VPRAŠANJE: Že kaki dve leti sem v partnerskem odnosu, ki je precej nestabilen. Nekaj tednov zdržim s fantom v stanovanju, nato pa postane ozračje tako napeto, da se raje umaknem domov k staršem. Ko se doma umirim, začnem fanta spet pogrešati in se vrnem. Niti jaz niti fant ne moreva ugotoviti, ali sva za skupaj ali ne. Misliva si, da bi nama morda lahko le uspelo, če se dovolj potrudiva. Preprostih odnosov itak ni, pri takih kompleksnih ljudeh, kot sva midva, že ne.

Moja glavna težava v zadnjem času je ta, da pogrešam pogostejše spolne stike. Moj fant je na številnih področjih zelo dejaven in mu ne ostaja prav dosti energije za posteljno veselje. Poleg tega ga demotivira tudi to, da sem se precej zredila. Spodbuja me, naj se ukvarjam s športom, meni pa gre njegov pritisk v nos in sem užaljena. Premišljujem, ali gre pri potrebi po pogostem seksu že za zasvojenost ali pa za nekaj, kar je samoumevno in mi pripada.

Skratka, iščem ravnotežje med prilagoditvijo partnerju in med uresničevanjem osebnih potreb.

ODGOVOR: Star pregovor pravi, da lonec hodi po vodo, dokler se ne razbije. Nihajoči partnerski odnosi se prej ali slej prevesijo bodisi v dokončen razhod ali pa se umirijo in ustalijo. Za to je potrebno nekaj izkušenj, v katerih se partnerja spoznavata in razrešujeta svoje dileme. Močna nihanja v odnosu so čustveno sicer zelo naporna, a imajo svojo vrednost, ker človeka silijo v intenziven proces zorenja. Samo z mnogimi soočenji se človek dokoplje do izkušenosti in prvin modrosti.

V potrebi po pogostejši spolnih stikih se nedvomno skriva marsikaj. Treba je pogledati vase in si priznati, kaj vam ti stiki pomenijo. Lahko gre za upravičeno potrebo po več bližine, po tesnejšem stiku. Lahko gre za potrebo po pogostejši sprostitvi in poenostavitvi odnosa. Seks je vsekakor neskončno preprostejši od umskega razračunavanja, od stališč, pričakovanj in zahtev. Lahko gre tudi za potrebo po infantilnem umikanju v ugodje. Če ni dovolj seksa, potem prevečkrat kot vir ugodja pride na vrsto hrana, kajneda?

Še sploh pa se stvari začnejo zapletati, ko se v elementaren seksualni odnos vplete ego. Telesna všečnost je gotovo pomembna, če že ne odločilna za pogostejše spolno približevanje. Mnoge ženske za svojo opaženost in spolno privlačnost žrtvujejo neverjetno veliko časa in denarja. Zato bi dejal, da ni najpametnejše, da vihate nos, ko vas partner spodbuja k večji fizični dejavnosti. Obrestovala se vam bo na več koncih. Ne samo da boste telesno bolj privlačni in bolj razgibani, ampak boste partnerju s tem pokazali, da vam je nekaj do njega.

Pričakovanje, da nas bo partner kar brezpogojno sprejemal, ni ravno najbolj inteligentno. Vsakdo ima svoje afinitete in svoje averzije in partnersko skladje je največ odvisno od tega, koliko te stvari upoštevamo. Ljudje pogosto prav neverjetno veliko energije porabljamo za to, da bi svojim bližnjim dokazali, da se ne nameravamo spremeniti. In to kljub temu, da so te spremembe mogoče in bi nam koristile. Potrjevanje ega nam je pomembnejše kakor tista elastičnost, ki povečuje sposobnost za medosebno harmonijo.

S tem nočem reči, da ni prav, da človek varuje svojo suverenost in da ima nek zdrav ponos. Toda budno je treba paziti, da oboje ne postane škodljivo. Moder človek rad sledi koristnim nasvetom iz okolice, četudi vsebujejo kritično ost. Kadar počnemo nekaj, kar od nas pričakujejo naši bližnji, je pomembno predvsem to, da spoznamo vsebinsko koristnost tega početja. Če verjamemo v koristnost sprememb, se bomo z njimi poistili in jih uresničili prisebno, odgovorno.

