Leto 212 pred našim štetjem je bilo usodno za rimsko ladjevje, ki je oblegalo grško naselbino Sirakuze. Najprej je Rimljane nekaj zaslepilo, nato pa je rimsko ladjevje, ki se je bližala Sirakuzam, nenadoma zagorelo kakor bakla. Prestrašeni rimski vojaki so z gorečih ladij skakali v morje, druge ladje pa so začele bežati. Zažig številnih ladij je z zbiranjem sončnih žarkov sprožila posebna konstrukcija iz majhnih konkavnih zrcal, ki jo je sestavil genialni grški matematik, fizik, astronom in izumitelj Arhimed. Danes se konkavna zrcala uporabljajo v teleskopih in sončnih celicah prav zaradi velike količine energije in toplote, ki jo lahko zberejo v svojem središču.

Da so zrcala nekaj posebnega, so ugotovili že zdavnaj, o njihovih čarovnih močeh pripovedujejo tudi pravljice. Magi so od nekdaj verjeli, da konkavno (vboklo) zrcalo zbira v svojem žarišču nekakšen astralni svet, ki pri človeku spodbudi jasnovidne in druge zunajčutne sposobnosti. Tako je že v trinajstem stoletju angleški filozof, znanstvenik in frančiškanski menih Roger Bacon (1214−1294) z uporabo konkavnega zrcala napovedoval številne dogodke v prihodnosti: izum teleskopa in mikroskopa, letal, avtomobilov in ladij na motorni pogon ter sestavo smodnika in njegovo uporabo. Poznal je tudi strukturo celice in razvoj zarodka, in to stoletja prej, preden so to ugotovili drugi znanstveniki. Roger Bacon je videl v zrcalih tudi spiralno »zvezdo«, umeščena naj bi bila med popkom Pegaza, poprsjem Andromede in glavo Kasiopeje. Prav na tem mestu v vesolju so več kot 400 let pozneje odkrili tudi prvo meglico zunaj naše galaksije – spiralno galaksijo Andromedo. Roger Bacon ni skrival, da si pomaga z zrcali. Na oksfordski univerzi, kjer je predaval, je naredil dve zrcali. Z enim je bilo ob vsakem času dneva mogoče prižgati svečo, v drugem pa je opazoval, kaj počno ljudje kjer koli po svetu. Ko so se študentje ukvarjali z zrcali, so po mnenju drugih profesorjev izgubljali več časa s prižiganjem sveč kakor z branjem knjig, zato se je vodstvo univerze odločilo, da je treba obe zrcali uničiti. Podobno napravo je sestavil tudi slavni Nostradamus (1503–1566), baje po navodilih potomca nekdanjega člana templjarjev, in jo uporabil za »potovanje« v preteklost in prihodnost.

Ruski poskusi

Peterburški znanstvenik Aleksander Vasiljevič Barčenka (1881−1938) je še pred oktobrsko revolucijo opravljal poskuse s prenosom misli na daljavo in pri tem uporabljal posebno »telepatsko čelado«, ki jo je izumil. Sestavljena je bila iz različnih poliranih kovin. Priče so izjavile, da je bil pri tem zelo uspešen, telepatsko poslana sporočila so ljudje prejeli skoraj v celoti.

Velik odmev imajo še danes poskusi, ki so jih v Novosibirskem in Diksonu na Arktiki opravljali ruski znanstveniki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Odločili so se, da bodo v ta namen uporabili tako imenovana »zrcala« Kozirjeva. Nikolaj Aleksandrovič Kozirjev (1908−1983) je bil ruski astrofizik, ki je domneval, da v vesolju obstaja posebno območje z energoinformacijskimi tokovi. Znanstveniki so s poskusi ugotovili, da je te tokove mogoče vsrkati, reflektirati in celo fokusirati, najbolj pa to omogoča aluminij. Zato so izdelali »cilinder« iz gladkega aluminija in poleg tega še velike aluminijaste tulce, ki so bili na enem koncu zaprti, tako da so poskusne osebe v njih ležale ali sedele. Tulci so delovali na vse telo, in ne samo na glavo kakor »cilinder«, na voljo so bili tudi spiralni tulci z zasukom v levo ali desno. Katero vrsto tulcev so uporabili, je bilo odvisno od namena poskusa.

