Pri sebi sem opazil nekaj preprostega: če se ne vedem tako kot je prav, začnem imeti težave. Čim manj energije imam, tem bolj slaboten sem in tem hitreje se začenjajo težave. Kadar pa ima človek veliko energije, tudi veliko dela in niti ne opazi, da greši, in dokler energije ne zmanjka, mine kar nekaj časa.

Kadar sem dolgo delal in se preobremenil, mi je to zmeraj prineslo resne zdravstvene težave. Ko sem v takšnem stanju šel na primer v trgovino, hodil po njej, so me takoj zabolele ledvice. Zakaj? Ker sem se osredotočil na srečno usodo, zato je prišlo do zapiranja in bolečine. Takoj po dvajsetih minutah v trgovini, so se začele težave. Začel sem premišljevati, zakaj.

Človeka opažam kot tok energije. In ta energijski tok je videti takole: poglavitna količina energije mora biti zmeraj usmerjena k Božjemu, na naše strateške strukture, nato na naš pogled na svet, potem na usodo in nazadnje na telo. Takoj ko začne energija teči v kateri koli drugi smeri, ki energijo začne preveč pritegovati k telesu, se dotok energije začne samodejno ustavljati. In kar je najpomembnejše: energija začne upadati. To se zlasti zgodi, če imamo zgrešen pogled na svet, saj so misli energija.

Vse je odvisno od toka energije

V temelju vsake misli je občutek, občutek pa je združitev vzroka in posledice. Zato brez energije ni ne občutka in ne misli. Ko mislimo, jasnovidec lahko opazuje pretok energije. Ko si prizadevamo za nekaj, teče energija. To pomeni, da odvisno od tega, kakšen je naš pogled na svet, tako teče tudi naša energija. Če je pogled pravilen, se energija krepi, razkrivajo se sposobnosti, občutki in vse drugo. Če pretok energije ni pravilno usmerjen, potem je nujno, zato, da ne bi umrli, energijo zmanjšati. Zakaj?

Poglejmo zgled. Če je človek vezan na denar, začne naprej hlepeti po čim več denarja, nato sovražiti tiste, ki mu lahko denar vzamejo, potem začne denar jemati drugim in zaradi denarja lahko celo ubija. To je ta mehanizem. Na začetku torej energija teče v drobnem curku, nato se čedalje bolj krepi, ker se človek na želeno vse bolj osredotoča. Torej, če bi imel človek manj energije, bi po omenjenem zgledu tudi pozneje ropal ali ubijal. Zato se v človeku prebudi mehanizem samovarovanja in začne ustavljati dotok energije. Človekova podzavest začne človeku zmanjševati količino energije in človek začne propadati. To zmanjšanje energije pa se prenese tudi na storilčeve otroke. Pri njih mora biti poglavje denarja zaprto. Zakaj? Da se ne bi povsem odpovedali ljubezni do Boga. Na primer: ded je nekoga ubil zaradi denarja, vnuk pa je zato postal brezdomec in revež. Vse je jasno in natančno povezano, takšna je zakonitost.

Enako se dogaja, če se človek osredotoča na spolnost. Za takšnega človeka postane spolnost vse. Misli samo na spolno zadovoljitev. Kaj se dogaja? Seksualnost je osredotočenje na sebičnost, na podaljšanje življenja in svoje želje. Odvisno od želja, sebičnost vse bolj narašča in človek postane noro ljubosumen. Pripravljen je celo ubiti ženo zato, ker ga je užalila, ponižala in podobno. To je proces deformacije duše, ker se poglavitna količina energije ne usmerja na dušo, temveč na vse, kar je povezano s telesom, in to poteka razmeroma hitro. In narava ukrepa. V človeku se aktivira samovarovalni mehanizem, ki mu začne zmanjševati energijo, človek postane impotenten ali homoseksualen. Torej pride do blokiranja energije.