Če pa nekaj počnemo zgolj za to, da bi svojim bližnjim ustregli, je nevarno, da si hočemo naklonjenost in ljubezen kupiti. To pa se velikokrat ne izide. Razvije se namreč trgovina s pričakovanji, ki na obeh straneh niso vedno enako zrela in upravičena. V tej trgovini pomešamo vrednote s spornimi potrebami egove potrditve. V kaosu, ki tako nastane, pa se postopno ne znajdemo več. Bolj ko smo zbegani in negotovi, bolj utegnemo biti nerazumni in trmasti. Odnos pa seveda trpi veliko in težko popravljivo škodo.

Spolnost vsekakor ni najvišja vrednota. Zato jo je včasih treba žrtvovati, ali bolje rečeno prilagoditi nečemu, kar je najbrž pomembnejše. V zadnjih sto letih se zahodna civilizacija dosti preveč ubada s seksom, tako da mnogim postane osrednje življenjsko zanimanje. Vsaka stvar, ki ji začnemo pripisovati prevelik pomen, pa nas zasvoji. Ni treba, da smo z nečim obsedeni, da bi lahko govorili o zasvojenosti. Zasvojenost je že to, da nam privrženost neki stvari jemlje veliko pozornosti, časa in energije, ki bi jo sicer namenili drugim stvarem.

Številne duhovne tradicije priporočajo, da človek spolno občuje samo takrat, kadar namerava ustvarjati potomstvo. V hrani pa te tradicije vidijo sredstvo za vzdrževanje telesnih moči. Sodobna civilizacija pa je iz spolnosti in iz prehranjevanja naredila sredstvi za doseganje pogostega in čim bolj intenzivnega ugodja. Kjer pa je v igri ugodje, tam je tudi nevarnost zasvojenosti. Dandanes so le redki ljudje še tako preprosti in čisti, da prepoznavajo subtilno zlorabo spolnega in prehranjevalnega ugodja.

Za zasvojenostno vedenje je značilno, da je zelo ozko in usmerjeno na čimprejšnje intenzivno ugodje. Zasvojen človek ne čuti več tisoč okusov v tisoč stvareh, ampak hlepi po enem samem okusu v eni sami stvari. Z vidika zgubi vso raznovrstnost življenjskih oblik in išče samo še orgazem in naslado. In to na hitro, včasih tudi na silo. Tisto, s čimer je zasvojen, v njem deluje kot črna luknja: požre mu vse druge možnosti. Že pri razvajenem otroku vidimo, da noče jesti ničesar razen sladkarij, ko postane zasvojen z njimi.

V zasvojenosti torej prevlada posamezna stvar nad celoto. Zasvojen človek zgubi širši življenjski kontekst in se podredi forsiranju ene same stvari, ki pa je prej ali slej relativna. Celoti bitja to zelo škoduje, ker se ne more izraziti, ne more biti občutena in ne more zaživeti. Tako nastaja velika praznina, ki jo zasvojenec skuša zapolniti s forsiranjem zasvojenostnega ugodja. Toda to deluje le za kratek čas, potem pa je praznina spet tu in ugodje je treba ponoviti.

Strokovnjaki imenujejo to ugodje nadomestno ugodje. Prvobitno ugodje je namreč tista naravna prijetnost, ki jo človek doživlja, kadar je v odprtem stiku in kadar se komu posveča in daje. Prost tok je tisto, kar scela izpolnjuje zdravega, prostodušnega in spontanega človeka. Temeljni občutek nesebičnega človeka je občutek zadostnosti in prostosti. Ko pa se človek začne zapirati in ločevati od drugih, se v njem ustvari sebična logika dobivanja. Ugodje dobivanja pa je ugodje pričakovanja, vezav in odvisnosti. Temeljni občutek sebičnega človeka je občutek pomanjkanja in ujetosti.

Najpomembnejši del vzgoje in izobraževanja je vzgoja srca. Ta zadeva prepoznavanje ega in njegovih sebičnih popadkov, ki človeka prej ali slej onesrečijo. Otroci pokažejo veliko smisla za prepoznavo egocentričnih vzgibov in razvijanje plemenitosti, če dobijo prave zglede in prave spodbude. Lahko pa se povsem odtujijo in podivjajo, če hranimo njihovo samovšečnost ter nečimrnost in jim dovoljujemo biti manipulativni in nasilni. Prepoznavanje egocentrizma in neobčutljivosti, ki jo ta prinaša s seboj, je prva in nenadomestljiva lekcija, ki se je mora naučiti otrok, da bo nekoč socialen, ekološko ozaveščen in ustvarjalen.