Metoda je bila preprosta. Človek z aluminijastim »cilindrom« na glavi je moral miselno odposlati katero koli sporočilo, na primer grafični simbol, ljudje na zelo oddaljenem kraju pa so morali odposlano sprejeti. Za odpošiljanje so pripravili 77 simbolov različnih narodov in kultur in drugih znakov. Pet minut pred začetkom odpošiljanja je računalnik med simboli in znaki naključno izbral od 3 do 5 simbolov ali znakov, in oseba, ki je imela na glavi aluminijasti cilinder Kozirjeva, jih je morala miselno odposlati v Zemljino informacijsko polje. Poskuse so opravljali leto in pol, miselna sporočila pa pošiljali iz dveh sibirskih mest, Novosibirska in Diksona, sprejemali pa v različnih krajih Evrope, Azije in Amerike, v dvanajstih državah po svetu. V poskuse je bilo zajetih približno 5000 ljudi. Izidi so presegli pričakovanja; pravilno je bilo prejetih približno 95 odstotkov simbolov in znakov, tako da ni mogoče govoriti o naključju. Ruski znanstveniki so dokazali obstoj informacijskega prostora. Podobne poskuse so delali tudi na Uralu, le da so namesto aluminija uporabili zlitine nerjavečega jekla in drugačno obliko cilindra − ta je bil bolj podoben papeškemu pokrivalu.

 

Simboli in nenavadni občutki

Osebe, ki so nosile »zrcalo« Kozirjeva na glavi ali pa so v njih ležale ali sedele, so doživljale vse mogoče. Večina je čutila nekakšen tok energije in toploto, vibracije po vsem telesu. Nekatere so imele občutek, da se dvigajo v vesolje in opazujejo zvezde. Neka ženska je povedala, da je nad seboj zagledala vijolično nebo, podobno šahovnici, namesto črnih polj so bili v vijoličastih poljih zapleteni hieroglifi. Pri nekaterih ljudeh so se pojavile nenavadne sposobnosti. Tako je na primer oseba, ki je sedela v takšnem »zrcalu«, začela čez čas zaznavati meje živih bitjih in neživih stvari, drugi se je odprl intuitivni kanal in je izvedela, kaj se ji bo zgodilo v življenju. Od tedaj ima občutek, kot da ji nekdo pomaga pri odločitvah. Tretja oseba od tedaj vse razume, vse občuti in podobno.

Neodvisno od takšnih doživetij pa nastane v »zrcalih« Kozirjeva pravi spektakel. Prostor v njih se napolni z množico svetlečih se simbolov. Videli so jih vsi ljudje ne samo v sebi in svoji zavesti, temveč tudi resnične v prostoru, zunaj sebe. Vsi znanstveniki, ki so drug za drugim sedeli ali ležali v »zrcalu«, so neodvisno drug od drugega narisali iste simbole in znake in jih vsi tudi enako razvrstili. Število simbolov in znakov se je med dnevom manjšalo, največ se jih je prikazalo ob devetih, ko so se poskusi začeli, najmanj pa ob šestnajstih, ko so poskuse končevali. V šestih mesecih so zapisali več kot 2000 znakov in simbolov. Jezikoslovci iz inštituta za zgodovino sibirskega oddelka Ruske akademije znanosti, so prepoznali približno 80 odstotkov teh simbolov. Izkazalo se je, da pripadajo različnim starim civilizacijam, ujemali so se s tistimi, ki so jih našli arheologi na izkopaninah, megalitih in starih zapisih.

Leta 1997 so ruski znanstveniki opravili skupne poskuse z angleškimi znanstveniki. Dvesto ljudi je v Angliji prejemalo miselno sporočilo iz Novosibirska, odpošiljali so ga z uporabo »zrcala« Kozirjeva. Odposlali so sumerske pismenke, najdene na glinenih ploščah in zapisane v klinopisu. Angleži so jih prejeli pravilno, toda najbolj nenavadno je bilo, da so prejeli še približno 70 sumerskih pismenk, ki jih Rusi niso odposlali. Ruski znanstveniki so domnevali, da so se morda te pismenke same od sebe prenesle iz informacijskega polja, ki združuje vse informacije.

