Michael Tellinger je septembra letos, na simpoziju o starodavnih energijah v Cankarjevem domu, predaval o kamnitih krogih na jugu Afrike in gibanju Ubuntu, katerega pobudnik in podpornik je. Preden je prišel v Ljubljano, je štiri mesece predaval po Kanadi in Avstraliji, v Slovenijo je prišel iz Bosne. »Prvič sem v tem delu sveta. Vznemirljivo je biti tukaj,« je prijazno rekel in iskreno dodal, da je hkrati vesel, da se bo kmalu spet vrnil domov ter se lotil projektov, ki čakajo nanj. Čeprav je bil videti neprespan, si je vzel čas in podrobno spregovoril o vsem, s čimer se ukvarja.

Ukvarjate se z različnimi zanimivimi stvarmi, o katerih predavate po vsem svetu, pišete knjige. Kako bi se predstavili?

Ne maram omenjati različne nazive. O sebi razmišljam kot o človeškem bitju z neskončno dušo. Tukaj sem, da uresničim določeno nalogo. Velik del mojega dela je povezan z odkritji kamnitih krogov na jugu Afrike in z napredno starodavno tehnologijo, zadnjih pet let pa se čedalje bolj ukvarjam tudi s filozofijo in gibanjem Ubuntu. Pravzaprav poskušam povezati starodavno preteklost in današnji čas ter odgovoriti na vprašanje, kje smo v tem trenutku, kar zadeva staro modrost. Verjetno se še vedno najdejo ljudje, ki so prepričani, da je danes svet krasen. Sam vem, in čedalje več nas je takih, ki vemo, da je nekaj zelo narobe: poglejte samo, kako nesorazmerno je razporejeno svetovno bogastvo, kakšnemu ekološkemu neravnotežju smo priča, koliko je nepotrebnih vojn, nestrpnosti, nasilja … Če ne bomo storili nič glede tega, se ne bo nič spremenilo. Ko sem začel proučevati starodavne civilizacije, sem čedalje razločneje spoznaval, kako naj bi delovali danes.

Ena vaših domnev je, da je bila preteklost dosti bolj razgibana in skrivnostna, kot nam govorijo, ali kot si lahko predstavljamo. Zakaj?

Čeprav teh civilizacij že zdavnaj ni več, se zdi, da so imele dosti boljše odgovore na tri preprosta vprašanja: Kdo smo? Od kod prihajamo? Zakaj smo tukaj? Vsak izmed nas se je verjetno to vsaj enkrat v življenju spraševal. Ob stiku s preteklimi civilizacijami se informacije sestavljajo in začenja se nam svitati, da smo mi tisti, katere smo čakali …

Kar zadeva zgodovino in starost civilizacije na našem planetu verjetno ni boljšega zgleda, kot je vsem znani Stonehenge v Veliki Britaniji. Ko sem prvič šel tja, me je najbolj presenetilo, da so geologi povsem spregledali očitne znake njegove dejanske starost: tam lahko vidite prelomljen velikanski kamniti blok, ki je nekoč padel na tla in se razklal. Na vsaki strani preloma je 50 centimetrov erozije – 50 centimetrov erozije na eni najtrših kamnin na planetu! Toliko erozije ne nastane v nekaj tisoč letih, na kolikor je ocenjena starost Stonehengeja, to je nemogoče. Toliko erozije nastane v nekaj milijonih letih. To nas popelje do zgodovine južne Afrike.

Ob besedah »zgodovina južne Afrike« najprej pomislim na apartheid, Mandelo in rudnike zlata.

Seveda, tudi to, a tam je še veliko drugih stvari. Afrika je velikanska celina velikih nasprotij − izjemne lepote in velikega bogastva ter strašne bede. V večini zgodovinskih knjig boste prebrali, da je bila v davnini »redko naseljen del sveta«, in da so se redka plemena z vzhoda ali zahoda Afrike selila na njen jug. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Starodavne ruševine v južni Afriki nam sporočajo nekaj povsem drugega: da je bila gosto naseljen del sveta in da so ljudje tam počeli nenavadne, čudovite stvari, da so poznali delovanje naravnih zakonov. Uporabljali so tehnologijo, ki jo mi odkrivamo in počasi razumemo šele zdaj.