Danes pravijo, da so se fiziološke spolne zmožnosti moških zmanjšale za dvakrat. Ne vem, ali to velja za moške na Vzhodu ali Zahodu. Prepričan sem, da to za Zahod vsekakor drži, z Vzhodom je verjetno druga zgodba, ker tam takšnega očitnega razpada ni, saj Zahod stopa po ameriški poti.

Kaže, da je nizka količina energije potrebna zato, da se reši organizem. Če človek začne pravilno razmišljati, ima pravilen odnos do sveta, se začne energija znova uravnotežati in »od zgoraj« začne dotekati nova količina energije. To pomeni, da je treba oblikovati pravilen pogled na svet, ga krepiti s svojim vedenjem, načinom življenja in bolezni začnejo izginjati. Bolezen pomeni blokiranje, ustavljanje energije in zavarovanje človeka, da bi se rešila njegova duša. Da bi ozdravilo telo, mora najprej ozdraviti duša. Zato pa se mora spoštovati sistem prioritet.

Predstave o resničnosti

 Delovanje vsakega živega bitja izhaja iz celote njegovih občutkov in misli, to je slike, ki jo ima vsak človek pred očmi. Pravzaprav ne živimo v resničnem svetu, temveč v svetu svojih predstav o resničnosti. To je znano že od nekdaj.

Če je naša podoba sveta nepravilna, se bomo svetu težko prilagodili. Če vodja skupine gornikov zgreši smer na osemtisočak, je lahko vsa skupina ob življenje, saj njegova smer ne ustreza resničnosti.

Že zdavnaj sem ugotovil, da je človekova bolezen posledica njegovega zgrešenega pogleda na svet. Nepravilen odnos do sebe in sveta poraja nepravilne misli, občutke in neustrezno vedenje. Sprva so posledice različne neprijetnosti in bolezni, potem pa takšen odnos resno prizadene človeka in njegove potomce, lahko celo umrejo. Tako izginejo rodovi, plemena, narodi, civilizacija. Zmeraj so preživele samo tiste skupine ljudi, ki so ohranjale pravilno sliko sveta, in to ne samo taktično, temveč tudi strateško. Strateška slika sveta je bila zmeraj povezana z mistiko in vero. Zgrešena, nepopolna strateška slika sveta sicer ni povzročala težav v sedanjosti, vendar ni omogočala preživetja v prihodnosti.

Spoštovati je treba univerzalne zakone

Filozofija, kultura, moralnost, ideologija, politika, ekonomija – vse to izhaja iz vere. Brez poznavanja zakonov vesolja, ki se izražajo v zasnovah verstev, visoko razvita civilizacija ne more obstati. Vsako živo bitje intuitivno pozna najvišje zakone, shranjeni so v njegovih občutkih, v podzavesti, vendar je le človek sposoben ozavestiti to znanje.

Poglavitni življenjski cilji živali so preprosti: varovanje svojega življenja in preživetje vrste. Na drugem mestu je skrb za hrano in nadzor nad območjem, kjer neka žival živi in se hrani, na tretjem pa varovanje potomcev, to pomeni nadaljevanje rodu, samega sebe v nevidni prihodnosti. Da bi se to uresničilo, je potrebna moč. Velika življenjska moč omogoča telesno premoč nad drugimi, omogoča rojstvo za življenje sposobnega potomstva. Tako z naravno selekcijo šibki izginjajo, preživijo pa močni.

Duhovna moč
Spominjam se, da so znanstveniki opazovali, kako se razmnožujejo sipe. Telesno močnejši samec sipe je izbral samico in jo skrbno varoval pred tekmeci. Z močjo je dokazoval svojo pravico do podaljšanja rodu. Medtem pa je majhen, neugleden samec, ki se je z maskirnimi barvami zvito prelevil v žensko, neopazno prišel v varovano območje in oplodil samico. Telesno močan samec ni niti opazil, da je bil prevaran.

Vprašanje je, od kod prihaja duhovna moč? Zakaj so dinozavri izumrli, sesalci, ki so bili na veliko višji duhovni ravni razvoja, pa preživeli. Zakaj duhovnost premaguje rast, težo in fizično moč?