Neznani leteči predmet

Štiriindvajsetega decembra leta 1990 so v Diksonu ob devetnajsti uri po krajevnem času v »zrcalo« Kozirjeva vnesli narisani simbol treh črnih krogov v večjem krogu − simbol preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Okoli »zrcala« se je nenadoma ustvarilo močno polje strahu. Človek, ki se mu je približal, je začutil nerazložljivo grozo, takoj ko se je umaknil, pa je groza izginil. Zaradi polja groze niso mogli pristopiti k »zrcalu« vse do naslednjega dne zvečer. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: iz prostora v notranjosti »zrcala« Kozirjeva je raziskovalce zaslepil močan blisk, igla na kompasu pa je ponorela. Priče, ki so bile tedaj na ulici, so videle, da je skozi okno prihajala nenavadna polarna svetloba in nenadoma obdala vso stavbo, v kateri je bilo »zrcalo« in se širila navzgor. Takoj ko se je začel omenjeni poskus, se je nad krajem pojavil tudi neznani leteči predmet – bleščeči disk in puščal za seboj dolgo svetlo sled.

Opravili so osem poskusov s simbolom preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in zmeraj se je pojavil tudi disk; če poskusov niso delali, tudi neznanega letečega objekta ni bilo. Znanstveniki so domnevali, da se je na uporabljeni simbol odzvalo Zemljino informacijsko polje.

 

Spremembe v človekovi zavesti

Kaj se dogaja s človekom pod vplivom konkavnih zrcal? Kako se zmore izmakniti siceršnji resničnosti in videti tisto, kar v vsakdanjosti ni vidno? Ruski znanstveniki pravijo, da verjetno konkavna zrcala ali konkavno obdelana gladka kovina ustvarijo posebno psihofizično območje, ki povzroči spremenjeno stanje zavesti. V tako spremenjenem stanju se ljudje prenehajo odzivati na resničnost, ki jih obdaja. Ne vznemirijo jih ne svetloba, ne zvok, ne gibanje, ne govor, kljub temu pa to stanje ni podobno sanjam in tudi izgubi zavesti ne. Zavest je še naprej dejavna, vendar deluje drugače. Človeku postanejo dostopne informacije, ki jih ni mogel zaznati z znanimi čutili, včasih dobi globok uvid in odkrije kaj neznanega. Nekako se poveže z banko podatkov, in ko pride z njo v stik, ji miselno preda svoje zahteve ter prejme ustrezni odgovor.

Prav tako lahko »potuje« tudi v preteklost in prihodnost. Nekaterim ljudem, ki so ležali ali sedeli v »zrcalu« Kozirjeva, se je zavest prenesla v obdobje srednjega veka ali še dlje. Tako je neka ženska nenadoma zagledala človeka, oblečenega v razkošno vojaško opravo z nekakšnim pokrivalom na glavi, ob njem pa še manjšo skupino ljudi prijetne zunanjosti. Vprašala se je, kdo bi to lahko bil, in dobila telepatski odgovor, da je to Džingiskan. Vse bolj se je pogrezala v omenjeni prizor in poleg že videnih ljudi zagledala še enega človeka, za katerega ji je bilo povedano, da je to astrolog, Džingiskanov pomočnik pri širjenju imperija. Nekdo drug, ki je tudi ležal v omenjenih zrcalih, se je zagledal kot udeleženec dogodkov iz starega Rima.

Nekatere osebe pa so se miselno prenesle v prihodnost. Tako je neka gospa videla svojega sina in vnuka, kako stanujeta v hiši. Temu ni namenjala pozornosti, saj je sinova družina živela v stanovanju v Moskvi in niso sploh razmišljali o hiši. Čez nekaj mesecev pa so se zaradi vnukovega zdravja preselili iz Moskve v hišo, ki jo je videla, ko je ležala v »zrcalu«.

Prihodnje dogodke so izkusili tudi ruski znanstveniki med poskusom na skrajnem severu, ko so prenašali simbole med otočjem Diksonom in istoimenskim mestom na kopnem. Prenos simbolov se ni niti začel, celo eksperimentatorji še niso vedeli, katere znake bo izbral računalnik, ko je sprejemna skupina že sporočila, da jih je prejela. Vendar to ni bila napaka. Od 105 poskusov je bila več kot tretjina poslanih vzorcev prejeta že nekaj ur preden so jih sploh odposlali. Kako je to mogoče, še zmeraj ni pojasnjeno.