Zadnjih dvajset, trideset let odkrivate in raziskujete tako imenovane kamnite kroge na afriškem jugu.

Gre za velikanske skale razvrščene v različne kroge. Niti dva kroga nista enaka, nekateri imajo preprosto notranjo zgradbo, drugi kompleksno. Verjetno vidimo manj kot deset odstotkov prvotnih struktur, saj celotno območje prekriva prst, pa tudi kamnine so že erodirale. Ko hodiš po tleh se niti ne zavedaš, da hodiš po njih in med njimi; šele ko uzreš to območje iz zraka, se razkrijejo strukture.

Posnetki iz zraka so pokazali, da so krogi poravnani glede na nebesni ekvator; njihova razvrstitev upošteva ne samo gibanje Sonca, temveč tudi sveto geometrijo, saj se iz struktur poleg krogov izrisujejo tudi drugi liki − trikotniki in mnogokotniki. Zanimivo je tudi, da noben krog ne stoji sam zase, temveč so med seboj povezani s prehodi in predori dolgimi na stotine kilometrov, sestavljajo velikansko mrežo ali preplet.

Kje vse ste našli kamnite kroge?

Gre za izjemno obsežno območje, saj prekrivajo skoraj vso Južnoafriško republiko, velike dele Bocvane, Zimbabveja, najdemo jih v Mozambiku in na drugi strani reke Zambezi, v Zambiji. Nekatere so sicer uničili s pogozdovanjem ali pozidavo, večina pa še zmeraj obstaja. Če pogledate Veliki Zimbabve (ruševine starodavne prestolnice kraljestva Zimbabve, ki so uradno najstarejše in največje kamnite zgradbe v južni Afriki pred sodobno dobo, op. p.) vidite, da so to podobne oblike, strukture in povezave, le da so večje in z vhodi. Ko vidimo, s kako številnimi ruševinami imamo opraviti, začnemo spoznavati, kako pomembno je to odkritje.

Kdaj ste jih odkrili?

Sam sem postal pozoren nanje šele, ko smo začeli to območje fotografirati iz zraka, čeprav to odkritje ni novo. O kamnitih krogih so pisali pred približno petsto leti že portugalski raziskovalci, ko so prvič prišli do Afrike in rta Dobrega upanja – prvi ga je obplul Bartholomeo Diaz leta 1488, deset let za njim pa Vasco da Gama. Ko so Portugalci prišli do obal Mozambika, so srečali domačine in jih vprašali, kdo je zgradil mrežo kamnitih krogov. Odgovorili so jim, da ne vedo, saj so že bili tam, ko so domačini prišli. Danes pa nam zgodovinarji pripovedujejo, da natančno vedo, kdo jih je zgradil, kdaj in zakaj. Nevednost in aroganca akademskih krogov sta res neverjetni. Razlagajo, naj bi kamnite kroge v davnini za svoje bivanje zgradila nomadska ljudstva ali pa, da naj bi to bile ograde za krave. Preprost pogled pokaže, da nimajo ne odprtin ne vhodov, ob tem pa se takoj sesuje teorija o bivališčih za ljudi ali živino. Vse to nam pove, da imamo opraviti z nečim dosti večjim in starejšim, morda celo z manjkajočim delom sestavljanke o nejasnih izvorih človeštva.

Se morda ve, koliko je teh kamnitih krogov oziroma ruševin?

