Se že dolgo želite znebiti podedovanih slabih lastnosti, ki niso le telesne, temveč tudi psihološke in vedenjske? Ali imate tudi vi težave s slabo razvado, žalostjo ali jezo, s katero so bili prav tako zaznamovani vaši starši, stari starši, prastari starši? Strokovnjaki namreč odkrivajo, da se poleg telesnih lastnosti iz roda v rod prenašajo tudi slabe psihološke lastnosti ter celo neprijetne navade in razvade.

 Včasih imamo občutek, da se nas že več let drži smola in da se nikakor ne zmoremo znebiti svojih slabih vedenjskih vzorcev, neprijetnih lastnosti in razvad. Čeprav pridno ubogamo strokovne nasvete psihoterapevtov, zdravilcev in podobnih strokovnjakov, naše življenje še vedno ni tako uspešno, kot bi si želeli. Zavedamo se, da nas nekaj omejuje! Ko se natančneje spoprimemo s svojimi neznanimi omejevalnimi vzorci, spoznamo, da smo od prednikov podedovali veliko slabih lastnosti … In te, prav tako kot so jih naši predniki, tudi mi ves čas nezavedno ponavljamo.

 Navade se prenašajo iz roda v rod

Ko se zavemo, da se iz roda v rod prenašajo tudi dobre in slabe navade, razvade in značajske lastnosti, in ne le telesne bolezni, se morda prvikrat zares zavemo vsega svojega genskega materiala. Ta »material« nas nezavedno upravlja – čeprav se še tako naprezamo, nikakor ne zmoremo preseči slabih lastnosti, s katerimi si grenimo življenje. Zlahka sprejmemo – saj je to znanstveno dokazano – da lahko od očeta podedujemo svetle lase, od babice zelene oči. Verjamemo, da so nekatere družine nagnjene k boleznim srca in žilja, druge k sladkorni bolezni, v tretji imajo vsi težave s sluhom ali s kratkovidnostjo … Da, v to zlahka verjamemo, saj so nas o tem poučili tudi zdravniki. Sprašujemo pa se, ali je realno, da verjamemo, da se iz roda v rod prenašajo tudi značajske lastnosti ter psihološke in vedenjske značilnosti.

A če dobro razmislimo, imamo dokaze za prejšnjo trditev tako rekoč na dlani. Velikokrat na primer slišimo, kako nas starši opomnijo: »Prav takšen si, kot je bil tvoj pradedek!« Ali pa: »Tako trmasta si, kot sta bili tvoja babica in prababica!« Morda se nas drži prav takšna smola, kot se je naših prednikov – spremlja nas pri izbiranju življenjskih sopotnikov, pri denarju in otrocih. Teta nam ponavlja: »Tudi tvoja prababica ni znala ravnati z denarjem!« Ded nas opozarja: »Prav takšno neprijazno ženo si si izbral kot moj oče – moja mama, tvoja prababica, je bila vedno osorna.« Babica tarna: »Bog, pomagaj! Naše družine se drži nekaj slabega – tudi tvoji otroci so tako nemirni, kot smo bili jaz in moji bratje …«

Ali mislite, da so vaše tovrstne težave in bolečine posebne? Menite, da se drugi z njimi nikoli ne spoprijemajo? Verjemite, vsi prebivalci tega planeta imajo podobne težave kot vi! Strokovnjaki so odkrili, da so družine v Evropi, Aziji, Afriki, Ameriki in Avstraliji zaznamovane s podobnimi zadevami: ženske se že več rodov spopadajo z malodušjem in nesamostojnostjo, moški pa z osornostjo, jezo in slabo samopodobo. Morda se sprašujete, kdaj in kako se je katera od teh slabih nagnjenj sploh začela, od kod izvira? Kako to, da so jih tako brezbrižno prenašali vaš pradedek, dedek in vaš oče? Zakaj jih niso skušali razrešiti, se jih kakor koli znebiti?