Toda ozaveščanja egocentričnosti nas je grozno strah. Kajti to ozaveščanje nas strahovito in povsem razgali. Ko smo pripravljeni videti ego v njegovih številnih preoblekah, nenadoma padejo vsi miti, pokažejo se vsa sprenevedanja, vse laži in vsa slepila. Kajti nenadoma se pokaže, kaj vse v življenju je podrejeno potrjevanju lastne pomembnosti. Lahko se izkaže, da so številne spretnosti in znanje uporabljeni predvsem za sebično povečevanje osebne moči, ne pa za splošno korist. Lahko se izkaže, da so tako rekoč vsi odnosi prepojeni z uporabniško, koristolovsko miselnostjo.

V javnem življenju je opazovanje ega in njegovih manevrov ter vzvodov močno potlačevano, pa čeprav je razmerje med egocentrizmom in sociocentrizmom za delovanje družbe ključno. Zato so nastala huda neravnotežja v družbeni strukturi, da skoraj ne vemo več, kako naprej. Zanemarjanje vrednot je zgolj drugo ime za potlačevanje nadzora nad razdiralnim širjenjem egocentrizma. Dandanes cel kup izobraženih ljudi verjame, da so ambicioznost, tekmovalnost, agresivnost in zvitost vrline, ker se dostikrat obnesejo v brezdušnem marketingu.

Razmerje med egocentrizmom in nesebičnostjo pa je odločilno tudi v partnerskem razmerju. Kolikor več dobrega privoščimo partnerju in bolj ko smo mu vdani, laže bomo premostili medsebojne razlike. Te se sprva zde zelo pomembne, a ko jih presežemo, vidimo, da pravzaprav niso in da je bilo škoda, da smo se sploh spotikali obnje. Včasih se sprašujemo, kaj sploh je tista ljubezen, ki omogoča, da partnerstvo obstane in se tudi razvija oziroma poglablja. Morda mislimo, da je to moč medsebojne privlačnosti. A izkušnje kažejo, da pretirana vasezaverovanost sčasoma lahko ubije še tako močne simpatije.

Nekateri pravijo, da je bistveno prijateljstvo med partnerjema. S tem mislijo na to, da partnerju puščamo tisto svobodo in tisto drugačnost, ki ju potrebuje, da bi se dobro počutil. Medsebojna prilagoditev je seveda tudi potrebna, a smiselna je samo, dokler je prostovoljna, ne pa izsiljena. Svojo partnersko kapaciteto lahko izmerimo tako, da ugotovimo, koliko prožni smo že po svoji naravi in koliko volje do prilagajanja imamo še poleg tega. Če je v nas močno zakoreninjeno prepričanje, da spreminjali se pa zaradi partnerja že ne bomo, bo skupno življenje vsekakor težko.

Pomembno je, kako si kako stvar zamišljamo. Naivne zamisli se hitro razbijejo ob čereh stvarnosti. Veliko ljudi je v partnerstvu razočaranih prav zato, ker so pričakovali neko idilo. To idilo pa so lahko povzeli samo po romantičnih filmih in solzavih romanih. V stvarnosti jo je težko kje najti. Kdor vsaj približno razume, da gre pri partnerstvu za soočenje in potem tudi za brušenje dveh bolj ali manj trmastih, obenem pa prestrašenih egov, bo imel precej bolj realna pričakovanja. Znal se bo veseliti drobnih medsebojnih naklonjenosti in ne bo medlel za sanjskimi čustvenimi opoji. Ostajal bo v sedanjosti in ne bo fantaziral, kako bi bilo s kom drugim.

Partnerja najbolj poveže to, kar sta težkega skupaj preživela. Z leti v partnerstvu postaja čedalje pomembnejša hvaležnost za partnerjevo vztrajanje v položajih, ki so bili vse prej kot lahki. Nekatere težave so situacijske, druge pa so težave premagovanja ega. Izkušeni ljudje se zavedajo, da je ego mogočen sovražnik in opazijo partnerjeve napore samopremagovanja. Ljudje, ki imajo svoj ego pod nadzorom, so tudi dobri vzgojitelji. Njihovi vzgojni posegi so neosebni, ali bolje rečeno nadosebni. Na otrocih ne izživljajo svojih želja, svojih travm in svoje slabe volje, ampak se na otroške napake odzivajo tako, da poglabljajo otrokovo zavedanje sebe in okolice.