Theodore Bent jih je poskusil prešteti že leta 1891 in jih je naštel štiri tisoč. Leta 1974 jih je Roger Summers naštel petkrat več, torej dvajset tisoč. Ko sem prvič slišal za to, sem pomislil: saj živim v deželi Indiana Jonesa! Življenje bo še zanimivo! Takrat sem to rekel v šali, leta 2007 pa so se stvari zame zares spremenile. O vsem sem hotel napisati knjigo in vanjo zapisati številko, koliko je krogov. V šestih mesecih sem jih obiskal in obhodil vsaj tisoč, potem sem jih začel šteti. Uporabil sem satelitske posnetke ter z matematično enačbo ocenil, da je teh kamnitih ruševin več kot deset milijonov. Številka se mi je zdela velikanska! Prepričan sem bil, da sem se zmotil, zato sem začel šteti znova. Preverjanja so potrdila, da sem imel prav. Opraviti imamo s civilizacijo, kakršne še nismo spoznali: ne vemo, kdo so bili, kaj so počeli, vendar imamo dokaze, da so bili na tistem območju.

Koliko naj bi bile te ruševine stare?

V Zimbabveju smo odkrili velikanska drevesa, stara tri tisoč let ali več, ki rastejo iz zidov teh krogov, in to pove, da so zidovi zanesljivo stari vsaj tri tisoč let. Če pa boste vprašali zgodovinarje, vam bodo povedali, da so imeli ljudje tistega časa nenavadne šege in navade in so med drevesa vgrajevali zidove … Ob proučevanju krogov smo našli tudi različne predmete in orodje, ki naj bi bili stari vsaj dvesto tisoč let. Med artefakti so kovanci, meči, posode, kipi. Iz podob na njih se razločno vidi, da so bile na jugu Afrike nekoč vse starodavne kulture, od Sumercev, Egipčanov, Feničanov, Rimljanov, Grkov, Arabcev, Dogonov, Dravidov in celo Inkov. Ko sem vse to sam prvič videl, sem pomislil na kup možnosti, kaj bi to lahko pomenilo in se vprašal, ali ni morda kje tudi osrednji krog. Tako sem prišel do Adamovega koledarja.

Lahko poveste kaj več o Adamovem koledarju?

Tako sem poimenoval ruševine kamnitega kroga v Mpumalangi, ki ga je leta 2003 odkril Johan Heine, ko je letel nad njim. Takoj je spoznal, da to niso le naključno krožno postavljene skale. Pozneje je opravil meritve, izmeril je razdalje med skalami in kote med njimi, nato je vse te podatke zaupal tudi meni.

Adamov koledar je kamniti sončni koledar, ki je glede na številne meritve, ki smo jih opravili, po mojem mnenju najpomembnejša ruševina v južni Afriki in morda celo najstarejša struktura na Zemlji, povezana z izvorom človeštva. Njegovo starost so ocenili na najmanj petinsedemdeset tisoč let, sam pa mislim, da je še veliko starejša. Med afriškimi staroselci, varuhi prvotnega izročila in šamani, je kraj znan kot »rojstni kraj sonca« ali Inzalo y’Langa – »kraj, kjer so bogovi ustvarili človeštvo«.

Danes je Adamov koledar skoraj uničen, vendar rekonstrukcije kažejo, kakšen naj bi bil: osi kamnitega kroga so poravnane s temeljnimi stranmi planeta Zemlja, s sončnimi obrati in z enakonočji. Kot koledar je še zmeraj natančen glede na senco zahajajočega sonca, ki jo meče osrednji višji monolit na ploski kamen ob njem. Ne moremo spregledati, da je na isti zemljepisni dolžini kot Veliki Zimbabve in Velika piramida v Gizi v Egiptu, iz česar lahko sklepamo, da so bile te tri starodavne civilizacije in graditelji teh prizorišč povezani. Zanimivo je tudi, da se tehnični predmeti v Adamovem koledarju vedejo nenavadno ali celo ne delujejo, nekateri kamni pa zvenijo kakor zvonovi, če potrkaš po njih.

Ali sem razumela prav, da so starodavna ljudstva z afriškega juga menila, da je bil to prostor, kamor so v preteklosti prihajali bogovi?

Da, in tudi sam razmišljam tako. V mezopotamski in sumerski kulturi omenjajo božanstva Anunake. Beseda anunaki pomeni »tisti, ki so prišli z nebes na Zemljo«. O tem je pisal Zecharia Sitchin, v Azerbajdžanu rojeni ameriški pisec uspešnic o nezemeljskih izvorih človeške vrste. Uradna akademska znanost njegove trditve zavrača in jih ima za psevdoznanstvene, to pa nas ne sme presenetiti. Prepričan sem, da je južna Afrika s kamnitimi krogi in Adamovim koledarjem nekakšna zibelka človeštva.