V zadnjih letih so ruski znanstveniki eksperimentalno ugotovili, da pojavi povezani z »zrcali« Kozirjeva niso niti prevara niti plod sugestije, ampak so neposredna posledica konfiguracije »zrcala«. Domnevajo, da »zrcala« Kozirjeva osredinijo neko nevidno energijo, ki vpliva na določene možganske predele in povzroči, da se človeku spremeni zavest. Takšna stanja se ljudem lahko zgodijo tudi spontano. Ni izključeno, da na to vpliva tudi oblika lobanje, saj ponazarja nekakšno konkavno zrcalo. Lobanja in tkivo, ki jo obdaja, delujeta kot resonator. Skozi ruski laboratorij Ulnika Jokena je šlo na desetine ljudi s paranormalnimi sposobnostmi, jasnovidci, šamani, duhovniki in drugi, in znanstveniki so ugotavljali, kako delujejo njihovi možgani v različnih stanjih zavesti. V normalnem stanju možganov je delovanje možganov na zaslonu videti kakor zvezdno nebo, posamezne točke v možganih pa žarijo kakor zvezde. V spremenjenem stanju zavesti se svetleče se točke združujejo v goste oblake različnih oblik. Razvrstijo se v skupine kot tok, žarki ali kanali. To so odkrili ruski znanstveniki prvi na svetu.

Očitno je, da so se ljudje nekoč že zavedali, kako pomembna je oblika lobanje, in so z vplivanjem nanjo skušali prebuditi speče sposobnosti. V nekaterih prvobitnih plemenih otrokom še zdaj s povezovanjem glave spreminjajo njeno obliko – jo daljšajo, da bi po njihovem verovanju postala čim bolj podobna glavam bogov. Ostanke takšnih podaljšanih lobanj so arheologi našli pri starih Egipčanih, Majih in drugih ljudstvih, predvsem v grobnicah voditeljev in svečenikov. Pozneje so ljudje to opustili, neposredne posege v obliko lobanje so zamenjala različna pokrivala: tiare, mitre, krone, turbani in drugo. Nosili so jih predvsem voditelji, saj so skušali s tem pri sebi prebuditi posebne sposobnosti.

Na zaznavanje prihodnjih dogodkov lahko poleg oblike lobanje ali konkavnih zrcal vplivajo tudi drugi dejavniki, na primer kraj. Že Nostradamus je nekoč zapisal, da je sever posebno območje, kjer se srečujejo drugi svetovi, zato tudi ni naključje, da so se Rusi odločili za tovrstne poskuse prav v Sibiriji in na Arktiki. Domnevajo, da se v polarnih območjih bolj izrazi sposobnost napovedovanja prihodnosti, ker je tam boljši sprejem informacij. Dikson pa so izbrali ne samo zaradi večnega ledu, temveč tudi zato, ker je tam 73. vzporednik, kjer je po trditvah Kozirjeva območje paradoksnega poteka časa. V območju nad 73 stopinj severne širine čas spreminja svoj potek in omogoča pristop informacijam, zato je tam lažje kot drugje sprejeti informacije iz prihodnosti kakor v drugih območjih planeta.

Na območju ruskega skrajnega severa že več stoletij poznajo tako imenovano šamansko bolezen, ki jo Eskimi imenujejo klic polarne zvezde, Rusi mračnenije, ruski psihiatri pa polarna histerija. Ljudem se nenadoma spremeni zavest, vendar to ni prava bolezen. Najbolj nenavadno je, da hkrati »zbolijo« vsi ljudje. Celo naselje za nekaj ur nenadoma pade v trans. Ljudje mehanično ponavljajo iste gibe, se nenavadno premikajo in izgovarjajo dolge fraze v neznanih jezikih. Ne občutijo bolečine in ubogljivo izpolnjujejo vse šamanove ukaze, tudi najbolj nesmiselne in najnevarnejše. Številni lahko berejo tuje misli, napovedujejo prihodnost in vidijo, kaj se dogaja na razdalji več kilometrov. Slavni ruski znanstvenik in akademik Vladimir Mihajlovič Behterev (1857−1927) je domneval, da povzroča takšno stanje neki zunanji dejavnik. Da bi proučil ta pojav, je leta 1920 poslal na polotok Koljski posebno odpravo. Vodil jo je Aleksander Barčenka. Ni znano, kaj so odkrili, saj so odpravo in njene dosežke označili s strogo zaupno, Aleksandra Barčenka pa pozneje aretirali in ustrelili.

Narava pojavov, ki se dogajajo z uporabo takšnih »zrcal« je za znanstvenike še zmeraj uganka. Soglašajo le v tem, da prostor konkavnih zrcal človeka vpelje v nenavadne, navadno pradavne mehanizme. Kakšni so in kako so povezani z energijskim poljem, pa znanost šele mora ugotoviti.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, maj 2013, št. 285

Povzetek ruske dokumentarne oddaje Zrcala – pogled v prihodnost (You tube).

Fotografija: Bigstockphoto.com