Fizična moč je eden od načinov odzivanja na dogajanje v okolju, povezana je z določenim modelom sveta. Če se ta model ne razvija, ne dopolnjuje na višjih ravneh, bo prej ali pozneje izčrpal svoje možnosti in izginil s svojim nosilcem vred. Človek, ki računa samo na svojo fizično moč, in uživa predvsem v hrani in spolnosti, bo zmeraj zasedal nižje kline na socialni lestvici, ker je njegov model sveta nepopoln, primitiven. Če se začne omejevati v hrani in telesnem zadovoljstvu, če se neha opirati samo na moč, če žrtvuje telesno zaradi duhovnega, bo njegova notranja življenjska energija oskrbela ne samo telo, temveč tudi zavest. Telesna raven je nujna, toda treba jo je občasno omejiti, da bi se lahko razvijala duhovna raven.

Pravila skupnega življenja

Človek mora krotiti svoje nagone, svoj ego, da bi spoštoval pravila skupnega življenja. Na prvo mesto so postavljene potrebe kolektiva, osebne potrebe so na drugem mestu. Razvijata se beseda in zavest kot mehanizma urejanja odnosov med ljudmi in prenosa informacij. Jezik, pismenost uresničuje vlogo genotipa – pojavlja se možnost uporabe nakopičenih izkušenj, možnost, da se znanje prenese drugim, in to pripomore k preživetju vseh. Duhovno in telesno sta v dialektičnem nasprotju.
Človek hoče živeti in preživeti. Da bi v tem uspel, mora zavarovati sebe, svoje območje in zadovoljiti svoje želje. Toda da bi preživel v prihodnosti, mora omejiti svoje nagone in jih žrtvovati. To je nujno, da bi se rodili otroci, da bi ustvaril in ohranil družino.

Torej človek ima ozemlje, dom, družino, otroke. Toda da bi preživelo pleme, je treba zaradi kolektiva omejiti interese družine. V zapletenih razmerah, da bi preživeli, je treba na prvo mesto postaviti interese plemena kot celote. Človek, ki krši tabuje, nepisane zakone vedenje, se izloči iz plemena in umre – ta mehanizem je nujen, da bi družba preživela.
V vsaki državi, v vsakem narodu je enaka hierarhija vrednot. Človek skrbi predvsem zase in svojo družino, ker je družina celica družbe, njen temelj, brez katerega vsako pleme, vsaka država propade. Poleg tega človek skrbi tudi za svoje sorodnike, svoj narod in državo.

