V naravi je po navadi lahko pogumen nekdo, ki se ponaša z močjo ali velikostjo. Ali je to tisti z zverskim zobovjem v gobcu in z ostrimi in ubijalskimi kremplji, ki so strah in trepet tistemu, ki bo vsak trenutek postal plen? Tudi mogočno rogovje zbuja strahospoštovanje, zato se lahko njegov lastnik z njim brani in se mu ni treba takoj pognati v beg, kadar ga zaleze plenilec. Če pa mati Narava bitje ni obdarovala z nobenim od naštetega in ga celo uvrstila na jedilnik vsakogar, ki mu diši meso, bi bil pogum takšnega bitja nesmiseln. Prej ga bo ubil kakor rešil, zato je morda plahost boljša obramba. Sploh če je podprta še z dobrim vidom, sluhom in nogami, ki jim je tek čez drn in strn mačji kašelj. Plahost je v tem primeru vrlina, ki rešuje življenje.

Prilagodljiv in trdoživ

Zajce so do nedavnega uvrščali med glodavce. Ker nimajo skupnih prednikov z drugimi živalmi, so uvrščeni v samostojen red. V zgornji čeljusti imajo štiri zobe glodače, glodavci pa samo dva zoba. Glodači jim rastejo vse življenje. Ko jedo, zajci premikajo čeljusti vodoravno. Življenju, nenehni pripravljenosti na beg in oprezanju za nevarnostjo se je poljski zajec anatomsko prilagodil. Oči ima ob strani glave, to pomeni, da se vidni polji obeh očes prekrivata. Tako nadzira vso okolico, ne da bi mu bilo pri tem treba obračati glave. Poleg dobrega vida ima tudi dober vonj in sluh.

Zajec zelo malo spi, največkrat le v nekajsekundnih presledkih, saj je med pravim spanjem najbolj ranljiv. Mnenje, da zajec spi z odprtimi očmi izhaja prav iz tega, ker je bilo le malokomu dano videti spečega zajca. Vsekakor spi z zaprtimi očmi tako kot drugi sesalci, pri tem pa mu gobček gleda v tla. Primanjkljaj spanja nadomešča s pogostimi premori, v katerih miruje, vendar so vsi čuti na preži. Čez dan počiva v plitvi kotanji ali zavetju nizkega grma, v večernem mraku pa se odpravi na pašo. Navadno se drži utečenih poti v krogu od dveh do treh kilometrov od glavnega počivališča, na svojem območju pa ima stalna stranišča in manjša priložnostna počivališča. Svoje poti označuje z izločki ličnih in zadnjičnih žlez.

Prvotni življenjski prostor poljskega zajca (Lepus europaeus) je odprta stepa. Dobro se znajde tudi v drugih okoljih, saj ga najdemo v gorah, gozdu in močvirjih. Polja in travniki so mu nekakšna umetna stepa, zato se je v kulturni pokrajini odlično znašel. Zlasti v nižinskem svetu je na poljih pogost v vseh letnih časih. Zadnje noge ima bistveno daljše od sprednjih, in to mu pri polni hitrosti omogoča skoke dolge tudi do treh metrov. Na begu teka v cikcaku, kar največkrat zmede zasledovalca, zajec pa si s tem pridobi prednost.

Poljski zajec se prehranjuje s travo in zelmi, deteljo pa obožuje. Sladka se z mladimi poganjki, v hladnem delu leta pa gloda mlado lubje dreves, uživa lišaje in tudi gobe. Teknejo mu plodovi in sadje, nemalokrat pa ga zanese tudi na vrt in njive s kapusnicami.

Razmnoževanje

Poljski zajci so bolj dejavni spomladi. Več samcev zalezuje samico, med njimi pa prihaja do srditih pretepov. Boksajo se s sprednjimi nogami, brcajo z zadnjimi. Njihove boje lahko opazujemo tudi podnevi, čeprav za zajca velja, da je nočna žival. Živahno obračunavanje in merjenje moči poteka vso paritveno sezono, sicer pa so zajci predvsem samotarske živali. Samica lahko koti tudi štirikrat v letu. Mladiči se rodijo odlakani in vidijo, že uro po rojstvu lahko tudi tečejo. Značilno za vrsto je tudi možnost oploditve že breje samice, in to poveča možnost razmnoževanja v življenjsko težavnejših razmerah. Maternica samice je namreč prilagojena hkratnemu razvoju dveh legel. Mladiči se po dveh, treh dneh razkropijo na različne strani, vendar se še nekaj tednov vračajo na mesto kotitve, kjer se zadržuje doječa samica. Sesati prenehajo pri treh tednih, ko povsem preidejo na rastlinsko hrano. Kljub vsem poudarjenim razmnoževalnim sposobnostim, uspešnosti prikrivanja in teku, ki lahko doseže hitrost celo 70 kilometrov na uro, pa poljski zajec le ni tako neranljiv. Na Češkem so vsako leto v obdobju od 1966 do 1976 ulovili med milijon in milijon in pol zajcev, leta 1979 pa le še 84 000! Čeprav podatek ni svež in ni iz naših krajev, pa kljub temu zgovorno meče slabo luč na nebrzdani lov, ki lahko spravi na kolena tudi najuspešnejše.

Sosedstvo s poljskim zajcem

Poljski zajec sodi med vrste, ki so me v domačem vrtu že pred mnogimi leti krepko vzele v uk. Ko sem nasadil mlade jablane, jih je zajec že prvo zimo nezavarovane krepko zdelal. Od takrat sadno drevje zaradi zajca in srn vsako leto zavarujem že jeseni, kajti sadovnjak obdaja gozd z vsemi svojimi živalskimi prebivalci. Fotografije iz prispevka, na katerih je mlajša žival, sem posnel letos na domačem vrtu, tokrat zelenjavnem. Ker je zelenjavni vrt ograjen z redko mrežo, se lahko dolgouhec zlahka zmuzne skoznjo, zato smo ga to poletje preganjali z vrta tudi nekajkrat na dan. Tako sem se pobliže seznanil tudi z njegovim jedilnikom: brokoli, cvetača in zelje mu gredo najbolje v slast. Seveda nam ni prav pogodu zajčeva ljubezen do naše biološko pridelane zelenjave, vendar je to davek na življenje v biološko pestrem in neokrnjenem okolju, ki smo ga z leti sonaravnega vrtnarjenja naredili prijaznega tudi živalskim sosedom …

Poljski zajec ima v naših krajih še enega sorodnika, planinskega zajca. Kunce, ki jih gojimo v malih rejah in na farmah, ljudje radi zamenjujejo z zajci, kar je seveda zmotno. Velika zmota je tudi ta, da se da obe vrsti uspešno pariti.

Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, september 2014, št. 300