Pitagora (približno 580–500 pr. n. š.), veliki modrec z začetka grško-rimske kulture, je skupaj z egipčanskim hermetizmom in judovskim krščanstvom odločilno vplival na duhovni razvoj Zahoda. Bil je eden od utemeljiteljev grško-rimske kulture in začetnikov individualnega mišljenja, ki je dalo pečat njegovi dobi. Rodil se je na grškem otoku Samosu. Po številnih potovanjih v mistične kraje antičnega sveta (Egipt, Babilon, Kreto, Grčijo, Perzijo, Indijo) se je leta 520 odpravil v veliko grško kolonijo Kroton v južni Italiji in tam ustanovil duhovno šolo. Njena načela so izhajala iz samostojnega duhovnega mišljenja, duhovnega zakona, čigar lastnosti so miroljubnost, harmonija v ravnanju (to so pitagorejci še posebej podkrepili z glasbo, astronomijo in geometrijo) in neomajna ljubezen nove duše.

 Notranje delitve med učenci in sovraštvo zunanjih krogov so po Pitagorovi smrti med drugim povzročile razpustitev duhovne šole. Vendar so se njene moči ohranile skozi stoletja in pomembno vplivale na filozofsko misel številnih filozofov in modrecev, med njimi Platona in Plotina.

Po Pitagori ima človekov miselni svet dva izvora, izhaja iz dveh organov, nižjega in višjega. Nižji je racionalni razum, ki ga imenuje razmišljanje. To je organ za spoznavanje, ustvarjen iz preteklih zemeljskih izkušenj, čigar središče je jaz, ego, in je zato odgovoren le za svet pojavnosti. Povezuje vzročne soodvisnosti, preudarja, katera sredstva so primerna za dosego cilja, in razvršča zaznavanje čutil v predstave in spoznavni sistem.

Najvišja spoznavna zmožnost pa je najboljši uvid. To je duhovni organ razmišljanja, intuitivno ali duhovno mišljenje, ki ga lahko imenujemo tudi zavest nove duše. Njegovo središče je pravo sebstvo, duhovna iskra v človeku. Najboljši uvid se prebudi hkrati z duhovno iskro v srcu; ker je ustvarjen po zakonih in iz sil Božjega sveta, se z njegovo pomočjo zavemo zakonov in moči Božjega sveta ter bistva sveta pojavov.

Pitagora in njegova šola sta uravnoteženo poudarjala obe obliki mišljenja. Ton je seveda dajalo duhovno mišljenje in racionalnemu postavljalo cilje in meje. Racionalno mišljenje je bilo podrejeno duhovnemu, vodilo je njegove impulze v svet pojavnosti ali pa je v svetu pojavnosti prepoznavalo zakonitosti, ki so nakazovale primerljivost in podobnost z Božjim svetom – to naj bi bila nekakšna priprava na neposredno izkušnjo duhovnega sveta.

Ko je pitagorejec opazoval pravilni peterokotnik ali premišljeval o sedmih tonih tonske lestvice, sta mu števili pet ali sedem pomenili sistem števil, ki gradi tako svet pojavnosti kot Božji svet. Nasploh je Pitagori pomenilo število – seveda njegova kakovost, in ne zgolj količina – osnovo Božje in zemeljske narave.

Poveličevanje racionalnega mišljenja

 Poznejši čas je pozabil na pravilen odnos med obema oblikama mišljenja. Številni filozofi so prisegali le še na racionalno. Kant je pred dvesto leti trdil, da človeku ni dano duhovno mišljenje, s katerim bi lahko spoznal Boga in Božje zakone, zato se mora z racionalnim razumom omejiti na čutno zaznavanje stvari. Z občudovanja vredno bistroumnostjo pa je določil meje razumskemu mišljenju in pokazal, da le-ta ne more dojeti pojmov, kot so Bog, svoboda, nesmrtnost. Boga ni mogel dokazati in zagotovo je imel prav. Ali pa je imel prav, ko je ljudem za vse čase odrekel spoznanje Boga in njegove kakšnosti?

Po Kantu se človek Bogu ne more približati z mišljenjem, marveč kvečjemu z zakonom morale v sebi. Trdil je, da človek znotraj sebe čuti, da mora obstajati nekaj takega kot Bog, svoboda, morala. Torej vendarle medel odblesk duhovne iskre!

Vendar je občutenje moralnega zakona v sebi nekaj drugega kot gotovost, ki jo duhovna misel zmore uzreti z gledanjem Boga. Po Pitagori je prav intuitivna, duhovna misel najčudovitejša sposobnost, ki človeka v resnici naredi človeškega – da postane manas, mislec. Šele z intuitivnim mišljenjem prepozna svoj izvor v Bogu, položaj v vesolju, svoje trenutno padlo stanje, življenjski cilj in pot do njega. V Zlatih verzih, kjer natančno opisuje duhovno pot, Pitagora zapiše: Ne obupaj, kajti Božji je rod umrljivih, in narava, ki razodeva sveto, ti vse pokaže. (Vrstici 63, 64)

Človek si z racionalnim mišljenjem ne more pomagati pri odločilnih življenjskih vprašanjih. Z njim resda lahko obvladuje naravo, si olajša življenje, a če je tovrstno mišljenje njegova življenjska izbira, postane sčasoma podoben prahcu v vesolju, ki je nastal po naključju in bil brez smisla vržen v življenje.

Le kam je zašlo človeštvo s poveličevanjem racionalnega mišljenja! Kot ponorelo uničuje naravo in sebe. Racionalna misel je postala zakon, ki ne priznava duhovne misli.

