Zakaj spoznanje, ki ga doseže človek in ga dobronamerno podeli tudi drugim, ne prinese zaželenih sadov?

ŠIFRA: DELITEV

Četudi je spoznanje še tako globoko in za človeka, ki se sreča z njim, več kot prepričljivo, ostaja brez izjeme to samo njegovo. Spoznanja ni mogoče podeliti, treba ga je doživeti, kajti samo tako lahko sprejme človek njegovo celotno vsebino. Človek, ki se trudi svoja spoznanja podeliti z drugimi, jih darovati, v resnici podari samo tisti del le-teh, ki sestavlja informacijo o tem, kar obstaja, kar deluje in kar je mogoče doživeti. Učenje je proces, ki pripelje človeka do spoznanja. Skozi ta proces pa mora vsak sam, da lahko sprejme spoznanje kot dosežek opravljenega dela bodisi na sebi ali pa s čim drugim, kar je povezano s praktičnim delom v vsakdanjem življenju. Če bi na primer otroka učili hoditi tako, da bi mu samo natančno opisovali, kako naj premika noge in lovi ravnotežje, ne bi nikoli shodil. Potrebuje izkušnjo, kajti samo z njo lahko spozna, kako se delajo posamezni gibi, ki omogočajo te premike. Starši in vsi, ki skrbijo za otroka, pa lahko z ustreznimi informacijami in spodbudo pomagajo otroku, da se nauči, kako se tej zadevi streže.

S tem pa ni rečeno, da s svojimi spoznanji ne smemo seznaniti drugih ljudi. To vsekakor delamo in je to celo priporočljivo. Ne smemo pa s tem seznanjati vsakogar, temveč samo tiste posameznike, pri katerih v iskrenem pogovoru začutimo, da tak nasvet potrebujejo in nas za tako naše spoznanje celo poprosijo. Takrat človek že skoraj mora podariti sočloveku opis lastnega spoznanja, lastnih ugotovitev. Ta dolžnost pa nikakor ni prisila, temveč preprosto možnost, da služi sočloveku, ki je zabredel v stisko. Vanjo pa so ga življenjske okoliščine pripeljale zato, da bo prišel do spoznanja, ki mu v vrsti spoznanj še manjka. Dobra informacija mu bo lahko v veliko oporo pri pridobivanju znanja, ki ga doslej še ni imel in ga še kako potrebuje zato, da bo lahko opravil še vse tiste korake v življenju, ki so potrebni za uresničitev življenjskega poslanstva. Obogaten z novim spoznanjem, pridobljenim z učenjem v življenjski šoli, bo pozneje lahko pomagal drugim v stiski, tako kot so prej drugi pomagali njemu. Ampak tak način služenja naj ne bo vsiljiv. Vsak človek je lahko drugemu učitelj. In ko učenec resnično potrebuje učitelja, ta pride in mu nesebično pomaga.

Človek, ki sočloveku vsiljuje svoja spoznanja, dela lahko to dobronamerno ali pa tudi iz sebičnih nagibov. To velja predvsem za tista spoznanja, ki si jih je nekdo pridobil z izkušnjami pri obvladovanju življenja v materialni dimenziji. Pogostokrat predvsem starši vsiljujejo svoja spoznanja sinovom in hčerkam, ker bi jih radi obvarovali pred udarci, kakršne so doživljali sami. To starševsko ravnanje je razumljivo in tudi nekoliko upravičeno. Kot starši so dolžni svoje otroke poučiti o stvareh, ki se dogajajo v življenju. Ne morejo pa jih na silo umakniti iz življenja, jih pred njim zavarovati. Če bi se to lahko dogajalo, bi otroci postali zaporniki – onemogočen bi jim bil razvoj zaradi katerega so začeli živeti. Vsaka duša se odloči za inkarnacijo, da bi se lahko učila, da bi napredovala – to pa se lahko zgodi samo s pomočjo življenja. Kdor omejuje svoje sinove in hčere pri okušanju življenja, jim jemlje temeljno pravico do tega, da bi vsak doživel to, zaradi česar se je podal v šolo življenja. Prav je, da dajo starši otrokom prave napotke za življenje, da jih pripravijo nanj in jim nato dopustijo, da ga živijo v skladu s seboj, v skladu s svojimi notranjimi potrebami, ki so izraz poslanstva. Poslanstvo staršev ni poslanstvo otrok, skoraj v ničemer ni enako, temveč se bolj ali manj razlikuje. Starši, ki se tega zavedajo, bodo najboljši prvi učitelji, ki pripravljajo otroka na samostojen vstop v življenje. Znali mu bodo prenesti svoje izkušnje, svoja spoznanja. Z njimi ga ne bodo omejevali, temveč spodbujali z mislijo, da če je njim uspelo na enem področju življenja uresničiti svoje zamisli, zakaj ne bi otrokom na nekem drugem področju, ki nima nič skupnega z njihovim. Tako ravnanje bo krepilo otrokovo samozavest in otroka obvarovalo strahu pred življenjem, ki ga nekateri starši zaradi nezavedanja, da je življenje v resnici izjemna priložnost za vsako inkarnirano dušo, vcepljajo otrokom. Dobronamernost v vseh takih primerih ne obvaruje otroka, temveč ga izpostavi še hujšim preizkušnjam, kot bi sicer bile, če bi ga starši znali pravilneje pripraviti na življenje.