Boljševiki so skušali uničiti družino in zasebno lastnino, da bi zacvetela država. To je bil popačen model sveta. Vsaka družba živi po enakih načelih kot organizem: človek je celica, skupina sorodnikov je tkivo, narod je organ, država pa organizem v celoti. In vse to obstaja kot eno, neločljiva celota. Le norec lahko poskuša organizem narediti bolj zdravega tako, da celicam jemlje samosvojost, uničuje tkiva in organe. Toda komunisti so počeli prav to, ker je bila njihova slika sveta zgrešena. Zaradi kolektivnega se je uničevalo individualno. Oboževanje enega nasprotja se neizogibno spreminja v klanjanje drugemu nasprotju. Po zlomu socializma se je Rusija začela klanjati individualni zavesti, z enakim fanatizmom je zavrgla planiranje, državnost, kolektivno zavest. Nastal je model nove Rusije. Njegov temeljni princip je bil preprost: treba je uničiti organizem, pokončati vse njegove organe in dati celicam hrano – pa bodo vsi srečni. Kaj je nastalo iz tega, vsi dobro vidimo.
Država se je zrušila, organi in strukture so paralizirani. Poganska država je skušala povrniti prvotno ureditev. Vse parole o boju proti korupciji so se izkazale za mrtvo črko na papirju, ker je bilo bistvo ruske korupcije plenjenje in uničevanje države in tudi nekaznovanje tistih, ki so sprivatizirati njene naloge. V Rusiji privatizacija ni zajela samo tovarn in rudnikov. Vsako dolžnost, državno nalogo, so uradniki začeli pojmovati kot svojo dedno last, ki jim prinaša dohodek.
Ko pa uradnik začne delati zase, dela proti državi. Za prvobitne družbe je bilo to nekaj normalnega, ker so bili pri njih pojmi, kot so kolektivna zavest, morala in moralnost šele na začetku. Ruska mentaliteta, uničena do temeljev, se je degradiral do najnižje oblike – zdaj je v Rusiji navzoča čudna mešanica plemenskih in poganskih odnosov.
V poganski družbi so človeka za kršenje družbenih pravil preprosto ubili, saj ni bilo drugih možnosti za ohranitev discipline in reda. Šele s pojavom enoboštva sta postali morala in duhovnost pomembnejši od moči in družinskih povezav. Pojavil se je pojem – enakost pred zakonom. Božje zapovedi, ki jih je nekoč prejel narod Izraela, so vgrajene v temelje človeških pravnih norm. Če so vsi ljudje pred Bogom enaki in morajo obvezno izpolnjevati zakone, ki jim jih je dal Bog, to pomeni, da človeški zakoni ne smejo biti odvisni od moči, denarja, družinskih vezi, pripadnosti nekemu klanu. Človeški zakoni so tako postali v bistvu odraz vesoljnih, božanskih zakonov.
Toda popolna enakopravnost med ljudmi, celo v okvirih judaizma ni bila mogoča, saj se je v starem Izraelu ohranilo suženjstvo. Človek, ki je veroval v enega Boga in spoštoval zapovedi, je bil samodejno postavljen nad človeka, ki je živel na poganski ravni. Neenakopravnost pred Bogom pa je nujno vodila do medsebojne neenakopravnosti ljudi. In samo Kristus je trdil, da so vsi ljudje Božji otroci, samo On je govoril, da lahko vsakdo začuti Boga v sebi, in tako odpravil korenine človeške neenakopravnosti, to pomeni tudi sovraštva, obsojanja, bolezni in vojn.
Kristus je govoril, da je pomembno imeti moč in energijo, imeti družino, otroke in skrbeti zanje. Pomembno je misliti o drugih ljudeh, družbi, v kateri živimo, spoštovati moralne norme. Toda najpomembnejše od vsega je izpolnjevati Božje zakone. Brez tega ni mogoče zgraditi kakovostne družbe niti kakovostne družine.
Brez spoštovanja Božjih zakonov ni mogoče razviti kakovostne osebnosti, pri čemer uresničevanje Božjih zakonov ne pomeni samo na zunaj ravnati v skladu z njimi. Vse naše delovanje je posledica naših občutkov in misli, zato je treba te zapovedi uresničevati predvsem pri sebi. Da bi v tem uspeli, moramo nenehno čutiti enost z Bogom, občutek ljubezni mora biti nenehno navzoč. Kristus je opisoval, kakšen morata biti značaj in vedenje človeka, ki je začutil, da je Božji sin.

Danes Rusijo ne moremo imenovati deželo, ki izpoveduje enoboštvo. Enobožec ne krade, ne prešuštvuje, ne izdaja sorojakov, ne pleni svoje dežele, ne ubija ljudi z nekakovostnimi izdelki. Poskus, da se gradi nova svetla prihodnost in pri tem znova zanemarja vera v enega Boga, ljubezen in moralo, se lahko znova konča s popolnim polomom.

Iskati tiste, ki naj bi bili baje krivi za katastrofalni položaj Rusije, je brez pomena. V temelju tistega, kar se danes dogaja, je tako kot zmeraj mentaliteta, izkrivljena slika sveta. Vsak model vedenja, ki zanemarja poglavitne zapovedi, ne omogoča preživetja. Dokler se razvrat in sla razglašata za normo, in so temeljne vrednote neke družbe le denar in kopičenje, takšna družba nima prihodnosti.

S. N. Lazarev, Diagnostika karme, šesta knjiga, povzetek predavanja.

Objavljeno v reviji AURA št. 308, maj 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com