Ničesar ne moremo zatajiti

Psihologi in zdravilci so že zdavnaj ugotovili, da se jeza razraste zato, ker ljudje ne prejemajo ljubezni. Tudi obup in žalost izvirata iz občutka neljubljenosti. Morda so se številne slabe značajske lastnosti, vedenjske značilnosti in slaba nagnjenja (na primer odvisnost od alkohola, tablet, poživil, spolnosti, denarja ali hrane) pri naših prednikih pojavili zato, ker niso dobili dovolj ljubezni ali pa te sploh niso prejeli? Morda je kateri od naših prednikov doživljal resnično hude izkušnje in je zato postal trdosrčen, skopuški, neprijazen in okruten? Nekateri od njih so morda trpeli hudo lakoto ali gmotno stisko …

Namesto da bi se naši pradedki in prababice s takšnimi in podobnimi bolečimi izkušnjami spoprijeli, so jih raje »pokopali« v svojo dušo in se – vsaj na videz – od njih ločili. Tako so ravnali, ker so mislili, da bodo lahko zbežali pred spomini na pretekle bolečine. Od bolečih spominov so se čustveno in miselno odmaknili tudi zato, ker so – v dobri veri – mislili, da tako koristijo svojim otrokom in vnukom, niso pa se zavedali, da se potisnjeni spomini na hude preskušnje nezavedno prenašajo na vse potomce. Strokovnjaki namreč trdijo, da se genski »material« od naših prednikov prenaša po več rodovih – nekateri menijo, da se prenaša po sedemnajstih, drugi pa so prepričani, da vpliva celo na dvaintrideset rodov.

Če na primer vedno skušamo le zavrženost in ne dobimo ljubezni niti od najbližjih (matere, očeta, žene, moža ali otrok), se torej lahko zelo resno vprašamo: Kateri od mojih prednikov ni bil ljubljen? Kateri je bil povsem zavržen? Naše zdravljenje napreduje, ko se vprašamo: Kako si je omenjeni prednik (prednica) lajšal(a) takšne hude čustvene bolečine? Ali je postal alkoholik? Je bil morda verižni kadilec? Ali pa se je katera izmed prednic pretirano hranila, da bi tako pozabila na svoje občutke zavrženosti?

Ali bi radi ozdravili neozdravljivo?

Številni psihologi in zdravilci, ki se ukvarjajo z zdravljenjem notranjih ali čustvenih (srčnih) ran, trdijo, da se slabih nagnjenj in lastnosti, ki smo jih podedovali od prednikov, ne da ozdraviti. Takole pravijo: »Tukaj se konča vsakršno zdravljenje. In pri takšnih težavah ne pomaga nobena zdravilska tehnika ali metoda. Rane, ki ste jih podedovali od prednikov, so neozdravljive!«

Strokovnjaki so dolgo iskali primerne zdravilske metode, s katerimi bi se lahko lotili ozdravljanja slabih vedenjskih težav in motečih lastnosti, ki jih imamo zaradi prednikov. Končno so odkrili, da morajo za zdravljenje prositi božanska bitja ali kar Boga. Ljudje namreč nismo sposobni zdraviti takšnih dolgotrajnih ran, ki se v družinah pojavljajo v več rodovih. Te namreč lahko ozdravi le božansko bitje. In kaj naj bi pri tem naredili sami? Zaprositi moramo za božansko energijo, s katero bomo lahko posegli v takšne medgeneracijske rane (ki so v nas) in pripomogli k njihovi ozdravitvi. Pri zdravljenju si pomagamo s prošnjami in molitvami – molimo tako, kot nam je najbolj domače, ali po svoje, z besedami iz srca.

Če želimo, da bo naša prošnja za ozdravitev uslišana, moramo najprej odpustiti vsem prednikom, ki so delali slabe stvari, imeli neprijetne razvade in značajske lastnosti. To je najnujnejše, kajti brez tega se zdravljenja sploh ne moremo lotiti. Kako naj odpustimo? Preprosto – božanska bitja prosimo, naj nam pomagajo odpustiti vsem prednikom, ki so bili težavni in so na nas slabo vplivali. Šele potem lahko zaprosimo za ozdravitev neozdravljivega – Bogu v mislih ali v duhu predamo vse rane, ki smo jih podedovali od prednikov. Molimo, naj jih On osvetli in ozdravi na vseh življenjskih ravneh in področjih; naj ozdravi podedovane rane, ki povzročajo našo telesno ali značajsko slabost, vedenjske in čustvene motnje, denarne, medosebne in druge življenjske težave. Takšna molitev je lahko precej dolga, saj moramo Bogu predstaviti in predati vse »nerešljive« težave in ga prositi, naj ozdravi njihove vzroke. Zato je najboljše, da si pred molitvijo sestavimo seznam vseh »neozdravljivih« težav in tega potem Bogu preprosto preberemo. Nato ga zaprosimo, naj pretrga vse naše povezave s predniki, po katerih smo privzeli »slab dedni material«.