Iz geološke perspektive je Adamov koledar nedvoumen geofizikalni in astronomski dokaz, da sta se Zemljina os in Zemljina skorja v preteklosti premaknili. O tem je leta 1950 razpravljal Charles Hapgood, njegovo delo je podpiral tudi Albert Einstein. Danes se s tem med drugimi ukvarja tudi astrofizik Paul LaViolette. Čeprav ne vemo, kdaj se je Zemljina os zadnjič premaknila, dokaj zanesljivo sklepamo, da so Adamov koledar postavili pred tem.

Ezoterika tudi govori o tem, da so v preteklosti živela na Zemlji zelo razvita bitja oziroma »da so bogovi živeli med ljudmi«, vendar naj bi bila večina človeštva »preprosti« ljudje.

To nas pripelje do pomembnega vprašanja, kdo vse je živel na tem planetu pred milijoni let. Ko se danes oziramo nazaj, je težko razbrati časovnico, kdaj je bil kdo na Zemlji in kaj je počel. Vemo le, da je v različnih obdobjih živelo na Zemlji veliko različnih skupin naprednih bitij, ki so se pomešala med seboj.

Čemu so rabili kamniti krogi?

To zelo zanima tudi mene. Trenutek, ko sem stal v Adamovem koledarju in slišal, kako čudovito zvenijo kamni v njem, mi je za vedno spremenil življenje. Na podlagi vsega, kar vem o zvoku, glasbi, resonanci in frekvenci sem ugotovil, da so to pravzaprav zvočne »naprave« in nikakor bivališča. Menim, da je to napredna tehnologija, ki temelji na zvoku in vibraciji. Da bi jo razumeli, moramo razumeti temeljno kodo, ki izhaja iz tega, da je vse, kar je, vibracijska koherenca zvoka. Staroindijske Vede na primer pravijo, da je bil primordialni zvok AUM ali OM oziroma njegova vibracija tista, ki je sprožila in ustvarila celotno stvarstvo in vsa bitja. Enako pravi tudi Sveto pismo, čeprav z drugimi besedami. »Bog je rekel: ‘Bodi svetloba!’ In bila je svetloba.« In rekel je še nekaj stvari.

Zvok lahko povzroči, da predmeti levitirajo, zvok ustvarja luč, zdravi in uničuje (spomnimo se samo obzidja Jerihe, ki ga je porušil zvok ovnovih rogov), energizira vodo. Vsaka zvočna frekvenca ustvarja sebi lastno obliko. To je starodavni sistem t. i. cimatike, ko zvočni valovi na poti skozi prevodnik ustvarjajo čudovite vzorce. Višja ko je frekvenca, bolj kompleksna je oblika. Kakršen koli zvok, tudi zvok človeškega glasu, deluje na vse okoli sebe, na primer tudi na kapljico vode, kar se vidi pod mikroskopom.

V naši DNK je zakodirano, da smo vidiki in delci božanskega vira, v sozvočju z manifestacijo prvotnega izvora. Veliko kamnov v kamnitih krogih, velikih in majhnih, ob udarcu nanje zveni, kot bi bili zvonovi. Pogled na mrežo kamnitih krogov iz zraka pa neverjetno spominja na prej omenjene vzorce iz cimatike. Ob vsem povedanem ni nepomembno, da je celotno območje južne Afrike bogato z zlato rudo. Zlato je močan prevodnik energij in vibracij, z zvokom pa so zlato morda spravljali na površje.

Glede na vse, kar ste povedali, se zdijo energijske možnosti kamnitih krogov zelo velike.

Res je. V kamnitih krogih je na jugu Afrike na voljo več kot deset milijonov brezplačnih energijskih naprav, ki so nam jih zapustile pretekle civilizacije. Vemo, da so kot vir energije uporabljali zvok, ugotoviti moramo samo še, kako naj jih mi uporabimo.

