POGUBNI VPLIV POŠKODOVANIH ČUSTEV

Vsi hranimo v srcih bolj ali manj boleče spomine – navadno na hude dogodke, ki smo jih doživeli v otroštvu, morda pa tudi pozneje, sredi zrelih let. Strokovnjaki se vse bolj strinjajo, da takšni spomini – povezani z našimi čustvenimi ali notranjimi (srčnimi) ranami – sprožajo številne težave in slabosti: hudo depresijo, slabo samopodobo, nizko samoovrednotenje in samozavest, nagnjenje k perfekcionizmu, nenehni občutek krivde itn.

 Ljudje v sebi hranimo vse spomine – v nas so »zapisani« kot nekakšni slišno-vidni posnetki vseh življenjskih dogodkov, celo tistih, ki se jih zavestno ne spominjamo. Tako kot letnice na prerezu drevesnega debla, se tudi v naši skriti notranjosti zarisujejo naše bolj ali manj globoke pretekle čustvene rane in brazgotine – te pa včasih v našem življenju povzročajo pravo opustošenje.

Poškodovana čustva zdravi le »višja sila«

Pod našim vsakdanjim zunanjim videzom, nekakšno »masko« – ta nas v svetu skrbno varuje – pod obrazom, ki si ga vsak dan »nadenemo nase«, se zarisujejo naši spomini. Nekateri so bili tako boleči, zadali so nam izjemno hude čustvene rane, da se jih več ne spominjamo. Morda so bili to spomini na vedno kritičnega očeta ali mamo, ki sta iz nas želela ustvariti popolno osebo. Povsem smo »izbrisali« iz svojega zavedanja bolečine, ki smo jih doživljali ob prepiranju naših staršev in tiste, ki smo jih prejeli zaradi učiteljice, ki nas je kaznovala za vsako malenkost. Globoko »v klet« smo zaklenili boleče »posnetke« o tem, kako so se nam posmehovali sošolci, ko smo bili predebeli, presuhi, mozoljasti ali zadnji pri šolskem teku.

Psihoterapevti so namreč dognali, da takšne, najgloblje potisnjene hude spomine, ne moremo odpravljati ali ozdravljati s pomočjo navadnega terapevtskega pogovora. Sodobni ameriški strokovnjaki se vse jasneje zavedajo: K zdravljenju takšnih ran moramo povabiti »višjo silo«, Boga, angele, Svetega duha … Le neka transcendentna, presežna sila ali bitje lahko torej seže v naše najgloblje čustvene poškodbe in pripomore, da tudi te, najbolj globoko potisnjene hude spomine, ozdravljamo. Da jih potem lahko harmonično vpletemo v svoje zavedanje, jih osvobodimo »iz kleti«, kjer skrito, a močno vplivajo na naše zdajšnje življenje in nas v njem nenehno prikrajšujejo za lepe trenutke, resnično ljubezen, polnost bivanja, ustvarjalnost, radost, obilje, lepoto, uspeh itn.

Strokovnjaki dodajajo, da po takšnem zdravljenju ne pride do nekakšne hitre, nenadne, »magične« spremembe. Sprememba je namreč počasna, postopna, in zanjo se moramo veliko potruditi predvsem sami. Predvsem se moramo začeti zavedati svojih vsakdanjih misli in dejanj in jih sproti spreminjati v dobre. Truditi se moramo, da zavedno začenjamo razmišljati in delovati povsem drugače, kot smo bili vajeni, da začenjamo sebe videti kot dobre, ne kot slabe, nesposobne, nevredne, nemogoče in polne napak. Tako lahko postopno vpeljemo v svoje mišljenje, doživljanje, čustvovanje in vsakdanje življenje dobre predstave o sebi – in te sčasoma povsem ponotranjimo.

 Res nismo dovolj dobri …?

Kot so dognali raziskovalci je občutek nevrednosti med ljudmi najbolj razširjeno poškodovano čustvo – spremljajo ga nenehni strah, bojazen in zaskrbljenost, občutki nezadostnosti, neprimernosti in manjvrednosti. V človeku je navzoč večni notranji dvom, ki ga razjeda: Nisem dovolj dober. Nikoli nisem kaj prida vreden! Res, nič ne veljam, le kdo bi me lahko sploh ljubil …! Vse, kar storim, je povsem narobe! Ste se prepoznali? Kaj se dogaja s takšno osebo? Ne verjame v ljudi. Ne zaupa v Boga. Kajti prepričana je, da je nihče ne sliši, ne posluša. Meni, da ni nikogar, ki bi mu bilo zanjo mar. Zato ne verjame v človeško, niti v Božjo ljubezen.