Med zdravljenjem ljudje navadno občutijo, da se stekata vanje božanska luč in energija. Po zdravljenju se začne njihovo življenje hitro spreminjati, posebno če tudi sami z veseljem storijo vse, kar pripomore k izboljšanju njihovega značaja, medosebnih razmerij in vsakdanjika.

xxx

Kako prepoznamo osebne skrajnosti?

Če pri osebi opazite kakšno osebnostno lastnost, ki resnično pritegne vašo pozornost in je videti skrajna, molite za njeno vedenje. Včasih je oseba skrajno plaha ali prestrašena. Ali pa boste morebiti opazili, da je to oseba, ki želi vedno imeti nadzor ali pa si pretirano prizadeva za popolnost. Morda je to človek, ki za vse, kar se mu zgodi, vedno dolži druge. Druge takšne pogoste lastnosti so vzvišenost ter večvrednostni in manjvrednostni kompleks. Lahko je človek, pretirano odvisen od koga drugega, ali tak, da se nikoli ne zmore dokončno odločiti. Ali pa je skrajni individualist. Molite, naj vam Bog razkrije, od kod izvirajo takšne ali podobne lastnosti.

 xxx

Medtem ko ljudje govorijo, prisluhnite čustvom ali občutkom, ki jih izražajo. Oglejmo si nekatere najpogostejše občutke.

 

• Zapuščenost: Ko so ljudje, ki se čutijo zapuščene, nekoga potrebovali, ni bilo – po njihovi presoji – ob njih nikogar. Zato se jim zdi, da jih je zapustil celo Bog.
• Zavrnitev: Četudi oseb s takšnim občutkom ni nikoli nihče zavrnil glasno, z besedami, so kljub temu občutili zavrnitev. Poročena partnerja se počutita zavrnjena ob ločitvi, starši se počutijo zavrnjene ob upornem otroku, otrok ali zaposlen človek pa se bo počutil zavrnjenega, če ga bo kdo ves čas popravljal.
• Neprimernost: Neka oseba v očeh drugih ljudi ne dosega njihovih pričakovanj ali pa ne ustreza niti svojim merilom. To se največkrat dogaja zato, ker so osebi velikokrat rekli, da ni dovolj ustrezna, da ne dosega njihovih pričakovanj.
• Krivda: Včasih se oseba počuti krivo zato, ker obstaja v njenem življenju neka zelo slaba navada. A kakor koli že, oseba lahko občuti krivdo tudi tedaj, če se ni izkazala vredno v očeh drugega in vredno glede na njegova pričakovanja. Ali pa njen občutek krivde izvira iz samoobtoževanja – oseba si nalaga krivdo za kakšen travmatični dogodek (na primer ločitev). Nekateri ljudje se počutijo krive za to, da so se sploh rodili – morda je njihovo rojstvo staršem prineslo težave. Žrtve dostikrat občutijo, kot da bi bile vzrok zlorabe, zaradi katere trpijo.
• Sram: V življenju osebe se je zgodilo nekaj takšnega, zato se počuti onečaščeno ali osramočeno.
• Jeza, grenkoba: Jeza lahko izvira iz resničnega dogodka – morda so z osebo res grdo ravnali, nikoli ni prejela ljubezni. Lahko pa se v človeku porodi zato, ker je neke dogodke zgolj doživljal kot slabe, čeprav z njim v resnici ni nihče nikoli grdo ravnal. Jeza je lahko naperjena proti nam, proti drugim ljudem, v vrsto okoliščin ali v kaka krizna obdobja, v celotno življenje ali pa v Boga.
• Depresija: Depresija izvira iz jeze.

Strah: Strah se navadno rodi iz travme ali pa je odgovor na to, da smo bili izpostavljeni jeznim ljudem.

Upornost: Upornost je prav tako lahko odgovor na spopad z jeznimi ljudmi. Oseba ima težave z avtoritativnimi osebami. Upornost lahko povzročijo tudi zloraba, zapostavljanje, ljubosumje (velikokrat prav partnerjevo) ali pa legalni pritisk, torej nujno prilagajanje.

• Ljubosumje: Pogosto spregledamo, kako močno čustvo je to. Oseba občuti, da ni dobila pravičnega deleža nečesa – morda gmotnih reči, največkrat pa ljubezni in pozornosti.

• Želja po begu: Oseba občuti, da je življenje tako hudo ali nepredvidljivo, da bi najraje zbežala. Velikokrat pobegne v kakšno vrsto odvisnosti ali užitkarstva.

 

Klara Jakop, objavljeno v reviji AURA, maj 2011, št. 261

Fotografija: Bigstockphoto.com