Kaj na vse to pravi znanost?

Imel sem veliko srečo, da sem se ob svojem delu srečal z nekaterimi vodilnimi znanstveniki na svetu, s fiziki, matematiki, inženirji, briljantnimi umi, ki delujejo v akademskih krogih, hkrati pa tudi tiho na njihovem robu. Imamo dokaze o napredni tehnologiji, ki temelji na zvoku. Kot ugotavlja Luc Montaigner, francoski virolog in Nobelov nagrajenec za fiziologijo in medicino za leto 2008, zvok vpliva na DNK in jo spreminja, primer je retrovirus hiv, ki je odgovoren za sindrom aidsa. Med svojimi raziskavami aidsa in hiva je Montaigner v laboratoriju z zvokom spontano ustvaril novo DNK. To je eno največjih znanstvenih odkritij v zadnjih sto letih.

Do novih odkritij na področju zvoka in njegove uporabe prihaja skoraj ves čas. Res pa je, da zelo malo znanstvenikov v resnici razume, kaj sta hiperzvok in senzorna tehnologija. Ne gre za newtonsko, temveč za multidimenzionalno fiziko, ki jo na univerzi ne poučujejo. William Brown je po mojem mnenju eden vodilnih svetovnih genetikov in molekularnih biologov, ki razmišlja zunaj ustaljenih miselnih okvirjev. Sodeluje s kvantnim fizikom Nassimom Harameinom, ki zelo podrobno govori o aktivaciji naše DNK. Uporabljamo le majhen odstotek svoje DNK, kar nima nobenega smisla.

Kamnite kroge povezujete z zvokom in resonanco, pa tudi s prebujanjem zavesti človeštva.

Ko enkrat spoznaš, da se vse poraja iz ene temeljne resonance, spoznaš, da je vse zapisano v človeški DNK. Zato se tudi tako hitro prebujamo kot človeštvo. Samo ozreti se moramo okoli sebe in spoznali bomo, koliko znanstvenikov, raziskovalcev in izumiteljev skuša odkriti nove vire energije in nove možnosti zdravljenja. V preteklosti so nekateri obupno poskušali vse to nadzirati, zdaj pa je to čedalje manj mogoče. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo pojavile prve naprave, ki bodo ustvarjale brezplačno energijo, za kar si je prizadeval že Nikola Tesla. To se bo zgodilo zelo kmalu, po moje v letu dni ali v dveh, treh letih.

Vse te stvari, ki jih odkrivate v povezavi z zvokom in energijami – kakšno vrednost imajo za nas danes?

Beseda vrednost mi ni všeč.

Katera beseda se vam zdi primernejša?

Dobrobit. Kot veste, si prizadevam tudi za svet brez denarja, ki ne bo temeljil na tem, da bomo stvarem pripisali določeno »vrednost«. Menim, da je vse enako »vredno« zaradi dela, ki smo ga v nekaj vložili. Pojem »vrednost« je izšel iz kapitalistične hierarhične strukture, ki je zasužnjila ljudi.

Prav. Kakšna je dobrobit vaših odkritij za današnji in tudi jutrišnji čas?

Zvok bi lahko v prihodnosti uporabljali kot zdravilo za večino naših težav. Harmonijo in resonanco bi lahko uporabljali kot temelj harmonične skupnosti. Mislimo, kako zelo smo civilizirani, resnica pa je prav nasprotna: smo zasužnjena človeška vrsta. Pri raziskovanju sem nedvoumno odkril, da dogajanje na planetu nadzorujejo z denarjem. To je zelo prebrisana ukana. Mislimo, da smo svobodni, ne moremo pa se prosto gibati ali živeti, kjer bi radi živeli, slediti moramo predpisanim zakonom, četudi se ne strinjamo z njimi, potrebujemo potne liste in delovna dovoljenja. Za to, da preživimo, moramo delati, da bi zaslužili denar, s katerim plačujemo davke, da ne pristanemo za zapahi. Kaj je to? Svoboda že ne. To je Johann Wolfgang von Goethe zelo izbrano in jasno izrazil z besedami: »Nihče ni bolj zasužnjen kot tisti, ki mislijo, da so svobodni.«

Ali ni to malce skrajen pogled na stvari?