Odnos se bistveno poboljša vsakič, kadar s partnerja umaknemo kako svojo projekcijo. Nekoč smo v partnerja morda projicirali, da nas želi ponižati in prizadeti. Vse, kar nam je rekel kritičnega, smo vzeli zelo za hudo. Pozneje smo sprevideli, da nam noče nič hudega, edino z našega namišljenega piedestala nas včasih želi sneti. Danes morda razmišljamo, ali je res, da nas želi obvladovati, ko nam kaj svetuje. Morda pa nam res želi samo svetovati in lahko umaknemo svoje pretirane obrambe. Nekega dne bomo morda opazili, da razmišlja in doživlja precej drugače kakor mi. Tedaj nam bo postalo jasno, da ga poznamo dosti manj, kot smo mislili.

Mogoče nas bo to spodbudilo, da se bomo znova začeli zanimati zanj. Ugotovili bomo, da mu moramo pustiti čim več svobode, da bo lahko čim bolj tak, kot mu je najbližje. Naveličanost v partnerskem odnosu pomeni predvsem to, da je odnos zaradi močnih pritiskov in posledičnih obramb postal tog in stereotipen. Nevrotični strahovi so tista stvar, ki odnos zamori in ga naredi mučnega. Čim vanj vnesemo več dopustljivosti in premagamo nekaj zamer, odnos lahko spet zaživi. Široki ljudje le redko zapadejo v partnerske krize. Širina med drugim pomeni to, da ni nič tako pomembno, da bi se moralo zgoditi za vsako ceno.

Če odnosu damo prednost pred drugimi stvarmi, bo zelo verjetno preživel in se tudi razvijal. Če pa ga pogojujemo z vsem mogočim, se bo dušil in nazadnje tudi zadušil. Če v odnosu vidimo sredstvo za doseganje tega in onega, bo partner prej ali slej ugotovil, da smo ga pravzaprav prezrli. Ko se partnerja začneta obdelovati z izjavami, kot »Takega partnerja pa že ne rabim,« je na pomolu katastrofa. Vsi smo na kakem področju deficitni, a to še zdaleč ne pomeni, da je naš odnos zato manjvreden. Nasprotno. Vrline v odnosih se izražajo prav v spoštovanju tega, kar je preprosto in majhno.

Sodobna proizvodno-potrošniška miselnost pozna samo eno smer hotenja: hitreje, več in bolje. Duhovna senzibilnost pa odpira pogled v nasprotno smer. Ugotavlja, da se izpolnitev, svoboda in mir naselijo samo v tistih, ki so dosegli razvezo od vseh želja in hotenj. V tistih, ki so razumeli, da ni treba, da jih zaposluje želja po kakršnih koli izkustvih. Vsaka navezanost namreč pomeni utesnitev duha in s tem trpljenje. Dokler iščemo ravno pravo dimenzijo svojega ega, ne bomo našli spokoja. Kajti tudi majhen ego je še veliko prevelik. Ni treba, da imamo bruno v očesu. Že iver v očesu hudo boli in povsem zaslepi.

Partnerja bomo doživeli zelo drugače, če se bomo ob njem ustavili. Se pravi, če si bomo vzeli čas in toliko strpnosti, da mu bomo res prisluhnili. Tedaj je velika možnost, da ga bomo postopno začeli razumevati in da z njim ne bomo več komunicirali prek mask in obramb. Resnica našega odnosa se bo tako lahko izrazila in nas osvobodila vseh napačnih pričakovanj. Šele tedaj ga bomo nehali ogrožati in bo ob nas lahko zadihal in se sprostil. In potem bodo z njega počasi odpadle vse tiste stvari, v katere se je zatekal, ko je bil na begu pred našo neobčutljivostjo.

Ko partnerja zaideta v popoln konflikt, imata včasih občutek, da imata opraviti z živim hudičem. Pa vendar se v istem bitju skriva angel, ki še ni bil odkrit in prepoznan. Včasih nas šele skrajna bolečina motivira, da se na svoji poti zasvojenosti z egom obrnemo in začnemo spreobračati.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 226, julij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com