebina. Pohištvo se je premikalo po sobah, kot da bi bilo živo, nekoč se je premaknila cela polica s knjigami, težka dvesto kilogramov. Vse to se je dogajalo vsak dan vpričo zaprepadenih uslužbencev in številnih strank.

1. Karger in G. Zich, raziskovalca z Inštituta za fiziko Maxa Plancka iz Münchna, sta po proučevanju nenavadnega vedenja električnih naprav in žarnic ugotovila, da tega ni mogoče pojasniti s spoznanji in pojmi iz fizike.

Čez čas so opazili, da se vse to dogaja samo med delovnim časom, in nikoli ponoči ali ob koncu tedna, pozneje pa, da se dogaja zmeraj ob navzočnosti mlade tajnice, devetnajstletne Annemarie Schneider. Čeprav sama ni počela ničesar, je bilo očitno, da so bili ti pojavi z njo povezani. Ko jo je gospod Adam nazadnje odpustil, so nenavadni pojavi prenehali in v pisarne se je vrnil mir.

Hans Bender, ki ga je poklical gospod Adam, je pozneje ugotovil, da je imela Annemarie težave v družini in spolnosti, bila je tudi zelo čustvena in neodporna proti psihičnim obremenitvam. Izkazalo se je, da ima tudi izrazite telepatske sposobnosti. Toda največje napetosti v njej je povzročal konfikt intimne narave. Prav tedaj je bila zaročena z nekim inženirjem, ki ga ni ljubila in se ni želela poročiti z njim, vendar ni vedela, kako naj se poroki ogne. Profesor Bender je sklepal, da se je Annemarie podzavestno skušala znebiti svojega zaročenca in tako sprožala nenavadne pojave. Zaroko je pozneje tudi razveljavila. Toda preden je spoznala pravega človeka, se z njim poročila in dobila dva otroka, so jo odpustili še iz šestih služb, ker je povsod sprožala takšne pojave.

 

Žandarmerijski poveljnik se navduši nad poltergajsti

Skoraj štirideset let pred primerom Rosenheim so podobne pojave opazili tudi v francoskem mestecu Saint-Georges-du-Viévre. Tamkajšnji žandarmerijski poveljnik Emile Tizané (1902–1982) jih je skrbno zapisoval. Sčasoma se je njegovo zanimanje za takšne pojave poglobilo, zapisoval in proučeval jih je več kot petdeset let. O tej temi je napisal tudi kar nekaj knjig. Prav tako kot v Rosenheimu je tudi tu nenavadne pojave sprožalo mlado dekle. Ko je odšlo, se je v kraj znova vrnil mir.

Tizané se je spraševal, ali gre morda za “duha”, ki mu človek zagotovi potrebno energijo, ker je duh nima, ali pa to sprožajo nakopičene energije živčnosti in notranje napetosti pri nekaterih mladih ljudeh, ali pa je mlada oseba le nekakšna posrednica, ki takšne pojave omogoča.

Da se nevidne sile, ko gre za pojav poltergajsta, vedejo zelo inteligentno, se vidi tudi v tem, da se leteči predmeti na svoji poti spretno ogibajo oviram in kljub veliki gmotni škodi, ki jo povzročajo, praviloma ne poškodujejo ljudi.

 

Kamniti dež

Padanje kamenja iz zraka je značilno za pojav zakletosti, včasih pa je opazno tudi pri pojavu poltergajst. Kadar se dogaja kot pojav poltergajsta, pa mora biti navzoča tudi določena oseba. To kaže tudi naslednji zgled.

Na ortopedsko kliniko v francoskem mestu Arcachon je leta 1963 več kot tri mesece deževalo različno veliko kamenje, od peska do večjih kamnov, tudi kosi kritine in opeke so bili vmes. Dolgotrajno in močno kamnito bombardiranje pa ni nikoli poškodovalo nikogar in ničesar. Kljub kamnitemu dežju ni bilo razbito niti eno okno, ne poškodovan omet, ne tlakovci. Kmalu je postalo jasno, da kamniti dež ni človeško delo. Kamenje je priletelo od „nikoder“, jasno je bilo samo, da ga ne meče človeška roka. Tako je bilo videti, kot da je priletel skoraj polkilogramski kamen iz okna v drugem nastropju opuščene stavbe nasproti klinike. Ko pa so takoj zatem pohiteli v to stavbo, so videli, da so bile na vseh vratih v tem nadstropju sobe zaklenjene, kljuke pa snete, tako da ni od tam nihče mogel metati ničesar.