To, česar se po mojem lahko naučimo od starodavnih civilizacij je, da lahko preživimo brez denarja. In ne samo to. Šele ko bomo odpravili denar, bomo osvobodili človeštvo in šele tedaj bo razvilo vse svoje potenciale. Kot bitja iz mesa in kosti, povezana z neskončno dušo, povezano z božanskim izvorom.

Prihajamo v stik z novo tehnologijo in brezplačno energijo za vsakogar, ki bo omogočila zdravljenje doslej neozdravljivih bolezni. Vendar ne morete imeti neozaveščenih ljudi in brezplačnih energijskih naprav. To bi povzročilo kaos, zlorabe, naprave bi lahko uporabljali drug proti drugemu ali po hierarhičnem modelu. Tekmovalnost v ozadju takega delovanja bi bila nekaj najhujšega, kar bi se lahko zgodilo človeštvu. Tekmovalnost je nekaj groznega, s tem smo bili indoktrinirani in zato delujemo drug proti drugemu.

Mislim, da kot človeštvo zelo razločno prepoznavamo, da je potrebno delovati drugače. Zakaj ne bi sodelovali, namesto da tekmujemo med seboj? Zakaj ne bi znanstveniki sodelovali za dobro vsakogar? Odkritja v tehnologiji, računalništvu in drugod, naj bodo dostopna vsem. In nihče naj ne bi skušal prevzeti nadzora nad drugimi. Danes smo v zmedenem položaju, v njem smo prav zaradi denarja: denarni tokovi želijo nadzirati celotno življenje na planetu. To se bo moralo končati.

Vendar ali imamo tudi moč? V svojih rokah nimamo vzvodov moči …

Vprašanja ne bi smeli tako postaviti, temveč: kako bodo tisti, ki upravljajo s svetom, z denarjem ohranili nadzor ob zavesti, ki se neverjetno hitro zvišuje? Zelo veliko potujem in posamezniki, s katerimi sem govoril v Ameriki in Kanadi, pripadniki vojske Združenih držav Amerike, ki so se vrnili iz vojne v Afganistanu in Iraku, so povedali, da so se sami prepričali, da so vse, s čimer so jih pitali, preden so jih poslali tja, navadne laži. Besni so, ogorčeni nad ameriško vlado, ki jim je lagala, ki meče pesek v oči ljudem in ne zastopa želja ljudi. To spoznava zelo veliko vojakov in pripadnikov policijskih enot. Vsi v vojski, policiji in različnih »varnostnih agencijah« imajo družino. Prej ali slej bodo pred odločitvijo: ali naj ustrelim mater? Ali sestro? Ali družino in prijatelje? Ali se postavim na njihovo stran? Ta dan prihaja in bo zelo kmalu tukaj.

Nekateri menijo, da bi bila edina prava spodbuda padec borznega sistema in bank.

Denarja v resnici ni, denar nima pokritja, vse je le velika igra. Zelo težko, da kdo tega ne vidi. Ekonomisti poskušajo reševati plaz, ki nezadržno grozi, da jih bo pokopal pod seboj. Vsak mesec, celo vsak teden vlade sprejemajo nove zakone tako rekoč sredi noči, ki so usmerjeni proti ljudem: ne smete tega in onega, ne smete sami prodajati kravjega mleka, ne smete piti vode v naravi, ne smete sami nabirati zdravilnih zelišč … to so same neumnosti. Ljudje pa niso neumni in jim je jasno, da takšne vlade niso njihovi prijatelji. Večina ljudi namreč še vedno misli, da so vlade zato, da služijo ljudem.

Če prav razumem, vas zanima tudi politika.