Perfekcionizem je druga, najbolj razširjena oblika čustvene poškodbe. V človeku se razrašča notranji občutek, ki mu ne da miru: Nikoli ne bom dosegel dovolj! Joj, nikoli ne delam dovolj dobro! Nisem sposoben zadovoljiti sebe, drugih in Boga. Če ste takšni, je vaše življenje res naporno – podobno nenehnemu naprezanju, prizadevanju, trudite se, da bi »priplezali na vrh«: na vse načine si prizadevate, težite za doseganje večjega, boljšega in se seveda borite, tekmujete. Navadno se počutite krive. Pri tem vas žene in vodi mišljenje: Joj, lahko bi opravil še tole … Ja, moral bi biti sposoben storiti tudi tisto … Moram biti vsaj še malo boljši! Zato preveč naporno delate. Ko končno »priplezate na vrh«, dosežete »popolnost«, spoznate, da se je »vrh«, vaš cilj, premaknil in se pomaknil še više. In zato se naprezate znova, še bolj, še več delate, se učite, postajate »boljši« …

In morda se nekega dne zrušite zaradi preobremenjenosti, ali pa vas odpeljejo v bolnišnico zaradi živčnega zloma. Vsi se vprašujejo, kako se je to pripetilo vam, saj ste vedno povsem obvladovali vse položaje, opravili vse reči, poskrbeli za vse ljudi. Da, bili ste popolni. Vendar ne v svojih očeh. Zdravljenec, ki se je v življenju nenehno trudil, da bi bil zase, za ljudi in za Boga popoln, da bi vsem ugajal v vseh rečeh in zadevah, je povedal, kako je na koncu hudo zbolel – zaradi preobremenjenih živcev je več mesecev ostal v bolnišnici. Skozi zdravljenje se je zavedel, od kod je izviral njegov perfekcionizem: »Ko sem bil osnovnošolec, sem najprej imel trojke. Starša sta rekla, da bi se morda lahko potrudil in se bolj učil – dobival bi štirke. Res sem se bolj trudil, odpovedal sem se popoldanskemu igranju s prijatelji, raje sem se vseskozi učil. Ko sem staršema pokazal lepše ocene, štirke, sta se strinjala: ‘Veš kaj, če bi se le malo bolj potrudil, bi lahko imel petke.’ Potem sem se trudil še bolj, vse konce tednov sem preždel za knjigami. Končno sem prinesel domov le petke, veselil sem se, da bosta starša zdaj zaradi mene srečna in zadovoljna, da bosta name ponosna … Oče in mama sta pogledala spričevalo in enodušno dejala: ‘No, le kakšni so ti učitelji! Vedno dajejo same petke.’ To me je popolnoma potrlo – spoznal sem, da staršev ne bom nikoli dovolj osrečil, da zanju nisem dovolj dober in da se moram vedno še bolj naprezati. Morda me bosta potem le pohvalila …?«

Vsi iščemo pohvalo, ljubezen, pripadnost

Tudi izjemna (pretirana) rahločutnost je ena od oblik poškodovanih čustev – izvira iz globoke osebne čustvene ranjenosti. Zelo rahločutni ljudje so v življenju najbolj iskali ljubezen, pohvalo in pripadnost; namesto tega pa so prejeli povsem nasprotne stvari, in to je v njihovi notranjosti povzročilo globoke čustvene brazgotine. Če ste izjemno rahločutni, navadno vidite in občutite tudi tisto, kar drugi ljudje ne morejo. Potrebujete veliko, pravzaprav neskončno mero pohvale (videti je, da tega nimate nikoli dovolj!), priznanj in potrditev. Včasih pa se vedete zelo brezčutno. Zakaj?

Navadno so bili ljudje, ki čutijo več, kakor drugi, tako hudo notranje ranjeni, da se zavarujejo z videzom brezčutnega človeka. Svojo globoko ranjenost skušajo skriti tako, da so do drugih nesočutni, tako se želijo obvarovati pred tem, da bi jih kdo ranil še huje. Res, strokovnjaki so ugotovili, da so prav tisti ljudje, ki nad drugimi izvajajo hud pritisk, ki druge velikokrat okrutno prizadenejo in jih ves čas nadvladujejo, le ljudje, ki znotraj sebe nosijo hudo rano. V terapevtskem izrazju bi rekli, da imajo takšni ljudje veliko »senco« … Le redki pa se s to »senco« zmorejo tudi soočiti. Neka zdravljenka pripoveduje: »Ko sem bila še dojenček, me je mama odložila na pločnik in odšla v noč. Kasneje sem živela pri dobrih ljudeh. Vse življenje sem si želela videti le svojo mamo. Svoje notranje težnje sem nadomeščala z dobrimi šolskimi ocenami, s kariero in visokim položajem. Ljudje so me imeli za hladno karieristko. Ko sem zbolela za rakom, sem prejela milost – skupaj s terapevtom sva se soočala z mojo notranjo ranjenostjo. Skozi terapijo sem spoznala tudi svojo nežnost. To mi je pomagalo, da sem čez eno leto tudi ozdravela.«

