Šamani, sveti ljudje ali vrači iz Sibirije in Mongolije, so se baje lahko sporazumevali telepatsko, bili jasnovidni, potovali zunaj telesa, napovedovali prihodnost in zdravili bolne. Toda svoje zunajčutne sposobnosti niso uporabljali za lastno korist. Bili so poglavitna opora svojemu ljudstvu. Ker je njihova sposobnost pomenila življenje ali smrt plemena, tega položaja ni mogel zasesti kdor koli.

Ko je nekdo začutil, da je za šamana poklican, se je umaknil v gozd in se tam učil. Občasno so tistega, ki se je pripravljal za takšen poklic, podvrgli zelo zahtevnim preskušnjam. Skozi luknjo v ledu so ga na primer potisnili v sibirsko reko in mu naročili, naj pride ven v oddaljeni drugi luknji, ki so jo naredili vzvodno od prve. Menili so, da takšno preizkušnjo lahko preživi samo res dober šaman. Res je moral zbrati vse svoje moči, da je lahko kaj takega preživel. Takšne preskušnje so imele tudi namen, da so ločile dobre ljudi od slabih. Bili so prepričani, da zli ljudje ne morejo doseči najvišjega znanja, zato tudi ne morejo prestati najzahtevnejših preskušenj. Po besedah antropologa Gerarda Hearda, se je to nekoč posrečilo tudi zlemu šamanu. Na polovici svojega izobraževanja je ubil svojega učitelja in svojo moč razvijal po svoje. To je bil Džingiskan.

Stik z drugimi ravnmi

Šamani so jemali tudi opojne snovi in se predajali plesom, ki so jih pripeljali do zunajčutnih izkušenj. Ogenj jih je razvnemal, bobni so tolkli, šaman je plesal hitreje in hitreje, dokler ni padel v trans. Petje in bobni so ga spet prebudili in znova je plesal, poskakoval, topotal z nogami, divje mahal okoli sebe, dokler ni padel na tla in vzletel v svet nevidnega.

Navezovanje stika z zunajčutnimi ravnmi je bilo v navadi po vsem svetu in ne samo pri sibirskih ali mongolskih šamanih. Že v evropskem izročilu o čarovnicah je omenjeno, da vaške čarovnice pogosto počasi plešejo, da utrdijo svoje čarovnije. Razvpiti Rus Rasputin, ki je bil predan nekakšni mešanici šamanizma in krščanskega misticizma, je bil znan po divjaškem plesu, ki je trajal vso noč in ga zapuščal blaženega, ljudi, ki so njegov ples opazovali, pa izčrpane.

Kralj zraka

Vaclav Nižinski (1890−1950) je bil ruski baletnik in koreograf poljskega rodu. Slaven je postal zaradi svoje virtuoznosti, visokih skokov in sposobnosti, da se vživi v like, imenovali so ga kralj zraka in tudi osmo čudo sveta. Lahko je plesal na vrhovih prstov, kar je pri baletnikih redko. Njegova kariera je trajala le deset let, naslednjih trideset let pa je preživel po klinikah za duševne bolne in se neuspešno zdravil zaradi shizofrenije.

Zanimivo je, da se je tudi ta veliki ruski baletnik s plesom nekako dotikal zunajčutnih sfer. Najbolj strokovno in kritično pariško občinstvo ga je navdušeno opazovalo, kako je plesal po odru in skakal v zrak. Zdelo se jim je, da opazujejo boga plesa s krili na petah. Nihče ni mogel skočiti tako visoko v zrak kot Nižinski.

Ljudje, ki so delali z Nižinskim, so pri njegovih skokih opazili nekaj, česar občinstvo ni opazilo. Ni toliko presenečala višina njegovih skokov, temveč počasno spuščanje na tla. V svoji knjigi Between two Worlds (Med svetovoma) ruski psihiater Nandor Fodor omenja tudi pogovor s svojo zelo dobro prijateljico, plesalčevo ženo baronico Romolo. Povedala je, da Nižinski nikoli ni razumel, zakaj drugi plesalci ne morejo ostati tako dolgo v zraku, kakor je lahko ostajal on – in kako to, da niso mogli vplivati na hitrost svojega spuščanja. Romola je Nižinskemu nekoč dejala: »Škoda, da se ne moreš videti, ko plešeš!« On pa ji je odgovoril: »Vidim se! Zmeraj. Zunaj sem. Sebe pri plesu usmerjam od zunaj.«

V čem je bila skrivnost velikih skokov Nižinskega? Zanj je bil ples sveto darilo, s katerim je telo izražalo večne resnice. Ukvarjal se je z jogo, uporabljal je ouija ploščo za klicanje duhov, baje je obvladal tudi nezavedno avtomatsko pisanje. Delal je hinduistične vaje, ki se uporabljajo za premagovanje sile gravitacije. Morda je uresničil star indijski rek, ki pravi, da se tisti, ki prebudi srčno čakro anahato, lahko sprehaja po zraku.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA št. 315, december 2015

Fotografija: www.siberiantimes.com