Zelo, bil sem predsedniški kandidat na zadnjih predsedniških volitvah v Južnoafriški republiki, maja letos. Takrat še nisem vedel, kako skorumpiran je celoten volilni sistem, in ker smo bili majhna stranka nismo imeli veliko možnosti. Vendar so posledice daljnosežnejše, kot bi si lahko predstavljali – posadili smo seme. Čez dve leti bodo regionalne in županske volitve, in prepričan sem, da bomo zmagali v nekaj manjših mestih. Ljudje se ne zavedajo, ampak ko bomo enkrat implementirali filozofijo ubuntu oziroma idejo kontribucionalizma v nekem mestu, bo konec kapitalizma.

Kaj pomeni ubuntu in kaj kontribucionalizem?

Ubuntu v južnoafriškem jeziku xhosa pomeni »sem, zato ker smo«. Gibanje Ubuntu, s katerim smo začeli pred nekaj leti, ima člane v več kot 215 državah po svetu, tudi v Sloveniji – lahko pogledate na svetovni splet. V osmih državah smo ustanovili tudi politične stranke.

Kontribucionalizem pomeni sodelovanje in svet brez denarja. Ljudje spoznavajo, kako lahko s sodelovanjem ustvarimo obilje, ki si ga danes sploh ne moremo predstavljati. Ko enkrat razumete, kako kontribucionalizem deluje, razumete, da je to edina mogoča pot naprej. Ko imate skupnost, ki deluje po načelih kontribucionalizma, je nemogoče, da bi kapitalistična družba še obstajala ali preživela v njegovi bližini.

Kar govorite, me spominja na socializem.

Ko sem premišljal o zgodovini človeštva in pisal knjigo Sužnji boga (The Slave Species of God), sem spoznal, da nekoč ni bilo denarja, ljudje so preživeli tudi brez njega. In to sto tisoče let. Vprašal sem se, zakaj so takrat živeli brez denarja, danes pa ga imamo. Imeli so boljšo tehnologijo, več so vedeli, danes pa smo v hudi krizi, vsaj 99,9 odstotkov ljudi je. Pomislil sem: ljubi bog, denar zasužnjuje ljudi. Potem sem začel razmišljati nasprotno: kakšen bi bil svet, če ne bi imeli denarja? Zato sem knjigo pisal deset let, ker ni bilo preprosto. Naš razum je zastrupljen z denarjem. Borza, trgovina, vrednost stvari, kakšni so naši odnosi …

Pogovarjava se v hotelski restavraciji. Kako bi brez denarja plačali, če bi prišli sem in želeli nekaj pojesti?

To je napačno vprašanje, pravilno vprašanje bi bilo: kakšna bo družba brez denarja? Ali bomo sploh imeli restavracije? Odgovor na to vprašanje je: verjetno ne. Verjetno bomo imeli nekaj, kar bo spominjalo na restavracijo, delovalo pa bo na drugih načelih. Naslednje vprašanje, ki si ga morate postaviti, je, kje bomo živeli? Kakšno energijo bomo uporabljali, kako bomo vozili avtomobile, ali bomo imeli mesta? Odgovor na vsa ta vprašanja je: ne. Življenje v mestih je verjetno zadnja stvar, ki si jo ljudje želijo. V njih živijo največkrat zato, ker so ujeti, zasužnjeni iz ekonomskih razlogov, ker morajo hoditi v službo. Koliko ljudi v mestih ima kje na deželi hišico, kamor se zateče ob koncih tedna? Zelo veliko! Torej: odidite v svojo hišico na deželi in ostanite tam! (Se smeje.)

Se imate za Robina Hooda?

Ne, nikomur nočem nič vzeti. Želim samo pokazati, da ima lahko s sodelovanjem in pravo delitvijo vsak vse, kar si je kadar koli predstavljal. Predstavljajte si, da imate majhno skupnost, tisoč ali pet tisoč ljudi, ki si sami pridelajo hrano in sami poskrbijo za vse svoje potrebe. Ustvaril sem model, ki deluje po načelu trojstva oziroma svete trojice: dve tretjini tega, kar ustvarite, daste na voljo skupnosti, v kateri živite, po ceni, s katero pokrijete stroške. V trenutku, ko to naredite, je konec s kapitalističnim modelom. Vsi bodo prihajali k vam po stvari, ki jih potrebujejo. Finančno se bodo stvari začele sesuvati, vsi si bodo želeli delovati tako kakor vi.