Med čustvene poškodbe uvrščamo tudi strah. Številni ljudje so napolnjeni s strahovi in zaskrbljenostjo. Najbolj jih je strah neuspeha, polomije, propada. Osebe, ki trpijo zaradi takšnega strahu, se bojijo »skočiti v reko življenja«, preveč jih je strah, da ne bodo zmogli plavati v toku življenja, zato življenje raje opazujejo od strani. Zato pri vsakem človeku, delu ali na vsaki stvari najdejo kup napak. In ne morejo se pravzaprav odločiti za nobenega človeka ali pustolovščino, nakup itn. Ko na primer kupujejo novi avto, obiščejo prav vse bližnje trgovine in si natančno ogledajo vse avtomobile v njih – a na vsakem najdejo kup napak, takšnih, ki jih ne opazijo številni drugi kupci. Na koncu so raje brez novega avta, da ne bi tvegali in se odločili narobe …

Ne morejo se odločiti, da bi v življenju uporabili svoje darove, dane sposobnosti, talente. »Talente zakopljejo«, saj se, tako mislijo, ognejo tveganju, ki bi se mu morali izpostaviti, če bi skušali unovčiti svoje sposobnosti. Vedno raje čakajo na »pravi čas«; žal ta nikoli ne pride. Vedno jih poslušamo, ko pravijo: »Če bi bilo morda le takole … Ko bi bilo le tisto drugače. Potem bi res tvegal in bi kupil novo hišo, se poročil, odprl podjetje, se včlanil v društvo slikarjev itn.

Soočimo se s seboj!

Terapevti nam svetujejo, da pri zdravljenju takšnih hudih čustvenih poškodb uberemo posebno pot – kot smo že napisali – zdravljenje z »višjo silo« ali z Bogom, itn. Pri tem pa si moramo najprej »pogledati v obraz« in ubrati nekatere korake.

  1. S svojo težavo se soočite pošteno, naravnost. Torej – z bolečimi spomini iz otroštva (ali iz poznejših let) se spoprimite z neusmiljeno moralno poštenostjo in z božjo milostjo, ne glede na to, kako globoko v vas so poškodovani občutki zakopani!
  2. Sprejmite odgovornost. Čeprav so vas resnično prizadeli in ste bili žrtev, morate pri tem sprejeti svojo odgovornost. Odgovorni ste namreč za svoj (poznejši) odziv na dogodek. Odgovorni ste za to, da ste se naučili sovražiti, se upirati ali zbežati v neresnični svet.
  3. Vprašajte se, ali si želite ozdraviti. Ali si želite le razpravljati o svoji težavi? Nihče vam ne more pomagati, če se ne želite poglobiti v bistvo svoje srčne bolečine.
  4. Odpustite vsem, ki so bili vpleteni v vašo čustveno poškodbo. Nekateri ljudje ne zmorejo odpuščati. Zakaj? Če bi odpustili, bi imeli občutek, ko da jim je nekdo spodmaknil še zadnjo preprogo – zdaj nimajo več nikogar, na kogar bi prelagali svojo odgovornost.
  5. Odpustite sebi. Številni ljudje tega ne morejo storiti. Četudi vedo, da jim je odpustil celo Bog, si ne znajo odpustiti. To je protislovno! Kako lahko verjamete, da vam je Bog odpustil, če ne morete odpustiti sebi?
  6. Svoj višji jaz (ali Boga) zaprosite, naj vam pokaže, kateri je vaš pravi problem. Nato prosite »višjo silo, energijo« ali Boga za ozdravitev tega problema ali rane, ki ste jo bili zaznali v duhu ali s pomočjo terapevtovega nasveta. Ozdravitev je navadno postopna preobrazba, ki terja vsakdanje soočanje »s seboj«, zavedno opuščanje starega ter vpeljevanje novega mišljenja in delovanja. 
  7. Klara Jakop, objavljeno v reviji AURA, marca 2011, št. 259
  8. Fotografija: Bigstockphoto.com
Več ...