To se v življenju dogaja zaradi nizke zavesti. Širjenje zavesti pa terja tudi preizkušnje, ki niso vedno blage. Prav zato se dogajajo stvari, ki bi jih človek najraje izločil iz življenja kot slabo in jih nadomestil z dobrim. To pa preprosto ni mogoče, ker poteka učenje in s tem napredovanje na planetu Zemlja na način, ki bi ga lahko opisali z besedami, da se železo samo v ognju lahko kuje. In tako kot se lahko neugledna kepa železa z ognjem pod udarci oblikuje v čudovit izdelek, se tudi človek s pomočjo ognja preizkušenj prebudi v lastno sebstvo ali popolno bitje, kar v resnici je, čeprav se v temi pozabe tega ne zaveda. Napake, ki jih človek dela v življenju, so samo priča te pozabe, hkrati pa čudovit pripomoček, ker se z njihovo pomočjo človek uči. To učenje pa je za vsakogar blagoslov Izvora, namenjen vsem, ki so stopili na pot samospoznavanja. Ljudje z bolj razširjeno zavestjo ali tisti, ki so se že dokaj prebudili iz trdnega spanja nezavedanja, pozorneje opazujejo in spremljajo vse, kar se dogaja v njih in okrog njih. To lahko delajo zato, ker se je njihova zavest primerno razširila. Pomaga jim bolje razločevati, kaj je prav in kaj ni. Omogoča jim tudi, da se ne zaganjajo v druge ljudi in ne obsojajo ne njih ne njihovega ravnanja. To zmorejo zato, ker imajo poglobljen uvid v to, kar se dogaja in zakaj se dogaja. So stvari, ki se človeku morajo zgoditi, da ga potisnejo v novo spoznanje in s tem tudi širše zavedanje. Vmešavanje v takem primeru ne bi koristilo, zato, ker bi sočloveka iz golega usmiljenja ali lastnega čustvenega naboja oropali dragocenosti – spoznanja, ki ga preizkušnja hrani zanj. Če hoče človek ta dar doseči, mora skozi ogenj preizkušnje, v katerem se prekalijo in zgorijo vse tiste slabosti, ki ga ločujejo od daru.

Vrata dvomov ali vrnitve v lastno bistvo so odprta vsem. Do njih pa pelje dolga pot učenja in s tem spoznavanja resnice. To pot pa mora vsak prehoditi sam. Na njej mu ni nič podarjeno, vse je prisluženo in zasluženo. Raznovrstna spoznanja, ki ga po tej zahtevni poti peljejo k resnici, so zaslužena, in ne podarjena. Ko jih enkrat sprejme, jih nikoli več ne izgubi, četudi bi se znašel v še tako hudih preizkušnjah. Najhujše preizkušnje se pojavijo tedaj, ko se začne približevati vratom doma, za katerimi ga čaka luč popolne zavesti. Od tod mu je sijala ves čas na pot od dne, ko je stopil nanjo, ko je stopil na pot prebujajoče se zavesti. Tisti, ki stopa po tej poti, ve, da je noč najtemnejša tik pred sončnim vzhodom. In zato se ne ustraši preizkušenj, ki ga čakajo na zadnjem odseku poti, pred vstopom v popolno luč zavesti.

Preden boste skušali dobronamerno podeliti svoje spoznanje sočloveku, se vprašajte, kateri namen vas žene v to. Prisluhnite odzivu v sebi, svojem srcu, ki naj bo osvobojeno čustvenega naboja, ki nas žene v usmiljenje. Vedite, da samo usmiljenje ne bo razrešilo človekove stiske, temveč jo bo le poglobilo. Prosite svoje sebstvo, naj vam pomaga doumeti, kako lahko pomagate sočloveku. Podprite ga tako, kot v danem trenutku najbolj potrebuje. Pri tem pa pozabite na svojo dobronamernost, ki lahko tlakuje sočloveku pot v pekel. Srečno!
S spoštovanjem

Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 229, september 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com