Kako vidite položaj v svetu danes?

Mislim, da nam razmere kažejo, česa ne bi smeli početi. Bolj ko so razmere resne in zaostrene, višja postaja zavest. Dogaja se, kar sem napovedoval že dolgo: obrobje postaja osrednji tok. Tudi raziskovalci, ki so obtičali v paradigmi akademskih ustanov, hitro zaostajajo za tokom svetovnih sprememb. Če ne bodo sodelovali z neodvisnimi raziskovalci, bodo zaostali še bolj. Pomembna lekcija za vse je, da se povezujemo in združujemo v novo združenje neodvisnih raziskovalcev in znanstvenikov ter delujemo usklajeno povezani, ne pa da tekmujemo med seboj.

Bi želeli za konec bralcem Aure še kaj povedati?

Smo na poti, da osvobodimo človeštvo in to dokončno. Zadnjih šeststo let so nam vladali bankirji in potomci kraljev. Zahvaliti se jim moramo, da so nam pokazali, da denar in način, kako se ta pretaka, nista prava. Stvari bi morale biti povsem drugačne, obrnjene.

Nekateri mislijo, da bo moralo miniti sto let, preden se bodo stvari spremenile. Mislim, da bo potrebnih le nekaj let. Zavest ljudi se lahko zelo hitro dvigne. To ne govorim, da bi napravil vtis, temveč ker sem se o tem neštetokrat prepričal na lastne oči. Nikoli ne smemo podcenjevati naše človeškosti. Najboljše bi jo opisali, če bi rekli, da smo »stvarniki«: želimo ustvarjati, kreirati, ljubiti in biti ljubljeni, pomagati drug drugemu, delovati. Ko delujemo iz sebe, se dobro počutimo. Ko delujemo skupaj, lahko ustvarimo tako velike stvari, toliko obilja na vseh ravneh, da nam ne bo treba delati kakor sužnjem. Morali se bomo celo upočasniti, sicer bomo ustvarili celo preveč vsega.

***

Nekoč je antropolog otrokom iz afriškega plemena predlagal, da bi se igrali. Košaro polno sadja je postavil ob oddaljeno drevo in otrokom rekel, da bo tisti, ki bo prvi pri košari, dobil sladke sadeže. Ko jim je dal znamenje, naj stečejo, so se otroci prijeli za roke, skupaj stekli do košare, sedli okoli nje in se začeli sladkati s sadjem. Ko jih je vprašal, zakaj so stekli vsi skupaj, ko bi lahko eden dobil vse sadeže, so rekli: »Ubuntu, kako bi bil lahko kdor koli od nas srečen, če bi bili vsi drugi nesrečni?«

Ubuntu v južnoafriškem jeziku xhosa pomeni: Sem, zato ker smo.

***

Nekoč se je petdeset ljudi udeležilo seminarja. Voditelj je vsakemu izročil napihnjen balon in ga prosil, naj nanj s flomastrom napiše svoje ime. Potem je balone zbral in nesel v drugo sobo. Udeležencem seminarja je naročil, naj gredo v sobo in v petih minutah poiščejo vsak »svoj« balon. Zavladal je kaos, vsi so panično iskali svoje ime, se prerivali in porivali drug drugega sem in tja. V petih minutah nihče ni našel balona s svojim imenom.

Potem je voditelj prosil, naj vsak izbere naključni balon in ga da osebi, katere ime je bilo napisano na njem. V nekaj minutah je imel vsak svoj balon …

Natančno to se dogaja v našem življenju. Vsi razburjeno iščemo srečo na vseh mogočih krajih, saj ne vemo, kje je. Naša sreča so srečni drugi ljudje. Dajte jim srečo in našli boste svojo. To je namen človeškega življenja. Ali ni to tisto, kar iščete? Ubuntu!

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA št. 303, november 2014

Na fotografiji Michael Tellinger, posnela Barbara Škoberne