Kamniti dež je padal različno pogosto. Včasih je priletelo od deset do dvajset kamnov v minuti ali dveh, drugič pa je le tu in tam padel kakšen na vsako uro.

Kamenje je padalo na najrazličnejše kraje: na terase, na katerih so počivali bolniki, v stranišča, pisarne, nekoč je padel kamen celo med okrevajoče bolnike, ki so kartali za mizo.

Šele po daljšem času so opazili, da kamenje pada le, ko je navzoča mlajša bolnica, zato so to začeli prikrito opazovati. Toda v njenem vedenju niso opazili nič sumljivega, po drugi strani pa ni bilo mogoče, da bi ona metala kamenje, čeprav je najpogosteje padalo prav v njeni bližini.

Poznejši potek dogodkov je razkril, da je bila prav ta bolnica vzrok pojava, vendar ga je sprožala paranormalno. Ko je namreč vodja klinike dr. Cuénot opravil z njo psihoanalitični pogovor, je v naslednjih dneh kamenje prenehalo padati, po vsej kliniki pa so začela “noreti” vrata; sama od sebe so se na široko odpirala ali pa zapirala. Še več, znani francoski parapsiholog dr. Robert Tocquet (1898–1993), ki je v tistih dneh kot član Mednarodnega metafizičnega inštituta iz Pariza raziskoval nenavadne pojave na kliniki, je pogosto slišal močno trkanje na vrata svoje sobe, pred vrati pa ni bilo nikogar. Ko je omenjena bolnica po treh mesecih odšla, so prenehali tudi ti pojavi.

 

Kamni so leteli tudi med mašo

Dve desetletji pozneje, leta 1982, je podobno padalo kamenje v mestecu blizu Belizeja, v istoimenski brazilski državi. Sprožala ga je trinajstletna Marija, ki je živela z dedkom in babico.

Ko sta se z babico nekega dne odpravili v bližnjo vas, ju je na poti nenadoma zasul kamniti dež, v bližini pa ni bilo nikogar. Bilo je grozljivo. Po tem dogodku se je deževanje kamenja še ponavljalo, ne glede na čas ali kraj, toda zmeraj le Marijini navzočnosti. Nekoč se je to zgodilo celo v cerkvi med mašo. Duhovnik je pripovedoval, da je tedaj, ko je družina vstopila v cerkev, začelo leteti kamenje skozi cerkvene zidove, debele dva metra. Eden od kamnov je zadel tudi njega, vendar je to občutil le kakor blag dotik s peresom.

Tudi v tem primeru se je potrdilo, da je poltergajst na videz zastrašujoč, vendar ljudi ne poškoduje in jih ne ogroža posebno.

 

Nenavadno dogajanje v dečkovi spalnici

Tudi znani raziskovalec paranormalnih pojavov Anglež Harry Price (1881–1948), ki so ga imenovali „lovec na duhove“, je proučeval številne primere poltergajstov. Tako je leta 1945 proučeval nenavadne pojave v spalnici dvanajstletnega Allana Rhodesa. Dečkovi starši so trdili, da se v Allanovi sobi reči pogosto premikajo in prerazvrščajo kar same od sebe. Najprej je raziskovalec pomislil, da morda to počne deček sam, vendar se je izkazalo, da sum ni bil upravičen. Stvari v dečkovi sobi so norele same od sebe tudi tedaj, ko je Allan mirno ležal v postelji. Ob neki priložnosti je Price Allana celo privezal za posteljo; hotel se je prepričati, da deček tega res ne počne. Toda to ni preprečilo, da se ne bi velika ura in škatla – obojega deček ne bi mogel doseči – po nenavadnem preletu skozi sobo znašli na Allanovi postelji.

Glede na množico preverjenih in dokumentiranih primerov in na to, da so pojav proučevali priznani raziskovalci, se resničnosti pojava poltergajst ne da zanikati. Kako in zakaj se dogaja, pa še zmeraj ostaja skrivnost.

Milan Gligorijević – Gaon, objavljeno v reviji AURA, januar 2010, št. 245

Fotografija: Bigstockphoto.com