Danes bi Pitagora spoštljivo ostrmel nad dokazom biogenetične znanosti, da je svet pojavov do najmanjših podrobnosti čudovito urejen organizem. Vedel je, da je modri Stvarnik ustvaril izvorno podobo, stvaritev, ki v človeku klije kot kal, kot notranji zakon, in mu omogoča, da se ove sebe in Boga v sebi. Kakor zgoraj, tako spodaj: kakor vladajo zakoni in števila Božjemu svetu, tako vladajo tudi svetu pojavnosti. Poln strahospoštovanja bi Pitagora nedvomno prepovedal vse prenagljene posege v zakone narave, kajti predobro je vedel, da je vsak del narave, vsak gen neke rastline, tesno povezan z vsemi drugimi. Kdor neuko in slepo posega v tok narave, zmoti njene zakonitosti, skali smisel in zavre njen razvoj na poti do velikega cilja, ki ga je bil določil Stvarnik.

Podobno bi Pitagora gledal na današnjo evolucijsko teorijo. Zagotovo bi občudoval neskončno raznolikost živalskih in rastlinskih vrst in podoživljal zakone evolucije – mutacijo in selekcijo. Vendar bi v njih ne videl slepih naključij. Bog, ki obstaja in deluje v naravi, uporablja mutacijo in selekcijo zato, da bi na ta način podpiral bitja pri njihovem razvoju.

In s kakšnim veseljem bi Pitagora spoznaval fiziko delcev, zgradbo vsakega najmanjšega atoma, čigar delovanje po zakonu in številu znova dokazuje Stvarnikovo modrost, ki po meri in številu vse določa! Bi v svojem vzhičenju poskušal razpoloviti atome in jih uničiti? Bi v slepi nevednosti sproščal sile, o katerih nihče ne ve, kaj bodo povzročile? Zagotovo ne!

Racionalno mišljenje je zato treba postaviti na mesto, ki mu pripada. Vendar človek tega ne zmore, saj ne zmore videti izza vogala. Le široka duhovna misel, ki izvira v Božjem svetu, lahko spozna pomen racionalnega mišljenja in mu dodeli pravo mesto. Duhovna misel osmisli življenje, ga poveže z Božjim, človeku pomaga spoznavati Božje globine (1 Kor 2,10) in mu kaže pot do uresničenja.

Razum kot nevtralno orodje

 Pitagora svetuje: Bodi samostojen, nabiraj si lastne izkušnje na duhovni poti. Tako boš ugotovil, kdaj ti razum koristi in kdaj škoduje. Če si delal slabo, se boj, če pa si delal dobro, se veséli. Skrbno izvajaj vsa ta navodila, razmišljaj o njih in se poglobi vanje; moraš jih vzljubiti z vsem svojim srcem. Te stvari so tiste, ki te bodo pripeljale do božanske kreposti. (Vrstice 44–46)

Notranje hrepenenje po resnici bo postalo kompas tvojemu mišljenju. Spoznal boš, ali je to, kar sam pri sebi meniš, da je svetloba, v resnici tema, in ali ni to, kar ti razlagajo drugi ljudje ali knjige, preprosta preračunljivost. Zaupaj svojemu notranjemu kompasu in ostani resničen.

Če boš nadaljeval pot, boš našel zanesljive uvide v zemeljske in Božje zakonitosti. Osvobodil se boš strasti in strahov – sil, ki kalijo jasen pogled in kličejo medle sanje in blodne zaznave. Z jasnim pogledom racionalnega razuma boš uvidel resničnost pojavnega sveta in se v njem gibal s pravo mero, to je tako, da tvoj duhovni razvoj ne bo oviran. Mero imenujem to, kar pozneje ne povzroča bolečine. (Vrstica 34)

Razum kot služabnik novega mišljenja

Tako bosta postala tvoj jaz in tvoj razum služabnika nove duše, nadaljuje Pitagora. Z novim, intuitivnim mišljenjem se boš nekega dne osvobodil vseh zemeljskih omejitev. Za najvišjega vodnika si izberi najboljši uvid. Ko boš zapustil telo in se povzpel v svobodni eter, boš postal nesmrten (vrstice 69–71) in spoznal boš Božje globine.

Prav tako boš spregledal stanje smrtnih ljudi. Kot kotaleči se kamni se valijo sem ter tja in trpijo neskončno žalost. (Vrstici 57–58) In občutil boš potrebo, da jim pomagaš. Zmogel boš, ker sam ne boš več kotaleči se kamen, temveč boš močno zakoreninjen v zakonih in silah Božje narave. V vsem, kar se bo zgodilo, boš prepoznaval določenost človeka in človeštva. Prepoznal boš duhovne možnosti, skrite v ljudeh, in načine, kje in kdaj jim lahko pomagaš. Vedel boš, da jim tvoja pomoč koristi le, če sami poiščejo pot osvoboditve in po njej hodijo.

V svojih štirih znamenitih govorih je Pitagora nagovarjal različne skupine ljudi, senatorje, dečke, mlade može in žene, ter si tako pridobival učence in privržence. Zgradil je duhovno šolo, organiziral skupnost, poučeval, razvil obrede in prirejal skupinske duhovne službe. Vsa zunanja organizacija je morala ustrezati notranjim zakonom, intuitivnemu mišljenju. Delitev in razdelitev na stopnje poti, odnos mojstra do učencev, vsebina obredov in službe – vse se je porajalo iz duhovne misli in se znova odzrcalilo v njej.

Pitagora je od svojih učencev zahteval popolno poslušnost duhovnim zakonom, zapisanim v vsakem človeškem srcu, ki so predstavljali temelj duhovne šole: Ko boš obvladal to znanje, boš prepoznal odnos med nesmrtnimi in smrtnimi ljudmi – kako vsakdo mine in traja. (vrstice 49–51)

Simon Jarej, objavljeno v reviji AURA št. 236, april 2009